A ste že slišali tisto: »Pazi, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči.«
Lani sva z dragim prišla na Primoža, ker sva želela opraviti en nočni trening pred Bielom. To je bila za naju prva preizkušnja v »gorskem teku« in tista, ko sva »not padla«. Tako sva navdušena cestna tekača in gornika postala gorska tekača. Zdaj se včasih čudiva, kako nama že prej ni potegnilo, da lahko ljubezen do hribov in strast do teka tako enostavno združiva v en šport. Če ima kdo mogoče idejo, kako v to vključiti še tretjo strast, to je surfanje, bo Cicko zelo hvaležen.
Lani sem na Primožu po tihem štela vzpone potrebne za medaljo in v glavo mi je zlezel »črv«. Sledili so cestni teki po planu, mednje pa so se po tihem prikradle tudi gorske in trail preizkušnje. Leto je bilo hitro okoli, pred vrati pa nova preizkušnja na Primožu.
Ker sem po Istri bolj malo trenirala, čez praznike intenzivno dopustnikovala in zadnjih nekaj dni padla še v gužvo v službi, sem že razmišljala, da Primoža izpustim. Nekako nisem našla prave motivacije. Če sem čisto iskrena, sem pravzaprav prišla zaradi Enkice, ki se je lani kot moja spremljevalka odločila, da se letos preizkusi kot tekmovalka, pa se res ni spodobilo, da jo pustim na cedilu.
24 ur je dolgo časa, a še en dokaz, da je čas relativen, saj pravzaprav zelo hitro minejo. Dolge so v smislu, da se zgodi marsikaj. Ultra je pač posebna preizkušnja. Da zdržiš na progi se mora poklopiti veliko zelo različnih dejavnikov. In kratke, ker se zavest nekako zoži in ko kasneje gledam nazaj, se mi zdi, da je minilo tik tak.
Štart, prvi hud vzpon, prva bližnjica po gozdu, po dolgi beli cesti z mislijo »kje je že tista kmetija«, en hujši klanec, druga bližnjica, že zavijemo v gozd, saj smo že skoraj gor, pa pravzaprav nismo, prva kapelca, potoček, druga kapelca in že se zasliši glasba z vrha, pa še zadnji vzpon pred ciljem. Spust po obratnem vrstnem redu in potem še enkrat, pa še enkrat, pa ….
Mogoče se sliši dolgočasno, pa ni. Na poti vsakič znova odkrijem nove detajle vredne pogleda, ki polnijo dušo. 24 ur se srečujem z znanimi in novimi obrazi. Enkrat utrujeni, drugič nasmejani, vsi pa polni notranjega veselja.
Ponoči se proga izprazni. Večina je odšla domov na krepčilen spanec. Kar naenkrat sem uvrščena na drugem mestu. In tako sama od sebe pride tudi motivacija zakaj vztrajati. Možgani se izklopijo. Samo še gor in dol v svojem tempu. Skoraj vsakič dobim tudi nagradico za pridnost, cmok od mojega možička, ko se najine poti križajo.
Večina znancev me sprašuje: »Zakaj ultre?«
Odgovor na to je enostaven. Ker ni šlo hitreje, sem šla pač vedno dlje. Ko sem trčila v svojo zgornjo dolžinsko mero, pa sem zavila še navzgor.
Hvala organizatorjem, ker nam omogočijo, da delamo »te bedarije«. Hvala fotografom in snemalcem za prelepe slikce in filmčke. Ta dogodek je v tem pogledu res izvrstno pokrit.
In še statistika, ki vam verjetno ni znana.
Podjetje z ekipno zmago na tej tekmi je gotovo Energe. Energe team je namreč zlato medaljo v moški in srebrno v ženski, dopolnil še z nehvaležnim četrtim mestom v moški konkurenci.
Bravo mi!
In tako so se tiste želje iz začetka tega zapisa uresničile.
