Imam pa jaz zdaj malo lažjo nalogo
vse kar je sledilo pred in po teku je tako že opisala Silvija 
!Bom kar iskrena....v Bielu sem imela en sam cilj in to je čas pod 9 ur. Vem, da sem ga sposobna odlaufat, vendar mi je manjkal glavni člen v verigi. Bogdan
. Že na startu sem žalostno in zaskrbljeno pogledovala proti spremljevalcem na kolesu, RES sem si želela, da bi bil Bogdan zraven. Pa vendarle sem slabe misli odgnala stran in čakala na start, končno smo startali. Prvi kilometer ali dva sem morala zelo paziti, da nisem tekla prehitro... kmalu sem ujela svoj tempo ter pozdravljala ljudi ob progi ter otrokom delila "petke", pogrešala sem obljubljeno polno luno, ki je še bila skrita za oblaki. Po devetem kilometru se je začetna evforija polegla, saj smo prišli iz Biela in vsak je ostal s svojimi mislimi, meni je družbo delal le polni mehur... kmalu sem počepnila ob cesto in nadaljevala v lahkotnem tempu vse do 23. km, ko so spremljevalci na kolesih čakali svoje tekače. V misli mi je šinilo, tukaj bi moral Bogdan čakati name....ampak ga ni, bila sem žalostna, pravzaprav že na robu joka...pustila sem, da so me črne misli popolnoma okupirale. Tek ni bil več na prvem mestu, začela sem dvomiti vase, se spraševati ali sploh zmorem sama preteči 100 tko. Naenkrat sem imela tisoč problemov, ki jih nisem znala rešiti....kdaj sem nazadnje imela v glavi takšen kaos se sploh ne spomnim, razmišljala sem celo o odstopu in to na 30 - tem kilometru....halooooo Nataša si normalna, pa kaj je s tabo si govorim, a nič ne pomaga...razmišljam samo, da kupona za avtobus nimam s sabo, na okrepčevalnici sem videla rešilni avto in pomislila, da bi me morda oni odpeljali nazaj na start 
. Že prej sem na okrepčevalnici spila Gatorade in v želodcu sem imela občutek, kot da bi mi nekdo vanj nasul kamenje, tako je bila kalvarija popolna. Pogled na Garmina mi ni bil všeč, saj je bil tempo takšen, kot bi moral biti zadnjih deset kilometrov 
. Res sem bila potrebna temeljitega pogovora sama s sabo, pomislila sem na otroka in Bogdana, ki vem, da doma stiskajo pesti in navijajo zame, nisem jih smela popolnoma razočarati...rekla sem si za njih se potrudi, dvigni glavo in stisni zobe...saj bo šlo. Res sem pogledala okoli sebe in opazila, da se je pokazala polna luna, žitna polja, krave in ovce na pašnikih...pravzaprav je bila lepa noč. Želodec sem umirila z juho. Naenkrat je korak postal zopet lahkoten in misli lepe in čiste, končno sem začela spet uživati v teku, pogled na Garmina je povedal,da sem že na 45 tem kilometru in to z zamudo 
. Kmalu dohitim slovenskega tekača, ki mu je slučajno ime Bogdan, izmenjava nekaj besed in kmalu oddrvim naprej. Zaletim se v črno temo ob reki Emm, prižgem čelko in previdno nadaljujem. Kilometri se hitro topijo, počutim se odlično in skrbim, da dovolj pijem. Ker mi Gatorade ni pasal sem pila pepsi colo, juho in vodo iz okrepčevalnic, gele sem imele svoje. Počasi se je začelo daniti, vedela sem, da me čaka še vzpon na Bibern, potem pa spust in ravnina do konca. Približno tri kilometre pred ciljem prehitim še eno žensko, ki si jezno reče " Jetzt, ich bin sechst"...torej sem jaz peta ????? In to ob vsej kalvariji, ki se mi je dogajala med 23 in 45 km, si rečem in veselo tečem naprej. Za trenutek sem pomislila, da je škoda, ker je že konec. Na krilih spikerja in gledalcev pritečem v cilj....srečna. Spijem brezalkoholno pivo, si izmenjam nekaj besed s poljskima tekačema, ki prav tako bivata v "Hotelu Bunker" in odhitim h kombiju, kjer me že čaka naš šofer Lojze. Toplo me objame in reče samo, da si živa in zdrava. Preoblečem se v suha oblačila in z Lojzetom greva na kavo v bližji kafič, kjer pozorno poslušava spikerja , kdaj bo napovedal ostale slovenske finišerje...., ko zaslišiva Silvijino ime odhitiva v cilj in začne se evforija, ki jo je že opisala Silvija.....Na koncu se je ura ustavila na 9:23, veliko časa sem po kalvariji v moji glavi pustila v prvi polovici teka, nekaj pa tudi na okrepčevalnicah.... na koncu 5. mesto med ženskami in 2. v kat., z uvrstitvijo zadovoljna, s časom NE. Bo treba na popravni izpit
. Zdaj pa počitek in potem priprave na mojo najljubšo tekmo
na kateri me bo zagotovo na kolesu spremljal Bogdan .Za konec vsem finišerjem čestitke za pretečeno 100 tko
in vsem skupaj hvala za odlično družbo 
.
. JA, 100tka je 100tka 
