- 02 Jun 2014, 18:21
#326962
Ideja, da greva z Urbanimi tekači za vikend v Trst, se je zdela ravno dovolj nora, da sva se s Kairosom odločila ZA.
V soboto ob sedmih zjutraj je bilo parkirišče v Tivoliju že precej zasedeno, park pa poln deklet v tekaških oblačilih. Pa ne, da gredo vse te punce z nami in z Urbanom teč do Trsta?
Ampak vendarle ne: večina se je pripravljala na tek DM za ženske.
Po drugi strani pa so tudi one nas verjetno gledale čudno, saj fantje nekako ne sodijo na tek žensk. Čeprav nas je letošnje tekmovanje za pesem Evrovizije naučilo, da imajo tudi ženske lahko brado.
Prtljago damo v enega od dveh kombijev, drugi kombi prevaža vodo, hrano in (med drugim) eno dojenčico, ki še ne zna hoditi. Teči pa tudi še ne. Kombija se odpeljeta, mi odtečemo. Srečevali se bomo vsakih nekaj kilometrov na okrepčevalnicah, kjer občasno kateri od kombijev pobere tudi kakšnega obnemoglega ali ranjenega tekača. Ves čas poti imamo tudi spremstvo kolesarjev.
Naša pot je prav idilična. Izogibamo se glavnim cestam, Ljubljansko barje prečkamo obdani z mirom in zelenjem in prav kmalu (vsaj zdi se tako) smo na Vrhniki. Tečemo čez center, nekateri se ob tem spomnimo lanskega nočnega teka (in izgubljanja pred startom), nato smo spet v naravi, ko gremo proti Staremu malnu in čez Zaplano. Tu je treba premagati kar nekaj vzpona, a ker je v lepem okolju, to tudi kar hitro mine. No, relativno - tako hitro, kot se bere, vendarle ne.
Po kratkem postanku v Logatcu sledi nekoliko zoprn del poti: najprej nekaj kilometrov ravnine, nato pa še dolg in naporen vzpon na Hrušico. Pred vzponom (in po pretečenih 42 km) se Kairos odloči, da bo pot nadaljeval v kombiju. Jaz še vztrajam. Vzpon pa se vleče. Res vleče. In ob tem začutim tudi bolečino v narastišču ahilove tetive, tako da se glede na nedavno izkušnjo (ko sem kar nekaj dni komaj hodila) se odločim, da se bom na vrhu hriba (po pretečenih 54 km) tudi sama usedla v kombi in se mu pridružila. Navsezadnje je namreč treba naslednji dan ne le vstati, ampak tudi teči.
Pred tekači pa je sicer "le" še spust do Predjame, kjer je cilj prvega dne tekaškega popotovanja. Spimo kar v hotelu blizu vhoda v grad, z velikim veseljem si privoščim vroč tuš, nekateri gredo tudi na "obisk" k maserki. V hotelu imajo sicer nekoliko čudaške navade (čeprav: ali sme nekdo, ki gre iz Ljubljane v Trst peš, govoriti o čudaštvu?
): tako se na vse pretege otepajo tega, da bi sobo plačali že isti dan in ne šele naslednji dan ob odhodu. Račun, kaj je že to? Predvsem pa nas čudno gledajo, ko izvedo, da za zajtrk ne bi jedli pečenih klobasic, ampak kakšno ajdovo kašo. Saj pravim, kdo je tu čuden?
Naslednji dan je odhod prav tako že zgodaj zjutraj. Zaradi bolečine se odločim, da bom vsaj prvi del poti preživela v kombiju. Kairos se odloči za tek. Jutro je mrzlo. Za tekače ne, za čakanje na okrepčevalnicah pa zelo, sploh če si oblečen v tekaško opremo (plus jopico), da si v pripravljenosti za tek. Sama se tekačem pridružim malo pred Kozino, okrog 20 km pred ciljem. Kairos še kar vztraja. Pravzaprav je drugi dan tekel skoraj ves čas, z izjemo le nekaj kilometrov.
Čaka nas najlepši del poti, v čudoviti naravi z razgledom na Trst nekje spodaj ... Ker sem spočita, v teku verjetno uživam še bolj kot drugi, ki so tekli ves čas. Ugotovim, da LAHKO tečem - lažje kot hodim. ko hodim, namreč šepam. Ko tečem, tudi, ampak se ne vidi.
In navsezadnje se spustimo v dolino. Zaradi Gira d'Italia pa ne ravno v Trst, ampak gremo proti rezervnemu cilju - Milje. Ta del poti je najbolj zoprn, ker gremo po zelo prometnih cestah, tako da smo na koncu prav veseli cilja. In tam nas časa - morje. Nekateri se v njem celo namočijo (jaz ne, je premrzlo), drugi spijemo kavico, vsi pa prejmemo diplome s pesmico, ki opisuje našo tekaško pot in jo je napisal naš bojanm - eden od tistih, ki so pretekli celoten del poti, to je 120 km.
Kairos
jih je naredil 96,
jaz kakšnih 75. Prvi dan je celotno pot (več kot 60 km) pretekla tudi NivesJ.
Na poti pa se nam je drugi dan s kolesom pridružil tudi izgubljeni Goladar Pegaz
(medtem ko nas je njegova Barbara s kolesom požrtvovalno spremljala ves čas, oba dni!).
Lepo je bilo, edino res nekoliko preveč za dva dni. Če bi to pot razdelili na tri dni (ca 40 km na dan), bi pa to bila že taka uživancija, da bi bilo že kičasto.
Kakšne slike še sledijo ...
V soboto ob sedmih zjutraj je bilo parkirišče v Tivoliju že precej zasedeno, park pa poln deklet v tekaških oblačilih. Pa ne, da gredo vse te punce z nami in z Urbanom teč do Trsta?


Po drugi strani pa so tudi one nas verjetno gledale čudno, saj fantje nekako ne sodijo na tek žensk. Čeprav nas je letošnje tekmovanje za pesem Evrovizije naučilo, da imajo tudi ženske lahko brado.

Prtljago damo v enega od dveh kombijev, drugi kombi prevaža vodo, hrano in (med drugim) eno dojenčico, ki še ne zna hoditi. Teči pa tudi še ne. Kombija se odpeljeta, mi odtečemo. Srečevali se bomo vsakih nekaj kilometrov na okrepčevalnicah, kjer občasno kateri od kombijev pobere tudi kakšnega obnemoglega ali ranjenega tekača. Ves čas poti imamo tudi spremstvo kolesarjev.
Naša pot je prav idilična. Izogibamo se glavnim cestam, Ljubljansko barje prečkamo obdani z mirom in zelenjem in prav kmalu (vsaj zdi se tako) smo na Vrhniki. Tečemo čez center, nekateri se ob tem spomnimo lanskega nočnega teka (in izgubljanja pred startom), nato smo spet v naravi, ko gremo proti Staremu malnu in čez Zaplano. Tu je treba premagati kar nekaj vzpona, a ker je v lepem okolju, to tudi kar hitro mine. No, relativno - tako hitro, kot se bere, vendarle ne.
Po kratkem postanku v Logatcu sledi nekoliko zoprn del poti: najprej nekaj kilometrov ravnine, nato pa še dolg in naporen vzpon na Hrušico. Pred vzponom (in po pretečenih 42 km) se Kairos odloči, da bo pot nadaljeval v kombiju. Jaz še vztrajam. Vzpon pa se vleče. Res vleče. In ob tem začutim tudi bolečino v narastišču ahilove tetive, tako da se glede na nedavno izkušnjo (ko sem kar nekaj dni komaj hodila) se odločim, da se bom na vrhu hriba (po pretečenih 54 km) tudi sama usedla v kombi in se mu pridružila. Navsezadnje je namreč treba naslednji dan ne le vstati, ampak tudi teči.
Pred tekači pa je sicer "le" še spust do Predjame, kjer je cilj prvega dne tekaškega popotovanja. Spimo kar v hotelu blizu vhoda v grad, z velikim veseljem si privoščim vroč tuš, nekateri gredo tudi na "obisk" k maserki. V hotelu imajo sicer nekoliko čudaške navade (čeprav: ali sme nekdo, ki gre iz Ljubljane v Trst peš, govoriti o čudaštvu?

Naslednji dan je odhod prav tako že zgodaj zjutraj. Zaradi bolečine se odločim, da bom vsaj prvi del poti preživela v kombiju. Kairos se odloči za tek. Jutro je mrzlo. Za tekače ne, za čakanje na okrepčevalnicah pa zelo, sploh če si oblečen v tekaško opremo (plus jopico), da si v pripravljenosti za tek. Sama se tekačem pridružim malo pred Kozino, okrog 20 km pred ciljem. Kairos še kar vztraja. Pravzaprav je drugi dan tekel skoraj ves čas, z izjemo le nekaj kilometrov.

Čaka nas najlepši del poti, v čudoviti naravi z razgledom na Trst nekje spodaj ... Ker sem spočita, v teku verjetno uživam še bolj kot drugi, ki so tekli ves čas. Ugotovim, da LAHKO tečem - lažje kot hodim. ko hodim, namreč šepam. Ko tečem, tudi, ampak se ne vidi.





Na poti pa se nam je drugi dan s kolesom pridružil tudi izgubljeni Goladar Pegaz

Lepo je bilo, edino res nekoliko preveč za dva dni. Če bi to pot razdelili na tri dni (ca 40 km na dan), bi pa to bila že taka uživancija, da bi bilo že kičasto.

Kakšne slike še sledijo ...