Lep tek,razibana trasa,gledalcev veliko,vzdušje čudovito.
Lepi spomini.
Priporočam,da se dan pred maratonom udeležite dobrodelnega teka združenih narodov.
Če je možno se dogovorite in tecite v skupini.
Srečno in lep tek.
Najbolj aktivni uporabniki
ZADNJE NOVICE
Zadnje novičke
- 01 Nov 2013, 10:00
#316037
- 03 Nov 2013, 15:02
#316185
Če kdo želi gledati v živo...
Srečno našim tekačem in tudi sicer vsem!
http://abclocal.go.com/wabc/live
Srečno našim tekačem in tudi sicer vsem!
http://abclocal.go.com/wabc/live
- 03 Nov 2013, 16:48
#316196
Na tejle povezavi lahko spremljate vmesne rezultate nasih tekacev na NY maratonu: http://trackmyrunners.ingnycmarathon.org/Runners.aspx. Lahko spremljate po imenu, drzavi, startni stevilki...
Tečem, da lažje dohajam življenje
- 03 Nov 2013, 21:13
#316215
... in se na 39 km zaletela v tekaški zid, ki je bil očitno močnejši od nje 
.
.When you go hard, go really hard. When you go easy, go really easy !
- 04 Nov 2013, 15:00
#316267
Ampak saj je prišla do cilja
StaraKost napisal/-a:... in se na 39 km zaletela v tekaški zid, ki je bil očitno močnejši od nje
Ampak saj je prišla do cilja
- 04 Nov 2013, 15:06
#316268
... ja sedaj je videti, da je prišla v cilj v času 4:39':08''. Včeraj tega ni bilo videti .
.When you go hard, go really hard. When you go easy, go really easy !
- 04 Nov 2013, 15:44
#316270
5:39'
StaraKost napisal/-a:... ja sedaj je videti, da je prišla v cilj v času 4:39':08''. Včeraj tega ni bilo videti
5:39'Nism nor, ker tečem ... normaln pa tud ne !?
- 04 Nov 2013, 16:21
#316274
Res je 5:41:03. Bila je še ena z enakim imenom, ki je bila hitrejša 
.
.When you go hard, go really hard. When you go easy, go really easy !
- 10 Nov 2013, 01:03
#316543
Spet je petek zvečer in spet se odpravim v Centralni Park na zadnji trening, od vhoda pri Avenue of Americas proti Pondu in Engineers' Gate, v nasprotni smeri nedeljskega teka. Lani sem vesel pritekel nazaj in potem na TFju prebral devastating news... Danes sem pred drugačnim izzivom, drugačen, pravi devastating dnevi so za menoj, a še vedno se nisem mogel preleviti v tekača, ki se mu naj izpolni ena od dolgoletnih želja. Vprašanje, ali bi se sploh lahko prelevil, če bi bil kje drugje, ampak tu, v Centralnem Parku, tisoče kilometrov in pol civilizacije od doma, mislim, da začenjam čutiti tisto tipično nervozo pred veliki vrati. V lahkem tempu začnem, pri oznaki za 25 miljo pa pospešim v svoj cruising speed in začnem loviti eno od številnih skupinic v polmraku. Res, runners of all shapes and sizes. Ko se jim približam, vidim, da med njimi dva Achilesa, dobrodelneža, vodita slepo tekačico na zadnjem treningu. Malo me je sram, da sem si ravno tele izbral za plen, zato še pospešim in se, čeprav je klanec, spustim v en interval. Takoj dobim spremljevalko iz skupine, dolgolaso tekačico, z zelo lahkotnim, dolgim korakom. Oh, ne, iz ene blamaže v drugo... Še pospešim in se oddaljim, pa se ne da. In tako greva, jo jo, ona me lovi, jaz se ne dam, lahko bi ji bil fotr in temu primerno se matram, ampak tudi zadnji napad pred vodnim rezervoarjem, na ravnini odbijem in kakšnih pet metrov pred vhodom v park, kje je že pregrada na cesti, sem v »cilju«. Wau! Potem slonimo na ograji in gledamo ognjemet, dolgo in z mislimi na nedeljo. Nazaj se vrnem po progi, štopam se miljo med 24 in 25, no ja, potegnem še prek tistega klanca do Columbus Square in pod tuš. Ready to run!
Are you ready to run? vpraša šefica NYRR kluba Mary, znani in kultni uvod, zadnje besede, preden se spustimo čez most. Yeaaahhh, se zaderemo, udarimo s pestmi Good luck drug drugemu in se končno zapodimo čez štartno črto. Čakali smo že uro na štartu, premraženi, napol še oblečeni, s komičnimi kapami, ki nam jih je razdelil Dunkin Donuts in čakali. Sonce se je še skrivalo, pihalo je, občutki so se vlekli kot čas. Zdaj, na mostu je vse bolje, takoj je toplo in vsak išče svoj ritem. Navkreber gre, vse to smo vedeli in nekako stoično poslušam srce in dihanje, zato sem toliko bolj presenečen, ko kmalu zagledam prvo uro. Is this the first mile? Yeah, odgovori zajklja za tri in pol, ki je ravno ob meni. Potem se spustimo v Brooklin, za mostom ostro v levo in takoj, med prvimi hišami se začne špalir navijačev. Toplo mi postane, And here goes the hat, it's getting serious. Tako sta se po dveh urah spraševanja pred leti oddahnila ameriška komentatorja, ko je Meb Keflezighi v Centralnem Parku odvrgel na oči potisnjeno črno kapo in odsprintal svojo zmagovito miljo. Tudi mene spodbode, vendar 24 milj prej. Kmalu sledi še pulover in končno sem svoboden, mraz me prijetno hladi in vse je kot v filmu. Dolgo tečemo naravnost po aveniji, spodbude letijo s pločnikov, mi pa vsi kot hipnotizirani, nobenega prerivanja, zdi se mi, da je vse kot nekakšna koreografija. Zadovoljen sem, milje se vrstijo s časi pod 8, uživam. Malo gledam puls, a kaj bi to, občutki so fenomenalni. Pogledam tekače okoli sebe, kot United Colours of Benetton, mix ras, starosti, dresov. Nekje na četrti milji vidim, da že kar nekaj časa tečeva z res atraktivno Kreolko. Niti približno ne morem ugotoviti, od kod vse so njeni DNKaji. O postavi ravno ne bi šel v detajle. Let me put it this way: a perfect runner. Res teče izredno enakomerno. Tako, da me v klance, lahkotna kot je, prehiteva. Potem jo lovim navzdol in po ravnini, tudi prehitim, ker vseeno kakor dam tekmi in hitrosti prednost. Pa se mi dobro zdi, ko jo naenkrat vidim spet poravnano na moji desni. Tečemo, ja, zdaj so se prilepili še eni tipi, bolj moje age group, res enakomerno režemo v veter in ob tem uživamo. Ko sem pred tekmo gledal progo, so me ta predmestja malo skrbela, kako bomo po pustih ulicah kruzali v mrazu in vetru. Ne bi se mogel bolj motiti, vse je en sam žur, milje dolg. Glasba levo in desno, na deveti milji v nekem Latino okolišu moja zajklja naenkrat steče k pločniku, aha, od tu je torej, huronsko navijanje se razleže, wauu. Teramo, tudi po klancih in okoli vogalov ne izgubljamo hitrosti, vmes zgledno pijem, kozarčke zagrabim kot profiji med tekom, nič se ne ustavljam in vzamem gel. Kmalu smo v cikcaku pred polovičko, uf, tole je pa bil en sam užitek. Obrnem na 1:43 in se zaženem v Pulaski bridge, kratek in vetru izpostavljen vzpon. Opazim, da sem narobe stisnil uro, stop namesto lap in razjezim se nase, izgubim ritem med šarjenjem po uri, moja Kreolka in sivi spremljevalci, izstopa nek Frenchmen, se mi zdi, izgineta. Zbašem se čez most, slabe volje in dol okrog vogala. Takoj sem zaostal za 50 metrov in vidim, kako ranljiv sem. Buzz se oglasi: daj skuliraj nse, a misliš samo punce preganjat, zresni se, to je tvoja tekma. Res je, zdaj me čaka del, ki sem se ga bal, malo po Queensu, potem pa preži name Queensboro Bridge, črna luknja proge, trideset metrov vzpona. Od časa do časa še pogledam, kje so moji sotekači, a vedno bolj se ukvarjam z mislimi, kako zastaviti v klanec. Vidim cesto na vrhnjem nadstropju in v podzavesti me postane malo strah, za vogalom bo torej šlo zares. Odpre se temačen vzpon na most, OK, zdaj s pametjo. Kot smo prej tekli enakomerno, vsi približno enako, se zdaj pokažejo razlike. Nekaj jih gre hitreje, več jih ostane za menoj. A previden sem, morda preveč. V spominu imam profil proge, vzpon na most, potem pa ravnina kakšen kilometer, nato spust. A vzpon ne popusti, malo se poleže, a vseskozi je malo napet. Previdno napredujem, opazujem, če se bo pojavila rdeča lučka v možganih. Nič. V žepku brskam za solno kapsulo in si jo zbašem v usta, tamle bi morala biti vodna postaja. Ni ne postaje, ne ravnine, zbluzil sem. Kapsulo spravim v kot ust, oddaja sol, a vsaj v grlo ne gre. Cepec! Spet me Buzz kulira, dva napada slabe volje sta preveč. Zdaj se moram pripraviti dol na Prvo Avenijo. Še prej pa legendarni vhod vanjo. Zanj je Wayne Shorter rekel: Nothing can prepare you for this! Če ne čutiš, kako ti vse dlake stojijo pokonci in če nimaš rosnih oči, nisi normalen. Res je, okoli prvega vogala, po dobri milji tišine in teme, te pozdravi tisoče ljudi, ko pa se pogled spusti prek Prve vse proti Harlemu in se potopiš v huronsko navijanje deset tisočev navijačev, ko je tako, kot bi bili tu zaradi tebe, še lastnega dihanja ne čutiš. Shorterjev test se opravil.
Prva Avenija je tekaški raj, ravna, danes sicer piha, a vseeno tiste štiri milje dolg stadion kliče po enakomernem, hitrem teku. Enakomeren je, trudim se obdržati kadenco, hitrost pa le pade na približno osem na miljo. Pazi zdaj, ne popuščaj, ne nasedaj malodušju, pač ni Brooklin, me poskuša opominjati in usmeriti moj ratio, Buzz. In tako grem, od milje do milje, ne preveč zadovoljen, a vseeno discipliniran. Na 18 vzamem gel, pa spet ne najdem vode. Irci z zastavami in napisom Run now, drink later! verjetno niso imeli v mislih vode. Na 19 se končno napijem, kmalu bom na naslednjem mostu. Tam, kjer se Prva prevesi v Bronx, me že bolj daje vzpon, nisem več pravi. Tudi piha, ampak mi je vroče in vsaj pijem, kot se šika. V Bronxu je raja konec, na zemljo me trdno priveže še počasnejši čas za zadnjo miljo, ok, most je bil, potem pa cikcak in gor dol in kar malo naveličano čakam na zadnji prehod čez most Willys v Harlem. Olajšan, kot bi bil doma, pospešim. Do tu sem pritekel med lanskimi treningi, na cerkev na desni me pa veže še en zanimiv spomin izpred kar nekaj let, ko je bilo tu še drugače. Spustili so nas k maši, kot goste, belce iz vzhoda. S tremi Nemci smo se stiskali na klopi in nismo vedeli, ali naj se pridružimo ploskanju, zibanju cele dvorane in petju ali ne. Po uvodu, ko se je dvorana že zelo ogrela in je bilo videti prve v transu zibajoče pevke, je pridigar gromko povedal, da jih bodo zdaj gostje zapustili. Sheepishly smo se nerodno nasmejali, ko smo odhajali iz klopi, pa je še zagrmel: We shall overcome! Pogosto se spomnim tistega nedeljskega jutra, prav tako je bilo, kot danes. Le da zdaj doživljam Harlem kot prijazen, sproščujoč in spodbude poln del mesta. Navijačev je vedno več, enakomerno, z nekaj rezerve tečem, ne oziram se na tiste, ki me prehitevajo, kot se tudi oni, ki jih pustim za seboj ukvarjajo sami s seboj. Vem, pred menoj je še Eigerca, kot sem poimenoval tisto Museum Mile ob Centralnem parku, na pol milje se dvigne za trideset metrov. Ne vem, da je tu pred dobro uro Mutai napadel in oddrvel v ponovljeno slavo. Jaz ne drvim, previdno in enakomerno zagrizem. Včasih dvignem pogled, nezgrešljivo se vrstijo semaforji in prav pri zadnjem, tam daleč zgoraj, so Engineers Gate, vhod v centralca. Zdaj že vem, da bom v cilju nekje v oknu med tri in trideset ali štirideset, kjer sem imel cilj. Grenkoba, da nisem ponovil Brooklinskega prvega dejanja se valja kot tista solna kapsula po ustih. Ej, da ne bi zdaj zabluzil in popustil! Pri inženirskih vratih zmagam in olajšano krenem na cesto skozi park. Navijačev je na tisoče, rad bi posrkal malo moči od njih, malo powerja bi se prileglo. Potem gre po Mana Hattan, kot so Indijanci poimenovali ta predel: gričevnati polotok.... Kako drugačen je, kot v petek zvečer, ko sem se preganjal v mraku z neznano tekačico. Buzz: ne bluzi, run run. 25 milja. Vzamem se v roke in enakomerno, čeprav počasneje, kot v zmagovitih sanjah, kruzam proti živalskemu vrtu, tam bi rad videl navijača. Tečem v zanimivi druščini, od Novozelandke v nezgrešljivem dresu, Švicarja v zastavi (skoraj), pa Špancev in ne nazadnje pravega Azteka, v staroveški opravi in s perjanico na glavi. Nalašč krenem levo, ven iz skupine in gledam, a ni šans, med tisoči ju ne spoznam. Vseeno maham, verjetno izgledam kot kak fotr na sindikalnem izletu... S končkom očesa zagledam Azteka, ki se drži za zakrčeno nogo, potem se potopim vase, rad bi užival, končuje se ta dolgoletni cilj. Pogledam na uro in vidim čas svojega PBja... No, saj to ni bil cilj. Blefer, ne nakladaj, pravi Buzz.....Zdaj me čaka le še South Park do Columbus Circla, neugoden klanček, pa ciljna neravnina. Kot v snu se torej vzpnem še do Columbusa, v huronskem navijanju zavijem v park in odštevam metre ali bolje yarde na oznakah. Uživam v tem ciljnem teku, s seboj nosim tri in pol ure uživanja, zabave, kozmopolitanskega vzdušja in nezmotljiv občutek, da sem se napil zgodovine in ustvaril del nje, zase. Nič me ne boli, nisem izčrpan, nimam krčev, a bila je težka tekma. Vem, da bi ob tej pripravljenosti drugje tekel hitreje, morda tudi PB. Ali pa na drugačni progi, pa vendar niti metra na tem legendarnem maratonu ne bi želel spremeniti. Predvsem pa je bilo doživetje, ki ga ne morem popisati, no, morda takole: olimpijske igre zame. Tekel sem v stopinjah velikih, to sem čutil bolj, kot kjerkoli drugje.
Potem nas premražene in sijočih oči zavijejo v folije, potem še v topla ogrinjala in kot zombiji se premikamo nazaj v mesto. Žarim, vesel sem. In, kot mi neznanci na vsakem koraku kažejo, tudi povejo, sem zmagovalec. Nerešljiva uganka se mi zastavlja: kaj je potrebno, da se prek dveh milijonov ljudi spremeni v energična, pozitivno misleča bitja. Velik, za mnoge, tako na progi, še bolj izven nje, na videz nepremagljiv izziv in dokaz, da zmoreš in da si tako ali drugače del nečesa velikega? V hotelu končno srečam zvesta navijača, v kaosu mesta in evforiji se nismo videli, pa tako blizu smo si bili. Vidim, da tudi onadva, kot vsi, lebdimo v tem pozitivnem etru. No, za eter iz literature in nauka devetnajstega stoletja je znanost potem dokazala, da ga ni. A tisto nedeljsko popoldne v New Yorku kljub mojim znanstvenim koreninam ne morem reči, da ga nisem opazil. In bogmipomagaj, še danes ne verjamem, saj ga čutim.
Runcajz
Are you ready to run? vpraša šefica NYRR kluba Mary, znani in kultni uvod, zadnje besede, preden se spustimo čez most. Yeaaahhh, se zaderemo, udarimo s pestmi Good luck drug drugemu in se končno zapodimo čez štartno črto. Čakali smo že uro na štartu, premraženi, napol še oblečeni, s komičnimi kapami, ki nam jih je razdelil Dunkin Donuts in čakali. Sonce se je še skrivalo, pihalo je, občutki so se vlekli kot čas. Zdaj, na mostu je vse bolje, takoj je toplo in vsak išče svoj ritem. Navkreber gre, vse to smo vedeli in nekako stoično poslušam srce in dihanje, zato sem toliko bolj presenečen, ko kmalu zagledam prvo uro. Is this the first mile? Yeah, odgovori zajklja za tri in pol, ki je ravno ob meni. Potem se spustimo v Brooklin, za mostom ostro v levo in takoj, med prvimi hišami se začne špalir navijačev. Toplo mi postane, And here goes the hat, it's getting serious. Tako sta se po dveh urah spraševanja pred leti oddahnila ameriška komentatorja, ko je Meb Keflezighi v Centralnem Parku odvrgel na oči potisnjeno črno kapo in odsprintal svojo zmagovito miljo. Tudi mene spodbode, vendar 24 milj prej. Kmalu sledi še pulover in končno sem svoboden, mraz me prijetno hladi in vse je kot v filmu. Dolgo tečemo naravnost po aveniji, spodbude letijo s pločnikov, mi pa vsi kot hipnotizirani, nobenega prerivanja, zdi se mi, da je vse kot nekakšna koreografija. Zadovoljen sem, milje se vrstijo s časi pod 8, uživam. Malo gledam puls, a kaj bi to, občutki so fenomenalni. Pogledam tekače okoli sebe, kot United Colours of Benetton, mix ras, starosti, dresov. Nekje na četrti milji vidim, da že kar nekaj časa tečeva z res atraktivno Kreolko. Niti približno ne morem ugotoviti, od kod vse so njeni DNKaji. O postavi ravno ne bi šel v detajle. Let me put it this way: a perfect runner. Res teče izredno enakomerno. Tako, da me v klance, lahkotna kot je, prehiteva. Potem jo lovim navzdol in po ravnini, tudi prehitim, ker vseeno kakor dam tekmi in hitrosti prednost. Pa se mi dobro zdi, ko jo naenkrat vidim spet poravnano na moji desni. Tečemo, ja, zdaj so se prilepili še eni tipi, bolj moje age group, res enakomerno režemo v veter in ob tem uživamo. Ko sem pred tekmo gledal progo, so me ta predmestja malo skrbela, kako bomo po pustih ulicah kruzali v mrazu in vetru. Ne bi se mogel bolj motiti, vse je en sam žur, milje dolg. Glasba levo in desno, na deveti milji v nekem Latino okolišu moja zajklja naenkrat steče k pločniku, aha, od tu je torej, huronsko navijanje se razleže, wauu. Teramo, tudi po klancih in okoli vogalov ne izgubljamo hitrosti, vmes zgledno pijem, kozarčke zagrabim kot profiji med tekom, nič se ne ustavljam in vzamem gel. Kmalu smo v cikcaku pred polovičko, uf, tole je pa bil en sam užitek. Obrnem na 1:43 in se zaženem v Pulaski bridge, kratek in vetru izpostavljen vzpon. Opazim, da sem narobe stisnil uro, stop namesto lap in razjezim se nase, izgubim ritem med šarjenjem po uri, moja Kreolka in sivi spremljevalci, izstopa nek Frenchmen, se mi zdi, izgineta. Zbašem se čez most, slabe volje in dol okrog vogala. Takoj sem zaostal za 50 metrov in vidim, kako ranljiv sem. Buzz se oglasi: daj skuliraj nse, a misliš samo punce preganjat, zresni se, to je tvoja tekma. Res je, zdaj me čaka del, ki sem se ga bal, malo po Queensu, potem pa preži name Queensboro Bridge, črna luknja proge, trideset metrov vzpona. Od časa do časa še pogledam, kje so moji sotekači, a vedno bolj se ukvarjam z mislimi, kako zastaviti v klanec. Vidim cesto na vrhnjem nadstropju in v podzavesti me postane malo strah, za vogalom bo torej šlo zares. Odpre se temačen vzpon na most, OK, zdaj s pametjo. Kot smo prej tekli enakomerno, vsi približno enako, se zdaj pokažejo razlike. Nekaj jih gre hitreje, več jih ostane za menoj. A previden sem, morda preveč. V spominu imam profil proge, vzpon na most, potem pa ravnina kakšen kilometer, nato spust. A vzpon ne popusti, malo se poleže, a vseskozi je malo napet. Previdno napredujem, opazujem, če se bo pojavila rdeča lučka v možganih. Nič. V žepku brskam za solno kapsulo in si jo zbašem v usta, tamle bi morala biti vodna postaja. Ni ne postaje, ne ravnine, zbluzil sem. Kapsulo spravim v kot ust, oddaja sol, a vsaj v grlo ne gre. Cepec! Spet me Buzz kulira, dva napada slabe volje sta preveč. Zdaj se moram pripraviti dol na Prvo Avenijo. Še prej pa legendarni vhod vanjo. Zanj je Wayne Shorter rekel: Nothing can prepare you for this! Če ne čutiš, kako ti vse dlake stojijo pokonci in če nimaš rosnih oči, nisi normalen. Res je, okoli prvega vogala, po dobri milji tišine in teme, te pozdravi tisoče ljudi, ko pa se pogled spusti prek Prve vse proti Harlemu in se potopiš v huronsko navijanje deset tisočev navijačev, ko je tako, kot bi bili tu zaradi tebe, še lastnega dihanja ne čutiš. Shorterjev test se opravil.
Prva Avenija je tekaški raj, ravna, danes sicer piha, a vseeno tiste štiri milje dolg stadion kliče po enakomernem, hitrem teku. Enakomeren je, trudim se obdržati kadenco, hitrost pa le pade na približno osem na miljo. Pazi zdaj, ne popuščaj, ne nasedaj malodušju, pač ni Brooklin, me poskuša opominjati in usmeriti moj ratio, Buzz. In tako grem, od milje do milje, ne preveč zadovoljen, a vseeno discipliniran. Na 18 vzamem gel, pa spet ne najdem vode. Irci z zastavami in napisom Run now, drink later! verjetno niso imeli v mislih vode. Na 19 se končno napijem, kmalu bom na naslednjem mostu. Tam, kjer se Prva prevesi v Bronx, me že bolj daje vzpon, nisem več pravi. Tudi piha, ampak mi je vroče in vsaj pijem, kot se šika. V Bronxu je raja konec, na zemljo me trdno priveže še počasnejši čas za zadnjo miljo, ok, most je bil, potem pa cikcak in gor dol in kar malo naveličano čakam na zadnji prehod čez most Willys v Harlem. Olajšan, kot bi bil doma, pospešim. Do tu sem pritekel med lanskimi treningi, na cerkev na desni me pa veže še en zanimiv spomin izpred kar nekaj let, ko je bilo tu še drugače. Spustili so nas k maši, kot goste, belce iz vzhoda. S tremi Nemci smo se stiskali na klopi in nismo vedeli, ali naj se pridružimo ploskanju, zibanju cele dvorane in petju ali ne. Po uvodu, ko se je dvorana že zelo ogrela in je bilo videti prve v transu zibajoče pevke, je pridigar gromko povedal, da jih bodo zdaj gostje zapustili. Sheepishly smo se nerodno nasmejali, ko smo odhajali iz klopi, pa je še zagrmel: We shall overcome! Pogosto se spomnim tistega nedeljskega jutra, prav tako je bilo, kot danes. Le da zdaj doživljam Harlem kot prijazen, sproščujoč in spodbude poln del mesta. Navijačev je vedno več, enakomerno, z nekaj rezerve tečem, ne oziram se na tiste, ki me prehitevajo, kot se tudi oni, ki jih pustim za seboj ukvarjajo sami s seboj. Vem, pred menoj je še Eigerca, kot sem poimenoval tisto Museum Mile ob Centralnem parku, na pol milje se dvigne za trideset metrov. Ne vem, da je tu pred dobro uro Mutai napadel in oddrvel v ponovljeno slavo. Jaz ne drvim, previdno in enakomerno zagrizem. Včasih dvignem pogled, nezgrešljivo se vrstijo semaforji in prav pri zadnjem, tam daleč zgoraj, so Engineers Gate, vhod v centralca. Zdaj že vem, da bom v cilju nekje v oknu med tri in trideset ali štirideset, kjer sem imel cilj. Grenkoba, da nisem ponovil Brooklinskega prvega dejanja se valja kot tista solna kapsula po ustih. Ej, da ne bi zdaj zabluzil in popustil! Pri inženirskih vratih zmagam in olajšano krenem na cesto skozi park. Navijačev je na tisoče, rad bi posrkal malo moči od njih, malo powerja bi se prileglo. Potem gre po Mana Hattan, kot so Indijanci poimenovali ta predel: gričevnati polotok.... Kako drugačen je, kot v petek zvečer, ko sem se preganjal v mraku z neznano tekačico. Buzz: ne bluzi, run run. 25 milja. Vzamem se v roke in enakomerno, čeprav počasneje, kot v zmagovitih sanjah, kruzam proti živalskemu vrtu, tam bi rad videl navijača. Tečem v zanimivi druščini, od Novozelandke v nezgrešljivem dresu, Švicarja v zastavi (skoraj), pa Špancev in ne nazadnje pravega Azteka, v staroveški opravi in s perjanico na glavi. Nalašč krenem levo, ven iz skupine in gledam, a ni šans, med tisoči ju ne spoznam. Vseeno maham, verjetno izgledam kot kak fotr na sindikalnem izletu... S končkom očesa zagledam Azteka, ki se drži za zakrčeno nogo, potem se potopim vase, rad bi užival, končuje se ta dolgoletni cilj. Pogledam na uro in vidim čas svojega PBja... No, saj to ni bil cilj. Blefer, ne nakladaj, pravi Buzz.....Zdaj me čaka le še South Park do Columbus Circla, neugoden klanček, pa ciljna neravnina. Kot v snu se torej vzpnem še do Columbusa, v huronskem navijanju zavijem v park in odštevam metre ali bolje yarde na oznakah. Uživam v tem ciljnem teku, s seboj nosim tri in pol ure uživanja, zabave, kozmopolitanskega vzdušja in nezmotljiv občutek, da sem se napil zgodovine in ustvaril del nje, zase. Nič me ne boli, nisem izčrpan, nimam krčev, a bila je težka tekma. Vem, da bi ob tej pripravljenosti drugje tekel hitreje, morda tudi PB. Ali pa na drugačni progi, pa vendar niti metra na tem legendarnem maratonu ne bi želel spremeniti. Predvsem pa je bilo doživetje, ki ga ne morem popisati, no, morda takole: olimpijske igre zame. Tekel sem v stopinjah velikih, to sem čutil bolj, kot kjerkoli drugje.
Potem nas premražene in sijočih oči zavijejo v folije, potem še v topla ogrinjala in kot zombiji se premikamo nazaj v mesto. Žarim, vesel sem. In, kot mi neznanci na vsakem koraku kažejo, tudi povejo, sem zmagovalec. Nerešljiva uganka se mi zastavlja: kaj je potrebno, da se prek dveh milijonov ljudi spremeni v energična, pozitivno misleča bitja. Velik, za mnoge, tako na progi, še bolj izven nje, na videz nepremagljiv izziv in dokaz, da zmoreš in da si tako ali drugače del nečesa velikega? V hotelu končno srečam zvesta navijača, v kaosu mesta in evforiji se nismo videli, pa tako blizu smo si bili. Vidim, da tudi onadva, kot vsi, lebdimo v tem pozitivnem etru. No, za eter iz literature in nauka devetnajstega stoletja je znanost potem dokazala, da ga ni. A tisto nedeljsko popoldne v New Yorku kljub mojim znanstvenim koreninam ne morem reči, da ga nisem opazil. In bogmipomagaj, še danes ne verjamem, saj ga čutim.
Runcajz
- 10 Nov 2013, 10:09
#316550
Hura! Kakšno krasno poročilo! Jaz bi šeeeee in še enkrat! 
Cici
Cici
Vsem polube, vsem pozdrave
Cici
Cici
...za pretečeno in doživeto opisano... 
- 10 Nov 2013, 16:53
#316587
Runcajz, hvala, da si to tako doživeto napisano poročilo delil z nami. Kar prestavilo me je na progo in če bom kdaj tekla v NY bom tvoje poročilo prebrala še enkrat.
Čestitke!
Čestitke!
- 11 Nov 2013, 15:16
#316637
RuncajZ,
čestitke za tek in poročilo. Človeku se po takem čtivu kar kocine postavijo pokonci.
čestitke za tek in poročilo. Človeku se po takem čtivu kar kocine postavijo pokonci.
Nazadnje spremenil raziskovalec, dne 12 Nov 2013, 08:48, skupaj popravljeno 2 krat.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA