- 21 Apr 2014, 17:15
#324658
Skoraj dva meseca je že od tega zanimivega in odlično organiziranega maratona, ki je po krivem ostal spregledan. MatjažV je res napisal članek za Tek plus, za TF si pa nihče od naju ni vzel časa 
Za maraton v Tokyu sem se prijavila po naključju... malo pod vtisom reklame, ki jo je naredila sodelavka, malo pa pod vtisom Matjaževe odločnosti, da gre v Tokyo za vsako ceno. Tako smo se v mesecu avgustu prijavili in čakali na žreb. Med 303.000 prijavljenimi so namreč izžrebali 36.000 potencialnih maratoncev in med njimi sva bila tudi midva z Matjažem.
Medtem, ko je imel Matjaž že rezerviran let iz Ljubljane je mene to še čakalo. Na koncu sva z možem rezervirala let iz Benetk z ruskim Aeroflotom, z vmesnim postankom v Moskvi, ki pa ni trajal več kot 3 ure, kar je bilo zelo dobrodošlo, saj je bilo potovanje že sicer kar dolgo. Tudi sicer nad postrežbo na letalu nimam nobenih pripomb, še obroki so bili kar okusni (pa verjetno sva bila tudi midva nekoliko lačna)
Ker je bil maraton v nedeljo, zadnji dan zimskih počitnic, sva se midva podala na pot teden dni prej. V ponedeljek zjutraj sva štartala iz Ljubljane, parkirala pa avto 1,5 km od letališča, kamor so naju zapeljali. Ob povratku sva poklicala in v roku 10 minut so naju prišli iskat, za 8 dni parkiranja pa sva plačala cca 40 EUR. Priporočam!
Let za Tokyo sva imela okoli 13. ure, tja sva prispela v torek okoli 13. ure po njihovem času. Z letališča, pristali smo na Nariti, sva se z hitrim vlakom odpeljala v Tokyo. Ko kupiš karto za vlak, ti zraven dajo še kartico, Suica, (zgleda kot urbana) za njihov mestni promet (metro in vlak), na katero ti naložijo še za 1.500 jenov dobroimetja. Na to kartico si potem poljubno na avtomatih nalagaš dobroimtje, je pa strošek prevoza tisti, ki me je najbolj negativno presenetil. Dnevne karte so kar drage, če plačuješ pa vsako vožnjo posebej, se pa tudi kar nabere. So pa vlaki točni in čisti, da se samo čudiš.
Za razliko od prevozov, je Matjaž našel odlično nočitev za zelo ugodno ceno. Za sobo, sicer majhno, z mini kuhinjo in vsemi možnimi aparaturami, ki jih potrebuješ (štedilnik, hladilnik, grelec za vodo, mikrovalovka in fen) sva za 6 noči plačala 320 EUR. Si pa ne predstavljam dobro, kako bi to lokacijo našla, če ne bi imela tablice. Razen glavne ulice, osale sploh niso poimenovane, imajo en kup številk, s katerimi ne veš, kaj bi počel. Je pa pokritost z wi-fi res dobra, kot se od Japoncev pač pričakuje Prednost naše nastanitve je bila tudi v tem, da smo bili od štarta maratona oddaljeni cca 2 km, kar je zjutraj ravno služilo ogrevanju. Super!
V tednu pred maratonom sva si ogledala Tokyo, kolikor sva pač uspela. Bila sva navdušena nad urejenostjo in čistostjo mesta, ni nobenega beračenja, vsi prebivalci, vključno z mladino, so lepo oblečeni. Presenetljivo veliko jih nosi maske, no, tega nisem prav dobro razumela. Japonska hrana je nekaj posebnega, še posebej, če ne veš, kako bi se je lotil in ti lastnica gostilnice jedilni list razloži v japonščini, 2x, ker prvič nisi razumel... Japonci strašno slabo govorijo angleško. V trgovini zna bit to kar problem, saj sem namesto mleka skoraj kupila jogurt, namesto masla pa sir. To bi bil hec, če ne bi našla enega reveža, ki mi je te zadeve prevedel. V trgovini lahko kupiš tudi ogromno že pripravljene hrane, jaz tega sicer nisem nabavljala, sem pa svetovala Matažu, da vzame nekaj takega, kjer se vidi, kaj kupuješ Dan pred maratonom sva sicer nehote pristala v kitajski restavraciji, pa je imelo tisto kar sva naročila, na srečo enak izgled in okus, kot tisto, kar naročiva v Ljubljani
Dan pred maratonom sva se z možem udeležila Frendship Run teka. Malo zato, da pred maratonom raztegnem noge, malo pa iz slabe vesti, ker mož ni bil izžreban. Pa sem si želela, da bi tudi on občutil to maratonsko vzdužje, saj je bil cilj našega 5 km joginga v cilju maratona. Po teku so nam pokazali še, kako se tradicionalno kuha japonski čaj. Sploh nisem vedela, da je to lahko takšna znanost
V Tokyu je Frendship Run sicer plačljiv, lahko pa s karto obiščeš njihove treme, kar je posebno doživetje, ki sva ga seveda izkoristila. Najprej te že na vhodu sezujejo in čevlje odložiš v garderobno omarico. Potem te pošljejo po yukato (kimono), kjer je menda cela znanost izbira barve in pasu. Jaz sem se bolj ukvarjala z velikostjo
, receptorko pa je bolj zanimalo to, kakšno barvo hočem imeti. Garderobe so ločene, zato sva šla z možem vsak na svoj konec. Ugotovila sem, da tudi način zavezovanja pasu lahko postane cela znanost. Jaz okoli tega nisem preveč komplicirala (moj mož pa še manj ), glavno da je zadeva (ob)stala. Potem imajo tam nek skupen prostor, z velikim številom restavracij, ki ponujajo vse živo. In tu se očitno Japonci družijo (bila je sobota popoldne). Potem greš naprej (spet ločeno), kjer imajo neke termalne vrelce, v te prostore pa greš z eno majhno brisačko, ki je seveda ne spraviš okoli sebe... v glavnem jo imajo na glavi, pa ne vem točno, čemu naj bi to služilo. Tudi način tuširanja po obisku term je edinstven... sedijo na pručkah v nekakšnih separejih, ki so z ene strani odprti in si (sede) perejo glavo, se namilijo, tuširajo ipd. Čudno
Ogledala sem si tudi njihov način masaž... maserji so obvezno istega spola. Oblečen v kimono se uležeš na masažno mizo, pokrijejo te še z dvema brisačama in potem čez vse to masirajo. Ne vem, kakšen je lahko učinek takšne masaže, ker nisem sprobala, pa še cene so zares navite
Po pet dnevnem potepanju je prišel dan maratona. Ko smo prišli na štart, sva se z možem morala kar hitro ločiti, saj je bil štartni prostor ograjen, na vhodu so nas pregledovali in spremljevalci niso imeli vstopa. Štartala sem iz boksa G, za mano so bili še H, K in J, kar se mi je zdelo sicer čudno, saj sem napovedala čisto realen čas. Ko smo začeli tečt in potem v cilju sem ugotovila, da Japonci očitno niso hudo tekmovalni. Za razliko od Matjaža, ki je imel na štartu težave s prehitevanjem tekačev iz boksa A, kamor so očitno postavili kakšne jubilante z več pretečenimi maratoni, jaz takšnih težav nisem imela. Me pa to ni presenetilo, saj Japonska velja za deželo, ker veliko dajo na tradicijo... zakaj bi toraj bilo tu drugače Štartali smo torej slabih 15 minut za prvimi tekači, na štartu smo poslušali neke vojaške koračnice, stavila bi, da smo poslušli tudi himno. Moji zajčki (za 5 ur) so mi ušli po drugem kilometru, saj jih pri tempu 5:30 res nisem mogla sledit
Ker proga v prvih 5 km nekoliko visi, je bil čas za mojo nepripravljenost tako ali tako prehiter in s takšnim tempom cilja ne bi videla. Na 10 km sem možu vrgla rokavice, na 20. km pa še uro, ki se je ustavila na 17. km, in potem do cilja tekla brez, kar je bil balzam za mojo dušo. Med tekom sem naredila 40 fotografij, po katerih mi bo maraton v Tokyu za vedno ostal v spominu. Ko sem jih doma pokazala sodelavki je komentirala, da ona nič od tega ni videla... seveda ne, ker je od štarta dalje videla le cilj
Še posebnost tega maratona... niti na eni okrepčevalnici na tleh ni bilo enega lončka ali enega uporabljenega gela. Prostovoljci s koši (vrečkami) so bili postavljeni vsakih 20-30 metrov in nikomur niti na misel ni padlo, da bi kakšno smet odvergel na tla. Okrepčevalnice so bile dolge par sto metrov, kjer so ponujali vodo, so bili prostovoljci oblečeni v modro, kjer pa energetske pijače pa v oranžno... tako si že na daleč videl, kje kaj ponujajo. Posledično gneče na okrepčevalnicah ni bilo. Poleg tega so na okrepševalnicah ponujali še sadje, paradižnike (češnjevce), pecivo s čokolado... Najprej si nekoliko nezaupljiv, ampak vse je zelo pasalo. Navijači so vso pot ponujali še čokolado, posušeno sadje, po 20. km pa jih je bilo zelo veliko s spreji za lajšanje bolečin. Vsi prijazni in nasmejani, na vsej 42 km razdalji
Zadnjih 5 km maratona so oznake postavljene tudi tako, da se kilometri odštevajo Ko zagledaš oznako 195 m do cilja, je pa veselje neizmerno. Po prihodu v cilj so nam dali medalje, nas ogrnili z brisačami, v roke so nam potisnili vrečke, v katere smo potem nabirali še pijačo in sadje. Prevzem garderobe je bil tik-tak, izhod pa malo manj hiter, ker se je bilo potrebno držati določenega reda. Ko sva z možem kakšno uro po prihodu v cilj odhajala, so tekači še vedno množično prihajali v cilj, kar me je zelo presenetilo.
Naslednji dan sva se zjutraj odpravila na letališče, v Benetke pa prišla isti dan okoli 22. ure. Najbolj sem se bala 10,5 urnega poleta iz Tokya do Moskve, pa sem bila presenečena nad tem, kako malo so me bolele noge. Verjetno sem pričakovala veliko večji muskelfiber
Če povzamem... če sem mislila, da bom šla v Tokyo enkrat in nikoli več, že danes vem, da moj obisk ni bil zadnji. Še enkrat bi želela ta maraton preteči malo bolj (tekaško) pripravljena in kar je še bolj pomembo, v družbi moža. Enkrat...
PRIPOROČAM
Za maraton v Tokyu sem se prijavila po naključju... malo pod vtisom reklame, ki jo je naredila sodelavka, malo pa pod vtisom Matjaževe odločnosti, da gre v Tokyo za vsako ceno. Tako smo se v mesecu avgustu prijavili in čakali na žreb. Med 303.000 prijavljenimi so namreč izžrebali 36.000 potencialnih maratoncev in med njimi sva bila tudi midva z Matjažem.
Medtem, ko je imel Matjaž že rezerviran let iz Ljubljane je mene to še čakalo. Na koncu sva z možem rezervirala let iz Benetk z ruskim Aeroflotom, z vmesnim postankom v Moskvi, ki pa ni trajal več kot 3 ure, kar je bilo zelo dobrodošlo, saj je bilo potovanje že sicer kar dolgo. Tudi sicer nad postrežbo na letalu nimam nobenih pripomb, še obroki so bili kar okusni (pa verjetno sva bila tudi midva nekoliko lačna)
Ker je bil maraton v nedeljo, zadnji dan zimskih počitnic, sva se midva podala na pot teden dni prej. V ponedeljek zjutraj sva štartala iz Ljubljane, parkirala pa avto 1,5 km od letališča, kamor so naju zapeljali. Ob povratku sva poklicala in v roku 10 minut so naju prišli iskat, za 8 dni parkiranja pa sva plačala cca 40 EUR. Priporočam!
Let za Tokyo sva imela okoli 13. ure, tja sva prispela v torek okoli 13. ure po njihovem času. Z letališča, pristali smo na Nariti, sva se z hitrim vlakom odpeljala v Tokyo. Ko kupiš karto za vlak, ti zraven dajo še kartico, Suica, (zgleda kot urbana) za njihov mestni promet (metro in vlak), na katero ti naložijo še za 1.500 jenov dobroimetja. Na to kartico si potem poljubno na avtomatih nalagaš dobroimtje, je pa strošek prevoza tisti, ki me je najbolj negativno presenetil. Dnevne karte so kar drage, če plačuješ pa vsako vožnjo posebej, se pa tudi kar nabere. So pa vlaki točni in čisti, da se samo čudiš.
Za razliko od prevozov, je Matjaž našel odlično nočitev za zelo ugodno ceno. Za sobo, sicer majhno, z mini kuhinjo in vsemi možnimi aparaturami, ki jih potrebuješ (štedilnik, hladilnik, grelec za vodo, mikrovalovka in fen) sva za 6 noči plačala 320 EUR. Si pa ne predstavljam dobro, kako bi to lokacijo našla, če ne bi imela tablice. Razen glavne ulice, osale sploh niso poimenovane, imajo en kup številk, s katerimi ne veš, kaj bi počel. Je pa pokritost z wi-fi res dobra, kot se od Japoncev pač pričakuje
Prednost naše nastanitve je bila tudi v tem, da smo bili od štarta maratona oddaljeni cca 2 km, kar je zjutraj ravno služilo ogrevanju. Super!V tednu pred maratonom sva si ogledala Tokyo, kolikor sva pač uspela. Bila sva navdušena nad urejenostjo in čistostjo mesta, ni nobenega beračenja, vsi prebivalci, vključno z mladino, so lepo oblečeni. Presenetljivo veliko jih nosi maske, no, tega nisem prav dobro razumela. Japonska hrana je nekaj posebnega, še posebej, če ne veš, kako bi se je lotil in ti lastnica gostilnice jedilni list razloži v japonščini, 2x, ker prvič nisi razumel... Japonci strašno slabo govorijo angleško. V trgovini zna bit to kar problem, saj sem namesto mleka skoraj kupila jogurt, namesto masla pa sir. To bi bil hec, če ne bi našla enega reveža, ki mi je te zadeve prevedel. V trgovini lahko kupiš tudi ogromno že pripravljene hrane, jaz tega sicer nisem nabavljala, sem pa svetovala Matažu, da vzame nekaj takega, kjer se vidi, kaj kupuješ
Dan pred maratonom sva sicer nehote pristala v kitajski restavraciji, pa je imelo tisto kar sva naročila, na srečo enak izgled in okus, kot tisto, kar naročiva v Ljubljani Dan pred maratonom sva se z možem udeležila Frendship Run teka. Malo zato, da pred maratonom raztegnem noge, malo pa iz slabe vesti, ker mož ni bil izžreban. Pa sem si želela, da bi tudi on občutil to maratonsko vzdužje, saj je bil cilj našega 5 km joginga v cilju maratona. Po teku so nam pokazali še, kako se tradicionalno kuha japonski čaj. Sploh nisem vedela, da je to lahko takšna znanost
V Tokyu je Frendship Run sicer plačljiv, lahko pa s karto obiščeš njihove treme, kar je posebno doživetje, ki sva ga seveda izkoristila. Najprej te že na vhodu sezujejo in čevlje odložiš v garderobno omarico. Potem te pošljejo po yukato (kimono), kjer je menda cela znanost izbira barve in pasu. Jaz sem se bolj ukvarjala z velikostjo
, receptorko pa je bolj zanimalo to, kakšno barvo hočem imeti. Garderobe so ločene, zato sva šla z možem vsak na svoj konec. Ugotovila sem, da tudi način zavezovanja pasu lahko postane cela znanost. Jaz okoli tega nisem preveč komplicirala (moj mož pa še manj ), glavno da je zadeva (ob)stala. Potem imajo tam nek skupen prostor, z velikim številom restavracij, ki ponujajo vse živo. In tu se očitno Japonci družijo (bila je sobota popoldne). Potem greš naprej (spet ločeno), kjer imajo neke termalne vrelce, v te prostore pa greš z eno majhno brisačko, ki je seveda ne spraviš okoli sebe... v glavnem jo imajo na glavi, pa ne vem točno, čemu naj bi to služilo. Tudi način tuširanja po obisku term je edinstven... sedijo na pručkah v nekakšnih separejih, ki so z ene strani odprti in si (sede) perejo glavo, se namilijo, tuširajo ipd. Čudno Ogledala sem si tudi njihov način masaž... maserji so obvezno istega spola. Oblečen v kimono se uležeš na masažno mizo, pokrijejo te še z dvema brisačama in potem čez vse to masirajo. Ne vem, kakšen je lahko učinek takšne masaže, ker nisem sprobala, pa še cene so zares navite
Po pet dnevnem potepanju je prišel dan maratona. Ko smo prišli na štart, sva se z možem morala kar hitro ločiti, saj je bil štartni prostor ograjen, na vhodu so nas pregledovali in spremljevalci niso imeli vstopa. Štartala sem iz boksa G, za mano so bili še H, K in J, kar se mi je zdelo sicer čudno, saj sem napovedala čisto realen čas. Ko smo začeli tečt in potem v cilju sem ugotovila, da Japonci očitno niso hudo tekmovalni. Za razliko od Matjaža, ki je imel na štartu težave s prehitevanjem tekačev iz boksa A, kamor so očitno postavili kakšne jubilante z več pretečenimi maratoni, jaz takšnih težav nisem imela. Me pa to ni presenetilo, saj Japonska velja za deželo, ker veliko dajo na tradicijo... zakaj bi toraj bilo tu drugače
Štartali smo torej slabih 15 minut za prvimi tekači, na štartu smo poslušali neke vojaške koračnice, stavila bi, da smo poslušli tudi himno. Moji zajčki (za 5 ur) so mi ušli po drugem kilometru, saj jih pri tempu 5:30 res nisem mogla sledit Ker proga v prvih 5 km nekoliko visi, je bil čas za mojo nepripravljenost tako ali tako prehiter in s takšnim tempom cilja ne bi videla. Na 10 km sem možu vrgla rokavice, na 20. km pa še uro, ki se je ustavila na 17. km, in potem do cilja tekla brez, kar je bil balzam za mojo dušo. Med tekom sem naredila 40 fotografij, po katerih mi bo maraton v Tokyu za vedno ostal v spominu. Ko sem jih doma pokazala sodelavki je komentirala, da ona nič od tega ni videla... seveda ne, ker je od štarta dalje videla le cilj
Še posebnost tega maratona... niti na eni okrepčevalnici na tleh ni bilo enega lončka ali enega uporabljenega gela. Prostovoljci s koši (vrečkami) so bili postavljeni vsakih 20-30 metrov in nikomur niti na misel ni padlo, da bi kakšno smet odvergel na tla. Okrepčevalnice so bile dolge par sto metrov, kjer so ponujali vodo, so bili prostovoljci oblečeni v modro, kjer pa energetske pijače pa v oranžno... tako si že na daleč videl, kje kaj ponujajo. Posledično gneče na okrepčevalnicah ni bilo. Poleg tega so na okrepševalnicah ponujali še sadje, paradižnike (češnjevce), pecivo s čokolado... Najprej si nekoliko nezaupljiv, ampak vse je zelo pasalo. Navijači so vso pot ponujali še čokolado, posušeno sadje, po 20. km pa jih je bilo zelo veliko s spreji za lajšanje bolečin. Vsi prijazni in nasmejani, na vsej 42 km razdalji
Zadnjih 5 km maratona so oznake postavljene tudi tako, da se kilometri odštevajo
Ko zagledaš oznako 195 m do cilja, je pa veselje neizmerno. Po prihodu v cilj so nam dali medalje, nas ogrnili z brisačami, v roke so nam potisnili vrečke, v katere smo potem nabirali še pijačo in sadje. Prevzem garderobe je bil tik-tak, izhod pa malo manj hiter, ker se je bilo potrebno držati določenega reda. Ko sva z možem kakšno uro po prihodu v cilj odhajala, so tekači še vedno množično prihajali v cilj, kar me je zelo presenetilo.Naslednji dan sva se zjutraj odpravila na letališče, v Benetke pa prišla isti dan okoli 22. ure. Najbolj sem se bala 10,5 urnega poleta iz Tokya do Moskve, pa sem bila presenečena nad tem, kako malo so me bolele noge. Verjetno sem pričakovala veliko večji muskelfiber
Če povzamem... če sem mislila, da bom šla v Tokyo enkrat in nikoli več, že danes vem, da moj obisk ni bil zadnji. Še enkrat bi želela ta maraton preteči malo bolj (tekaško) pripravljena in kar je še bolj pomembo, v družbi moža. Enkrat...
PRIPOROČAM
Nazadnje spremenil nana, dne 21 Apr 2014, 18:28, skupaj popravljeno 2 krat.
. Med vsemi spletnimi prijavami na tekmovanje je povabil večinoma tiste, ki so bili srečno izžrebani, le manjši del pa je bil rezerviran za posebej povabljene elitne tekače, za približno 3000 tekmovalcev, ki so tekli v dobrodelne namene in nekaj tistih, ki so potovali in tekmovali v okviru posameznih turističnih agencij. 
