Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons
- 19 Okt 2013, 21:43
#315148
Bonus za forex trgovanje. Sodeluj na http://www.forex-trgovanje.si/nagradna-igra/.
- 19 Okt 2013, 21:59
#315150
Bravo Miro in Boris!
Čestitke!
Jutri pa "uživajta" v zmagovitem vzdušju!
Lep jutrišnji dana vama želim!
lp. zvone
Čestitke!
Jutri pa "uživajta" v zmagovitem vzdušju!
Lep jutrišnji dana vama želim!
lp. zvone
- 20 Okt 2013, 17:56
#315171
Boris Ivanovič, treću godinu za redom, pobjednik je u ukupnom poretku na 12. Ultramaratonu Zageb – Vukovar, sa vremenom 30:50:01, dok je drugi ciljem, kao i prošle godine prošao Elvir Rakipović s vremenom 34:41.47, dok je treć slovenski trkač Miro Režonja 37:03:49. Ukupno je pet trkača istrčalo cijelu utrku dužine 344.1 km, a krenulo je 8 trkača.
Bravo fanta in ostalim tudi
Čestitke
Boris Ivanovič, treću godinu za redom, pobjednik je u ukupnom poretku na 12. Ultramaratonu Zageb – Vukovar, sa vremenom 30:50:01, dok je drugi ciljem, kao i prošle godine prošao Elvir Rakipović s vremenom 34:41.47, dok je treć slovenski trkač Miro Režonja 37:03:49. Ukupno je pet trkača istrčalo cijelu utrku dužine 344.1 km, a krenulo je 8 trkača.
Bravo fanta in ostalim tudiČestitke
se vidmo k se srečamo
Noro dobro!!!
- 20 Okt 2013, 19:34
#315182
Bravo Miro in Boris! Čestitke!
If perfection makes nothing impossible then imperfection makes everything possible
- 20 Okt 2013, 21:12
#315188
Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja!
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
- 21 Okt 2013, 11:00
#315213
Začetek
Na štartu me je presenetilo malo število prijavljenih tekmovalcev. Računal sem na kakšnega Rusa ali še koga iz Slovenije. Kljub okrnjeni konkurenci sem vedel, da na koncu šteje samo eno, da prideš do konca.
1. etapa: ZG - Ivanić grad (50,6 km)
Začeli smo v skupini. Zaradi varnosti smo lahko šele v Sesvetih (13,5 km) začeli teči po svoje. Ker ni bilo hude konkurence, sem začel “sportsko lagano” in kot vodeči nadaljeval do cilja in tako varčeval z močmi za naslednjo etapo. Pot sem poznal do obisti, saj sem na njej tekel že več kot 5x, saj poteka po isti trasi kot ultramaraton ZG - Čazma. Etapa je zato minila hitro in brez posebnosti. Na cilju sem si privoščil čokoladno mleko in burek. Namestili so nas v specialno bolnico za rehabilitacijo, Naftalan. Bere se smešno.
2. etapa: Ivanić grad - Novska (72 km)
Zjutraj nas je presentil dež, poleg tega je močno pihal veter. Na startu smo zmrzovali ampak po nekaj kilometrih je bilo prav prijetno toplo. Na srečo nisem podlegel ostalim, ki so se oblekli kot medvedi. Po nekajkilometrskem teku v skupini sem prevzel vodstvo in nadaljeval do cilja v želji, da bi etapo končal v 6. urah. V Kutini (47 km) sem na okrepčevalnici pustil odvečna oblačila in končno nekoliko zadihal. Na koncu sem varčeval z močmi, zato sem hodil v klance in na koncu zgrešil cilj za vsega 38 sekund. Na tej etapi me je doletela čast, da sem imel zadnjih 10. kilometrov svojo spremljevalno vozilo, ker sem imel pred ostalimi ogromno prednost.
3. etapa: Novska - Slavonski brod (90,5 km)
Te etape me je bilo strah. Lansko leto sem bil v zadnjih kilometrih povsem izmučen in sem skoraj odstopil. Zato sem začel “sportsko lagano”. Vsaj mislil sem, da sem tekel “počasi”. Pred začetkom mi je na tla padel GPS modul in mi je kazal nekoliko krajšo razdaljo. Ker sem mislil, da tečem prepočasi, sem želel teči nekoliko hitreje, v resnici pa sem tekel še hitreje kot v resnici. Morali bi me videti kako sem pogledal, ko sem bil pri tabli Slavonski brod že po 7:45 urah teka, ker sem glede na številke na uri pričakoval, da bom tam ob 8:15. Ker sem celo pot tekel po pameti in nisem divjal, pil in jedel ravno prav, skozi Slavonski brod nisem imel nobenih težav. Lahko rečem, da je bila ta etapa ena najlažjih do sedaj. Na koncu me je policaj na motorju peljal po napačni poti in sem naredil en kilometer več. Organizatorji so se zaradi tega sekirali, meni pa je bilo v redu, saj je “napačna” pot potekala ob Savi s čudovitim pogledom na Bosanski brod. Kot zanimivost lahko omenim, da sem zadnjih 30 km imel svoje spremljevalno vozilo, ker sem imel preveliko prednosti pred ostalimi.
4. etapa: Slavonski brod - Osijek (84 km)
Najtežja etapa. Začele so se prve težave. Zjutraj se nisem počutil dobro. Verjetno je bil vzrok čuden zrezek, ki sem ga pojedel zvečer. Bil je res čuden. Zdrizast. Bljek. Žal si prostega dneva nisem mogel privoščiti. Ponovno sem začel “sportsko lagano”, za mano ni bilo žive duše in GPS mi je tokrat prav kazal. V glavnem nič posebnega. Ker nisem divjal, sem bil poln energije. Težave pa so se začele na 50. km, v Đakovu. Tam sem šel v prvo gostilno na WC in sem upal, da bo bolje. Ni bilo bolje. V želodcu sem imel občutek, da nosim kamenje. Upočasnil sem, klance sem hodil in tekel in tekel in tekel. Ravnine so se mi zdele neskončne. Neskončne kot vesolje. Od 70. km dalje sem naredil nekaj začetniških napak in pojedel preveč gelov. Vedel sem, da me bo cesta do Osijeka psihično uničila, ker se neverjetno vleeeeeeeeeče. Nikoli konca. To sem hotel kompenzirati z večjo količino “sladkorja” in na koncu plačal davek. Pol ure po cilju sem 3x bruhal in se počutil povsem povoženega. Po 2 urah posta z vodo in lizanja limone so mi dali tableto Controloca. Zaspal sem in po eni ura spanja sem se zbudil lačen. Ker nisem mogel jesti “vornk” hrane, sem spil 3 litre mleka in bil kot prerojen. V redu, napol prerojen.
5. etapa: Osijek - Vukovar (47 km)
Zjutraj sem se počutil odlično. Očitno mi je pomagalo praznjenje želodca in mlečna dieta. Ker sem bil previden, sem tokrat s sabo vzel samo napolitanke in en gel, za vsak slučaj, če bi slučajno imel kakšne nepredvidene težave (poškodba, če bi me zbil avto…). Etapni uspehi, dokler ne prideš do cilja, ne pomenijo prav ničesar. Pred leti je neki Rus vodil za 3 ure, na koncu pa ni zmogel zadnje etape. Tokrat sem res želel počasi teči. Sledil sem prvemu, ki je šel počasi, ampak je na žalost ta “crknil” že po 11. km. Zopet, kot zakleto, sem bil v ospredju in ker je bil takoj za mano Miro, sem se mu ponudil za zajčka. Pred Vukovarjem je namreč 22-kilometrska ravnina, ki vas psihično tako zdela, da bi najraje nehali teči. Poleg tega kot zakleto piha veter v prsa, piko na “i” pa naredijo tovornjaki, ki te skoraj dobesedno odpihnejo s ceste. Tako sem do Vukovarja pomagal nekoliko obnemoglem Mirotu, da je preživel tisti pekel, jaz pa sem šel potem loviti tekače, ki so spočiti šele začeli teči v Osijeku. V bistvu ni bilo potrebno ampak sem še imel moči in sem želel končati tako kot se spodobi.
Zaključek
Edini spominek na tek so žulji. Bilo je težko, fizično kot psihično. Tudi če bi nas na začetku štartalo 50, bi na koncu celo traso odteklo manj kot 10 tekačev, ker je treba biti zelo dobro pripravljen, fizično kot psihično. Če ne bi bilo spodbude s strani organizatorjev, sotekmovalcev, domačih, prijateljev, bi bilo prekleto težko. Letošnja organizacija je štimala v nulo. Tako prijaznih organizatorjev še nisem doživel, imel sem policijsko spremstvo od začetka do konca in s sotekmovalci smo postali pravi prijatelji. Veseli me predvsem to, da se je Mirotu uresničila dolgoletna želja, da bi osvojil končno 3. mesto, ker vem kaj mu to pomeni.
Zahvala
Hvala vsem TF-jevcem za SMS-e, komentarje in čestitke. Ko si tam daleč, to veliko pomeni.
Na štartu me je presenetilo malo število prijavljenih tekmovalcev. Računal sem na kakšnega Rusa ali še koga iz Slovenije. Kljub okrnjeni konkurenci sem vedel, da na koncu šteje samo eno, da prideš do konca.
1. etapa: ZG - Ivanić grad (50,6 km)
Začeli smo v skupini. Zaradi varnosti smo lahko šele v Sesvetih (13,5 km) začeli teči po svoje. Ker ni bilo hude konkurence, sem začel “sportsko lagano” in kot vodeči nadaljeval do cilja in tako varčeval z močmi za naslednjo etapo. Pot sem poznal do obisti, saj sem na njej tekel že več kot 5x, saj poteka po isti trasi kot ultramaraton ZG - Čazma. Etapa je zato minila hitro in brez posebnosti. Na cilju sem si privoščil čokoladno mleko in burek. Namestili so nas v specialno bolnico za rehabilitacijo, Naftalan. Bere se smešno.
2. etapa: Ivanić grad - Novska (72 km)
Zjutraj nas je presentil dež, poleg tega je močno pihal veter. Na startu smo zmrzovali ampak po nekaj kilometrih je bilo prav prijetno toplo. Na srečo nisem podlegel ostalim, ki so se oblekli kot medvedi. Po nekajkilometrskem teku v skupini sem prevzel vodstvo in nadaljeval do cilja v želji, da bi etapo končal v 6. urah. V Kutini (47 km) sem na okrepčevalnici pustil odvečna oblačila in končno nekoliko zadihal. Na koncu sem varčeval z močmi, zato sem hodil v klance in na koncu zgrešil cilj za vsega 38 sekund. Na tej etapi me je doletela čast, da sem imel zadnjih 10. kilometrov svojo spremljevalno vozilo, ker sem imel pred ostalimi ogromno prednost.
3. etapa: Novska - Slavonski brod (90,5 km)
Te etape me je bilo strah. Lansko leto sem bil v zadnjih kilometrih povsem izmučen in sem skoraj odstopil. Zato sem začel “sportsko lagano”. Vsaj mislil sem, da sem tekel “počasi”. Pred začetkom mi je na tla padel GPS modul in mi je kazal nekoliko krajšo razdaljo. Ker sem mislil, da tečem prepočasi, sem želel teči nekoliko hitreje, v resnici pa sem tekel še hitreje kot v resnici. Morali bi me videti kako sem pogledal, ko sem bil pri tabli Slavonski brod že po 7:45 urah teka, ker sem glede na številke na uri pričakoval, da bom tam ob 8:15. Ker sem celo pot tekel po pameti in nisem divjal, pil in jedel ravno prav, skozi Slavonski brod nisem imel nobenih težav. Lahko rečem, da je bila ta etapa ena najlažjih do sedaj. Na koncu me je policaj na motorju peljal po napačni poti in sem naredil en kilometer več. Organizatorji so se zaradi tega sekirali, meni pa je bilo v redu, saj je “napačna” pot potekala ob Savi s čudovitim pogledom na Bosanski brod. Kot zanimivost lahko omenim, da sem zadnjih 30 km imel svoje spremljevalno vozilo, ker sem imel preveliko prednosti pred ostalimi.
4. etapa: Slavonski brod - Osijek (84 km)
Najtežja etapa. Začele so se prve težave. Zjutraj se nisem počutil dobro. Verjetno je bil vzrok čuden zrezek, ki sem ga pojedel zvečer. Bil je res čuden. Zdrizast. Bljek. Žal si prostega dneva nisem mogel privoščiti. Ponovno sem začel “sportsko lagano”, za mano ni bilo žive duše in GPS mi je tokrat prav kazal. V glavnem nič posebnega. Ker nisem divjal, sem bil poln energije. Težave pa so se začele na 50. km, v Đakovu. Tam sem šel v prvo gostilno na WC in sem upal, da bo bolje. Ni bilo bolje. V želodcu sem imel občutek, da nosim kamenje. Upočasnil sem, klance sem hodil in tekel in tekel in tekel. Ravnine so se mi zdele neskončne. Neskončne kot vesolje. Od 70. km dalje sem naredil nekaj začetniških napak in pojedel preveč gelov. Vedel sem, da me bo cesta do Osijeka psihično uničila, ker se neverjetno vleeeeeeeeeče. Nikoli konca. To sem hotel kompenzirati z večjo količino “sladkorja” in na koncu plačal davek. Pol ure po cilju sem 3x bruhal in se počutil povsem povoženega. Po 2 urah posta z vodo in lizanja limone so mi dali tableto Controloca. Zaspal sem in po eni ura spanja sem se zbudil lačen. Ker nisem mogel jesti “vornk” hrane, sem spil 3 litre mleka in bil kot prerojen. V redu, napol prerojen.
5. etapa: Osijek - Vukovar (47 km)
Zjutraj sem se počutil odlično. Očitno mi je pomagalo praznjenje želodca in mlečna dieta. Ker sem bil previden, sem tokrat s sabo vzel samo napolitanke in en gel, za vsak slučaj, če bi slučajno imel kakšne nepredvidene težave (poškodba, če bi me zbil avto…). Etapni uspehi, dokler ne prideš do cilja, ne pomenijo prav ničesar. Pred leti je neki Rus vodil za 3 ure, na koncu pa ni zmogel zadnje etape. Tokrat sem res želel počasi teči. Sledil sem prvemu, ki je šel počasi, ampak je na žalost ta “crknil” že po 11. km. Zopet, kot zakleto, sem bil v ospredju in ker je bil takoj za mano Miro, sem se mu ponudil za zajčka. Pred Vukovarjem je namreč 22-kilometrska ravnina, ki vas psihično tako zdela, da bi najraje nehali teči. Poleg tega kot zakleto piha veter v prsa, piko na “i” pa naredijo tovornjaki, ki te skoraj dobesedno odpihnejo s ceste. Tako sem do Vukovarja pomagal nekoliko obnemoglem Mirotu, da je preživel tisti pekel, jaz pa sem šel potem loviti tekače, ki so spočiti šele začeli teči v Osijeku. V bistvu ni bilo potrebno ampak sem še imel moči in sem želel končati tako kot se spodobi.
Zaključek
Edini spominek na tek so žulji. Bilo je težko, fizično kot psihično. Tudi če bi nas na začetku štartalo 50, bi na koncu celo traso odteklo manj kot 10 tekačev, ker je treba biti zelo dobro pripravljen, fizično kot psihično. Če ne bi bilo spodbude s strani organizatorjev, sotekmovalcev, domačih, prijateljev, bi bilo prekleto težko. Letošnja organizacija je štimala v nulo. Tako prijaznih organizatorjev še nisem doživel, imel sem policijsko spremstvo od začetka do konca in s sotekmovalci smo postali pravi prijatelji. Veseli me predvsem to, da se je Mirotu uresničila dolgoletna želja, da bi osvojil končno 3. mesto, ker vem kaj mu to pomeni.
Zahvala
Hvala vsem TF-jevcem za SMS-e, komentarje in čestitke. Ko si tam daleč, to veliko pomeni.
Nazadnje spremenil zajc, dne 21 Okt 2013, 11:38, skupaj popravljeno 1 krat.
Twitter @tekvsakdan | Letos pretekel 6 PST. | Seznam okrepčevalnic na PST.
- 21 Okt 2013, 11:23
#315215
vidva sta neverjetna
iz srca čestitam obema
slovenci imamo svetovne ultramaratonce
iz srca čestitam obema
slovenci imamo svetovne ultramaratonce
Pozdrav, Primož
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA