- 30 Avg 2014, 09:38
#329850
Ko gledam online rezultate in profil proge imam kurjo kožo. Tak živo se spomnim nekih detajlov ...
Dajmo naši ... gremo
Dajmo naši ... gremo
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 30 Avg 2014, 17:03
#329864
Katka bravo in čestitke za prihod v cilj
MiroR stisni, zdrži...dejmo legenda
http://utmb.livetrail.net/coureur.php
p.s.
Zdravc, tvoj spomin je fenomenalen
Če grem sam brez listka v trgovino ne vem nič! Če tudi sem ga sam napisal 
MiroR stisni, zdrži...dejmo legenda
http://utmb.livetrail.net/coureur.php
p.s.
ZdravkoC napisal/-a:Ko gledam online rezultate in profil proge imam kurjo kožo. Tak živo se spomnim nekih detajlov ...
Zdravc, tvoj spomin je fenomenalen
Če grem sam brez listka v trgovino ne vem nič! Če tudi sem ga sam napisal
- 31 Avg 2014, 18:41
#329888
Miro in Stojan čestitke za prihod v cilj 
Ne glede na to ali je imel legendarni Tony Krupicka kakšne težave s poškodbo in to dejansko ni pomembno ter je končal na zanj skromnem 42.mestu s 26h30' lahko vidimo kako suvereno je lani Avi http://www.davidkadunc.si/utmb-porocilo/ opravil s traso, ko je bil na 27.mestu in kar eno uro hitrejši od Antona
letos je Avi ravno zaradi poškodbe moral...žal, ostati doma 
dAVId čimprej se zrihtej 
Miro in Stojan čestitke za prihod v cilj Ne glede na to ali je imel legendarni Tony Krupicka kakšne težave s poškodbo in to dejansko ni pomembno ter je končal na zanj skromnem 42.mestu s 26h30' lahko vidimo kako suvereno je lani Avi http://www.davidkadunc.si/utmb-porocilo/ opravil s traso, ko je bil na 27.mestu in kar eno uro hitrejši od Antona
letos je Avi ravno zaradi poškodbe moral...žal, ostati doma dAVId čimprej se zrihtej 
- 02 Sep 2014, 00:01
#329967
Z ekipo smo se vrnili domov. Bilo je čudovito in nepozabno. Poročilo sledi. Hvala za navijanje in čestitke. 
Lep pozdrav, Peter
Lep pozdrav, Peter
- 06 Sep 2014, 13:32
#330176
Bravo!!!
Čestitke vsem udeležencem. Še posebaj Katji za fenomenalen rezultat.
Letos je bil kar velik osip.
Čestitke vsem udeležencem. Še posebaj Katji za fenomenalen rezultat.
Letos je bil kar velik osip.
- 07 Sep 2014, 07:58
#330207
Peto leto zapored sem se uspešno spoprijel z veličastnim dogodkom Ultra-Trail du Mont-Blanc. Tekma se je rodila leta 2003. Danes vsebuje pet dirk:
UTMB dolg 168 km z 9600 metri vzpona in seveda prav toliko spusta,
CCC dolg 101 km s 6100 višinskimi metri vzpona,
TDS, ki je dolg 119 km s 7250 metri vzpona,
PTL je poseben dogodek, dolg je 295 km in ima 26500 metrov vzpona, je ekipna preizkušnja z dvema ali tremi člani, tukaj ni razvrstitve,
Od letos so vključili še OCC s 53 km-ji in 3300 vm.
Prvič sem nastopil na CCC, potem trikrat na UTMB, ki so ga enkrat zaradi vremena skrajšali. Jasno, da sem se tudi tokrat prijavil na UTMB. A tu se vse težje pride poleg. Ne le, da so potrebne točke, ki jih imam na pretek. Priti moraš še skozi žreb. Kar je ob neverjetnem interesu vsako leto manj verjetno.
Žreb mi tokrat prvič ni bil naklonjen. Je pa ostalo nekaj prostih mest na TDS, ki me je tudi mikal. Odločilni so bili hitri prsti. Par mest, ki še niso bila zapolnjena, je bilo hitro oddanih. Sam sem bil ponovno v igri, tokrat na TDS. Že UTMB in CCC imata tehnično zahtevne odseke, TDS pa je glede tega pravi biser. Odvija se kar visoko, povprečna nadmorska višina tekme je 2025 metrov. Ko opraviš s takšno traso, je za tabo tudi lep višinski trening. Mogoče bi lahko prišel v Francijo bolje fizično pripravljen, glava pa je bila v vsakem primeru močno na pravem mestu. Pred tekmo sem izvedel, da so nekateri odseki težavni za prehitevanje. Pa sem se odločil, da bom začel hitro. To ni bilo tako nujno, saj je mest za prehitevanje še vedno resnično ogromno. Le močan moraš biti.
Tu je zgodba o tem, kako se je vse skupaj zgodilo. Štartali smo v sredo 27.08. ob 07:00 uri v Courmayerju, kamor so nas zapeljali z avtobusi skozi tunel. Odveč je govoriti, da noč pred tekmo, potem, ko sem vstal ob 03:30 ni bila najdaljša. Ja pa bila daljša od naslednje, ki sem jo v celoti prestal na nogah. Zadnji dan pred tekmo se je nebo dobesedno zlivalo na okolico Mont Blanca. Na startu pa ni bilo niti oblačka. Opozorjeni smo bili, da bo tokrat glavni element s katerim se bomo spopadali veter. Zato sem se oblekel kot za zimsko ligo. In ker sem na avtobusu temperamentno vstal, sem uspešno odtrgal sponko na nahrbtniku. S tem sem si zagotovil zabavo, saj sem nahrbtnik nenehno vezal s trakovi, ko sem ga dal gor in razvezoval ob snemanju. Prva dva kilometra so nas vodili po izhodiščnem mestu Courmayer, potem smo krenili v dolg klanec. Odveč je govoriti, da sem prehitro začel. To pa je storila tudi večina drugih. Po nekaj kilometrih se ozrem po bregu navzdol in vidim dolgo kačo, ki se vije za mano in ji ni videti konca. Prehiter začetek skušam popraviti tako, da zavestno spuščam ritem. To ni enostavno, ker te bližnja okolica potegne s sabo. Po dobrih 11-ih kilometrih smo že na 2435 metrov visokem Arete du Mont-Favreju, za nami pa je prvih 1315 metrov vzpona. Proga na TDS ima rada zelo dolge vzpone in temu primerne spuste. Spustili smo se proti jezeru Lac Combal, veter pa je zavijal, kot da sem sredi besne burje. Čeprav nisem bil telmovalec z najmanj kilogrami telesne teže na tekmi, sem iskal zavetje za za dve glavi nižjimi tekmovalci. Sledil je vzpon na najvišjo točko tekme, 2603 metre visok Col Chavannes. Pa dolg spust in skok na Col du Petit Sant-Bernard, potem pa dolg, res dolg spust, vse do najnižje točke, ki je bila na 816 metrih v Bourg Saint-Mauriceu. Tu je postalo neskončno vroče. Še malo se vzpenjamo, ko začutim, da me hočejo grabiti krči v sprednje stegenske mišice. Jasno, bilo je vroče, sam pa sem nekoliko zapostavil uživaje soli. Imam jo s sabo. Skušam jo konzumirati v čim večji meri. Hkrati pijem in se slečem. Po drugem večjem obroku soli, krč popusti, sam sem ponovno v ritmu. Načelno obožujem strme vzpone. Zgoraj imam le majčko. Spet prihajamo višje. Veter zavija. Nekoliko nad mano je sonce, ki počasi zahaja, ostajam v senci, saj se mi sonce umika. Po velikih bitkah in vztrajnem vzpenjanju pridemo do 2567 visokega Passeur de Pralognana. Tu se kar nekaj tekmecev ustavi, da si odpočijejo. Nekateri se malo umaknejo, kot bi se hoteli zbrati. Sam se brez pomisleka spustim v globino. Sprva je noro strmo. Kdor ne gleda rad v globino, tu ne more uživati. Zberem se. Lepo mi je. Nastane manjši zastoj. Eden od tekmovalcev je do te mere impresioniran, da se trese. Več kot očitno ga je strah. V tem delu proge velja nepisano pravilo, da se ne prehitevamo. Vzpodbujamo in čakamo prestrašenega, ki se le prebije skozi najhujše. Kar lep čas se prebijamo po strmini. V tem času se zgodi bolj malo višinskih metrov in razdalje, čas pa veselo teče. Ko smo z najhujšega, traja še lep čas do Cormet de Roselenda, kjer nas čaka vrečka z rezervno opremo. Vzrajam v sami majčki na grozo nekaterih spremljevalk, ki so v bundah čakale svoje viteze. Doživim zanimiv padec. Naprej med skale. S palicami,pod sabo. Priletim na dlani, kot bi želel iti v začetni položaj za sklece. Skratka, ostal sem povsem nepoškodovan. Kot da sem velik mojster padanja. Dejansko pa sem imel predvsem sreče v izobilju. Povsem drugače se je zgodilo odličnemu hrvaškemu tekmovalcu Goranu Lesjaku. Ta si je na UTMB-ju s padcem razbil eno koleno, poškodoval drugo, nalomil rebra in doživel še kopico prask. Seveda je nadaljeval, a moral kasneje v velikih bolečinah odstopiti. To je tekmovanje, kjer ni garancije, da boš videl cilj. Pa če si še tako pripravljen.
Na osrednji okrepčevalnici preobujem nogavice, superge, preoblečem zgornji del, dam čelko na glavo in gremo. Kmalu se ogrejem, Prižgem lučko. Noč je. Malo je megleno. Grem mimo table z narisano kravo. Pri nas imamo precej tabel, ki označujejo območja medveda. Tu pomeni krava, kjer spodaj piše, da bodi 2700 metrov pozoren, da ti bo na takšni razdalji zelo drselo. Podlaga je bila na takšnih mestih noro blatna, drselo je in blatu se je bilo nemogoče ogniti. Razumljivo, saj je v prejšnjih dneh veliko deževalo. Morda takšne table sprva nisem razumel najbolje. Sčasoma pa se je to še kako spremenilo. Vso noč sem veselo obdeloval dolge vzpone in dolge spuste. Med celotno progo sem nekajkrat pil živo vodo iz gorskih potočkov ali iz pip nad koriti. Od daleč odmeva super glasba, ki naznanja Col du Joly. Po dolgem spustu se znajdem v Les Contaminesu. Le še en dolg klanec me čaka v dveh strmih skokih. A najprej ne steče dobro, ko nadaljujem od okrepčevalnice, potem pa je bolje, celo zelo dobro. In kar naenkrat, kot bi odrezal, me zagrabi spanec. Izmišljujem si trike, poizkušam to in ono. Se za pol minute ustavim, malo pomeditiram. Je za kanček bolje. Zaspanost je lahko velik problem. Videl sem tekmovalca, ki je zaspal kar sredi gozda, na mokri podlagi, s skalo za blazino. Poleg je bil njegov prijatelj. Naredimo spust, kakšnih 150 metrov. Po blatu in drsalnici, potem pa čez most. Sledi dolg, zelo strm vzpon. Lučke so daleč gor nad mano. Zaspanosti se pridružijo blagi krči. 'It's tough', je prijavil eden od konkurentov. Eni gredo mimo mene, nekateri se kratko malo usedejo. Vzpon se noče končati. Naenkrat me zajame velika hvaležnost, do sveta, ki je na moji strani. Hvaležen sem za to izkušnjo, za odnose, ki jih imam z bližnjimi. Sem kar malo blažen. Očitno sem prestopil dno. Še vedno me dajejo krči, a zaspanost izgine. Prebijem se do prelaza. Kar ne morem verjeti, da je res. Opazujem teren in gledam kam gor nas bodo še poslali. Ozrem se nazaj v globino. Nove in nove lučke prihajajo čez most daleč pod mano. Tam sem bil sam pred precej časa. Zdaj me pot pa pelje po drugi strani dol. Ponovno se oglaša poglobljen žulj na desni nogi. Pridelal sem ga v prvem delu sezone. A to me ne bo zaustavilo. Nižje je bila napeljana vrv, s pomočjo katere naj bi prečili gorski potok. Zagazim brez, da se primem vrvi. Prostovoljci zaploskajo. Približamo se visečemu mostu, za katerega smo bili opozorjeni, da sta lahko hkrati na njem največ dva. Tudi to je bilo speljano tako, da je čas letel. Najprej skoraj 100 višinskih metrov dol po skalah, tudi kakšni žici, na drugi strani nekaj podobnega gor. Sam most je bil nagrada. Ko sem se zibal nad divjimi gorskimi potoki polnimi vode globoko pod sabo, sem prvinsko užival. Čakala na je še ozka prečka, ki je bila na nekaj mestih spet opremljena z žico, Nato pa strm vzpon ob prečenju zobate železnice in smo pri Bellevue-ju. Ta del poznam. Dve leti nazaj sva se prav tu sprehajala z Ireno. Tečemo mino koče, prostovoljci nas spodbujajo, kot da smo na krosu na 1 km. Sledi še skoraj 800 metrov spusta do Les Houchesa. Sprva po pašniku. Naletimo na enega kozla ali gamsa. Rogati živali smo zanimivi. Za tarčo izbere tekmovalca, ki me prehiti. Sta imela kar nekaj opravka drug z drugim. Pridemo v gozd, ponekod je precej blata. Zadnji del spusta je asfaltiran. Na zadnji postaji vržem vase kozarec vode, kozarec coca cole, pojem krhelj pomaranče, se preoblečem v majčko, pospravim čelno svetilko in vozi miško.
Pred nami je le še ciljna ravnina, osem kilometrov, kjer se dvignemo za 150 metrov in skoraj toliko spustimo. Tečem, kolikor morem. Čeprav se ne počutim ravno močnega, prehitim nekaj tekačev. Približno dva kilometra pred ciljem me pričakata člana najboljše ekipe na svetu, mlajši sin Matjaž in njegova Pika. Skupaj tečemo. Seveda ni šans, da bi zdaj zahodil. Jasno je, da je cilj tu. Hitro smo v zadnjem kilometru. Zdaj smo v peš coni. Ljudje uživajo po lokalih, dan se je razplamtel. Veliko je navijanja. Domača skupnost je prijazna. Prav vsi tekmovalci so deležni toplega sprejema. Pridruži se še Irena, šef ekipe. Zadnji metri se odvijajo nekoliko nad tlemi. Čustva prihajajo na dan. Po eni strani bi se zjokal, ker mi je uspelo. Nekaj vpliva dejstvo, da sem prišel skozi. Da sem imel glavo in srce na svojem mestu. Veliko pomeni, da lahko takšne trenutke deliš z bližnjimi.
Moji mi takoj povejo, da sem se uvrstil na 385. mesto. Na startu nas je bilo 1584, do cilja nas je uspešno prišlo 1076, približno dve tretjini. Osip gre največ na račun poškodb in ker nekateri ne uspejo obvladovati zaspanosti. V kategoriji sem bil 42. od 233, kolikor nas je startalo. 140 nas je uspešno zaključilo.
Čestitam ostalim našim, ki so uspešno opravili s katero od letošnjih tekem: Katji, Stojanu in Miru. Katja je še posebej blestela. Čestitke Toniju za borbo, čeprav še ne vem, kaj natanko ga je ustavilo. Ponovno se je pokazalo, da tekme na UTMB niso kar tako. Letos se nas je prijavilo iz Slovenije veliko (kakšnih dvajset), ki smo že za samo prijavo morali izpolniti pogoj doseženih točk. Najprej je število močno zmanjšal žreb, med izbranimi še poškodbe, tako smo cilj videli le štirje.
Nekoliko se je dopolnila večna slovenska lestvica tistih predstavnikov Slovenije, ki smo opravili vsaj z eno tekmo in si tako prislužili v last kultni finisher brezrokavnik te prireditve:
Nežnejši spol
1 finisher brezrokavnik (dobiš ga za uspešno zaključeno tekmo, vsako leto je v drugi barvi)
Simona Trobec
UTMB® 2008
Ruth PODGORNIK REŠ CCC® 2009
Polona TROBEC MLAKAR CCC® 2011
Marjeta GOMILŠAK UTMB® 2013
Tadeja KRUŠEC UTMB® 2013, (Slovenka, ki teče za Hrvaško, včasih tudi za Slovenijo)
Katja KEGL CCC® 2014
Fantje
5 brezrokavnikov
Peter MACUH TDS™ 2014 UTMB® 2013 UTMB® 2012 UTMB® 2011 CCC® 2010
4 brezrokavniki
Stojan KOŠMERL UTMB® 2014 UTMB® 2012 UTMB® 2011 TDS™ 2009
2 brezrokavnika
Marjan TROBEC CCC® 2011 CCC® 2008
Mitja GLEŠČIČ UTMB® 2013 UTMB® 2011
David KADUNC UTMB® 2013 UTMB® 2012
Marjan ŠEBENIK CCC® 2013 CCC® 2012
1 brezrokavnik
Zvonko MEZGA UTMB® 2005
Jure GRMŠEK UTMB® 2010
Zdravko ČUFAR UTMB® 2008
Nejc KUHAR CCC® 2011
Marko PERKO CCC® 2012
Toni VENCELJ UTMB® 2013
Srečko GOMILŠAK UTMB® 2013
Miro REŽONJA UTMB® 2014
UTMB® 2012 in UTMB® 2010 sta bila zaradi vremenskih razmer znatno skrajšana v primerjavi s predvideno traso.
Tako se moja zgodba počasi zaključuje. Že peto leto zapored sem se pojavil na tej kultni prireditvi, ki ji rečejo UTMB. Vsakič sem jo uspešno opravil. Že zato, ker je precej težko priti poleg, se ne bo hitro zgodilo, da bo pet zaporednih uspešnih nastopov v petih letih ponovil še kakšen Slovenec. Teh pet let jemljem, kot veliko obogatitev svojega življenja. Vsaka takšna preizkušnja te napolni, vsakič je drugače. Spoznavaš svoje meje. Ugotoviš, da so dlje in globlje, kot si morda mislil v najbolj predrznih sanjah. Vselej je bila poleg Irena. Neizmerno dragocena izkušnja je, če imaš možnost takšno izkušnjo deliti z najbližjimi. Zadnji dve leti so bili poleg še otroci.
Vsem članom super ekipe: Ireni
, Majažu in Piki, sem ze hvaležen za vso podporo. V dneh po tekmi smo bili na počitnicah. Potikali smo se po hribih v okolici Chamonix-ja in si ogledovali lokalne znamenitosti.
Kako bo v prihodnje si ne drznem niti pomisliti. A čas bo odgovoril na to vprašanje. Precizno kot vedno.
Zgodbo sem želel napisati zase. Da gre ven in me sprosti. Če se bo vsaj koga čisto malo dotaknila, ga motivirala ali spodbudila, potem je javna objava dosegla svoj namen.
Še nekaj slikic:
https://picasaweb.google.com/1133911544 ... 3/Utmb2014
Lep pozdrav, Peter
UTMB dolg 168 km z 9600 metri vzpona in seveda prav toliko spusta,
CCC dolg 101 km s 6100 višinskimi metri vzpona,
TDS, ki je dolg 119 km s 7250 metri vzpona,
PTL je poseben dogodek, dolg je 295 km in ima 26500 metrov vzpona, je ekipna preizkušnja z dvema ali tremi člani, tukaj ni razvrstitve,
Od letos so vključili še OCC s 53 km-ji in 3300 vm.
Prvič sem nastopil na CCC, potem trikrat na UTMB, ki so ga enkrat zaradi vremena skrajšali. Jasno, da sem se tudi tokrat prijavil na UTMB. A tu se vse težje pride poleg. Ne le, da so potrebne točke, ki jih imam na pretek. Priti moraš še skozi žreb. Kar je ob neverjetnem interesu vsako leto manj verjetno.
Žreb mi tokrat prvič ni bil naklonjen. Je pa ostalo nekaj prostih mest na TDS, ki me je tudi mikal. Odločilni so bili hitri prsti. Par mest, ki še niso bila zapolnjena, je bilo hitro oddanih. Sam sem bil ponovno v igri, tokrat na TDS. Že UTMB in CCC imata tehnično zahtevne odseke, TDS pa je glede tega pravi biser. Odvija se kar visoko, povprečna nadmorska višina tekme je 2025 metrov. Ko opraviš s takšno traso, je za tabo tudi lep višinski trening. Mogoče bi lahko prišel v Francijo bolje fizično pripravljen, glava pa je bila v vsakem primeru močno na pravem mestu. Pred tekmo sem izvedel, da so nekateri odseki težavni za prehitevanje. Pa sem se odločil, da bom začel hitro. To ni bilo tako nujno, saj je mest za prehitevanje še vedno resnično ogromno. Le močan moraš biti.
Tu je zgodba o tem, kako se je vse skupaj zgodilo. Štartali smo v sredo 27.08. ob 07:00 uri v Courmayerju, kamor so nas zapeljali z avtobusi skozi tunel. Odveč je govoriti, da noč pred tekmo, potem, ko sem vstal ob 03:30 ni bila najdaljša. Ja pa bila daljša od naslednje, ki sem jo v celoti prestal na nogah. Zadnji dan pred tekmo se je nebo dobesedno zlivalo na okolico Mont Blanca. Na startu pa ni bilo niti oblačka. Opozorjeni smo bili, da bo tokrat glavni element s katerim se bomo spopadali veter. Zato sem se oblekel kot za zimsko ligo. In ker sem na avtobusu temperamentno vstal, sem uspešno odtrgal sponko na nahrbtniku. S tem sem si zagotovil zabavo, saj sem nahrbtnik nenehno vezal s trakovi, ko sem ga dal gor in razvezoval ob snemanju. Prva dva kilometra so nas vodili po izhodiščnem mestu Courmayer, potem smo krenili v dolg klanec. Odveč je govoriti, da sem prehitro začel. To pa je storila tudi večina drugih. Po nekaj kilometrih se ozrem po bregu navzdol in vidim dolgo kačo, ki se vije za mano in ji ni videti konca. Prehiter začetek skušam popraviti tako, da zavestno spuščam ritem. To ni enostavno, ker te bližnja okolica potegne s sabo. Po dobrih 11-ih kilometrih smo že na 2435 metrov visokem Arete du Mont-Favreju, za nami pa je prvih 1315 metrov vzpona. Proga na TDS ima rada zelo dolge vzpone in temu primerne spuste. Spustili smo se proti jezeru Lac Combal, veter pa je zavijal, kot da sem sredi besne burje. Čeprav nisem bil telmovalec z najmanj kilogrami telesne teže na tekmi, sem iskal zavetje za za dve glavi nižjimi tekmovalci. Sledil je vzpon na najvišjo točko tekme, 2603 metre visok Col Chavannes. Pa dolg spust in skok na Col du Petit Sant-Bernard, potem pa dolg, res dolg spust, vse do najnižje točke, ki je bila na 816 metrih v Bourg Saint-Mauriceu. Tu je postalo neskončno vroče. Še malo se vzpenjamo, ko začutim, da me hočejo grabiti krči v sprednje stegenske mišice. Jasno, bilo je vroče, sam pa sem nekoliko zapostavil uživaje soli. Imam jo s sabo. Skušam jo konzumirati v čim večji meri. Hkrati pijem in se slečem. Po drugem večjem obroku soli, krč popusti, sam sem ponovno v ritmu. Načelno obožujem strme vzpone. Zgoraj imam le majčko. Spet prihajamo višje. Veter zavija. Nekoliko nad mano je sonce, ki počasi zahaja, ostajam v senci, saj se mi sonce umika. Po velikih bitkah in vztrajnem vzpenjanju pridemo do 2567 visokega Passeur de Pralognana. Tu se kar nekaj tekmecev ustavi, da si odpočijejo. Nekateri se malo umaknejo, kot bi se hoteli zbrati. Sam se brez pomisleka spustim v globino. Sprva je noro strmo. Kdor ne gleda rad v globino, tu ne more uživati. Zberem se. Lepo mi je. Nastane manjši zastoj. Eden od tekmovalcev je do te mere impresioniran, da se trese. Več kot očitno ga je strah. V tem delu proge velja nepisano pravilo, da se ne prehitevamo. Vzpodbujamo in čakamo prestrašenega, ki se le prebije skozi najhujše. Kar lep čas se prebijamo po strmini. V tem času se zgodi bolj malo višinskih metrov in razdalje, čas pa veselo teče. Ko smo z najhujšega, traja še lep čas do Cormet de Roselenda, kjer nas čaka vrečka z rezervno opremo. Vzrajam v sami majčki na grozo nekaterih spremljevalk, ki so v bundah čakale svoje viteze. Doživim zanimiv padec. Naprej med skale. S palicami,pod sabo. Priletim na dlani, kot bi želel iti v začetni položaj za sklece. Skratka, ostal sem povsem nepoškodovan. Kot da sem velik mojster padanja. Dejansko pa sem imel predvsem sreče v izobilju. Povsem drugače se je zgodilo odličnemu hrvaškemu tekmovalcu Goranu Lesjaku. Ta si je na UTMB-ju s padcem razbil eno koleno, poškodoval drugo, nalomil rebra in doživel še kopico prask. Seveda je nadaljeval, a moral kasneje v velikih bolečinah odstopiti. To je tekmovanje, kjer ni garancije, da boš videl cilj. Pa če si še tako pripravljen.
Na osrednji okrepčevalnici preobujem nogavice, superge, preoblečem zgornji del, dam čelko na glavo in gremo. Kmalu se ogrejem, Prižgem lučko. Noč je. Malo je megleno. Grem mimo table z narisano kravo. Pri nas imamo precej tabel, ki označujejo območja medveda. Tu pomeni krava, kjer spodaj piše, da bodi 2700 metrov pozoren, da ti bo na takšni razdalji zelo drselo. Podlaga je bila na takšnih mestih noro blatna, drselo je in blatu se je bilo nemogoče ogniti. Razumljivo, saj je v prejšnjih dneh veliko deževalo. Morda takšne table sprva nisem razumel najbolje. Sčasoma pa se je to še kako spremenilo. Vso noč sem veselo obdeloval dolge vzpone in dolge spuste. Med celotno progo sem nekajkrat pil živo vodo iz gorskih potočkov ali iz pip nad koriti. Od daleč odmeva super glasba, ki naznanja Col du Joly. Po dolgem spustu se znajdem v Les Contaminesu. Le še en dolg klanec me čaka v dveh strmih skokih. A najprej ne steče dobro, ko nadaljujem od okrepčevalnice, potem pa je bolje, celo zelo dobro. In kar naenkrat, kot bi odrezal, me zagrabi spanec. Izmišljujem si trike, poizkušam to in ono. Se za pol minute ustavim, malo pomeditiram. Je za kanček bolje. Zaspanost je lahko velik problem. Videl sem tekmovalca, ki je zaspal kar sredi gozda, na mokri podlagi, s skalo za blazino. Poleg je bil njegov prijatelj. Naredimo spust, kakšnih 150 metrov. Po blatu in drsalnici, potem pa čez most. Sledi dolg, zelo strm vzpon. Lučke so daleč gor nad mano. Zaspanosti se pridružijo blagi krči. 'It's tough', je prijavil eden od konkurentov. Eni gredo mimo mene, nekateri se kratko malo usedejo. Vzpon se noče končati. Naenkrat me zajame velika hvaležnost, do sveta, ki je na moji strani. Hvaležen sem za to izkušnjo, za odnose, ki jih imam z bližnjimi. Sem kar malo blažen. Očitno sem prestopil dno. Še vedno me dajejo krči, a zaspanost izgine. Prebijem se do prelaza. Kar ne morem verjeti, da je res. Opazujem teren in gledam kam gor nas bodo še poslali. Ozrem se nazaj v globino. Nove in nove lučke prihajajo čez most daleč pod mano. Tam sem bil sam pred precej časa. Zdaj me pot pa pelje po drugi strani dol. Ponovno se oglaša poglobljen žulj na desni nogi. Pridelal sem ga v prvem delu sezone. A to me ne bo zaustavilo. Nižje je bila napeljana vrv, s pomočjo katere naj bi prečili gorski potok. Zagazim brez, da se primem vrvi. Prostovoljci zaploskajo. Približamo se visečemu mostu, za katerega smo bili opozorjeni, da sta lahko hkrati na njem največ dva. Tudi to je bilo speljano tako, da je čas letel. Najprej skoraj 100 višinskih metrov dol po skalah, tudi kakšni žici, na drugi strani nekaj podobnega gor. Sam most je bil nagrada. Ko sem se zibal nad divjimi gorskimi potoki polnimi vode globoko pod sabo, sem prvinsko užival. Čakala na je še ozka prečka, ki je bila na nekaj mestih spet opremljena z žico, Nato pa strm vzpon ob prečenju zobate železnice in smo pri Bellevue-ju. Ta del poznam. Dve leti nazaj sva se prav tu sprehajala z Ireno. Tečemo mino koče, prostovoljci nas spodbujajo, kot da smo na krosu na 1 km. Sledi še skoraj 800 metrov spusta do Les Houchesa. Sprva po pašniku. Naletimo na enega kozla ali gamsa. Rogati živali smo zanimivi. Za tarčo izbere tekmovalca, ki me prehiti. Sta imela kar nekaj opravka drug z drugim. Pridemo v gozd, ponekod je precej blata. Zadnji del spusta je asfaltiran. Na zadnji postaji vržem vase kozarec vode, kozarec coca cole, pojem krhelj pomaranče, se preoblečem v majčko, pospravim čelno svetilko in vozi miško.
Pred nami je le še ciljna ravnina, osem kilometrov, kjer se dvignemo za 150 metrov in skoraj toliko spustimo. Tečem, kolikor morem. Čeprav se ne počutim ravno močnega, prehitim nekaj tekačev. Približno dva kilometra pred ciljem me pričakata člana najboljše ekipe na svetu, mlajši sin Matjaž in njegova Pika. Skupaj tečemo. Seveda ni šans, da bi zdaj zahodil. Jasno je, da je cilj tu. Hitro smo v zadnjem kilometru. Zdaj smo v peš coni. Ljudje uživajo po lokalih, dan se je razplamtel. Veliko je navijanja. Domača skupnost je prijazna. Prav vsi tekmovalci so deležni toplega sprejema. Pridruži se še Irena, šef ekipe. Zadnji metri se odvijajo nekoliko nad tlemi. Čustva prihajajo na dan. Po eni strani bi se zjokal, ker mi je uspelo. Nekaj vpliva dejstvo, da sem prišel skozi. Da sem imel glavo in srce na svojem mestu. Veliko pomeni, da lahko takšne trenutke deliš z bližnjimi.
Moji mi takoj povejo, da sem se uvrstil na 385. mesto. Na startu nas je bilo 1584, do cilja nas je uspešno prišlo 1076, približno dve tretjini. Osip gre največ na račun poškodb in ker nekateri ne uspejo obvladovati zaspanosti. V kategoriji sem bil 42. od 233, kolikor nas je startalo. 140 nas je uspešno zaključilo.
Čestitam ostalim našim, ki so uspešno opravili s katero od letošnjih tekem: Katji, Stojanu in Miru. Katja je še posebej blestela. Čestitke Toniju za borbo, čeprav še ne vem, kaj natanko ga je ustavilo. Ponovno se je pokazalo, da tekme na UTMB niso kar tako. Letos se nas je prijavilo iz Slovenije veliko (kakšnih dvajset), ki smo že za samo prijavo morali izpolniti pogoj doseženih točk. Najprej je število močno zmanjšal žreb, med izbranimi še poškodbe, tako smo cilj videli le štirje.
Nekoliko se je dopolnila večna slovenska lestvica tistih predstavnikov Slovenije, ki smo opravili vsaj z eno tekmo in si tako prislužili v last kultni finisher brezrokavnik te prireditve:
Nežnejši spol
1 finisher brezrokavnik (dobiš ga za uspešno zaključeno tekmo, vsako leto je v drugi barvi)
Simona Trobec
UTMB® 2008Ruth PODGORNIK REŠ
CCC® 2009Polona TROBEC MLAKAR
CCC® 2011Marjeta GOMILŠAK
UTMB® 2013Tadeja KRUŠEC
UTMB® 2013, (Slovenka, ki teče za Hrvaško, včasih tudi za Slovenijo)Katja KEGL
CCC® 2014Fantje
5 brezrokavnikov
Peter MACUH
TDS™ 2014 UTMB® 2013 UTMB® 2012 UTMB® 2011 CCC® 2010 4 brezrokavniki
Stojan KOŠMERL
UTMB® 2014 UTMB® 2012 UTMB® 2011 TDS™ 2009 2 brezrokavnika
Marjan TROBEC
CCC® 2011 CCC® 2008Mitja GLEŠČIČ
UTMB® 2013 UTMB® 2011David KADUNC
UTMB® 2013 UTMB® 2012Marjan ŠEBENIK
CCC® 2013 CCC® 20121 brezrokavnik
Zvonko MEZGA
UTMB® 2005Jure GRMŠEK
UTMB® 2010Zdravko ČUFAR
UTMB® 2008Nejc KUHAR
CCC® 2011Marko PERKO
CCC® 2012Toni VENCELJ UTMB®
2013Srečko GOMILŠAK UTMB®
2013Miro REŽONJA UTMB®
2014UTMB® 2012 in UTMB® 2010 sta bila zaradi vremenskih razmer znatno skrajšana v primerjavi s predvideno traso.
Tako se moja zgodba počasi zaključuje. Že peto leto zapored sem se pojavil na tej kultni prireditvi, ki ji rečejo UTMB. Vsakič sem jo uspešno opravil. Že zato, ker je precej težko priti poleg, se ne bo hitro zgodilo, da bo pet zaporednih uspešnih nastopov v petih letih ponovil še kakšen Slovenec. Teh pet let jemljem, kot veliko obogatitev svojega življenja. Vsaka takšna preizkušnja te napolni, vsakič je drugače. Spoznavaš svoje meje. Ugotoviš, da so dlje in globlje, kot si morda mislil v najbolj predrznih sanjah. Vselej je bila poleg Irena. Neizmerno dragocena izkušnja je, če imaš možnost takšno izkušnjo deliti z najbližjimi. Zadnji dve leti so bili poleg še otroci.
Vsem članom super ekipe: Ireni
, Majažu in Piki, sem ze hvaležen za vso podporo. V dneh po tekmi smo bili na počitnicah. Potikali smo se po hribih v okolici Chamonix-ja in si ogledovali lokalne znamenitosti.Kako bo v prihodnje si ne drznem niti pomisliti. A čas bo odgovoril na to vprašanje. Precizno kot vedno.
Zgodbo sem želel napisati zase. Da gre ven in me sprosti. Če se bo vsaj koga čisto malo dotaknila, ga motivirala ali spodbudila, potem je javna objava dosegla svoj namen.
Še nekaj slikic:
https://picasaweb.google.com/1133911544 ... 3/Utmb2014
Lep pozdrav, Peter
- 07 Sep 2014, 11:08
#330216
Vau Peter to pa je bil zapis in pol, da o dogodivščini sploh ne govorim.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA