Najtežja tekma je danes za mano. Upam, da kaj podobnega ne bom doživel. Če bi zjutraj vedel kaj vse me bo danes čakalo, bi odpovedal udeležbo, 100%.
Preden sva z ROSI64 zapustila LJ sem se spomnil, da sem doma pozabil superge. V trenutku mi je utrip narastel na 180, ko sem pomislil, da bi to ugotovil šele v Zagrebu. Na srečo se je vse dobro izteklo. Nekje na polovici poti smo se srečali z Matejem in v Zagreb smo hitro prispeli.
Začetek tekme je zaznamovalo močno deževje in čez 5 km smo bili mokri kot cucki. Kmalu smo nehali šteti luže. Polovica kroga je bila namreč prekrita v celoti z 10 centimetrskimi lužami in ni bilo nobene možnosti, da bi se jim izgonili. Piko na i pa je dal orkanski veter, ki je kot zakleto pihal v prsa. Vseh 12 ur! Že po 15. km sem imel zmrznjene roke. Po štirih urah dežja je kazalo, da se nas bo vreme usmililo. Žal moram napisati, da danes ni bil naš dan. Kmalu je začelo še bolj deževati, severni veter pa je neusmiljeno šibal ob nas.
Srečneži, ki so tekli samo 6 ur, med drugimi je bil to Matej, ki je gladko zmagal, so se izgonili pravi kalvariji, ki nas je čakala do konca. Nisem si mislil ampak je začelo še bolj deževati, veter pa nas je začel premetavati kot vžigalice. Nekajkrat sem se komaj premikal, ker je bil tako močan veter. Parkrat me je zato skoraj vrglo čez ograjo na mostu v Savo. Temu pa so pripomogli mimovozeči avtobusi in tovornjaki, ki so nas zalivali z vodo od glave do peta. Bil sem tako zmrznjen in premočen, da mi je bilo vseeno ali končam tekmo ali ne. Mestoma mi je šlo na jok, ker sem bil popolnoma obupan, samo nobenemu nisem upal potarnati. Po 70. km sem imel obdobje, ko sem šel 5x na veliko potrebo. 2x sem nevede opravljal potrebno na mravljišču in na nogi imam zdaj boleče spomine, ko so me napadle mravlje. V bistvu je bilo praktično lulati v sede in “srati”, ker lulati v stoje je bila misija nemogoče. Najprej je bil pravi podvig zaradi povsem zmrznjenih rok izvleči, khmm, saj veste kaj, ker pa je veter pihal z nezmanjšano močjo, je šel curek urina skoraj vodoravno. Kako si se postavil pa je bilo ključnega pomena.
Zaradi WC postankov se je drugouvrščeni uspel približati samo na 8 minut zaostanka, do konca pa sta bili samo še 2 uri in pol, meni pa so začele pojemati moči. Panika. Jaz sem se v mislih že poslovil od vodilnega položaja. Vseeno sva se z ROSI64 dogovorila, da bova spremenila taktiko in sva povsem spremenila pijačo in prehrano. Zadetek v polno. To je bil ključ, da sem prednost iz kroga v krog izničil in sem prednost povečeval in ga zato v zadnjem krogu celo prehitel za cel krog.
Škoda, da ne podeljujejo pokale za spremljevalce, ker si ga je ROSI64 danes zaslužil. 12 ur je zmrzoval na dežju in vetru. Prostovoljno. Če njega ne bi bilo, bi odstopil že po 110. km teka, ko so mi pojemale moči. Bil je vedno tam, ko sem ga potreboval in je izpolnjeval vse moje želje in telepatsko čutil kaj mi manjka. V glavnem ni besed s katremi bi mu lahko zapisal kako sem mu zelo hvaležen.
V glavnem konec dober, vse dobro.
Po pravici povedano me zdaj najbolj skrbi kako bom jutri odtekel vsaj minimalno razdaljo, ki jo predpisuje
http://www.runeveryday.com/.