Zadnje novičke

[Fotr]

Ker mi je Nataša vzbudila radovednost, kaj strokovna literatura piše o špagi, posebno o ženski in moški špagi, sem se podal v raziskovanje po knjigah, enciklopedijah, leksikonih in slovarjih. Prišel sem do zanimivih ugotovitev. Vedno sem mislil, da je špaga spakedranka, še posebno, če hočeš reči, da je to vrvica, motvoz ali oža. Če pa rečeš, da si obut v špagarice, pa je to pravilno slovensko. Tudi nisem našel nikjer, kako se špaga (ne vrvica, ampak špaga, ki pomeni povsem razkrečene noge, najsi bo ženske ali moške) pravilno imenuje po slovensko.

Še najbližje je SSKJ, ki špago imenuje gib, pri katerem so noge najbolj razmaknjene (noge so razmaknjene tudi v drugih različnih položajih, pa to nima nobene zveze s špago ), zraven pa še razlaga, kaj pomeni špaga, če ima žena moža na špagi.

SP 2001 samo omenja, da je špaga ljudski, neknjižni izraz za vrv ali vrvico.

V Slovenskem etimološkem slovarju je rečeno, da je špaga ženskega spola in pomeni vrv, da je izraz prevzet eventualno iz nemščine Spagat in iz italijanščine spago, ki pomeni vrvica, vse skupaj pa se je razvilo iz poznolatinskega spacus, ki tudi pomeni vrvica. Omenja tudi, da je ta latinska beseda sorodna z grško spao, ki pomeni vlečem.

Drugje nisem našel nič, dokler iz obupa nisem šel pogledat še v Slovar tujk. Tam pa sem našel tudi odgovor na Natašin dvom. Tam piše, da je špaga 1. vrv, 2. položaj v baletu in gimnastiki z iztegnjenimi nogami. Moška – nogi sta ena spredaj, druga zadaj; ženska – ena noga levo, druga desno.

Torej, napravil sem moško špago!

[primus]

Torej, napravil sem moško špago!

Fotr, bilo je zelo napeto do konca - sedaj smo si oddahnili !!!

[Vlajko]

Torej, napravil sem moško špago!

Fotr , izvini, ampak vseeno ima, kar se "definicije" moške in ženske "špage" tiče, prav ravno Nataša.

Evo vzorca moške špage:


pies: Ampak ne oziraje se na to, glede tvojega spontanega gimnastičnega podviga....

[Fotr]

V današnjih časih, ko se ženijo istospolni pari ne moreš vedeti več, kaj je žensko in kaj moško. To velja tudi za špage. Čeprav je špaga nasploh ženska zadeva, posebno tista špaga, na kateri je na koncu namesto vozla moški! Kot je rekel Gagarin, v vesolju ni več zgoraj in spodaj, vse je isto!

Nekdo je rekel, da je med žensko in moškim samo ena razlika. Ne bom ponavljal, da je drugi zavpil: "Naj živi razlika!", vendar se danes še na špago ne moreš več zanesti.



Takšnale je bila pa moja špaga!

[Barb]

Danes sem naredila dolg trening. Za marsikoga to ni dolg trening, zame pa je bil.Saj, ko enkrat ne tečeš nekaj mesecev in te iz dneva v dan pestijo poškodbe, ko si že povsem obupan, ko že misliš, da ne boš nikoli več mogel teči niti za pokušino, takrat postane tek, dolg eno uro in dvanajst minut dolg trening. Ob predpostavki, da tečem po malem sedaj že dobrih štirinajst dni.
No in kaj je bilo pri tem teku DOŽIVETJE?

Ja sprva, ko sem začela se mi je tako ali tako zdelo, da danes lahko kar pozabim dolg trening , ker kar nekako ni bilo volje. In misel, do mojega cilja ( ki sem si ga postavila v glavi), mi je bila nedosegljivo daleč. No pa sem si rekla, poskusi vendar . Če ne bo šlo, če se ti ne bo dalo, če te bo začelo boleti, veš, da te nihče ne sili da tečeš, da narediš ta dolgi trening,…..skratka, nazaj se lahko obrneš, kadar koli boš želela.

No in tako so minevali koraki. Počasi in premišljeno. Na trenutke je bilo težko, vendar volja je kar od nekje prišla. Ko sem prišla do Balinčka in je začelo sonce obsevati moja lička, mi je to dalo novega zagona.

Cilj (stopničke na Vrhovcih) sem dosegla z lahkoto. Noben problem mi niso bili zadnji metri hribčka, pa čeprav sem vedela, da bo sedaj potrebno še lepo nazaj. Vedela sem namreč, da sem kljub začetnim brezvoljnim korakom, dosegla (do tedaj) še polovični cilj. Vendar vedela sem, da če sem zmogla v eno smer, me sedaj ne bo nič odvrnilo od tega, da ne bi pretekla poti še nazaj.

No ampak, to še ni bistvo današnjega dolgega treninga. Kaj je bilo pa DOŽIVETJE?

Ko sem tako lepo v slogu tekla nazaj in pritekla do točke, kjer nas običajno pričaka Dpop s svojo okrepčevalnico na štirih kolesih, sta mi nasproti prišli dve gospe. Bila sem sicer v svojem svetu, z mislimi povsem drugje, vendar pa sem kljub temu zaznavala pripombe mimoidočih. In tako sem v tistem trenutku zaslišala tudi kaj je rekla ena od teh dveh gospa.
»A si videla kako to dekle lepo teče!«

V tistem trenutku sem to samo slišala, zato se nisem niti obrnila. Vendar pa so mi že v naslednjem trenutku te besede prišle v možgane in me napotile na razmišljanje, ki pa je povzročilo današnje DOŽIVETJE.

Ta misel mi je dala misliti. A res, a lepo tečem , tako lepo, da to opazijo drugi. Začela sem razmišljati. Ja, res je, bila je to lepa drža, bil je to lahkoten korak, bilo je to sproščeno telo, ki se je gibalo v lepo umirjenem tempu dihanja, in bil je to jasno, lep, zadovoljen in prešeren izraz v mojih očeh.

Te misli, pa so me napotile na nadaljnje razmišljanje. Pa hudiča Barb , kje si vse to »pobrala«?
In takrat sem pomislila.
Ja, TO JE Fotr-ova modrost, umirjenost, vztrajnost, premišljenost, ki so me napeljale na to, da »tečem z glavo«.
Ja, TO JE Bigfik-ova osebnost in ljubezen, ki sta mi z njegovo prisotnostjo napolnili moje srce, da je sedaj moja osebnost še bolj popolna. To je njegova potrpežljivost in dobrohotnost srca, da mi streže in skuha špagete, pa da mi pokaže, kako zna biti dobra tudi pizza s sirom, pa da mi dovoli pohrustati celo škatlo napolitank,…….skratka, da skrbi, da moje telo dobi dovolj potrebnih hranilnih snovi in seveda miru v mojem srčku.
Ja, TO JE Bosin-ov trud preteklega leta, ko me je učil pravilne drže, dihanja, vzdrževanja pulza v mejah normale (mimogrede, danes bi bil ponosen na to) in lepih, ne predolgih korakih.
Ja, TO JE Dr. Škof-ov trud in znanje, ki nam ga je posredoval na različnih srečanjih.
Ja TO JE Ekipa včerajšnjega teka Joli&Mutola, ki je s svojim glasnim razglabljanjem na analizi, parkrat izjavila, kako je Barb potegnila v klanec, kar mi je dalo novih moči in volje za nadaljnje treninge.
Ja TO JE Aleš-evo in Marathon-ovo noro početje, ko tečeta pri 40 ali -15 stopinjah, da mi je ta misel olajšala vročino telesa, ko mi je bilo že krepko vroče in sem vedela, da vseeno je pa to bolješ kot teči pri tistih "norih" stopinjah.
Ja TO JE Dr. Kozjeko-vina trdna volja, ki mi je v glavo vpeljala misel, da nikoli nisi tako poškodovan, da ne bi mogel začeti z nova, če le imaš željo in voljo.
Ja, in ne nazadnje JE TO FORUM, ki je tu z vsemi svojimi člani, ki ste me sprejeli in ki ste sedaj tu ob prebiranju tega neznansko dolgega članka in zaradi katerega se bo ta post ohranil za moj spomin.

Ja in končno sem spoznala, kar sem se zelo dolgo spraševala :
»Kako lahko Fotr, kar naprej doživlja toliko DOŽIVETJE!«

[marathon95]

Bravo Barb
Lijepo je čuti i pročitati tvoj doživljaj trčanja nakon faze beztrčanja i doživljaj današnje trkačke nirvane.
Još jedanput bravo i želim ti uspješan nastavak

[Vlajko]

..........»A si videla kako to dekle lepo teče!«......

LEPA DEKLETA LEPO TEČEJO (Vlajko...skoraj avtor... )

Yes, Barb ,
vsi se veselimo tvojega "come back-a".

[tomaz.zupancic]

Moram priznati da si to zelo v redu izpeljala ta tek.Če boš tekla tako naprej boš šele videla kaj je užitek teči, teči in zopet teči.In pri tem boš seveda uživala.Le tako naprej!
ČAO!

[bigfrik]

TO JE Bigfik-ova osebnost in ljubezen, ki sta mi z njegovo prisotnostjo napolnili moje srce, da je sedaj moja osebnost še bolj popolna. To je njegova potrpežljivost in dobrohotnost srca, da mi streže in skuha špagete, pa da mi pokaže, kako zna biti dobra tudi pizza s sirom, pa da mi dovoli pohrustati celo škatlo napolitank,…….skratka, da skrbi, da moje telo dobi dovolj potrebnih hranilnih snovi in seveda miru v mojem srčku.

Hvala! Sam zdej vidm ,da sm cist prevec prijazn,se bo moral tole.....

[Nataša]

Skoraj se jo je že dal zavohat, pomlad. Ampak potem je padla dol z neba vsa ta silna brozga, ki mi obrača avto po cesti in mi zasuje parkirišče in se nazadnje vabljivo blešči ravno takrat, ko za spuščenimi roletami buljim v računalnik in odgovarjam na živčne klice našega šefa.

Tako daleč smo že od narave. Ko bi vsaj bli Indijanci pa bi še znali slišat horde bizonov dneve vnaprej, iz vigvamov bi se pozimi prijetno kadilo, mi bi se zavijali v kože, naslednji dan pa bi poležavali po tračnicah in poslušali, kdaj se bo pripeljala naslednja pošiljka ognjene vode

Ker pa nismo Indijanci, se kar naprej jezimo na naravo. Ne deluje v skladu z našimi vsakodnevnimi načrti in urniki, ma, sploh nas ne posluša.

Včeraj sem jo šla poslušat jaz. Prav potihem sem copotala, da bi slišala, kdaj pridejo poletne nevihte in kdaj se bomo lahko začeli razburjati nad soparo in vročino. Tišina mi je padala na kapo in nos. Mehka noč. Takšna za sanje. In vedno tečem tam in vedno opazim kaj novega.

In srnce so se očitno zbudile. Dve sta mi pritekli čez cesto skoraj sredi mesta. Prava dva bambija.

Mislim, da bo kmalu pomlad.

[alan]

Se eno izmed mojih najbolj intenzivnih dozivetij, po katerem sem kar pogodbo s tekom podpisal...

Kaksne tri leta nazaj sem se prijavil na 21-ko v Ljubljani. Tek mi nikoli ni predstavljal izziva v smislu razdalj in rezultatov... Na organizirane teke se se vedno prijavljam le zaradi fantasticne druzbe in obcutkov... Bil je to moj tretji polmaraton.

Tekel po obcutku, 5 min/km, rahlo hitreje kot sproscen tek. 20 km pretekel brez posebnega napora in tezav, ko je v ciljni ravnini (Dunajska) kot strela udarilo vame: kaj ko bi odtekel se en krog? Od soka sem se skoraj sesedel, srce je razbijalo kot bi hotelo iz prsi skocit, se bolj pa je v mozganih razbijalo! Toda bilo je ze prepozno... odlocitev je padla v desetinki sekunde! Najboljse pa je sele prislo... gledalci ob progi so mislili, da sem zgresil cilj in mi kricali naj zavijem desno... eden od varnostnikov je stekel za mano in me poskusal zaustaviti... Trem-stirim sem se povedal, da tecem v naslednji krog, potem me ni bilo vec... Povecal tempo kot bi me iz frace izstrelili, nog vec nisem cutil, niti asfalta.... Samo utripanje v glavi. Skoraj na Vecni poti sem bil, ko sem se zavedel, da tako ne bo slo naprej. Prvic od starta spremljal uro in zmanjsal tempo na zacetno vrednost. Zadnja dva kilometra ignoriral zulj na podplatu in drugi krog odtekel v istem casu kot prvega... Obcutki v cilju: nic. Mozgani so se kar tekli... Na silo sem se moral ustavit; se kar bi tekel...

Da ne bo pomote: ze takrat sem vedel, danes pa se bolj, da sem naredil veliko neumnost (nikoli prej tekel vec kot 21km, redko celo vec kot 15);

... je pa prekleto dobro delo! ...

LP, Alan

[bojanm]

Sneg je prinesel tisto pravo zimsko idilo,ki jo v tilvoliju to zimo nismo bili vajeni,res lepo,tivoli je kr mal bolj zaživel,sej veste sankanje.To soboto je bilo vse polno in po francoski so sankači dosegal kr lepe hitrosti,odlično,tja sta prijezdila tudi dva moža postave in sem rekel-no zdej bodo pa še tle radar postavil,ampak nista,sta samo opazovala in odtekli smo dalje.

[Fotr]

Če je včeraj zvečer kdo opazil dva tekača, ki sta tekla po Litijski in Hrušenski cesti okoli Štepanjske vasi, eden v rumenem, drugi v rdečem oblačilu, pri temperaturi nekaj stopinj pod ničlo, naj ne ugiba več, kdo sta bila. To sva bila Ivan in jaz, ki sva tekla 6 km za ogrevanje pred fitnesom.

Čeprav je bilo hladno, sem tekel brez kape, kajti v velik užitek mi je, ko mi na lica pritiska mraz, da kar peče, po sencih pa teče znoj v curkih. Na eni strani suh, mrzel zimski zrak, na drugi strani vroč proizvod telesa, znoj, ki se zliva od vrha glave, po licih navzdol, za vrat, po hrbtu navzdol in ponikne nekje pri pasu v zategnjenih elastkah termo oblačil, čeprav se precej potu preusmeri pri merilnem pasu okoli prsi in izbira za pot po telesu druge smeri.

Ivan pa je imel vse pod kontrolo. Je zadovoljen lastnik novega Garmina, zato sem bil z njegove strani obveščen o vseh podatkih najinega teka. Koliko sva že pretekla, kakšen čas imava na kilometer, povprečno hitrost, razdaljo in vse mogoče podatke nama je Garmin posredoval. Tako sem tudi sam sklenil, da bom ob kakšnem večjem zaslužku vložil denar v Garmina. Res je uporabna mašinca.

Po teku in vseh informacijah o njem, sva pritekla nazaj do fitnesa, se preoblekla, kjer so se nam pridružili še drugi in složno smo skupaj še eno uro garali na železnih napravah, dvigali in prestavljali uteži, da so si komaj sproti odpočile, vlekli jeklene vrvi, da je v drobovju naprav vse ječalo in šklepetalo, potiskali, dvigovali, sukali in obremenjevali svoja telesa, z nogami brcali, z rokami krožili, s telesi se gibali, z glavami odkimavali, krepili kolena, meča in stegna, izvajali trebušnjake in hrbtnjake, potegovali noge nazaj, krčili kolena sede in stoje, potiskali z nogami naprej, vlekli zajlo pred in nad glavo, dvigovali uteži z rokami in hrbtom, se na koncu še zrelaksirali in odšli domov.

Nisem čutil ne mraza, ne vročine, ampak sem se počutil lahkotno, prijetno in sploh ne utrujeno. Ko sem se vozil domov, sem ujel neko postajo, ki so ves čas vrteli rock a billy in bilo je vredno uživanja. Tudi pot na trening ali iz treninga je večkrat krasna in koristna. Toliko, da boste vedeli, da ni važno kako daleč se voziš ali hodiš na trening, splača se, še posebno če vsak delček časa koristno porabiš.
Tako, dosti je za danes.

[Fotr]

V stanju ozračja, ko je 20 stopinj pod ničlo, je vse drugače kot če bi bilo 20 stopinj nad ničlo. To je vedel že Jack London, ki je na Aljaski brez termometra iskal zlato in je meril mraz tako, da je pljunil po tleh. Če je bila temperatura več ko 35 stopinj minusa, je na tla že priletela ledena kepica, ki je nastala iz pljunka in na tleh je rezko zaprasketalo. Torej so poznali samo dve vrsti temperatur, obe pod ničlo, ena nad 35 druga pod 35, kar me spominja na kategorije pri teku, ko smo razdeljeni nad in pod 35 let. Torej, danes je bilo 20 pod ničlo in sem šel na tek. Ko sem stopil ven, sem najprej pljunil po tleh in rezko je zaprasketalo. Pa ja ni že preko 35 stopinj mraza, sem si mislil, ne to ne more biti, zato sem pogledal natančneje. Obenem s slino sem izpljunil tudi zob, ki se mi je zlomil, ker sem tako krčevito stiskal zobe zaradi mraza in obenem s pljunkom je zaprasketal po tleh.

Pa sem vseeno šel na tek. Tolažil sem se, da bo sčasoma posijalo sonce, a ga ni in ni hotelo biti. Še več, navlekli so se neki oblaki, čudne meglice, zapihal hinavski veter, kar je mraz še poostrilo. Pljunil sem po tleh, a minus 35 še ni bilo. Kot že rečeno, je v takem mrazu vse drugače, verjetno zato, ker se gibanje atomov v mrazu upočasni in spremeni se tudi v naših glavah in telesih, posebno danes v moji glavi.

Po tleh je bila tanka plast snega, prhkega in sipkega, da sem tekel kot po preprogi. Vendar preproga korake utiša, sneg pa jih je še ojačal in to na poseben način. Res škriplje pod nogami tudi v manjšem mrazu, toda pri minus 20 ima tak sneg poseben glas. Vsakokrat, ko sem naredil korak, se je sneg oglasil z žalostnim, zateglim glasom, zdel se mi je kot pojoča žaga. Obenem so bile po tleh nametane večje ali manjše kepe snega in toni so se spreminjali glede na to, na kako veliko kepo sem stopil. Tu in tam je bila pod snegom debela ledena skorja zaledenela preko majhnih luž, ki se bodo pokazale spomladi in kadar sem stopil na tako votlo podlago, se je spet oglasil zamolkel glas v ritmu korakov. Šlo je takole: pojoči sneg, nekaj časa zategel in tenak kot pikola, nekaj časa bolj zveneč kot flavta, nato prodoren kot klarinet ali trobenta in na čase, odvisno od debeline snežne odeje, bolj možat kot fagot. Vse skupaj je spremljal nežen glas pojoče žage, udarjanje ob votla tla kot spremljava pavk in bobnov, drobljenje kep kot igranje z metlicami po činelah in spremljava na godala. Vse te melodije so mi odzvanjale v glavi, da nisem čutil niti malo ostrine hladnega dne. V meni poje zima, sem si prigovarjal, čeprav komaj čakam na pomlad.

Res pa je, da se mi pri normalni temperaturi še nikoli pojavljal nikakršni orkester, saj je razumljivo, ker tudi nimam nikakršnega posluha. Sem rekel, da hladno ozračje okoli 20 stopinj minusa na človeka vpliva tako, da tek in vse drugo doživlja drugače.

Tekel sem kakšno uro, lica so me pekla kot bi se poleti pražil na soncu, trebuh, ki je daleč najbolj izpostavljen del mojega telesa, pa je zajelo drobno pikanje, ker je skoraj zmrznil in se je sedaj odtajal. Kot bi se človeku zanohtalo, vendar meni se je zatrebuhalo, če si boste tisti brez trebuha, ki ne tečete pri minus 20, ne poslušate snega in ritem svojih korakov, to sploh znali razložiti. Še Sigma ni delala tako kot normalno, ko sem se ustavil, je takoj začela z odštevanjem regeneracijskega časa, čeprav ga nisem vklopil. Pa naj ji bo, Sigmi, saj je bil res mraz danes.

[runner]

Obenem s slino sem izpljunil tudi zob, ki se mi je zlomil, ker sem tako krčevito stiskal zobe zaradi mraza in obenem s pljunkom je zaprasketal po tleh.

A ti nas mal' "iiiik - iiiiiiiik" ? (Poliz' pa potpis' PRESS)

Ha?

:-)