- 15 Apr 2014, 14:07
#324359
UVOD
Ko sem se lani pripravljal na GM4O sem opazil razpis za 100 milj Istre in si rekel, da bi veljalo v prihodnje poskusiti. Moja podoba zagotovo ne spada v kategorijo tekačev, 93 kil, malce boljši gornik, povprečen alpinist, srednje dober turni smučar, pretežno pa velik ljubitelj konzumacije pršuta, vina in podobnih pregreh. Že za GM4O sem poslušal od prijateljev, da mi ne bo uspelo, ker imam preveč kil in podobne argumente. Potem pa je kar šlo in s podbrško klasiko sem suvereno opravil kot zadnji uvrščen v 8 h 40 min. No pa se da. Oktobra sem se odločil, da bom letos poskusil v Istri in se začel načrtno pripravljati. Tek ni moja prvina, zadnje večje razdalje sem pretekel v vojski na Bohinjski Beli davnega leta 1999. Hojo na dolge razdalje pa sem imel vedno rad.
TRENINGI
Prvi cilj je bil, da sem med tekaško evolucijo ne spravim v kakršnokoli kronično poškodbo, zato sem vsakič, ko sem imel občutek, da gre predaleč malce popustil in počakal kak dan. V pol leta sem naredil 1100 km treninga z nekaj 10.000 višinci. Najprej tek, vsak teden več, dokler se nisem ustalil pri konstantnih 50 km na teden, kar se mi je zdelo gornja meja za nekoga z mojo kilažo in začetnika v teku. Število treningov na teden sem zmanjševal, povečeval pa dolžino. Vedno sem tekel počasi in brez intervalnega treninga. Na koncu sem delal tudi po en sam dolg trening na teden. Od 1100 km sem jih 500 pretekel, 300 prehodil po gorah in hribih (če sem imel v planu tekaški trening in sem se počutil utrujen, sem planirano razdaljo prehodil), 300 pa naredil na turnih smučeh. Večji treningi:
- suhi nočni trening po SPP Razdrto Ankaran 75 km, 2500 višincev v 17 urah
- Triglavska smučarska magistrala Vogel-Komna-7J-Hribarice-Velo Polje –Kredarica – Krma 3 dni, 68 km, 6500 višincev
- 8 drugih treningov po hribih nad Vipavsko dolino 30-50 km, vsak vsaj 1500 višincev
TEKMA 105 km
LOVRAN - POKLON
V Lovranu nabija AC DCjev Thunderstruck in ob devetih zvečer startamo, 160 podivjanih konjev in gazel takoj v strm asfalt, sledi 1000 stopnic in nekje na sredi le teh skupina ulovi tempo in neha divjati. Po pol ure se svet nekoliko položi in naklon je prijetnejši, tempo je počasen, prehitevanje nemogoče, večkrat se celo ustavimo. Startati bi moral v sredini, ne pa v ozadju. Nekako uspem prehiteti večjo skupino in potem do pod vrha Učke še kar nekaj udeležencev. V strme klance mi kar gre. Po uri 58 minut sem na Učki. Fantastični razgledi, 25 minut kasneje pa na Poklonu. Ta prvi del je res lep.
POKLON – TRSTENIK
Sledijo dolgočasni makadami do Velikega Planika, doline počasi tečem, vzpončke hodim, vseskozi sem sam, prehiti me le nekaj tekačev, večkrat se oglasi sova. Zadnjih deset minut na Planik je spet lepih hribovskih. Ob 1:35 (23 km, 2000+, 4 h 30) sem na Koritih, zebe kot prasica (blizu nule), tudi sicer je ponoči bolj zeblo po kotlinah kot po grebenih. Res je lepo videti ljudi in ogenj, pa hrano. Pojem dve banani, eurocrem in grem naprej. Trasa je lepa, malo navzdol po lepih gozdnih stezah. Hribe in ravnine hodim, doline tečem gravitacijski kas. Pridem na široke makadame in začne me načenjati prva psihološka kriza. Prepozno se oblečem in se preveč ohladim, na Koritih pa bi moral kaj toplega spit. Vklopim muziko s telefona in prijetno žaganje pomaga. Vse bolj sem zaspan in vse skupaj se vleče kot sto hudičev. Končno zapustim makadame in kmalu sledi prijazni: »dobrodošli na Orljaku« (30 km). Sledi strm spust (brez palic zelo težko) in kar nekaj steze po kamnih, škrapljah in bošku skratka zahtevna proga, gre mi kar dobro pa še sam nisem, družbo mi delata dva 100miljaša. V glavi imam, da je naslednji Trstenik, nakar se napol zgrozim, ko preberem planinski smerokaz Gomila 2 h 30 min, prekolnem vse po spisku in nadaljujem. Pod Gomilo sem spet v psihološki krizi, verjetno sem premalo jedel, stisnem ogaben gel, skoraj bruham, počasi pojem še frutabelo, ki veliko bolj sede. Na Gomili pravijo, da je do Trstenika, kjer me čaka Peter še 2,5 km. Uf to bo pa hitro, seveda ni. Najprej kar strme trave, potem pa razbita steza po kamnih, trnjih in robidi. Ob 4:50 sem v Trsteniku 39 km, 2500+, švoh 8 ur), kjer sem izjemno vesel Petra, pogoltam pol litra juhe, sendvič s pršuto mi ne gre. Odložim še dobro kilo preko Čičarije upajcanega dreka, se fajn namažem z vazelinom in po 15 minutah nadaljujem proti Žbevnici.
TRSTENIK BUZET
Najprej prehitim št. 267 (danes vem, da je to Tajataja), potem mi ckrne čelka, sledi pester nabor kletvic in menjava z rezervno. Tajataja me potem do vrha Žbevnice prehiti, v ožjem območju vrha nas je z dnevom okrog šeste ure zjutraj več kot dvajset. Na vrhu med dohiti srbska trojka med njimi košarkarski Srdjan. Že prej sem se psihološko pripravil na spust z Žbevnice (8 km, -1000m) in si zadal, da ga opravim relativno počasi, da ne zapečem mišic in načnem kolen. Skoraj vsi z vrha Žbevnice me do Buzeta prehitijo. Vleče se kot staro leto. S Tajotajo se zopet 2x prehitiva. Po 10 urah na poti sem ob 7 h zjutraj v Buzetu (52 km, 3000m+), kar je nad vsemi mojimi pričakovanji, v nogah nobenih bolečin, malce zaspan. Peter me že čaka in poroča, da mi gre odlično. V dvajsetih minutah počitka se dobro najem, preoblečem samo zgornja oblačila, nogavice in telovadne pa pustim, ker delujejo odlično. Noge preventivno namažem s konjsko mastjo.
BUZET – OPRTALJ
Po okrepitvi je vse lažje in kmalu dosežem Pietrapeloso 62 km. Zanimiv grad nad dolino. Sledi zadnji večji vzpon na katerem me dodatno razveselili kar žgoče jutranje sonce, cel klanec lovim starejšega čeha s coca colo v rokah in ga do Zrenja tudi prehitim. Zrenj je lepa vas vrh hriba in sledi spust. Pri vedenju, ki ga imam danes, bi tu moral teči pa v glavnem kar veliko hodim, steza se po lepih kraških travnikih v glavnem spušča proti Oprtalju. Čeh teče in me prehiti. Spet neki grdi makadami in dvig v Oprtalj, ki je že rahlo odveč, hitrost hoje v klanec pa zelo pade. V (Oprtalju 72 km, 3800+) me ob 11:50 pričaka Peter in dobesedno prisili v 40 minutni počitek z intenzivnim hranjenjem. Na nogah sem 15 ur z enim 20 minutnim postankom. Čeravno hočem večkrat naprej, vem, da ima prav.
OPRTALJ – GROŽNJAN
Pol enih nadaljujem, počutje je dobro, bolečin ni. Trimčkam po Parenzani v dolino. Potem pa odcep v bošk, najprej še v dolino in potem tudi po robidovju, mimo zapuščenih mlinov, po kamnih čez potok, malce gor, malce dol. Sicer lepo, vendar zamudno, verjetno bi prišel prej, če bi se držal Parenzane malo višje, naredil kake pol km več, vendar po lepem makadamu skoraj brez spremembe višine. Pod Završjem smo zopet na Parenzani, čez impresiven viadukt in ob dveh popoldne sem v Završju (78 km). Tempo malce pada. Za nekaj minut dežuje in brez potrebe oblečem jakno, takoj mi je tako vroče, da se moram sleči. V klanec nad Završjem sem kar v krizi (oziroma vsaj občutek je tak, po podatkih sem se vseskozi gibal zelo konstantno) in prehiti me veliko predvsem tistih s 100 milj. Pred Grožnjanom so lepi makadami, zopet me preteče Srdjan in seveda Tajataja. Ob treh popoldne sem v Grožnjanu na 83 kilometru, malce pomaranč, štrudel, red bull in vztrajno naprej.
GROŽNJAN – BUJE
Sledi ravninskih 4 km do Tribanja. Zelo dolgi ravni odseki parenzane, izmenjaje simuliram tek in hitro hojo, tik pred Tribanjem me prehiti Tajataja, ki je očitno dober tekač. Po makiji smo kmalu v Tribanju. Pri cerkvi kontrola, morje je videt kar blizu. Še 3,5 km do Buj v glavnem v dolino. Prvič zavoham, da mi bo verjetno dano priti v cilj in več kot pol poti proti Bujam pretečem po nenajlepši kamniti stezi. Tik pred Bujami pa ekstazo izpred 10 min spet zamenja napol depresija, sranje še 15 km, Buje so na hribčku, kako lepo bi bilo malce zaspati na tej travi in podobno….. Neverjetno kaj se dogaja v glavi in vse to je odvisno od nekih relativno majhnih in včasih tudi popolnoma naključnih dražljajev. Čez rotor in v klanec na zadnjo večjo postajo pred ciljem. Buje ob 17 h (91 km, 4400+), pojem malce eurocrema, Peter prinese konjsko maso, da malo podmažemo, čeh, ki me je prehitel z Zrenja pa s pogledom ubite živali sedi na stolu, verjetno je odstopil. Ko vstanem s stola, prvič začutim razbolele noge (na 91 km!!). Tajataja starta malo pred menoj iz Buj in mi z dobrim tekom nabije 1 uro 20 min do Umaga. Bravo.
BUJE – UMAG
Odločil sem se, da v zadnjih 14 km ne bom več tekel, ker ne želim tvegati cilja. Danes vem, da je to bila čudna odločitev. Najprej po asfaltu čez Buje, konec Buj me prehiti vodeči na 65 km, izgleda izjemno svež. Spust skozi vinograde proti avtocesti, do struge suhega potoka in pričetka neskončnih ravnin. Prehitita me drugi iz 65 (slovenec) in lanski zmagovalec 100 milj Maurizio. Tu se pa začne psihološka kalvarija. Odločim se za majhne cilje. Vseskozi hodim 5-6 km/h, vendar me prehiteva veliko tekmovalcev, ki tečejo in to dodatno ubija. Do pod avtoceste še nekako gre, potem pa mi je vse bolj grozno. Če bi tekel (noge me niso niti bolele) bi s tem delom veliko prej opravil vendar ne zdržim misli na tek po ravnem. Enkrat vmes se za minuto ali dve kar malce zjočem, vendar se ne ustavim, samo enkrat me za 20 sekund premami lepo odžagan štor. Ko si v krizi moraš koga poklicati in takoj je lažje. Pred Vilanijo na 100 km mi pride nasproti Peter. Hvala bogu. Seveda se ti zlažejo, da je samo še 4 km, pa jih je pet in to neskončna ravna polja, nikad kraja. Od Vilanije do cilja sva šla skupaj s hrvatom Petrom s poškodovano tetivo in debatirala raznorazne stvari. Hodim brez težav, zadnjih nekaj sto metrov po Umagu pa mi je dobesedno odveč in psihološko tik pred ciljem v bistvu najbolj padem v celi tekmi, kar je res zanimivo. Po Bujah nisem več nič jedel in verjetno je v temu razlog. Po 22 urah in 40 minutah kot 111 prečkam ciljno črto.
ZAKLJUČEK
Popolnoma sem izpolnil oba cilja. Prvi je bil, da na svoji prvi ultra dirki sploh pridem do cilja, drugi pa da to naredim prej kot v 24 urah. Pri čemer sem pridobil ogromno novih znanj, ki jih bom s pridom uporabil v prihodnje. Organizacija je bila izjemna, proga odlično označena. Ljudje prekrasni. Ultra preizkušnje so me izjemno potegnile in so mi izjemno všeč, izboljšati moram še tekaški del pa bo. Napredek je velik in zapustil sem območja lovljenja time limitov. Ultra preizkušnje so predvsem bolj samega s seboj. Drugi dan sem se zbudil z izjemno malo musklfibra, kar pomeni, da bi lahko še kaj dodal. Pa naslednjič. Izjemna zahvala prijatelju Petru za več kot vrhunsko pomoč in seveda predragi ženi in otrokom, ki tolerirajo te neravno vsakdanje življenjske aktivnosti.
Ko sem se lani pripravljal na GM4O sem opazil razpis za 100 milj Istre in si rekel, da bi veljalo v prihodnje poskusiti. Moja podoba zagotovo ne spada v kategorijo tekačev, 93 kil, malce boljši gornik, povprečen alpinist, srednje dober turni smučar, pretežno pa velik ljubitelj konzumacije pršuta, vina in podobnih pregreh. Že za GM4O sem poslušal od prijateljev, da mi ne bo uspelo, ker imam preveč kil in podobne argumente. Potem pa je kar šlo in s podbrško klasiko sem suvereno opravil kot zadnji uvrščen v 8 h 40 min. No pa se da. Oktobra sem se odločil, da bom letos poskusil v Istri in se začel načrtno pripravljati. Tek ni moja prvina, zadnje večje razdalje sem pretekel v vojski na Bohinjski Beli davnega leta 1999. Hojo na dolge razdalje pa sem imel vedno rad.
TRENINGI
Prvi cilj je bil, da sem med tekaško evolucijo ne spravim v kakršnokoli kronično poškodbo, zato sem vsakič, ko sem imel občutek, da gre predaleč malce popustil in počakal kak dan. V pol leta sem naredil 1100 km treninga z nekaj 10.000 višinci. Najprej tek, vsak teden več, dokler se nisem ustalil pri konstantnih 50 km na teden, kar se mi je zdelo gornja meja za nekoga z mojo kilažo in začetnika v teku. Število treningov na teden sem zmanjševal, povečeval pa dolžino. Vedno sem tekel počasi in brez intervalnega treninga. Na koncu sem delal tudi po en sam dolg trening na teden. Od 1100 km sem jih 500 pretekel, 300 prehodil po gorah in hribih (če sem imel v planu tekaški trening in sem se počutil utrujen, sem planirano razdaljo prehodil), 300 pa naredil na turnih smučeh. Večji treningi:
- suhi nočni trening po SPP Razdrto Ankaran 75 km, 2500 višincev v 17 urah
- Triglavska smučarska magistrala Vogel-Komna-7J-Hribarice-Velo Polje –Kredarica – Krma 3 dni, 68 km, 6500 višincev
- 8 drugih treningov po hribih nad Vipavsko dolino 30-50 km, vsak vsaj 1500 višincev
TEKMA 105 km
LOVRAN - POKLON
V Lovranu nabija AC DCjev Thunderstruck in ob devetih zvečer startamo, 160 podivjanih konjev in gazel takoj v strm asfalt, sledi 1000 stopnic in nekje na sredi le teh skupina ulovi tempo in neha divjati. Po pol ure se svet nekoliko položi in naklon je prijetnejši, tempo je počasen, prehitevanje nemogoče, večkrat se celo ustavimo. Startati bi moral v sredini, ne pa v ozadju. Nekako uspem prehiteti večjo skupino in potem do pod vrha Učke še kar nekaj udeležencev. V strme klance mi kar gre. Po uri 58 minut sem na Učki. Fantastični razgledi, 25 minut kasneje pa na Poklonu. Ta prvi del je res lep.
POKLON – TRSTENIK
Sledijo dolgočasni makadami do Velikega Planika, doline počasi tečem, vzpončke hodim, vseskozi sem sam, prehiti me le nekaj tekačev, večkrat se oglasi sova. Zadnjih deset minut na Planik je spet lepih hribovskih. Ob 1:35 (23 km, 2000+, 4 h 30) sem na Koritih, zebe kot prasica (blizu nule), tudi sicer je ponoči bolj zeblo po kotlinah kot po grebenih. Res je lepo videti ljudi in ogenj, pa hrano. Pojem dve banani, eurocrem in grem naprej. Trasa je lepa, malo navzdol po lepih gozdnih stezah. Hribe in ravnine hodim, doline tečem gravitacijski kas. Pridem na široke makadame in začne me načenjati prva psihološka kriza. Prepozno se oblečem in se preveč ohladim, na Koritih pa bi moral kaj toplega spit. Vklopim muziko s telefona in prijetno žaganje pomaga. Vse bolj sem zaspan in vse skupaj se vleče kot sto hudičev. Končno zapustim makadame in kmalu sledi prijazni: »dobrodošli na Orljaku« (30 km). Sledi strm spust (brez palic zelo težko) in kar nekaj steze po kamnih, škrapljah in bošku skratka zahtevna proga, gre mi kar dobro pa še sam nisem, družbo mi delata dva 100miljaša. V glavi imam, da je naslednji Trstenik, nakar se napol zgrozim, ko preberem planinski smerokaz Gomila 2 h 30 min, prekolnem vse po spisku in nadaljujem. Pod Gomilo sem spet v psihološki krizi, verjetno sem premalo jedel, stisnem ogaben gel, skoraj bruham, počasi pojem še frutabelo, ki veliko bolj sede. Na Gomili pravijo, da je do Trstenika, kjer me čaka Peter še 2,5 km. Uf to bo pa hitro, seveda ni. Najprej kar strme trave, potem pa razbita steza po kamnih, trnjih in robidi. Ob 4:50 sem v Trsteniku 39 km, 2500+, švoh 8 ur), kjer sem izjemno vesel Petra, pogoltam pol litra juhe, sendvič s pršuto mi ne gre. Odložim še dobro kilo preko Čičarije upajcanega dreka, se fajn namažem z vazelinom in po 15 minutah nadaljujem proti Žbevnici.
TRSTENIK BUZET
Najprej prehitim št. 267 (danes vem, da je to Tajataja), potem mi ckrne čelka, sledi pester nabor kletvic in menjava z rezervno. Tajataja me potem do vrha Žbevnice prehiti, v ožjem območju vrha nas je z dnevom okrog šeste ure zjutraj več kot dvajset. Na vrhu med dohiti srbska trojka med njimi košarkarski Srdjan. Že prej sem se psihološko pripravil na spust z Žbevnice (8 km, -1000m) in si zadal, da ga opravim relativno počasi, da ne zapečem mišic in načnem kolen. Skoraj vsi z vrha Žbevnice me do Buzeta prehitijo. Vleče se kot staro leto. S Tajotajo se zopet 2x prehitiva. Po 10 urah na poti sem ob 7 h zjutraj v Buzetu (52 km, 3000m+), kar je nad vsemi mojimi pričakovanji, v nogah nobenih bolečin, malce zaspan. Peter me že čaka in poroča, da mi gre odlično. V dvajsetih minutah počitka se dobro najem, preoblečem samo zgornja oblačila, nogavice in telovadne pa pustim, ker delujejo odlično. Noge preventivno namažem s konjsko mastjo.
BUZET – OPRTALJ
Po okrepitvi je vse lažje in kmalu dosežem Pietrapeloso 62 km. Zanimiv grad nad dolino. Sledi zadnji večji vzpon na katerem me dodatno razveselili kar žgoče jutranje sonce, cel klanec lovim starejšega čeha s coca colo v rokah in ga do Zrenja tudi prehitim. Zrenj je lepa vas vrh hriba in sledi spust. Pri vedenju, ki ga imam danes, bi tu moral teči pa v glavnem kar veliko hodim, steza se po lepih kraških travnikih v glavnem spušča proti Oprtalju. Čeh teče in me prehiti. Spet neki grdi makadami in dvig v Oprtalj, ki je že rahlo odveč, hitrost hoje v klanec pa zelo pade. V (Oprtalju 72 km, 3800+) me ob 11:50 pričaka Peter in dobesedno prisili v 40 minutni počitek z intenzivnim hranjenjem. Na nogah sem 15 ur z enim 20 minutnim postankom. Čeravno hočem večkrat naprej, vem, da ima prav.
OPRTALJ – GROŽNJAN
Pol enih nadaljujem, počutje je dobro, bolečin ni. Trimčkam po Parenzani v dolino. Potem pa odcep v bošk, najprej še v dolino in potem tudi po robidovju, mimo zapuščenih mlinov, po kamnih čez potok, malce gor, malce dol. Sicer lepo, vendar zamudno, verjetno bi prišel prej, če bi se držal Parenzane malo višje, naredil kake pol km več, vendar po lepem makadamu skoraj brez spremembe višine. Pod Završjem smo zopet na Parenzani, čez impresiven viadukt in ob dveh popoldne sem v Završju (78 km). Tempo malce pada. Za nekaj minut dežuje in brez potrebe oblečem jakno, takoj mi je tako vroče, da se moram sleči. V klanec nad Završjem sem kar v krizi (oziroma vsaj občutek je tak, po podatkih sem se vseskozi gibal zelo konstantno) in prehiti me veliko predvsem tistih s 100 milj. Pred Grožnjanom so lepi makadami, zopet me preteče Srdjan in seveda Tajataja. Ob treh popoldne sem v Grožnjanu na 83 kilometru, malce pomaranč, štrudel, red bull in vztrajno naprej.
GROŽNJAN – BUJE
Sledi ravninskih 4 km do Tribanja. Zelo dolgi ravni odseki parenzane, izmenjaje simuliram tek in hitro hojo, tik pred Tribanjem me prehiti Tajataja, ki je očitno dober tekač. Po makiji smo kmalu v Tribanju. Pri cerkvi kontrola, morje je videt kar blizu. Še 3,5 km do Buj v glavnem v dolino. Prvič zavoham, da mi bo verjetno dano priti v cilj in več kot pol poti proti Bujam pretečem po nenajlepši kamniti stezi. Tik pred Bujami pa ekstazo izpred 10 min spet zamenja napol depresija, sranje še 15 km, Buje so na hribčku, kako lepo bi bilo malce zaspati na tej travi in podobno….. Neverjetno kaj se dogaja v glavi in vse to je odvisno od nekih relativno majhnih in včasih tudi popolnoma naključnih dražljajev. Čez rotor in v klanec na zadnjo večjo postajo pred ciljem. Buje ob 17 h (91 km, 4400+), pojem malce eurocrema, Peter prinese konjsko maso, da malo podmažemo, čeh, ki me je prehitel z Zrenja pa s pogledom ubite živali sedi na stolu, verjetno je odstopil. Ko vstanem s stola, prvič začutim razbolele noge (na 91 km!!). Tajataja starta malo pred menoj iz Buj in mi z dobrim tekom nabije 1 uro 20 min do Umaga. Bravo.
BUJE – UMAG
Odločil sem se, da v zadnjih 14 km ne bom več tekel, ker ne želim tvegati cilja. Danes vem, da je to bila čudna odločitev. Najprej po asfaltu čez Buje, konec Buj me prehiti vodeči na 65 km, izgleda izjemno svež. Spust skozi vinograde proti avtocesti, do struge suhega potoka in pričetka neskončnih ravnin. Prehitita me drugi iz 65 (slovenec) in lanski zmagovalec 100 milj Maurizio. Tu se pa začne psihološka kalvarija. Odločim se za majhne cilje. Vseskozi hodim 5-6 km/h, vendar me prehiteva veliko tekmovalcev, ki tečejo in to dodatno ubija. Do pod avtoceste še nekako gre, potem pa mi je vse bolj grozno. Če bi tekel (noge me niso niti bolele) bi s tem delom veliko prej opravil vendar ne zdržim misli na tek po ravnem. Enkrat vmes se za minuto ali dve kar malce zjočem, vendar se ne ustavim, samo enkrat me za 20 sekund premami lepo odžagan štor. Ko si v krizi moraš koga poklicati in takoj je lažje. Pred Vilanijo na 100 km mi pride nasproti Peter. Hvala bogu. Seveda se ti zlažejo, da je samo še 4 km, pa jih je pet in to neskončna ravna polja, nikad kraja. Od Vilanije do cilja sva šla skupaj s hrvatom Petrom s poškodovano tetivo in debatirala raznorazne stvari. Hodim brez težav, zadnjih nekaj sto metrov po Umagu pa mi je dobesedno odveč in psihološko tik pred ciljem v bistvu najbolj padem v celi tekmi, kar je res zanimivo. Po Bujah nisem več nič jedel in verjetno je v temu razlog. Po 22 urah in 40 minutah kot 111 prečkam ciljno črto.
ZAKLJUČEK
Popolnoma sem izpolnil oba cilja. Prvi je bil, da na svoji prvi ultra dirki sploh pridem do cilja, drugi pa da to naredim prej kot v 24 urah. Pri čemer sem pridobil ogromno novih znanj, ki jih bom s pridom uporabil v prihodnje. Organizacija je bila izjemna, proga odlično označena. Ljudje prekrasni. Ultra preizkušnje so me izjemno potegnile in so mi izjemno všeč, izboljšati moram še tekaški del pa bo. Napredek je velik in zapustil sem območja lovljenja time limitov. Ultra preizkušnje so predvsem bolj samega s seboj. Drugi dan sem se zbudil z izjemno malo musklfibra, kar pomeni, da bi lahko še kaj dodal. Pa naslednjič. Izjemna zahvala prijatelju Petru za več kot vrhunsko pomoč in seveda predragi ženi in otrokom, ki tolerirajo te neravno vsakdanje življenjske aktivnosti.
Če bi hodil po ravnini...potem to pač ni zame.
Komaj čakam! Se vidimo?
, najboljša navijačica na svetu. Kmalu sledi zaključni tek. Še ena 100 milj dolga dirka je padla pred noge in dušo.
