-matej- napisal/-a:...Letošnje leto sem si zadal cilj preteči maraton, vendar ne vem kako bi se lotil priprav....
Preden začneš teči, si moraš zadati prvi cilj. Počasi je treba začeti teči in obenem povečevati razdaljo in čas teka. V nekaj mesecih boš brez počitka počasi tekel 30 minut in v tem času pretekel pet do šest kilometrov. Ne glede na zmagoslavje in zadovoljstvo, ki ga občutiš, ko dosežeš svoj prvi cilj, se pri tem ne smeš ustaviti. Pa saj se tudi ne boš, ker te bo gnalo kar naprej, k vedno večjim pretečenim razdaljam.
Nekateri, ki ne začenjajo teči počasi in brez prevelikega naprezanja, se teka tudi hitro naveličajo, za večino pa postane kar nekakšna zasvojenost. Maraton postane sen vsakega tekača, ki želi nastopiti skupaj z olimpijskimi udeleženci v maratonu, če že ne zmagovalci. Že sama misel na maratonski tek vzbuja spoštovanje, nikakor pa se ne smeš prepričevati, da je to zate preveč in da teka ne boš zmogel. Izkušnje tistih, ki so to zmogli, dokazujejo nasprotno. Ni razloga za strah, pogoj pa je, da si ustrezno pripravljen. Prvič boš imel prav gotovo tremo, vendar če si že tekel 10, 20, 25, 35 kilometerske proge, boš prav gotovo premagal še preostalo dolžino, seveda, če boš v naslednjih mesecih marljivo treniral. Tudi če nimaš najboljših možnosti, lahko postaneš maratonec vsaj po enem letu vadbe.
Pri pripravljanju na maraton si moraš zastaviti izvedljive in dosegljive cilje, teci tako kot dopuščajo tvoje zmožnosti. Prav gotovo je to laže govoriti kot izvesti, toda tudi človek je tekmovalno bitje. Najprej boš dolge razdalje tekel samo zato, da dokažeš sam sebi, da jih zmoreš. Nato boš že gledal, koliko časa pretečeš kakšno razdaljo. Rezultat tvojega truda in treninga se bo kmalu pokazal. Nikar pa z vsakim tekom ne poskušaj doseči rekorda. S takim odnosom v teku ne boš užival, poleg tega pa se boš izpostavljal tudi nevarnostim. Če boš začutil stisko, se ne naprezaj več toliko, zmanjšaj tempo, ali pa enostavno odnehaj. Če si po prvem maratonu še toliko pri močeh, da prideš do cilja in ga na lastnih nogah zapustiš, boš naslednji maraton zagotovo pretekel. Čisto vseeno je, katero mesto zasedeš na teku, glavno je, da prideš na cilj brez poškodb, brez omedlevice, pa te bo preplavljalo čudovito zadovoljstvo, da si premagal obenem z maratonom tudi samega sebe.
Na dolge teke se moraš pripravljati tako, da vadiš razdaljo in hitrost. Po enem dnevu napornega treninga, nadaljuj nekajdnevni lažji program. Nikakor se ne naprezaj, da bi že na treningu tekel polni maraton. Za preizkušanje svoje zmogljivosti je dovolj 30 km dolga pretečena razdalja.
Ko startaš in se maratonski tek začne, se nikoli ne zaženi z vso hitrostjo, saj je to najpogostejša napaka tekačev začetnikov. Prehiter začetek teka lahko v eni uri razvrednoti mesece pazljivega treninga. Maratonski tek razdeli na tri dele. Prvih deset kilometrov naj bo namenjeno ogrevanju, srednji del proge lahko kar pospešeno tečeš, ostalo razdaljo pa premagaj s tisto energijo, ki ti je še ostala. Bodi prepričan, da ti jo je ostalo še dovolj, če le nisi preteral že na startu.
Če občutiš med tekom težave, kot je vrtoglavica, hude bolečine v prsih, dezorientacijo in podobno, ne oklevaj in ne počuti se ponižan ali osramočen. Takoj poišči pomoč. Odnehati med tekom ni nič neobičajnega. To se dogaja tudi mnogim znanim tekačem na velikih tekmovanjih. S tem ne boš pokazal nekakšne šibkosti ali pomanjkanje volje, ampak ravno nasprotno. To bo odraz tvoje zrelosti in inteligence. Vedeti moraš, da se ni treba pokončati, samo da bi pretekel do cilja. Tek naj življenje plemeniti, ne da ga jemlje. Zato se moraš znati v kritičnih trenutkih odločiti in skleniti ali boš tek nadaljeval, spremenil tempo ali odnehal.
Po maratonu mora miniti kakšen mesec dni, da lahko začneš spet redno trenirati, saj je to velik napor za tvoje telo in mišice. Dolge teke je treba obravnavati resno, saj so poleg vznemirjujočega občutka tudi izčrpavajoči in nikakor niso tako nedolžni. Organizem so mora opomoči in oddahniti, zato je okrevanje treba jemati resno. Ne dovoli sam sebi, da bi te veselje do teka gnalo takoj po enem pretečenem maratonu na drugega, saj so v takem primeru tudi poškodbe pogoste. V nobenem primeru ne pretiravaj in ne udeležuj se prepogosto težavnih tekmovanj.
Mnogo maratoncev nikoli ne preteče vso progo, ampak vmes najtežje odseke tudi prehodijo. Ne glede na to, so ponosni na svojo kondicijo. Vsi tudi pridejo na cilj, čeprav malo kasneje, kar je vseeno. Nekje okoli 30. kilometra se začne črpanje zadnjih moči. Mišice na stegnih in kolki začnejo boleti, noge nočejo več ubogati, vedno teže dihaš. Prišel si do roba zmogljivosti in ne moreš več naprej, vendar še ne veš, kaj je bolečina, dokler ne pretečeš 35. kilometra maratona. Vsako tkivo telesa te sili, da odstopiš, vendar ne odnehaš. Naprej greš lahko le še peš. Tako si nabereš spet malo moči in začneš po malem teči. Do cilja boš izmenjaval tek in hojo, proga se ti bo neverjetno vlekla, saj ji noče biti ne konca ne kraja. Zadnji kilometri pa so najdaljši.
Vendar si poplačan na cilju s čudovitim občutkom olajšanja, ko veš, da je konec bolečin in trpljenja. Četudi si prestal ves boleči napor, ti bo ostal vsak pretečen maraton v lepem spominu. Veliko zadovoljstvo je, ko se po teku zlekneš v travo, sezuješ copate in veš, da ti je uspelo. Z besedami se to težko opiše, to je treba doživeti. Zato s treningom za maraton začni ne jutri, ampak danes, takoj in zdaj!