Zadnje novičke

[Scooby]

Brez besed!

[natasa]

Bravo fantje...v cilju tudi že David Pehnec !

Ampak, a ni zmagovalec Italijan - Ivan Cudin .....drugače pa noro dobri časi !

[PIA B.B.]

Bravooo fantje res izjemno čestitke

[Vreme]

Bravooo fantje res izjemno čestitke

A na ženske pa smo kar pozabili ??

4. 57 222557 Marjeta Gomilšak SLO 1971 00:00:00 27:01:32

Pa tudi na ekipo diabetikov ne smemo pozabiti

Čakamo pa še na kar nekaj tekmovalcev. Držimo pesti, da jim uspe!

[MKC]

Bravo in čestitke vsem.
Tudi jaz bi...

[5r002]

Čestitke našim tekačem in suportnem osebju!!

Zdej pa počakajmo na poročila...

[matej-jethro]

Yeeeeeeee, tooooooo.....ČESTITAM!!!

[hoja]

Bravooo bravooo in čestitke vsem .

[vencelj]

[AVI]

Bravoooooo!!! Vrhunsko... Kapo dol....

[Misho76]

Noro, noro, čestitke vsem

[ROSI64]

Mi smo nazaj
Vse čestitke Ivanu za zmago GTA-ju za 2. mesto in zajcu za 3. mesto ter Marjeti za odlično 4. mesto med ženskami
Seveda pa veljajo vse čestitke tudi za vsem ostalim, ki so se pojavili na štartu, za pogum, borbo na progi,.... pa čeprav je nekaterim zmanjkalo malo sreče do cilja
En velik poklon spoštovanje vsem

zajc me je na tekmi izjemno presenetil. Z lepim tekom, s pravo taktiko, veliko borbenostjo,... je naredil lep rezultat. Le nekaj minut počasneje od rezultata izpred 4 let, ko je dosegel 1. mesto. Za letos moram reči, da je laufal od začetka do konca v enakomernem tempu (hodil je le par večjih klancev in po par korakov takrat ko je pil) Res občudovanja vredno, lahko bi ga primerjal z robotom "ga vklopiš in on dela"

Letos sem imel sam veliko bolj umirjen suport, saj mi je bil v veliko pomoč luks, ki je bil z nama. luks HVALA ti s svojo pozitivno energijo, dobro voljo,.... si veliko naredil in verjetno tudi pozitivno vplival na zajca med tekom. saj mene je verjetno že malo "štuf" v teh 5-6 letih odkar ga spremljam
luks je res dobričina, njegova dobrota je segla tako daleč, da je celo svoj avto zamenjal za moje kolo

[GTA]

Lepa, hitra tekma z malce več klancev, kot sem jih imel v spominu iz l. 2010 . Označeno bi bilo lahko malce bolje, neverjetno pa je, da med celotno tekmo in niti ob prihodu v cilj ne veš na katerem mestu si. Kolikor smo si lahko, smo si pomagali s podatki iz interneta. Ves čas te prehitevajo štafete, če je tekel mimo kakšen solo tekač pa nimaš pojma. Na check pointih nihče ne ve ničesar, v cilju ne vedo kateri si, saj nimajo ločene evidence, angleško pa tako govori le vsak stoti... no, da ne bom le kritiziral, okrepčevalnice so dobro založene, osebje pozitivno, prijazno, organizatorji prizadevni. Hvala suportu, ki se je spretno lovil in izgubljal po ulicah okoli jezera in hvala stalni vzpodbudi od doma!
Sam sem s tekom kar zadovoljen, vedno pa bi se dalo še kaj izboljšati. V srednjem delu sem imel krizo, preveč sem hodil in zasledovalci so se mi že povsem približali, vendar sem se kasneje pobral in zadnjih 60km mi je šlo dosti bolje. Čestitke vsem, ki so sklenili krog, Ivanu za rekord proge in zmago, Zajcu, da je proti koncu odčital lekcijo Madžarom in osvojil tretje mesto ter Marjeti za 4. mesto med ženskami.

[zajc]

Letošnji Ultrabalaton je bila lepa priložnost, da odpravim vse napake, ki sem jih delal 2011, ko sem premalo jedel, 2012, ko sem precenil vremenske pogoje in 2013, ko sem podcenjeval progo. Zato so bile letos priprave hude. Prosim, ne verjemite temu. V glavnem vse je bilo po starem, edino kar je novo, da sem končno odkril energijske ploščice po katerih mi že pred(!) in med hranjenjem ne gre na bruhanje.

Za spremstvo sem bil z ROSI64 in Luksom dogovorjen že skoraj eno leto. Sestanka nismo imeli nobenega, po e-pošti smo se samo dogovorili kdaj odpotujemo na Madžarsko.

Med vožnjo do jezera smo se dogovorili za preprosto taktiko, da bom na peticah (5,15,25...) jedel, na ničlah (10, 20,30…) pa pil in da me bosta spremljala celo pot s kolesom, če mi to ne bo šlo na živce in da se v cilju vidimo pred sončnim vzhodom. Noč smo preživeli v hotelu Park-ing, kjer je ROSI64 celo noč koristil usluge KRIO-Wellnesa, midva z Luksom pa sva spala. No, jaz sem spal bolj slabo, ker so se mi po glavi podile črne misli.

Do proge (še vedno) gojim strahospoštovanje, zato je bila nervoza na štartu razumljiva. Začel sem tako, da sem sledil vodilnim, nisem se pa priključeval ubežnikom. Čakal sem, da vidim kako bodo drugi tekli.

Že po 30. km sem imel težke noge, na 47. km pa mi je bilo naenkrat slabo in bi skoraj bruhal, če ne bi zmanjšal tempa. Komaj sem se privlekel do naslednje okrepčevalnice, kjer sem vzel slane prestice in bil že čez 100 metrov v redu. Kasneje je bila dodatna terapija z bobi-palčkami uspešna in začel sem prehitevati vse, ki so me vmes uspeli prehiteti. Videl sem, da je imela večina že težave s prebavo ali pa s kondicijo, “tahitre” sem pa še vedno spremljal od daleč.

Na vsakih 10 km sem kakšnega prehitel. Klance sem izkoriščal, da sem lahko v miru jedel, tudi po 2 energijski ploščici naenkrat, obenem pa sem dopuščal, da so me takrat nasprotniki prehetavali “kot za šalo” in bili ob tem, vsaj tako je izgledalo, srečni. Žal je njihovo veselje v večini primerih trajalo samo nekaj kilometrov, ko sem jih spet prehitel, me potem niso več uspeli prehiteti, ker so omagali.

Naslednja kriza je nastopila na ravnini na 100. km. Sonce je neusmiljeno pripekalo in zasledovalci so me začeli z lahkoto prehitevati. Zelo sem zmanjšal tempo, ko sem jedel sem hodil in nadaljeval v polžjem tempu. Recimo temu, da ni šlo vse po načrtu, vendar sem imel v nogah še vedno rezultat okoli 20-21 ur. V bistvu se s tem nisem preveč obremenjeval ampak sem raje poskrbel, da sem spet prišel k sebi. Zato je po 115. km šlo samo navzgor.

Tako dobro sem začel teči, da sem imel po 12 urah že 133 km, kar je bilo samo 2 km manj kot sem načrtoval. Takrat sem se prvič zavedel, da bo šlo pod “20”. Pod tisto čarobno dvajsetico, ki so sanje vsakega tekača. Na 135. km sem dohitel še dva tekmeca, ki pa ju nisem takoj želel prehiteti in sem čakal, da se bosta začela prehitevati. Točno to se je zgodilo. “Beli” (končnouvrščeni 5.) je prehitel “modrega” (končnouvršenega 4.), “modri” “belega” itd. 10 km sta se menjavala v vodstvu, ko sem ju prvič prehitel. Nekajkrat sta me še prehitela, vendar se je videlo, da je “beli” že na koncu z močmi, “modri” pa je še vedno kazal zobe. Na 165. km sem ga prehitel, ko se je ustavil na okrepčevalnici in sem naredil kakšnih 500 metrov prednosti. Na dolgem strmem klancu, dolgem kakšen kilometer, kar je bila letošnja novost, pa sem se odločil za tvegano potezo - do bom hodil. V miru sem jedel in pil, zmanjšal srčni utrip (po občutku) in pustil, da me je “modri” prehitel. Ob spusti sem šel še na WC.

Nasprotnik je za razliko od mene klanec skoraj prešprintal. Moja teorija je, da je po klancu, predvsem po spustu, našel toliko moči oziroma vsaj mislil, da jo ima, da ja poskušal napraviti neulovljivo prednost. Ob tem mu je namreč uspelo narediti 10 minutno prednosti. Jaz sem nadaljeval in naivno mislil, da se bo utrudil, ne pa da bo še pospeševal. Ko ga kakšnih 15 kilometrov nisem uspel ujeti, sem si mislil kakšno napako sem naredil, ko pa sem na 195. km šel mimo njega kot “antilopa”, pa se mi je odvalil kamen od srca. Pozabil sem vam omeniti, da je bil “modri” lanskoletni zmagovalec;-) Vseeno se mi je zadnjih 17 kilometrov vleklo. Za hrbtom mi je dihal lanskoletni zmagovalec, jaz pa sem nepričakovano začel dihati za ovratnik GTA-ju, ki je pošiljal svojo izvidnico, da so preverjali kje sem Moram jim enkrat ob priliki povedati, da mi je bilo to v čast. Vedel sem, da bo GTA, ki je sicer imel neulovljivo prednost pred mano, raje umrl kot da bi popustil ampak se vseeno nisem dal in pač tekel naprej.

Neskončnih ravnin in enega ogromnega klanca (po 200. km postanejo klanci gore) je bilo končno konec in sledil je zmagoslaven spust na cilj. Počutil sem se kot zmagovalec, čeprav sploh nisem vedel na katerem mestu sem bil. Jaz sem zmagal zase, za ROSI64, za Luksa, za vse ki me podpirajo vsa ta leta. Dobil sem odgovor po 3. letih ali je bila moja zmaga takrat samo naključje ali sem res sposoben za nekaj “večjega”. Ko sem po informacijskem mrku po pol ure v cilju izvedel, da sem še na “stopničkah”, je bila pa to pika na i.

Seveda tega poročila ne bi bilo, če ne bi bilo ROSI64 in Luksa. Reveža sta gnetla svoje riti na kolesarskem sedežu vseh 212 km. Si ne predstavljam, kako sta trpela. V zadnjih kilometrih sem bil pa še tečen kot podrepna muha in mogla sta ustreči vsem mojim zahtevam. Mogoče bosta onadva kaj več povedala kaj vse sem zahteval, ker mi je zdaj, ko premlevam dogodke kar malo nerodno kakšna tečnoba sem. Hvala obema.

Čestitam vsem vpletenim, tekačem in spremljevalcem in bom že kar zdaj napovedal - vidimo se prihodnje leto, ker imam še nekaj neodgovorjenih vprašanj.

[zz topka]

Bravo, fantje in punce, še enkrat.