Treking po Svečinski planinski poti je v celoti uspel. Kot dogovorjeno, smo se našli v Spodnji Kungoti na startu poti. Branko Hlade nas je že pričakal na staru, MarkoR in Pohorc (Zlatko Kresnik) pa smo prišli v paketu. Tik pred startom se pojavi še veseljak Borc. Ženske družbe tokrat žal ni bilo.
Dokaj zmerno smo se podali navkreber mimo Sv. Kunigunde, ko se je pot zravnala pa smo pričeli z lahkotnim tekom. Jutranje sonce in čudoviti razgledi so nas večkrat tako navdihnili, da smo morali narediti še kakšno fotko. Moj fotoaparat je imel družbo kamere od Borca
. Kmalu poberemo prvi žig in pri vzponu na Brlogo MarkoR ugotovi, da je s te strani Brloga bolj "dol" kot "gor". Vstopna stran Brloge je obogatena za nov vinograd in zreguljeno blato se je lepilo na podplate. Tudi sicer je bila trava povsod zelo mokra.
Malo nazaj in na Plački vrh. Pri Repolusku (žig) nas je pozdravil ogromen pes. Gospa je rekla, da ga naj kar po imenu pokličemo ter da ga kličejo "Ero". Res je postal prijazen, le fotkat se ni hotel z menoj. Za vzpon na razgledni stolp ni bilo interesa, zato smo kar nadaljevali v dolino in na drugo stran. Ta del poti je najbolj travnat in v teniskah se je nabralo rose, da je začelo kar žvekat. Kmalu pridemo do Vreznerja. Prva okrepčevalna točka in hitro naprej. Obiskali smo vrh na Kopici in poštemplali pri Krenu. Tam smo si naročili 1/2 litrčka, gospa pa je prinesla 2/1 litrčka in rekla, da ni važno, naj kar vzamemo, kolikor hočemo. Dobrota v vsej veličini bi nam prišla prav ob kakšni drugi priložnosti ... moramo naprej. Zaradi večkratnega prigovarjanja Semjula (ki ga žal ni bilo zraven), da ima ta pot napako zaradi ponavljanja iste poti, sem ubral za našo ekipo povsem neoznačeno pot, meni poznano že iz davnega leta 1982. Kmalu smo pri stari karauli in po avstrijski obvoznici se kmalu znajdemo pri Dreisiebnerju. Seveda smo pofotkali srček, se okrepčali in v razigranosti pozabili žigosati dnevnike. Spust v grabo in med vinogradi nazaj do mejnega prehoda ter po slemenski poti čez Hudo luknjo do Polca. Častil nas je s pivom in spet je letelo. Spust mimo Sv. Kunigunde v Zgornjo Kungoto, ter po razmočenem travniku prehod na Kozjaško pogorje. Zaradi zaraščenosti smo jo mahnili kar povprek v gozd, pot se namreč ni videla. Kot izkušeni trekeri kmalu najdemo markacije in se ustavimo še pri zadnji KT pri Brunčku. Ker nas je vso pot neusmiljeno žgalo sonce, smo izpustili podaljšek poti na Urban, ki sicer ni del Svečinske poti, temveč, kot bi rekel Zvone, je to "Svečinska plus". Vrnitev na izhodišče nas je napolnilo z radostjo in tako smo na kratko naredili še analizo doživljanja prelepe Svečinske planinske poti.
Za večino se je tako pot končala, Branko pa se je še isti dan vrnil po žige k Dreisiebnerju.
Hvala čudoviti družbi za dobro voljo
https://www.facebook.com/zdravko.cufar/ ... 259&type=1
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj