- 17 Jun 2014, 00:11
#327559
Čestitke Nataši in celotni SLO ekipi
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 17 Jun 2014, 02:21
#327560
Društvo maratoncev in pohodnikov Celje (začasno preimenovano v Društvo ranjencev in pohabljencev Celje) se je vrnilo iz Biela. V prijetni senci na avtocestnem počivališču in ob uživanju vrhunskih mesnin in žlahtne kapljice sem obljubila, da bom napisala poročilu o našem Bielu 2014. Legendi 100ke sem tako obljubila, da bom napisala, da je bilo dobro. Pravi on, tudi če ti ni bilo dobro, ti samo napiši, da ti je bilo lepo. Kaj drugega bi sploh lahko napisala po tako urnebesno, noro dobrem tekaškem taboru polnem smeha in dobre volje? Nepozabno je bilo, še zdaj se mi smeji in mi gre hkrati na jok, ko pomislim na vse skupaj. Sedaj razumem, kaj pomeni rek, da enkrat v življenju moraš v Biel. 100ko v Bielu je preprosto treba doživeti, še tisoč doživeto opisanih zgodb ti ne morem razkriti, kaj to pomeni celo noč teči, med polji in naselji ob polni luni…vzponi in spusti, ravnina, vsega je ravno prav, čeprav imaš med tekom občutek, da je vsega skupaj že rahlo preveč.
Po lanskoletni Logarski sem še cel september bila navdušena nad pretečeno razdaljo in dejstvom, da zmorem brez težav preteči 73km. Iskala sem nov izziv. Iz vsega povedanega, videnega in slišanega o Bielu sem sklenila, da bo ta tek prava izbira zame. Poleg tega pa letos proslavljam 10. obletnico tekaške kariere, najlepše možno darilo pa je 100ka v Bielu. Sliši se kot precej kruto darilo za tiste, ki ne tečejo. Tekači pa že vemo, »o čem govorimo, ko govorimo o teku«. Na youtube sem si ogledala nekaj posnetkov, iz katerih je razvidno, da gre za resnično lep tek z dušo na katerem bom uživala. Šla bom v Biel. Priprave so se začele tako, da sem začela pisati tekaški dnevnik. Tri mesece sem pridno vpisovala pretečene kilometre in se veselila, koliko kilometrov bom naštela do odhoda v Biel. Po treh mesecih pa sem nehala spremljati svoje teke, tekaški dnevnik je ostal prazen, tekla sem pa še vedno pogosto, čim večje razdalje s čim večjo hitrostjo. Trije letošnji nastopi na maratonih (Rim, Dunaj, Radenci) so mi okrepili samozavest, toda maraton je »samo« 42,195km, v Bielu pa je 100ka. Zadnji mesec pred odhodom sem več premišljevala o 100km, kot pa tekla. A si ti sploh kaj bolj pripravljena, kot takrat, ko si se odločila, da boš pretekla 100ko? Seveda si pripravljena. Kako pa veš? Vem! Zakaj? Zato ker si lahko predstavljam, kako bom pretekla tako razdaljo, vidim sebe v cilju. Vsa tovrstna razmišljanja sem sklenila z ugotovitvijo, da sem odlično psihično pripravljena in zato bo šlo. Ko sem prebrala Natašine besede, da je Biel lažji tek kot pa Logarska, pa sem bila 100% prepričana. Ona že ve, bila je tam, ima izkušnje. Če to drži in seveda drži, potem nimam razloga za strah. Biel bo in bo super!
Dolga je pot iz Slovenije do Biela. Na pot smo se odpravili v sredo zvečer. Potovali smo kot pravi kralji, saj nas je bilo 13 v dveh kombijih, pravi luksuz. Z Natašo sva zasedli zadnje sedeže, jih takoj po startu spremenili v postelje, kjer sva prespali celo noč. Po potrebi sva se zbudili, recimo ob močnejšem zaviranju sva bili v hipu pokonci, se spogledali in nazaj zaspali, prav hecni sva bili. Smo v Švici, je dejala Nataša v četrtek okrog 6.30 zjutraj. Res smo v Švici, peljemo se ob prečudovitem in velikem jezeru, obkrožajo nas visoke gore, manjši in večji slapovi, kako lepo pravljično je v Švici. Tukaj boš izgubila svojo 100km nedolžnost, se spomnim. Nič več strahu, skrbi, kako bo, samo veselo pričakovanje, vznemirjenje. Jutri je ta dan. Zgodaj popoldne prispemo v Biel. Oglasimo se v sprejemnici našega »Hotela Bunker«, kjer nas sprejmejo sicer sila prijazni mladi pripadniki civilne zaščite, toda o našem prihodu niso obveščeni. Ali ste napovedali svoj prihod? Seveda smo. Ali ste prišli iz Poljske? Ne, nismo Poljaki, Slovenci smo. Ali so vaši prijatelji prišli že včeraj? Ne, vsi prijatelji smo prispeli sedaj v tem trenutku. Smeh. Sprejmejo nas, čeprav nismo Poljaki in se nismo napovedali in smo brez prijateljev, ki so prišli že včeraj. Nato se začne moja osebna komedija. Vsi ostali člani društva so bili predprijavljeni za tek in s tem hkrati tudi za prenočišče, jaz pa sem se prijavila sama in plačala startnino preko spleta. Nisem vedela, da to sploh ne bi bilo potrebno, saj imajo društva dogovor z organizatorjem, da plačajo prenočišče, v isto ceno pa je vključena še startnina. Svojega potrdila o plačilu nisem imela pri sebi, tako da sem jih morala na suho prepričati, da sem že plačala. Sprva je bilo videti kot nemogoča misija. Žal, pokaži potrdilo, ne moremo ti verjeti brez potrdila. Kako sem bila brihtna; potrdilo imam na mailu, lahko bi vklopila prenos podatkov in odprla mail. V tistem trenutku pa na to sploh pomislila nisem, toliko o kovačevi kobili. Na koncu se je dobro izšlo. Eden izmed njih je pokazal dovolj empatije in me je poslušal. Petkrat sem mu ponovila, da sem se prijavila preko maila, plačala z Mastercardom, prijavnino in zavarovanje, potrdilo imam, ampak ne pri sebi. Čemu se lahko zahvalim, ne vem, toda zaleglo je. Veste kaj, dal vam bom kupone (prenočišče, obroki), verjamem vam, potrdilo pa prinesite naslednje leto. Kaj res? OK, 100x hvala, prinesem naslednje leto. A si mu ravnokar obljubila, da prideš spet naslednje leto? Saj je vseeno, dobila sem kupone in moja komedija se je zaključila. Namestili smo se v bunker, ogromno sobo s skupnimi ležišči smo si delili s Poljaki. Oni so svoj del sobe že označili s poljsko zastavo, kmalu smo to storili tudi mi, za povrh pa so nas morali fotkat, vsaj ene 10x da bo za ziher. Punce smo zasedle zgornja ležišča v kotu. Nekaj pomislekov glede dostopa do postelj po teku je bilo prisotnih, ampak nič hudega, bo že. Po večerji smo se odpravili po startne številke. Kilometrska vrsta pred prevzemom številk za 100km. Higin pravi, taka vrsta, to ni za nas, bomo se mi drugače zmenili. Že smo v prednostni vrsti, tisti s potrdili za številko dobimo takoj, ostalim rahlo zakomplicirajo, ker se ne držijo švicarskega protokola ob prevzemu številk. Z Natašo hodiva naokrog, ogledujeva si ponudbo, opaziva Mr. Brooksa (od glave do pet pobravan v modro- srebrno), skupaj z njim spodiva vse otroke stran in se fotkamo najmanj petkrat, kot dve največji punčki. Ko sliši, da greva na 100ko se zanima, če sva že poročeni. Haha, ne bo šlo, prepozno. Na prizorišči Bieler Lauftage že polno dogajanja, otroci tečejo svoje teke različnih dolžin. Jutri bo tukaj tudi naš start. Jutri. Samo še enkrat spat.
Dolgo pričakovani petek, 13.6. je prišel. Dobro sem spala, čeprav sem se v posteljo odpravila s pomisleki glede moje opreme za tek. Punci sta me namreč debelo pogledali, ko sem jima predstavila svoj nov super in oh-in-sploh nahrbtnik, ki ga je ustvaril Scott Jurek. Priznam, tudi sama sem imela pomisleke glede tega nahrbtnika na taki razdalji, ampak sem se hotela prepričati, da bo vse v redu. Kot piše na Natašini majici. Vse bo v redu. Zaspala sem v tem prepričanju, ponoči sem se zbudila v črni temi in se spraševala, kje za vraga sem? Temno je, okrog mene diha ogromno ljudi. A sem v zaporu? Ne, nisem, na tekaškem taboru sem. Zjutraj sem vstala že zgodaj, prva misel: stara, ne boš šla na 100km s tistim nahrbtnikom, ker se ti bo zmešalo in ga boš zabrisala v grmovje že na 20. km-u in prav malo ti bo mar, kaj vse je v njem. Majhna torbica, to je vse, kar rabiš. Telefon, lučka, par gelov, robčki, nič več, brez odvečnega balasta. Hvala, punci, ker sta me razsvetlili, hvala mojemu razumu, ker je še vedno v razsodnem stanju.
Odpravim se na krajši sprehod, krasno jutro, sveže je. Počasi se sprehajam, danes je ta dan. Danes. Danes. Ura bo 8. Kdo ve, kje bom čez 24 ur v tem času? Ali bom blizu cilja, ali bom sploh blizu Biela ali se bom klatila nekje daleč stran v neki neznani švicarski gmajni? Upam, da bom blizu cilja in blizu Biela. Vse bo v redu. Po zajtrku se odpravimo v mesto na kavo, iščemo tudi majhne torbice zame in Uroša. Trema je prisotna. Stopim na prehod ob rdeči luči. Kam pa ti greš, rdeča je? Hitro nazaj. Stojimo na semaforju in je kar skoz rdeča. Nataša ugotovi, da se avti že drugič peljejo mimo. A je bila sploh zelena? Seveda je bila, ampak je nismo opazili. Predultramaratonski stres je prisoten pri vseh, naj pride že ta večer in start, da se poženemo v boj. Skoraj smo že obupali, nato pa naju z Urošem reši Ochnersport. Imajo torbice, hvalabogu. Odločim se za minimalistično torbico, dva predala, zelo lahek, ta te ne bo ribal, pravi Nataša. Tudi meni se tako zdi, to je prava izbira. Prodajalka na blagajni me nejeverno gleda in vpraša: kleine Tasche? in kaže s prstom na torbico. Kaj? A tebi se zdi, da ta mala torbica ni prava izbira ali kaj? Nato pa klik: ona ni v tvojem filmu, stara, sprašuje te, če želiš majhno vrečko za tole torbico. z Urošem crkneva ob smeha. Naj bo že enkrat ta večer in start. Privoščili smo si bogato ogljikohidratno kosilo. Vzdušje je sproščeno, malo bolj smo se spoznali in je prav zabavno. Ob plačilu kosila odkrijemo nov skupni talent, bankirski namreč. Zmago, mi ti damo franke, ti daj evre, plačamo. Čakaj malo, vi ste mi dali franke, ampak jaz nisem nič plačal, samo zamenjal sem evre v franke. Pa res, z nami bi bilo dobro sklepat posle na banki. Z busom se vrnemo nazaj v bunker, gremo počivat. Celo uspelo mi je zaspati za dobre pol ure. Pol ure spanja kot cela večnost, spočila sem se. Higin na drugem koncu sobe leži na postelji in pripoveduje. 76 let star, 24krat na 100ki v Bielu, poln pozitivne energije in duhovitih domislic, medtem ko ga poslušaš, lahko umreš od smeha. A tebe so pa registrirali po Levstikovi poti, pravi Sandiju, ki je tek prijavljen pod letnico rojstva 193), čeprav je napisal, da je letnik 1973. Na zgornjih ležiščih prasnemo v smeh, ne bomo več spale, dovolj je počitka. Gledam na uro, odštevam ure do starta, prihajajo vzpodbudni SMS-i, hvala vsem, ki ste se spomnili name. Po večerji se začnejo priprave na start. Še hiter preizkus moje nove tekaške torbice, pretečem 300m, odlično se izkaže, zakon. Kompresijske hlače pustim doma, preveč je vroče za kompresijske + tekaški dres. Pod zgornjim delom dresa pa moja najljubša in dobro preizkušena tekaška majčka, kompresijske nogavice, superge, kapa in sem pripravljena za odhod na 100km.
Na startnem prostoru ni zaznati nobene posebne evforije. »Norci« se počasi zbiramo, prav tako spremljevalci na kolesih. Vrtijo se komadi v stilu »Gute Nacht Biel«, napovedovalec govori z enoličnim tonom, sploh ga ne razumem, verjetno nas opozarja, da ne smemo zaspati med tekom. Občutek imam, da sem na manjšem letališču, napovedovalec pa nas obvešča o aktualnih zamudah letal. Priznam, bolj živo sem si predstavljala start 100ke v Bielu. Opazujem ultramaratonce okrog sebe, različni tekaški outfiti, nekateri so napravljeni precej minimalistično, drugi so pa precej naloženi, nahrbtniki vseh velikosti, kamelbaki, navadni nahrbtniki, z mojim Jurekom sploh ne bi izstopala. Zmagovalca sta tekačica in tekač v trail supergah, dolgih pajkicah in majicah, s polnima nahrbtnikoma, povrh vsega pa še gamaše; kot bi bila namenjena na start UTMB. Še zadnja fotografiranja pred startom, premikamo se proti startni liniji. Gledam na uro nad startom, še samo par minut. Danes je ta dan in vse skupaj se dogaja meni. Nič več strahu, samo rahla vznemirjenost, pričakovanje dolge tekaške noči. Wir werden die ganze Nacht laufen! Zaželimo si srečo, odštevamo in nato POK…..gremo.
Množica podivja, začnemo teči, slišim Natašo: Silvija, to je 4:30!!! Ojoj, ne tako hitro, okaram samo sebe, umiri se, upočasni, 100km pa take fore, nisi na maratonu. Prvi kilometri po mestu, navijači, prijetno vzdušje ob trasi, še vedno je zelo vroče. Ujamem svoj ritem, čeprav še vedno tečem hitreje kot 10km/h. Tik pred startom sem se odločila preizkusiti Mihovo taktiko, 11km/h na začetku, do 50. km je to čisto navaden tempo, v drugi polovici pa seveda počasneje. Luštna taktika, gremo! Kilometri se počasi nabirajo, počutim se polna moči, diham neslišno, uživam. Končno tečem v Bielu in je lepo. Luna je skrita izza oblakov, škoda, toda noč pred nami je dolga. Biel, končno. Tek po naseljih se izmenjuje s tekom po makadamu ob poljih. Pot je dobro označena, tečem brez lučke, saj so nekateri ob in za menoj opremljeni s pravimi reflektorji, poleg tega pa je noč še vedno precej svetla. Aaaaa lepo je, tako kot sem si želela. Kmalu smo že na 17. km-u, kjer je tudi cilj polmaratona, tečemo skozi pokrit lesen most…..ooooo…kako je dobro….slišim napovedovalca, ki me pozdravlja: Silvija aus Slowenien. Jaaaa, das bin ich! in končno spustim prvi glas iz sebe.
Gledalci nas spodbujajo, toda na drugačen način, vse skupaj je bolj zaspano. Seveda je zaspano, če je že pozna ura, ljudje bi šli spat. Tisti drugi ljudje, mi norci polni endorfinov pa bomo tekli celo noč. Nekaj časa tečeva skupaj z Nemcem, izmenjava nekaj besed, ampak čez čas zaostne. Pred 23. km-om pa čakajo spremljevalci na kolesih, spremljali bodo svoje tekače. Na desetine dobro opremljenih kolesarjev, vsi čakajo. Opazujem ta lepa srečanja med tekači in spremljevalci; čisto umirjeno, brez odvečnih besed, samo vprašanje, kako si, nežna vzpodbuda in nadaljujejo skupaj naprej. Niso več sami. Name pa ne čaka nihče, sama sem, postanem žalostna in se opogumljam: saj bo šlo, ales wird gut sein, vse bo v redu. Presenetijo me vzponi, zato se pa spustov toliko bolj razveselim. Zagrizem v klanec na 23. km-u, zaslišim zvonjene v torbici. To je moj telefon, nekdo me kliče! Duši! Halo, Duši, na 23. km-u sem, super mi gre, uživam in je lepo. Na drugi strani pa: 3, 4, zdaj: HUUUURA, SILVIJA!!! Kako lepo, tam je več ljudi, ki navijajo zame, niso vsi pozabili name, nisem sama, kakšen dober občutek! In boljšega trenutka za ta klic ne bi mogla izbrati, moja Duši. Rada te imam, tudi jaz tebe….in tečem naprej. Nisem več sama, zrasla so mi krila, dobila sem novo energijo in že letim naprej. Vstavim se na vsaki okrepčevalnici, pijem vodo, poskusim Gatorade- da, še vedno ne maramo, spravila sem vase dva gela, želodec dobro prenaša vsa presenečenja.
Dohitel me je Miha, moj rešitelj naslednjih 60 kilometrov, v trenutku, ko sem ga zagledala pa tega še nisem vedeal. Nimam spremstva na kolesu, dobila sem pa vodnika 100ke v Bielu, saj je to že njegov Biel št. 17 . Zakon! Poleg ogromno izkušenj s 100ko v Bielu ima tudi bidon z vodo, ki ga nesebično deli z mano, enkratno, brez njegove vode bi umrle od žeje med okrepčevalnicami. Tečeva skupaj. Lepo je imeti nekoga ob sebi, čeprav ne govoriva veliko, vsak zase uživava v poletni noči. Prava poletna noč je, se strinjava. Nočni veter je odgnal oblake, končno se je pokazala polna luna. Pogledam v nebo, to je ista luna, ki sem jo opazovala tri dni nazaj na strehi in si govorila: ob tej isti luni boš tekla čez tri dni, samo da bo bolj polna. Ista luna, jaz pa sem v Švici, tečem že skoraj štiri ure in se imam prav fino. Pa vonjave, tako lepo diši, globoko zadiham, rada bi vpila te vonjave…prava švicarska idila, na travnikih spijo krave, ne zmenijo se za nas. Miha, mogoče bova pa srečala vijolično kravo in svizca, ki zavija čokolado; bolj verjetno proti jutru, zdaj je še prezgodaj. Tekaško nočno idilo zmoti odvržen gel na cesti v katerega sem brcnila; takoj film- torbica odprta, moje stvari letijo. To je tvoje, me sprašuje Miha? Ne, ni moje, samo smeti, torbica zaprta. Očitno se je že začelo, pa še na 40. km-u nisva. Skoncentriraj se, stara, ne pobiraj smeti po cesti, saj bo.
40. km, klanci so se nepričakovano namnožili, niso hudi, a so tam in jih je treba premagati. Nismo se tako dogovorili, vzpon na začetku, nato pa šele na 80. km-u, še višinski profil trase sem tako naštudirala, teli vzponi niso zavedeni, prisežem. Saj bo, v klanec spusti tempo, nagni se naprej, skrajšaj korak in bo šlo, Tadejevi nasveti so še vedno živi. Za razliko od mene pa Miha ljubi klance, pospeši z obljubo, da me počaka na okrepčevalnici. V želodcu pa brbotanje, čutim in slišim vrenje, vse živo sem premešala, gele, banane, energijsko ploščico, Gatorade (le-ta je glavni osumljenec za želodčno vrenje); pogledam trebuh- napihnjen, kot bi bila v 3. mesecu nosečnosti. Treba bo zavit na stran, s tem imam več izkušenj kot s klanci. Poišči primeren kraj, pripravi opremo, pa ne čakaj do zadnjega, saj bo hitro konec. Na vrhu klanca na desni strani stoji drevo obsijano s polno luno, to je moj idealen kraj. Opravim v manj kot eni minuti, čestitam sama sebi, hitro opravljeno. Dovolj hitro, da ujamem Miho? Pritečem na okrepčevalnico, tam je Miha, res sem dovolj hitra. Privoščim si juho, ledeno mrzla je, OK, ne bodimo preveč zahtevni, tečeva naprej. Na naslednji okrepčevalnici si privoščim kruh, banane in prestice. Kruh z bananami je odlična kombinacija, čeprav žvečim in požiram celo večnost.
Skoraj polovica teka je že za nama, sedaj že začenjam čutiti posledice . Na travniku zagledam ovce, v naslednjem trenutku se spremenijo v koze, iz koz pa v mini- krave. Katere živali so to? Ovce so, pravi Miha. Potem pa v redu. Ko tečeva mimo cilja nočnega maratona, me kar vleče v desno proti cilju maratona. Ne, ne, midva greva levo, smer 100km. Okrog 50. km-a ugotoviva, da že napadava polovičko, super nama gre- tako je videti navzven. V moji glavi pa čudne misli. Premišljujem o tem, da nikoli v življenju ne bom šla na Ultrabalaton. Nikoli v življenju ne bom šla na Sparthatlon. Ampak na Ulrabalatonu me res ne bodo videli, na Sparthatlonu tudi ne. Nikakor se ne znebim teh misli. Poskušam si pomagati z razumom. Pa saj te nihče ne sili, da greš na Ultrabalaton! Kdo ti je sploh povedal, da moraš na Sparthatlon?!? Si v Švici, na 100km in si že na polovici ali malo čez. Ne pomaga. Vrtim se v krogu. Švica- tukaj in sedaj- 100km. Nadaljuje se z nemško obliko krize, nek glas v moji glavi vpije: Ich bin die Marathonlauferinn!!! Die Marathonlauferinn, das bin ich! Nemško krizo skupaj z Ultrabalatonom in Spartatlonom nadomestijo nove misli o kompresijskih hlačah. Lahko bi oblekla kompresijske hlače, pa ne bi bilo nobenih bolečin v stegnih. Kompresijske hlače, kakšna lepa beseda. Kompresija te stisne in je tako fino biti imeti noge v kompresiji. Bolečina v stegnih je postala neznosna. Razmišljam o masaži. 56. km, tam nudijo masaže, spomnim se iz youtube, masaža, to bi bilo tako prijetno. Z Miho delim svoje sanje o masaži na 56. km-u, Miha žal ne deli navdušenja z mano. Ne bi šel na masažo. Prešine me misel: pa samo res, stara moja, daj se spravi k sebi, kakšna masaža neki, tečemo na 100km in kaj se bomo masirali na 56. km-u, sprejmi bolečino in teci naprej proti cilju. Kompresije pa nimaš, ker si sama sebe prepričala, da imaš dovolj zaupanja v svoje telo, pa saj zmoreš, kaj ti zdaj ni jasno? Kompresijske boš oblekla zvečer in šla spat v njih, da, to bo enkratno, se že veselim! Tečem naprej in pozabim na bolečino.
A to je že ta črna tema ob reki Em? Ne, ni še, se pa približujeva temu najbolj zoprnemu delu proge. Veš, tudi jaz imam malo krize, pravi Miha. Sva že dva. Počasi pa se le razvedrim, saj ne čutim nobene bolečine več, že spet uživam v teku. Znebila sem se kriznih misli, pripravljena sem na črno temo, dobro se počutim. Zdaj pa sva zares v črni temi ob reki Em; ozek nasip, štrleči kamni, nekaj korenin, neravnine, obkrožajo nas visoka drevesa, prava črna tema. Čas je za lučko. Tečem za Miho, pozorna sem na vsak njegov korak, da se dobro pripravim na možne pasti. Dobro mi gre, noge obvladujem z lahkoto, vse je pod kontrolo. Za nagrado si privoščim gel z močno dozo kofeina, okus pa je zelo primeren- gozdni sadeži. Mm..kako je dober. A bi himalajsko sol, me sprašuje Miha. Himalajska sol z gozdnimi sadeži, zakaj pa ne, škodit ne more. In res, himalajska sol se lepo ujame z gozdnimi sadeži, počutim se odlično. Spet sem sveža z bistrimi mislimi v glavi, samo še črno temo premagava, potem bo vse skupaj laže. V glavi svežina, telesno pa se srečujem s tehničnimi težavami. Že tretjič zapored odpiram napačen predal v torbici, stojim, gledam torbico in zgrešim trikrat. Kaj bi bilo šele, če bi imela Jureka na hrbtu, z desetimi predali, če pa imam težave že z dvema.
Konec je črne teme ob reki Em. Prestopila bova prečudovit most. Ker sva tako pridna, bova za nagrado šla peš čez ta most. Ooooo, kako je lepo. Za sekundo se ustavim na mostu, pogledam v reko; kot bi bila na kolesarjenju v Avstriji brez kolesa. Počasi se dani, prve ptičke so se že prebudile in pojejo. Lepo je, resnično uživam v teku in prečudoviti naravi, idilo pokvarijo spusti, ker začutim bolečino v stegnih. Zopet nova dimenzija, veselimo se klancev, tega pa si nisem mislila, da bom kdaj bolj vesela vzponov kot pa spustov. Svoje telo spoznavam v novi luči. Kilometri se nabirajo, tečeva po makadamu proti 70. km-u. Pri tabli št. 70 se bova fotkala. Postaviva se pred tablo, selfieja bova naredila, kar cel projekt tole. Skoraj podreva tablo, a se na koncu uspeva ujet v objektiv. V ozadju neka tabla iz katere se ne da nič razbrati, važno da sva midva na fotki. Miha, a se ti tudi na trenutke počutiš, kot da se vse to skupaj ne dogaja tebi, ampak nekomu drugemu? Da, tudi njemu se dogaja isto, še dobro, še vedno sem pri sebi. Tečeva proti naselju, kjer imajo postavljen fotoaparat ob cesti, ki neprestano slika. Miha, spet se bova slikava, tam imajo fotoshooting. Čez 300m ugotovim, da ni fotoshootinga, samo znak za delo na cesti je, nad njim pa utripa rumena luč. Vse bo še v redu. Proti 75. km-u pa zopet kriza, počasi se vzpenjamo, ni več tako prijetno. Na okrepčevalnici poleg stalne kombinacije voda-juha-pepsi-voda vzamem košček linškega peciva, to bo sočno. Za trenutek je sočno, potem pa groza, polna usta peciva ima, nikamor ne gre. Izpljuni to hitro, takoj! Je že bolje. Kaj bom sploh še lahko spravila v svoj želodec? Na gele ne morem niti pomislit več. Nemško torturo so zamenjali notranji kriki: Nobenega gela ne pojem več, prav nobenega! Kmalu zatem pa na vodnikov predlog pojem še en gel. Ni slabo, mogoče bom jih še več. Tja gor desno gremo, vidiš tekače tam gor? Gledam pa ne vidim nič, tudi očesni obrambni mehanizem očitno obstaja. Čez čas si jih dovolim videti, pa saj ni tako hudo, bo že šlo. Opletajoči tekač iz štafete naju spravi v smeh, na hitro se primerjava, niti približno nisva videti tako zdelano.
Zadnji vzpon, nekje proti 80.km-u. Miha še vedno ima rad klance, zato me pusti za sabo. Večina tekačev hodi, tudi moj tek je hitrostno podoben hoji, ampak moram teči, ker se bojim, da bom drugače obtičala na tem klancu. Na vrhu klanca pa me pozdravi simpatična ovca, zagledala se je vame, direktno v moje oči in me sočutno pogledala, prav začutila sem, da mi je sporočila: Zdrži še malo, zelo pridna si, vse bo v redu. Luštne ste, kako ste luštne, odgovorim nazaj in ji pomaham. Spust. Tečemo po cesti v gozdu, sedaj so že vse ptičke prebujene, pojejo, za nami se je prikazal sonček. Švicarska idila. Pokvari jo neko EEEEJ v ozadju. Ponavlja se na vsakih 10 sekund in je prav zoprno za moja ušesa. Dohiti naju izvor tega EEEEJ. Francosko govoreči starejši gospod je to, se ustavi- Slovenie- ja- kako mi je ime- Silvija povem, pogleda mene, pogleda številko, zmaje z glavo in oddrvi naprej s svojim EEEJ.
Sedaj je že pravo jutro, sonček nas greje v hrbet. Z novim jutrom se je v meni prebudila nova svežina. Nekje na 82. km-u krajši postanek v katerem sem ubila tri muhe na en mah: malo sem se raztegnila, polula pa še sama sebe sem pravila v dobro voljo, ko sem stala in se držala za ograjo z hlačami na kolenih, lulala in se smejala sama sebi kot nora. Tečemo po makadamu, pred nami neskončna ravnina. Tečem in se počutim prijetno, nato pa se zgodi čudež v mojih nogah, brez sodelovanja z glavo. Spremenila sem način teka, dvigujem svoje lahkotne noge, celo pospešim. A se meni to samo zdi ali sem zares pospešila? Ja, si, ampak jaz ne zmorem takega tempa, pojdi naprej. Želim si, da bi skupaj prišla v cilj, po drugi strani pa mi je škoda ne izkoristiti tega motoričnega prebliska. Zapustim Miho, tečemo v skupini, zdi se mi, da sem potegnila celo skupino in da smo vsi postali zelo hitri. Kmalu jih pustim za seboj. Neverjetno, počutim se, kot bi zjutraj vstala in grem na tek po PST, čisto novo in sveže, zbujeno. Garmin me je zapustil, čeprav vztrajno usmerjam pogled na prazen ekran ure, morda pa le vstane od mrtvih. Kmalu sem na 85. km-u, noge letijo same od sebe, to je res noro!!! Na okrepčevalnici me čaka krajši postanek, mora biti hiter in učinkovit. Lepo po vrsti voda-juha-pepsi-voda, medtem ko to spravljam vase hitro hodim v krogu, da me slučajno energija ne zapusti. Videti sem najbrž kot nora muha brez glave. Malo mi je mar, važno je, da tečem in imam fajn in da je do cilja samo še 12,5km teka in teh 12,5km teka- to ni nič! Na 90. km-u noro vzdušje, zvonjenje, aaaaa das tut mir so gut!
Kratkočasim se z opazovanjem okolice, dohitim Sandija nato pa še Bogdana, dajmo fanta, samo še 10km je do cilja, bravoooo!!! Nato pa so se kilometri ustavili. Na 91. km-u sem zahtevala od prostovoljcev naj mi povejo, da to ni 91. km, da smo malo naprej od 91. Zadovoljili so mojo potrebo, v tistem trenutku je bila to moja najbolj nujna življenjska potreba, spoznanje da je do cilja manj kot 9 km. Kilometri so tako dolgi, čeprav je moj tek še kar poskočen. Srečujem jutranje tekače, pozdravljamo se. Pa ta voda ob meni, kaj je to, a je reka, jezero, potok, kaj je s to vodo tukaj, pa ni bila prej na drugi strani? Pa neka označba 15 že drugič, kako so to označili dvakrat s številko 15? Misli so zbegane, napenjam vse moči, spodbujam se in tolažim hkrati; nič ni narobe z mano, nobene bolečine, nobenih čutov več, samo želja, da bi čim hitreje prispela v cilj. Spomnim se na Natašo, ona pa je že v cilju. Točno, Nataša je že v cilju, ona je že tam. Začnem vpiti na ves glas: NATAŠA JE TAM, NATAŠA JE TAM IN TI BOŠ TUDI KMALU TAM!! Koliko energije mi je dala ta misel, to je res nekaj neverjetnega. Na 93. km-u mi spet zvoni telefon. Duši je, halo, povej mi koliko je ura? Dvajset do osmih. Kaj, 7.40? Pa to je odlična novica, še čas bom imela dober, koliko pa rabim za teh par kilometrov? To ni nič, to ni nič! Ko pridem do 97. km-a bom že v mestu in bo vse skupaj laže, tam bodo ljudje, fanfare, dogajanje. Pa nič od tega. Na 98. km-u skoraj nikjer nobene žive duše, včasih zaslišim navijanje iz blokov, na cesti pa nikjer nobenega. Kje so vsi ljudje, ali je možno, da ljudje še spijo, sprašujem nekega spremljevalca, katerega sem pridobila v svoj tabor takrat, ko sem ostala sama na progi. Samo smeje se mi, saj si predstavljam, kakšna sem videti, čisto na robu norosti. Še na 99. km-u smo še vedno v nekem predmestju, nato pa le dočakam…..blizu cilja sem! Še zadnjih 500m. Na levi strani zagledam prijaznega gospoda v majici s švicarsko zastavo- tebe se pa spomnim, spremljal si nas celo noč, z vedno enakim nasmeškom na obrazu, sedaj vem, da se mi ni samo dozdevalo. Petka pa še malo, ovinek….dvignem roke, vpijem ZIEL!!! ZIEL!!! z najbolj živalskim glasom, kar jih lahko spustim iz sebe, JUHUUUUU, tečem skozi šotor, vpijem in samo še levo….modra preproga in cilj!!!! Slišim napovedovalca, kako izgovarja moja dva egzotična priimka po švicarsko, potem pa: DOBRO JUTROOOO! DOBER DAN!!!! se sliši iz zvočnikov, ne morem verjet, to je namenjeno meni.
Ta pozdrav mi še danes odmeva v glavi. V cilju sem, res sem v cilju. Najprej trikrat močno objamem podeljevalko medalj, tam je tudi Nataša, objamem jo. A veš, koliko mi je misel nate v cilju dala moči, a veš?? Evforija, nepopisno veselje, sreča, vse skupaj se je združilo, nato pa solze, jokala sem in vriskala od veselja, popolnoma utrgalo se mi je, tako intenzivnih čustev po teku še nisem doživela. Takoj za mano priletita še Bogdan in Miha, o kakšno veselje. Če bi vedela, da sta takoj za mano, bi tekla z njima. Hvala, Miha, rešil si mi življenje, brez tebe bi bila ta 100ka 100% težja.
Počasi prihajam k sebi, gremo po diplome in majice, ugotovim, da sva z Natašo zamudili podelitev, kakšna škoda, prav lepo bi bilo stati na stopničkah v Bielu. Nagradi pa sva kljub zamudi prejeli. Srečam Francoza EEEJ, pravi da je včasih tekel z nekom iz Slovenije, Dusan M…aha, vemo kateri…skratka, na progi je preverjal, če sem njegova hči. Zdaj mi je bolj jasno, zakaj ni bil videti zadovoljen, ker sem Silvija. Počasi smo se vsi zbrali v cilju, vsi smo uspešno zaključili to preizkušnjo, bravo!
Popoldne pa regeneracija na vse možne načine 
, za večerjo pa poleg makaroni še riž, še dobro. Makaronov nekaj časa ne bom povohala. Vsi smo uspešno prišli do cilja in je bilo izjemno doživetje še dva dni potem deliti izkušnje z ostalimi. Ista proga pa toliko različnih zgodb. Vsem je bil skupen specifičen način hoje po teku, kot bi prišli direkt iz fronte. 
Uživala sem z vami na našem tekaškem taboru, imeli smo se enkratno, noro zabavno je bilo. Sedaj pa pred seboj vidim le sproščujoče in prijetne dneve. Dobila sem odgovor na vprašanje, kako je preteči 100km. Je dobra telesna in duševna preizkušnja, zanimivo doživetje, kakorkoli- je pa le 100km, dolgih 100km teka. Priporočam tistim, ki so dobro fizično, predvsem pa psihično pripravljeni. Sama bom še kdaj ponovila, ampak ne tako kmalu. To je moja zgodba iz Biela. Čestitke tistim, ki ste prišli z mano do konca te zgodbe. Hvala! Včeraj sem pogruntala, da bi me s takim rezultatom sprejeli celo na Sparthatlon.
Po lanskoletni Logarski sem še cel september bila navdušena nad pretečeno razdaljo in dejstvom, da zmorem brez težav preteči 73km. Iskala sem nov izziv. Iz vsega povedanega, videnega in slišanega o Bielu sem sklenila, da bo ta tek prava izbira zame. Poleg tega pa letos proslavljam 10. obletnico tekaške kariere, najlepše možno darilo pa je 100ka v Bielu. Sliši se kot precej kruto darilo za tiste, ki ne tečejo. Tekači pa že vemo, »o čem govorimo, ko govorimo o teku«. Na youtube sem si ogledala nekaj posnetkov, iz katerih je razvidno, da gre za resnično lep tek z dušo na katerem bom uživala. Šla bom v Biel. Priprave so se začele tako, da sem začela pisati tekaški dnevnik. Tri mesece sem pridno vpisovala pretečene kilometre in se veselila, koliko kilometrov bom naštela do odhoda v Biel. Po treh mesecih pa sem nehala spremljati svoje teke, tekaški dnevnik je ostal prazen, tekla sem pa še vedno pogosto, čim večje razdalje s čim večjo hitrostjo. Trije letošnji nastopi na maratonih (Rim, Dunaj, Radenci) so mi okrepili samozavest, toda maraton je »samo« 42,195km, v Bielu pa je 100ka. Zadnji mesec pred odhodom sem več premišljevala o 100km, kot pa tekla. A si ti sploh kaj bolj pripravljena, kot takrat, ko si se odločila, da boš pretekla 100ko? Seveda si pripravljena. Kako pa veš? Vem! Zakaj? Zato ker si lahko predstavljam, kako bom pretekla tako razdaljo, vidim sebe v cilju. Vsa tovrstna razmišljanja sem sklenila z ugotovitvijo, da sem odlično psihično pripravljena in zato bo šlo. Ko sem prebrala Natašine besede, da je Biel lažji tek kot pa Logarska, pa sem bila 100% prepričana. Ona že ve, bila je tam, ima izkušnje. Če to drži in seveda drži, potem nimam razloga za strah. Biel bo in bo super!
Dolga je pot iz Slovenije do Biela. Na pot smo se odpravili v sredo zvečer. Potovali smo kot pravi kralji, saj nas je bilo 13 v dveh kombijih, pravi luksuz. Z Natašo sva zasedli zadnje sedeže, jih takoj po startu spremenili v postelje, kjer sva prespali celo noč. Po potrebi sva se zbudili, recimo ob močnejšem zaviranju sva bili v hipu pokonci, se spogledali in nazaj zaspali, prav hecni sva bili. Smo v Švici, je dejala Nataša v četrtek okrog 6.30 zjutraj. Res smo v Švici, peljemo se ob prečudovitem in velikem jezeru, obkrožajo nas visoke gore, manjši in večji slapovi, kako lepo pravljično je v Švici. Tukaj boš izgubila svojo 100km nedolžnost, se spomnim. Nič več strahu, skrbi, kako bo, samo veselo pričakovanje, vznemirjenje. Jutri je ta dan. Zgodaj popoldne prispemo v Biel. Oglasimo se v sprejemnici našega »Hotela Bunker«, kjer nas sprejmejo sicer sila prijazni mladi pripadniki civilne zaščite, toda o našem prihodu niso obveščeni. Ali ste napovedali svoj prihod? Seveda smo. Ali ste prišli iz Poljske? Ne, nismo Poljaki, Slovenci smo. Ali so vaši prijatelji prišli že včeraj? Ne, vsi prijatelji smo prispeli sedaj v tem trenutku. Smeh. Sprejmejo nas, čeprav nismo Poljaki in se nismo napovedali in smo brez prijateljev, ki so prišli že včeraj. Nato se začne moja osebna komedija. Vsi ostali člani društva so bili predprijavljeni za tek in s tem hkrati tudi za prenočišče, jaz pa sem se prijavila sama in plačala startnino preko spleta. Nisem vedela, da to sploh ne bi bilo potrebno, saj imajo društva dogovor z organizatorjem, da plačajo prenočišče, v isto ceno pa je vključena še startnina. Svojega potrdila o plačilu nisem imela pri sebi, tako da sem jih morala na suho prepričati, da sem že plačala. Sprva je bilo videti kot nemogoča misija. Žal, pokaži potrdilo, ne moremo ti verjeti brez potrdila. Kako sem bila brihtna; potrdilo imam na mailu, lahko bi vklopila prenos podatkov in odprla mail. V tistem trenutku pa na to sploh pomislila nisem, toliko o kovačevi kobili. Na koncu se je dobro izšlo. Eden izmed njih je pokazal dovolj empatije in me je poslušal. Petkrat sem mu ponovila, da sem se prijavila preko maila, plačala z Mastercardom, prijavnino in zavarovanje, potrdilo imam, ampak ne pri sebi. Čemu se lahko zahvalim, ne vem, toda zaleglo je. Veste kaj, dal vam bom kupone (prenočišče, obroki), verjamem vam, potrdilo pa prinesite naslednje leto. Kaj res? OK, 100x hvala, prinesem naslednje leto. A si mu ravnokar obljubila, da prideš spet naslednje leto? Saj je vseeno, dobila sem kupone in moja komedija se je zaključila. Namestili smo se v bunker, ogromno sobo s skupnimi ležišči smo si delili s Poljaki. Oni so svoj del sobe že označili s poljsko zastavo, kmalu smo to storili tudi mi, za povrh pa so nas morali fotkat, vsaj ene 10x da bo za ziher. Punce smo zasedle zgornja ležišča v kotu. Nekaj pomislekov glede dostopa do postelj po teku je bilo prisotnih, ampak nič hudega, bo že. Po večerji smo se odpravili po startne številke. Kilometrska vrsta pred prevzemom številk za 100km. Higin pravi, taka vrsta, to ni za nas, bomo se mi drugače zmenili. Že smo v prednostni vrsti, tisti s potrdili za številko dobimo takoj, ostalim rahlo zakomplicirajo, ker se ne držijo švicarskega protokola ob prevzemu številk. Z Natašo hodiva naokrog, ogledujeva si ponudbo, opaziva Mr. Brooksa (od glave do pet pobravan v modro- srebrno), skupaj z njim spodiva vse otroke stran in se fotkamo najmanj petkrat, kot dve največji punčki. Ko sliši, da greva na 100ko se zanima, če sva že poročeni. Haha, ne bo šlo, prepozno. Na prizorišči Bieler Lauftage že polno dogajanja, otroci tečejo svoje teke različnih dolžin. Jutri bo tukaj tudi naš start. Jutri. Samo še enkrat spat.
Dolgo pričakovani petek, 13.6. je prišel. Dobro sem spala, čeprav sem se v posteljo odpravila s pomisleki glede moje opreme za tek. Punci sta me namreč debelo pogledali, ko sem jima predstavila svoj nov super in oh-in-sploh nahrbtnik, ki ga je ustvaril Scott Jurek. Priznam, tudi sama sem imela pomisleke glede tega nahrbtnika na taki razdalji, ampak sem se hotela prepričati, da bo vse v redu. Kot piše na Natašini majici. Vse bo v redu. Zaspala sem v tem prepričanju, ponoči sem se zbudila v črni temi in se spraševala, kje za vraga sem? Temno je, okrog mene diha ogromno ljudi. A sem v zaporu? Ne, nisem, na tekaškem taboru sem. Zjutraj sem vstala že zgodaj, prva misel: stara, ne boš šla na 100km s tistim nahrbtnikom, ker se ti bo zmešalo in ga boš zabrisala v grmovje že na 20. km-u in prav malo ti bo mar, kaj vse je v njem. Majhna torbica, to je vse, kar rabiš. Telefon, lučka, par gelov, robčki, nič več, brez odvečnega balasta. Hvala, punci, ker sta me razsvetlili, hvala mojemu razumu, ker je še vedno v razsodnem stanju.
Odpravim se na krajši sprehod, krasno jutro, sveže je. Počasi se sprehajam, danes je ta dan. Danes. Danes. Ura bo 8. Kdo ve, kje bom čez 24 ur v tem času? Ali bom blizu cilja, ali bom sploh blizu Biela ali se bom klatila nekje daleč stran v neki neznani švicarski gmajni? Upam, da bom blizu cilja in blizu Biela. Vse bo v redu. Po zajtrku se odpravimo v mesto na kavo, iščemo tudi majhne torbice zame in Uroša. Trema je prisotna. Stopim na prehod ob rdeči luči. Kam pa ti greš, rdeča je? Hitro nazaj. Stojimo na semaforju in je kar skoz rdeča. Nataša ugotovi, da se avti že drugič peljejo mimo. A je bila sploh zelena? Seveda je bila, ampak je nismo opazili. Predultramaratonski stres je prisoten pri vseh, naj pride že ta večer in start, da se poženemo v boj. Skoraj smo že obupali, nato pa naju z Urošem reši Ochnersport. Imajo torbice, hvalabogu. Odločim se za minimalistično torbico, dva predala, zelo lahek, ta te ne bo ribal, pravi Nataša. Tudi meni se tako zdi, to je prava izbira. Prodajalka na blagajni me nejeverno gleda in vpraša: kleine Tasche? in kaže s prstom na torbico. Kaj? A tebi se zdi, da ta mala torbica ni prava izbira ali kaj? Nato pa klik: ona ni v tvojem filmu, stara, sprašuje te, če želiš majhno vrečko za tole torbico. z Urošem crkneva ob smeha. Naj bo že enkrat ta večer in start. Privoščili smo si bogato ogljikohidratno kosilo. Vzdušje je sproščeno, malo bolj smo se spoznali in je prav zabavno. Ob plačilu kosila odkrijemo nov skupni talent, bankirski namreč. Zmago, mi ti damo franke, ti daj evre, plačamo. Čakaj malo, vi ste mi dali franke, ampak jaz nisem nič plačal, samo zamenjal sem evre v franke. Pa res, z nami bi bilo dobro sklepat posle na banki. Z busom se vrnemo nazaj v bunker, gremo počivat. Celo uspelo mi je zaspati za dobre pol ure. Pol ure spanja kot cela večnost, spočila sem se. Higin na drugem koncu sobe leži na postelji in pripoveduje. 76 let star, 24krat na 100ki v Bielu, poln pozitivne energije in duhovitih domislic, medtem ko ga poslušaš, lahko umreš od smeha. A tebe so pa registrirali po Levstikovi poti, pravi Sandiju, ki je tek prijavljen pod letnico rojstva 193), čeprav je napisal, da je letnik 1973. Na zgornjih ležiščih prasnemo v smeh, ne bomo več spale, dovolj je počitka. Gledam na uro, odštevam ure do starta, prihajajo vzpodbudni SMS-i, hvala vsem, ki ste se spomnili name. Po večerji se začnejo priprave na start. Še hiter preizkus moje nove tekaške torbice, pretečem 300m, odlično se izkaže, zakon. Kompresijske hlače pustim doma, preveč je vroče za kompresijske + tekaški dres. Pod zgornjim delom dresa pa moja najljubša in dobro preizkušena tekaška majčka, kompresijske nogavice, superge, kapa in sem pripravljena za odhod na 100km.
Na startnem prostoru ni zaznati nobene posebne evforije. »Norci« se počasi zbiramo, prav tako spremljevalci na kolesih. Vrtijo se komadi v stilu »Gute Nacht Biel«, napovedovalec govori z enoličnim tonom, sploh ga ne razumem, verjetno nas opozarja, da ne smemo zaspati med tekom. Občutek imam, da sem na manjšem letališču, napovedovalec pa nas obvešča o aktualnih zamudah letal. Priznam, bolj živo sem si predstavljala start 100ke v Bielu. Opazujem ultramaratonce okrog sebe, različni tekaški outfiti, nekateri so napravljeni precej minimalistično, drugi so pa precej naloženi, nahrbtniki vseh velikosti, kamelbaki, navadni nahrbtniki, z mojim Jurekom sploh ne bi izstopala. Zmagovalca sta tekačica in tekač v trail supergah, dolgih pajkicah in majicah, s polnima nahrbtnikoma, povrh vsega pa še gamaše; kot bi bila namenjena na start UTMB. Še zadnja fotografiranja pred startom, premikamo se proti startni liniji. Gledam na uro nad startom, še samo par minut. Danes je ta dan in vse skupaj se dogaja meni. Nič več strahu, samo rahla vznemirjenost, pričakovanje dolge tekaške noči. Wir werden die ganze Nacht laufen! Zaželimo si srečo, odštevamo in nato POK…..gremo.
Množica podivja, začnemo teči, slišim Natašo: Silvija, to je 4:30!!! Ojoj, ne tako hitro, okaram samo sebe, umiri se, upočasni, 100km pa take fore, nisi na maratonu. Prvi kilometri po mestu, navijači, prijetno vzdušje ob trasi, še vedno je zelo vroče. Ujamem svoj ritem, čeprav še vedno tečem hitreje kot 10km/h. Tik pred startom sem se odločila preizkusiti Mihovo taktiko, 11km/h na začetku, do 50. km je to čisto navaden tempo, v drugi polovici pa seveda počasneje. Luštna taktika, gremo! Kilometri se počasi nabirajo, počutim se polna moči, diham neslišno, uživam. Končno tečem v Bielu in je lepo. Luna je skrita izza oblakov, škoda, toda noč pred nami je dolga. Biel, končno. Tek po naseljih se izmenjuje s tekom po makadamu ob poljih. Pot je dobro označena, tečem brez lučke, saj so nekateri ob in za menoj opremljeni s pravimi reflektorji, poleg tega pa je noč še vedno precej svetla. Aaaaa lepo je, tako kot sem si želela. Kmalu smo že na 17. km-u, kjer je tudi cilj polmaratona, tečemo skozi pokrit lesen most…..ooooo…kako je dobro….slišim napovedovalca, ki me pozdravlja: Silvija aus Slowenien. Jaaaa, das bin ich! in končno spustim prvi glas iz sebe.
Gledalci nas spodbujajo, toda na drugačen način, vse skupaj je bolj zaspano. Seveda je zaspano, če je že pozna ura, ljudje bi šli spat. Tisti drugi ljudje, mi norci polni endorfinov pa bomo tekli celo noč. Nekaj časa tečeva skupaj z Nemcem, izmenjava nekaj besed, ampak čez čas zaostne. Pred 23. km-om pa čakajo spremljevalci na kolesih, spremljali bodo svoje tekače. Na desetine dobro opremljenih kolesarjev, vsi čakajo. Opazujem ta lepa srečanja med tekači in spremljevalci; čisto umirjeno, brez odvečnih besed, samo vprašanje, kako si, nežna vzpodbuda in nadaljujejo skupaj naprej. Niso več sami. Name pa ne čaka nihče, sama sem, postanem žalostna in se opogumljam: saj bo šlo, ales wird gut sein, vse bo v redu. Presenetijo me vzponi, zato se pa spustov toliko bolj razveselim. Zagrizem v klanec na 23. km-u, zaslišim zvonjene v torbici. To je moj telefon, nekdo me kliče! Duši! Halo, Duši, na 23. km-u sem, super mi gre, uživam in je lepo. Na drugi strani pa: 3, 4, zdaj: HUUUURA, SILVIJA!!! Kako lepo, tam je več ljudi, ki navijajo zame, niso vsi pozabili name, nisem sama, kakšen dober občutek! In boljšega trenutka za ta klic ne bi mogla izbrati, moja Duši. Rada te imam, tudi jaz tebe….in tečem naprej. Nisem več sama, zrasla so mi krila, dobila sem novo energijo in že letim naprej. Vstavim se na vsaki okrepčevalnici, pijem vodo, poskusim Gatorade- da, še vedno ne maramo, spravila sem vase dva gela, želodec dobro prenaša vsa presenečenja.
Dohitel me je Miha, moj rešitelj naslednjih 60 kilometrov, v trenutku, ko sem ga zagledala pa tega še nisem vedeal. Nimam spremstva na kolesu, dobila sem pa vodnika 100ke v Bielu, saj je to že njegov Biel št. 17 . Zakon! Poleg ogromno izkušenj s 100ko v Bielu ima tudi bidon z vodo, ki ga nesebično deli z mano, enkratno, brez njegove vode bi umrle od žeje med okrepčevalnicami. Tečeva skupaj. Lepo je imeti nekoga ob sebi, čeprav ne govoriva veliko, vsak zase uživava v poletni noči. Prava poletna noč je, se strinjava. Nočni veter je odgnal oblake, končno se je pokazala polna luna. Pogledam v nebo, to je ista luna, ki sem jo opazovala tri dni nazaj na strehi in si govorila: ob tej isti luni boš tekla čez tri dni, samo da bo bolj polna. Ista luna, jaz pa sem v Švici, tečem že skoraj štiri ure in se imam prav fino. Pa vonjave, tako lepo diši, globoko zadiham, rada bi vpila te vonjave…prava švicarska idila, na travnikih spijo krave, ne zmenijo se za nas. Miha, mogoče bova pa srečala vijolično kravo in svizca, ki zavija čokolado; bolj verjetno proti jutru, zdaj je še prezgodaj. Tekaško nočno idilo zmoti odvržen gel na cesti v katerega sem brcnila; takoj film- torbica odprta, moje stvari letijo. To je tvoje, me sprašuje Miha? Ne, ni moje, samo smeti, torbica zaprta. Očitno se je že začelo, pa še na 40. km-u nisva. Skoncentriraj se, stara, ne pobiraj smeti po cesti, saj bo.
40. km, klanci so se nepričakovano namnožili, niso hudi, a so tam in jih je treba premagati. Nismo se tako dogovorili, vzpon na začetku, nato pa šele na 80. km-u, še višinski profil trase sem tako naštudirala, teli vzponi niso zavedeni, prisežem. Saj bo, v klanec spusti tempo, nagni se naprej, skrajšaj korak in bo šlo, Tadejevi nasveti so še vedno živi. Za razliko od mene pa Miha ljubi klance, pospeši z obljubo, da me počaka na okrepčevalnici. V želodcu pa brbotanje, čutim in slišim vrenje, vse živo sem premešala, gele, banane, energijsko ploščico, Gatorade (le-ta je glavni osumljenec za želodčno vrenje); pogledam trebuh- napihnjen, kot bi bila v 3. mesecu nosečnosti. Treba bo zavit na stran, s tem imam več izkušenj kot s klanci. Poišči primeren kraj, pripravi opremo, pa ne čakaj do zadnjega, saj bo hitro konec. Na vrhu klanca na desni strani stoji drevo obsijano s polno luno, to je moj idealen kraj. Opravim v manj kot eni minuti, čestitam sama sebi, hitro opravljeno. Dovolj hitro, da ujamem Miho? Pritečem na okrepčevalnico, tam je Miha, res sem dovolj hitra. Privoščim si juho, ledeno mrzla je, OK, ne bodimo preveč zahtevni, tečeva naprej. Na naslednji okrepčevalnici si privoščim kruh, banane in prestice. Kruh z bananami je odlična kombinacija, čeprav žvečim in požiram celo večnost.
Skoraj polovica teka je že za nama, sedaj že začenjam čutiti posledice . Na travniku zagledam ovce, v naslednjem trenutku se spremenijo v koze, iz koz pa v mini- krave. Katere živali so to? Ovce so, pravi Miha. Potem pa v redu. Ko tečeva mimo cilja nočnega maratona, me kar vleče v desno proti cilju maratona. Ne, ne, midva greva levo, smer 100km. Okrog 50. km-a ugotoviva, da že napadava polovičko, super nama gre- tako je videti navzven. V moji glavi pa čudne misli. Premišljujem o tem, da nikoli v življenju ne bom šla na Ultrabalaton. Nikoli v življenju ne bom šla na Sparthatlon. Ampak na Ulrabalatonu me res ne bodo videli, na Sparthatlonu tudi ne. Nikakor se ne znebim teh misli. Poskušam si pomagati z razumom. Pa saj te nihče ne sili, da greš na Ultrabalaton! Kdo ti je sploh povedal, da moraš na Sparthatlon?!? Si v Švici, na 100km in si že na polovici ali malo čez. Ne pomaga. Vrtim se v krogu. Švica- tukaj in sedaj- 100km. Nadaljuje se z nemško obliko krize, nek glas v moji glavi vpije: Ich bin die Marathonlauferinn!!! Die Marathonlauferinn, das bin ich! Nemško krizo skupaj z Ultrabalatonom in Spartatlonom nadomestijo nove misli o kompresijskih hlačah. Lahko bi oblekla kompresijske hlače, pa ne bi bilo nobenih bolečin v stegnih. Kompresijske hlače, kakšna lepa beseda. Kompresija te stisne in je tako fino biti imeti noge v kompresiji. Bolečina v stegnih je postala neznosna. Razmišljam o masaži. 56. km, tam nudijo masaže, spomnim se iz youtube, masaža, to bi bilo tako prijetno. Z Miho delim svoje sanje o masaži na 56. km-u, Miha žal ne deli navdušenja z mano. Ne bi šel na masažo. Prešine me misel: pa samo res, stara moja, daj se spravi k sebi, kakšna masaža neki, tečemo na 100km in kaj se bomo masirali na 56. km-u, sprejmi bolečino in teci naprej proti cilju. Kompresije pa nimaš, ker si sama sebe prepričala, da imaš dovolj zaupanja v svoje telo, pa saj zmoreš, kaj ti zdaj ni jasno? Kompresijske boš oblekla zvečer in šla spat v njih, da, to bo enkratno, se že veselim! Tečem naprej in pozabim na bolečino.
A to je že ta črna tema ob reki Em? Ne, ni še, se pa približujeva temu najbolj zoprnemu delu proge. Veš, tudi jaz imam malo krize, pravi Miha. Sva že dva. Počasi pa se le razvedrim, saj ne čutim nobene bolečine več, že spet uživam v teku. Znebila sem se kriznih misli, pripravljena sem na črno temo, dobro se počutim. Zdaj pa sva zares v črni temi ob reki Em; ozek nasip, štrleči kamni, nekaj korenin, neravnine, obkrožajo nas visoka drevesa, prava črna tema. Čas je za lučko. Tečem za Miho, pozorna sem na vsak njegov korak, da se dobro pripravim na možne pasti. Dobro mi gre, noge obvladujem z lahkoto, vse je pod kontrolo. Za nagrado si privoščim gel z močno dozo kofeina, okus pa je zelo primeren- gozdni sadeži. Mm..kako je dober. A bi himalajsko sol, me sprašuje Miha. Himalajska sol z gozdnimi sadeži, zakaj pa ne, škodit ne more. In res, himalajska sol se lepo ujame z gozdnimi sadeži, počutim se odlično. Spet sem sveža z bistrimi mislimi v glavi, samo še črno temo premagava, potem bo vse skupaj laže. V glavi svežina, telesno pa se srečujem s tehničnimi težavami. Že tretjič zapored odpiram napačen predal v torbici, stojim, gledam torbico in zgrešim trikrat. Kaj bi bilo šele, če bi imela Jureka na hrbtu, z desetimi predali, če pa imam težave že z dvema.
Konec je črne teme ob reki Em. Prestopila bova prečudovit most. Ker sva tako pridna, bova za nagrado šla peš čez ta most. Ooooo, kako je lepo. Za sekundo se ustavim na mostu, pogledam v reko; kot bi bila na kolesarjenju v Avstriji brez kolesa. Počasi se dani, prve ptičke so se že prebudile in pojejo. Lepo je, resnično uživam v teku in prečudoviti naravi, idilo pokvarijo spusti, ker začutim bolečino v stegnih. Zopet nova dimenzija, veselimo se klancev, tega pa si nisem mislila, da bom kdaj bolj vesela vzponov kot pa spustov. Svoje telo spoznavam v novi luči. Kilometri se nabirajo, tečeva po makadamu proti 70. km-u. Pri tabli št. 70 se bova fotkala. Postaviva se pred tablo, selfieja bova naredila, kar cel projekt tole. Skoraj podreva tablo, a se na koncu uspeva ujet v objektiv. V ozadju neka tabla iz katere se ne da nič razbrati, važno da sva midva na fotki. Miha, a se ti tudi na trenutke počutiš, kot da se vse to skupaj ne dogaja tebi, ampak nekomu drugemu? Da, tudi njemu se dogaja isto, še dobro, še vedno sem pri sebi. Tečeva proti naselju, kjer imajo postavljen fotoaparat ob cesti, ki neprestano slika. Miha, spet se bova slikava, tam imajo fotoshooting. Čez 300m ugotovim, da ni fotoshootinga, samo znak za delo na cesti je, nad njim pa utripa rumena luč. Vse bo še v redu. Proti 75. km-u pa zopet kriza, počasi se vzpenjamo, ni več tako prijetno. Na okrepčevalnici poleg stalne kombinacije voda-juha-pepsi-voda vzamem košček linškega peciva, to bo sočno. Za trenutek je sočno, potem pa groza, polna usta peciva ima, nikamor ne gre. Izpljuni to hitro, takoj! Je že bolje. Kaj bom sploh še lahko spravila v svoj želodec? Na gele ne morem niti pomislit več. Nemško torturo so zamenjali notranji kriki: Nobenega gela ne pojem več, prav nobenega! Kmalu zatem pa na vodnikov predlog pojem še en gel. Ni slabo, mogoče bom jih še več. Tja gor desno gremo, vidiš tekače tam gor? Gledam pa ne vidim nič, tudi očesni obrambni mehanizem očitno obstaja. Čez čas si jih dovolim videti, pa saj ni tako hudo, bo že šlo. Opletajoči tekač iz štafete naju spravi v smeh, na hitro se primerjava, niti približno nisva videti tako zdelano.
Zadnji vzpon, nekje proti 80.km-u. Miha še vedno ima rad klance, zato me pusti za sabo. Večina tekačev hodi, tudi moj tek je hitrostno podoben hoji, ampak moram teči, ker se bojim, da bom drugače obtičala na tem klancu. Na vrhu klanca pa me pozdravi simpatična ovca, zagledala se je vame, direktno v moje oči in me sočutno pogledala, prav začutila sem, da mi je sporočila: Zdrži še malo, zelo pridna si, vse bo v redu. Luštne ste, kako ste luštne, odgovorim nazaj in ji pomaham. Spust. Tečemo po cesti v gozdu, sedaj so že vse ptičke prebujene, pojejo, za nami se je prikazal sonček. Švicarska idila. Pokvari jo neko EEEEJ v ozadju. Ponavlja se na vsakih 10 sekund in je prav zoprno za moja ušesa. Dohiti naju izvor tega EEEEJ. Francosko govoreči starejši gospod je to, se ustavi- Slovenie- ja- kako mi je ime- Silvija povem, pogleda mene, pogleda številko, zmaje z glavo in oddrvi naprej s svojim EEEJ.
Sedaj je že pravo jutro, sonček nas greje v hrbet. Z novim jutrom se je v meni prebudila nova svežina. Nekje na 82. km-u krajši postanek v katerem sem ubila tri muhe na en mah: malo sem se raztegnila, polula pa še sama sebe sem pravila v dobro voljo, ko sem stala in se držala za ograjo z hlačami na kolenih, lulala in se smejala sama sebi kot nora. Tečemo po makadamu, pred nami neskončna ravnina. Tečem in se počutim prijetno, nato pa se zgodi čudež v mojih nogah, brez sodelovanja z glavo. Spremenila sem način teka, dvigujem svoje lahkotne noge, celo pospešim. A se meni to samo zdi ali sem zares pospešila? Ja, si, ampak jaz ne zmorem takega tempa, pojdi naprej. Želim si, da bi skupaj prišla v cilj, po drugi strani pa mi je škoda ne izkoristiti tega motoričnega prebliska. Zapustim Miho, tečemo v skupini, zdi se mi, da sem potegnila celo skupino in da smo vsi postali zelo hitri. Kmalu jih pustim za seboj. Neverjetno, počutim se, kot bi zjutraj vstala in grem na tek po PST, čisto novo in sveže, zbujeno. Garmin me je zapustil, čeprav vztrajno usmerjam pogled na prazen ekran ure, morda pa le vstane od mrtvih. Kmalu sem na 85. km-u, noge letijo same od sebe, to je res noro!!! Na okrepčevalnici me čaka krajši postanek, mora biti hiter in učinkovit. Lepo po vrsti voda-juha-pepsi-voda, medtem ko to spravljam vase hitro hodim v krogu, da me slučajno energija ne zapusti. Videti sem najbrž kot nora muha brez glave. Malo mi je mar, važno je, da tečem in imam fajn in da je do cilja samo še 12,5km teka in teh 12,5km teka- to ni nič! Na 90. km-u noro vzdušje, zvonjenje, aaaaa das tut mir so gut!
Kratkočasim se z opazovanjem okolice, dohitim Sandija nato pa še Bogdana, dajmo fanta, samo še 10km je do cilja, bravoooo!!! Nato pa so se kilometri ustavili. Na 91. km-u sem zahtevala od prostovoljcev naj mi povejo, da to ni 91. km, da smo malo naprej od 91. Zadovoljili so mojo potrebo, v tistem trenutku je bila to moja najbolj nujna življenjska potreba, spoznanje da je do cilja manj kot 9 km. Kilometri so tako dolgi, čeprav je moj tek še kar poskočen. Srečujem jutranje tekače, pozdravljamo se. Pa ta voda ob meni, kaj je to, a je reka, jezero, potok, kaj je s to vodo tukaj, pa ni bila prej na drugi strani? Pa neka označba 15 že drugič, kako so to označili dvakrat s številko 15? Misli so zbegane, napenjam vse moči, spodbujam se in tolažim hkrati; nič ni narobe z mano, nobene bolečine, nobenih čutov več, samo želja, da bi čim hitreje prispela v cilj. Spomnim se na Natašo, ona pa je že v cilju. Točno, Nataša je že v cilju, ona je že tam. Začnem vpiti na ves glas: NATAŠA JE TAM, NATAŠA JE TAM IN TI BOŠ TUDI KMALU TAM!! Koliko energije mi je dala ta misel, to je res nekaj neverjetnega. Na 93. km-u mi spet zvoni telefon. Duši je, halo, povej mi koliko je ura? Dvajset do osmih. Kaj, 7.40? Pa to je odlična novica, še čas bom imela dober, koliko pa rabim za teh par kilometrov? To ni nič, to ni nič! Ko pridem do 97. km-a bom že v mestu in bo vse skupaj laže, tam bodo ljudje, fanfare, dogajanje. Pa nič od tega. Na 98. km-u skoraj nikjer nobene žive duše, včasih zaslišim navijanje iz blokov, na cesti pa nikjer nobenega. Kje so vsi ljudje, ali je možno, da ljudje še spijo, sprašujem nekega spremljevalca, katerega sem pridobila v svoj tabor takrat, ko sem ostala sama na progi. Samo smeje se mi, saj si predstavljam, kakšna sem videti, čisto na robu norosti. Še na 99. km-u smo še vedno v nekem predmestju, nato pa le dočakam…..blizu cilja sem! Še zadnjih 500m. Na levi strani zagledam prijaznega gospoda v majici s švicarsko zastavo- tebe se pa spomnim, spremljal si nas celo noč, z vedno enakim nasmeškom na obrazu, sedaj vem, da se mi ni samo dozdevalo. Petka pa še malo, ovinek….dvignem roke, vpijem ZIEL!!! ZIEL!!! z najbolj živalskim glasom, kar jih lahko spustim iz sebe, JUHUUUUU, tečem skozi šotor, vpijem in samo še levo….modra preproga in cilj!!!! Slišim napovedovalca, kako izgovarja moja dva egzotična priimka po švicarsko, potem pa: DOBRO JUTROOOO! DOBER DAN!!!! se sliši iz zvočnikov, ne morem verjet, to je namenjeno meni.
Ta pozdrav mi še danes odmeva v glavi. V cilju sem, res sem v cilju. Najprej trikrat močno objamem podeljevalko medalj, tam je tudi Nataša, objamem jo. A veš, koliko mi je misel nate v cilju dala moči, a veš?? Evforija, nepopisno veselje, sreča, vse skupaj se je združilo, nato pa solze, jokala sem in vriskala od veselja, popolnoma utrgalo se mi je, tako intenzivnih čustev po teku še nisem doživela. Takoj za mano priletita še Bogdan in Miha, o kakšno veselje. Če bi vedela, da sta takoj za mano, bi tekla z njima. Hvala, Miha, rešil si mi življenje, brez tebe bi bila ta 100ka 100% težja. Počasi prihajam k sebi, gremo po diplome in majice, ugotovim, da sva z Natašo zamudili podelitev, kakšna škoda, prav lepo bi bilo stati na stopničkah v Bielu. Nagradi pa sva kljub zamudi prejeli. Srečam Francoza EEEJ, pravi da je včasih tekel z nekom iz Slovenije, Dusan M…aha, vemo kateri…skratka, na progi je preverjal, če sem njegova hči. Zdaj mi je bolj jasno, zakaj ni bil videti zadovoljen, ker sem Silvija. Počasi smo se vsi zbrali v cilju, vsi smo uspešno zaključili to preizkušnjo, bravo!
Popoldne pa regeneracija na vse možne načine , za večerjo pa poleg makaroni še riž, še dobro. Makaronov nekaj časa ne bom povohala. Vsi smo uspešno prišli do cilja in je bilo izjemno doživetje še dva dni potem deliti izkušnje z ostalimi. Ista proga pa toliko različnih zgodb. Vsem je bil skupen specifičen način hoje po teku, kot bi prišli direkt iz fronte. Uživala sem z vami na našem tekaškem taboru, imeli smo se enkratno, noro zabavno je bilo. Sedaj pa pred seboj vidim le sproščujoče in prijetne dneve. Dobila sem odgovor na vprašanje, kako je preteči 100km. Je dobra telesna in duševna preizkušnja, zanimivo doživetje, kakorkoli- je pa le 100km, dolgih 100km teka. Priporočam tistim, ki so dobro fizično, predvsem pa psihično pripravljeni. Sama bom še kdaj ponovila, ampak ne tako kmalu. To je moja zgodba iz Biela. Čestitke tistim, ki ste prišli z mano do konca te zgodbe. Hvala! Včeraj sem pogruntala, da bi me s takim rezultatom sprejeli celo na Sparthatlon.
- 17 Jun 2014, 06:34
#327562
KONČNO spet eno pravo poročilo na forumu. Užitek prebrati tako dobro pisanje, me je kar mal spomnilo na moj Biel, o kje je že to 
ČESTITKE
ČESTITKE
- 17 Jun 2014, 11:21
#327573
Čestitke vsem
@Silvija, tebi pa še posebej. Punca, kaj pa ti delaš, to je noro V čast mi je, da sem tekel trojke s tabo lani in že takrat si bila odlična. Zdaj pa, brez besed sem res. Mislim, da je že skrajni čas, da gremo na tisti pir ali pa še kakšnega za povrh 
Godspeed še naprej lp Mišo
Čestitke vsem @Silvija, tebi pa še posebej. Punca, kaj pa ti delaš, to je noro
V čast mi je, da sem tekel trojke s tabo lani in že takrat si bila odlična. Zdaj pa, brez besed sem res. Mislim, da je že skrajni čas, da gremo na tisti pir ali pa še kakšnega za povrh Godspeed še naprej lp Mišo
Nazadnje spremenil Misho76, dne 18 Jun 2014, 07:53, skupaj popravljeno 1 krat.
Nism nor, ker tečem ... normaln pa tud ne !?
- 17 Jun 2014, 13:08
#327576
pretekel sem 23 polmaratonov - 1:21:36 (2015), 41 maratonov 2:58:17 (2016), 4 gorske maratone (<42km) in 3+4 ultre
https://www.etsy.com/shop/AquaGraphics
Bravo! Dobro napisano, še bolje odlaufano!
pretekel sem 23 polmaratonov - 1:21:36 (2015), 41 maratonov 2:58:17 (2016), 4 gorske maratone (<42km) in 3+4 ultre
https://www.etsy.com/shop/AquaGraphics
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA