- 07 Jul 2014, 16:29
#328339
S Kairosom sva se včeraj udeležila tretjega triatlona olimpijske razdalje letos - in verjetno zadnjega, naslednji triatlon bo v Bakovcih, a le polovični olimpik, torej sprint.
V Velenju sem bila drugič in tokrat je bila organizacija odlična.
S svojega prvega triatlona tam pred dvema letoma se spomnim posameznih avtomobilov na cesti, kjer smo kolesarili. Tokrat tega ni bilo, vsaj ko sem jaz bila na progi, ne. Najbrž je k temu pripomoglo to, da se redarji niso postavili tik ob kolesarska obračališča, ki so bila na sredi ceste, ampak kakih 50 ali 100 metrov naprej, torej na križišče, tako da so promet s te ceste odvračali prej.
Proga je bila nekoliko drugačna. Plavali smo v enem samem krogu, dolgem 1500 metrov. Pred startom me je miselno mučilo ravno plavanje, ne zato, ker bi me skrbelo, ampak ker sva dan prej plavala 5 km na plavalnem maratonu na zagrebškem Jarunu - in po takem dolgem plavanju nekako nimaš želje, da bi šel takoj spet plavat kako daljšo razdaljo. In utrudi te - v Velenje sem prišla brez prave volje in brez energije, ampak še dobro, da je bil start popoldne, da sem malo prišla k sebi.
Plavanje je minilo relativno hitro (sploh v primerjavi s sobotnim
). V menjalnem prostoru sem si vzela čas, na kolesu pa sem pravzaprav prvič uživala. Vedno doslej sem komaj čakala konec kolesarjenja, ker se na kolesu (še) nisem počutila preveč domače. Velenjski triatlon mi je izpred dveh let ostal v spominu kot triatlon s hudim spustom (ki ga moraš prevoziti petkrat) - klanci gor me ponavadi ne skrbijo, spusti pa. No, zdaj sem pa videla, da gre pravzaprav le za klanček, ki je povrh vsega še raven, pregleden in precej položen. 
In petkrat se spustiti po njem je bilo prav luštno. 
Organizatorji so naredili še eno pozitivno stvar, da smo dekleta startala pol ure pred fanti, tako da je bila vsaj v prvem delu kolesarjenja, dokler se niso na kolo pognali najbolj zagnani moški triatlonci, cesta relativno prazna.
Potem se je seveda začelo množično prehitevanje.
Tek je bil, kot se za velenjski triatlon spodobi, vroč, v hudi pripeki. Vseeno pa mi je kar šlo in se mi vročina ni zdela tako zelo huda, dokler nisem prišla v cilj in ugotovila, da na soncu stoje ali sede ne morem zdržati. Pred tem sem pa po tem tekla.
Ker smo dekleta startala prej, sem v cilju počakala še na Kairosa. Sledilo je nekaj klepeta, med drugim s Francescom, trenerjem zmagovalke in olimpijke Mateje Šimic, potem pa je bil že večer in čas za odhod domov, kajti dan potem ni dopust, ampak delovni dan.
Rezultati:
http://www.timingljubljana.si/rezultati ... 2561&tip=B
V Velenju sem bila drugič in tokrat je bila organizacija odlična.
S svojega prvega triatlona tam pred dvema letoma se spomnim posameznih avtomobilov na cesti, kjer smo kolesarili. Tokrat tega ni bilo, vsaj ko sem jaz bila na progi, ne. Najbrž je k temu pripomoglo to, da se redarji niso postavili tik ob kolesarska obračališča, ki so bila na sredi ceste, ampak kakih 50 ali 100 metrov naprej, torej na križišče, tako da so promet s te ceste odvračali prej.
Proga je bila nekoliko drugačna. Plavali smo v enem samem krogu, dolgem 1500 metrov. Pred startom me je miselno mučilo ravno plavanje, ne zato, ker bi me skrbelo, ampak ker sva dan prej plavala 5 km na plavalnem maratonu na zagrebškem Jarunu - in po takem dolgem plavanju nekako nimaš želje, da bi šel takoj spet plavat kako daljšo razdaljo. In utrudi te - v Velenje sem prišla brez prave volje in brez energije, ampak še dobro, da je bil start popoldne, da sem malo prišla k sebi.
Plavanje je minilo relativno hitro (sploh v primerjavi s sobotnim
). V menjalnem prostoru sem si vzela čas, na kolesu pa sem pravzaprav prvič uživala. Vedno doslej sem komaj čakala konec kolesarjenja, ker se na kolesu (še) nisem počutila preveč domače. Velenjski triatlon mi je izpred dveh let ostal v spominu kot triatlon s hudim spustom (ki ga moraš prevoziti petkrat) - klanci gor me ponavadi ne skrbijo, spusti pa. No, zdaj sem pa videla, da gre pravzaprav le za klanček, ki je povrh vsega še raven, pregleden in precej položen. In petkrat se spustiti po njem je bilo prav luštno. Organizatorji so naredili še eno pozitivno stvar, da smo dekleta startala pol ure pred fanti, tako da je bila vsaj v prvem delu kolesarjenja, dokler se niso na kolo pognali najbolj zagnani moški triatlonci, cesta relativno prazna.
Potem se je seveda začelo množično prehitevanje.
Tek je bil, kot se za velenjski triatlon spodobi, vroč, v hudi pripeki. Vseeno pa mi je kar šlo in se mi vročina ni zdela tako zelo huda, dokler nisem prišla v cilj in ugotovila, da na soncu stoje ali sede ne morem zdržati. Pred tem sem pa po tem tekla.
Ker smo dekleta startala prej, sem v cilju počakala še na Kairosa. Sledilo je nekaj klepeta, med drugim s Francescom, trenerjem zmagovalke in olimpijke Mateje Šimic, potem pa je bil že večer in čas za odhod domov, kajti dan potem ni dopust, ampak delovni dan.
Rezultati:
http://www.timingljubljana.si/rezultati ... 2561&tip=B
