V Palmanovo sem šla brez prave motivacije za tek. Jesen je pač bila tekaško kar naporna: dva maratona, potem pa le pred enim tednom 50 km na Sladkih 6. Jasno, da je glava utrujena. V njej ni bilo nobenega pravega cilja. Res se mi nekako ni dalo. Edina "motivacija" je bila, da gre le za 21 km in da bo hitro minilo.
Ko pred startom s Kairosom srečava Lenči, opazim tempo tekače za 2 uri. Precej ravnodušno se vprašam, ali so to edini zajčki ali pa bo morda še kakšen. No, ko se postaviva na start, pa pred sabo vidim balone z napisom 1:50. Glej, no, mogoče bi se pa držala njihovega tempa, pa mi tako med tekom ne bo treba gledati na uro, razmišljati o tempu in na koncu ugotavljati, da sem prehitro začela. Kairos potrdi moje misli: "Njih se drži!"
Start. "Moji" zajčki so spredaj, startajo torej pred mano, toda že kmalu jih ulovim. Ugotovim, da jih je veliko lažje ujeti kot pa mojega zajčka na LM, ki mi je pobegnil že pred startom.
In ko jih ulovim, se jih držim. Bilo je prav fino. Oni so tisti, ki določajo tempo, meni ni treba nič, samo teči.

In precej se poenostavi tudi prehitevanje počasnejših tekačev. Tečeš pač za svojim zajčkom, on najde pot mimo drugega tekača, ti pa mu preprosto slediš, ne da bi ti bilo treba govoriti "scusa" (ali, kot počnejo nekateri, prehitevati na brezobziren način).
Tako tečem za svojimi precej molčečimi italijanskimi zajčki, nekje do 10. km, če se prav spomnim. Potem eden od teh zajčkov malo pospeši, jaz se ga držim, a ga njegovi sozajčki upočasnijo, češ da je prehiter. No, meni se pa, če že tečem v tem tempu, ni zdelo prehitro in nisem videla razloga, zakaj bi upočasnila tudi jaz, tako da sem nadaljevala brez njih. Na uro sem pogledala šele na 16. km in ugotovila, da če ohranim enak tempo, potem bo šlo brez problema pod 1:50. No, tako sem v zadnjem delu proge vendarle dobila motivacijo.
Na koncu čas sekundo pod 1:49, s čimer sem zelo zadovoljna - kaj bi bilo, če pred enim tednom ne bi tekla na Sladkih 6?
