Nino, naj ti še tukaj res iz srca čestitam za opravljeno pot
in hvala za tvoje poročilo. Hvala za tvojo potrpežljivost, ko si me na poti čakal in hvala za tvoje razumevanje ob sprejetju moje odločitve, da SPP v Mojstrani zaključim.
Dodajam še nekaj svojih spominov in občutij v šestih skupno preživetih dneh.
Prvi dan je minil brez posebnosti, priznam pa, da je bil vedno močnejši dež na Uršljo počasi moteč.Toplota v domu je prijala nama in tudi najinim oblačilom. V sobo je bilo najprej prijetno toplo, kasneje celo prevroče. Noč je minila v nenehnem preobračanju, pokrivanju,odkrivanju, pravzaprav sem imela občutek, da sploh nisem spala, če pa slučajno sem, so me tudi v snu vodile rdeče-bele markacije
. Kljub vsemu prvi koraki naslednjega dne niso kazali kakršnekoli utrujenosti.
Drugi dan (Uršlja - Korošica) sva zakorakala v hladno jutro, sledilo je krasno dopoldne. Na poti proti Smrekovcu, ob poti, kamorkoli si pogledal, so nama družbo delali jurčki. Pri vzponih je Nino nabiral prednost, zato sva se dogovorila, da pot na Raduho nadaljujeva vsak v svojem tempu. Za spust je Nino izbral plezalno pot in me tako preizkusil na jeklenicah in klinih. Če odštejem 5m "zajl" na Donački in nekaj klinov in "zajl" na poti na Triglav, sem se tukaj prvič soočila s pripomočki, ki so nama bili v naslednjih dveh dneh stalnica. Po ultra hitri oskrbi v Robanovem kotu (hvala Tanja), nadaljujeva vsak v svojem tempu do stene.V tem delu sem najbolj občutila zategovanje v levi nogi od riti do stopala. Kljub svoji neizkušenosti, sem se v steni med klini in jeklenicami počutila varno in v rokah dovolj močno. Na najino srečo je bila koča odprta, večerna rutina in počitek v mrzli sobi. Spanca zopet ni bilo,zeblo me je vso noč.
Tretji dan (Korošica - Kokrsko sedlo) naju je za dobro jutro pozdravil dež, ki je še povečal hlad v sobi. Ko se je nekoliko umirilo, sva zakorakala na Ojstrico. Na začetku zopet malo zategovanja v levi nogi, ki se je na srečo hitro poleglo. Vreme ni bilo idealno, vrh Ojstrice zato hitro zapustiva in po dogovoru nadaljujeva vsak v svojem koraku. Proti Kamniškemu sedlu se naredi lep dan, jabolčna pita je bila kot naročena. Pot naju je klicala, zato sva se vsak po svoje odvalila na Okrešelj, Nino je zaradi "zavore", ki je prikotalila za njim, lahko malo počival
. Dogovor, ki sva ga sklenila, je vsakemu omogočal napredovanje po svojih močeh. Tako sva se na določenih točkah dobila in glede na zahtevnost nadaljevala.
Na Skuti naju je pričakal sonček in glede na mesto nočitve sva si privoščila malo martinčkanja in uživanja v prelepih razgledih. Proti Kokrskemu sedlu sva šla zopet vsak v svojem tempu. Meni je najlepši del dneva čas, ko se dan počasi poslavlja. Nikamor se mi ni mudilo,pa ne zaradi utrujenosti, med vsemi temi skalami in kamenjem se mi je zdel svet tako mogočen.
Noč zopet bolj ali manj neprespana, žeja ponoči neizbežna.
Četrti dan (Kokrsko sedlo - dom pod Storžičem) naju je pozdravila megla. Če se prav spomnim, mi je Nino nekje na poti na Grintovec rekel, da se ne zavedam, kaj naju na današnji poti čaka. Imel je prav, po osvojenem vrhu seje začela mala kalvarija. Meglo je nadgradil dež, nekaj časa tudi sodra, ki je udarjala po obrazu in močni sunki vetra v hrbet.
Kot je že Nino napisal, odločitev o nadaljevanju je bila vse prej kot pogumna, a je bilo za varen spust do Jezerskega potrebno kar nekaj poguma. Po osvojitvi Jezerske Kočne je sledil spust na Češko kočo. Potrebno je bilo prečkati snežišče, ki je bilo zaradi sodre povsem poledenelo. Ko je Nino varno prispel na drugo stran,sem se za njim podala še sama. Prvi koraki so se mi zdeli še dokaj stabilni,ene tri-štiri stopinje pred koncem pa sem obstala. Spodnja leva noga ni imela pravega oprijema in je hotela drseti, desno pa sem imela pod ritjo. Končno mi je z Ninotovo pomočjo uspelo s kamnom sklesati led za varen korak. Tu sem se prvič v svojem življenju zbala za svoje življenje in prva in edina misel je bila družina.V Češki koči sva se malo posušila in okrepčala in nadaljevala pot v civilizacijo. Na Storžič je bila pot zopet ovita v meglo, pod Storžičem pa tuš in okusna večerja. Tudi počitek lahko imenujem spanje. Končno!
Peti dan (dom pod Storžičem - Prešernova koča) zopet pozdrav dežja.Stare zlizane salomonke zamenjam z skoraj novimi. Ko se zlije, zagrizeva po dogovoru vsak v svojem koraku. Tolsti vrh v megli, naslednji žig brez podpisa oskrbnika, ponovni spust v civilizacijo - Tržič. Tu spoznam Petro in ji oddam umazane cunje. Sonček prijazno greje,na poti na Dobrčo se kopam v blatu, Nino si je pa lahko po blatni kopeli zopet privoščil počitek
. Pot na Begunjščico je bila lepa, predvsem zaradi lepega vremena. Tudi če minutke za počitek nisem potrebovala, sem si jo vzela za poglede in razglede. Na Robleku malo martinčkanja in res dober sendvič. Naslednje srečanje na Zelenici, nekaj korakov skupnih, nato pa ločeno.
Preden sem se začela vzpenjati po melišču na Stol, sem občudovala velike kamne in zopet je bilo to prevešanje dneva v noč. Ob pogledu proti vrhu opazim svetlobno signalizacijo - Nino je že pod vrhom. Čeprav sem bila sama, me niti za trenutek ni obšel občutek osamljenosti.
Korak ni bil hiter, nisem pa se počutila izčrpana. Pod vrhom sem se ozirala na razsvetljeno avstrijsko stran, nad mano pa je nebo razsvetljevalo bliskanje nad oblaki.Tudi današnji cilj je osvojen! Sledila je informacija o pozabljenih dokumentih. Ob večerji sva se z Ninotom pogovorila o poti čez Julijce.
Šesti dan (Stol - Mojstrana) sva kljub neobveznemu žigu na vrhu le-tega osvojila. Pogled na jutranjo zarjo-fantazija, verjetno je sledil še lepši sončni vzhod. Pot sva nadaljevala bolj ali manj vsak v svojem tempu, se tu in tam dobila...Na Golico je narava zopet pokazala svojo temno plat-megla, veter, dež. Iz doline sprejmem klic moža in otrok, ki so mi pripeljali potrebno opremo za nadaljevanje poti. Sama v tistem trenutku nisem bila več prepričana v svoje nadaljevanje. To sem na vrhu Golice Ninotu tudi povedala. Ker sva se že prej res iskreno pogovarjala o tem, je z razumevanjem sprejel mojo odločitev, a mi vseeno dal čas in samoto za premislek. Poklical me je tudi Zvone, mi namignil, da je vremenska napoved obetavna, a vseeno priporočal, da poslušam svoj glas. Ko mi je v Dovju nasproti prišla družina, sem bila o svoji odločitvi prepričana in danes z zagotovostjo lahko rečem, da je ne obžalujem. Pri Petri prevzamem svoje stvari (hvala Petra), zaželim srečno pot Ninotu in se poslovimo.
Veselje zaradi bližine najdražjih je potisnilo v ozadje željo po dokončani poti.
Ni me "pokopalo" domotožje ali pogrešanje družine, odtehtala je odgovornost, ki jo kot mama čutim do svojih otrok in družine. Izkušnja v KSA je v meni pustila kanček strahu, piko na i je dodalo še vreme na Golici. Pot me bo vedno čakala, otroka pa me potrebujeta danes in tukaj.
Z Ninotom sva bila na tel. vezi in odločitev, da ga pospremim zadnji dan v cilj, je bila samoumevna. Ko sem ga dohitela, sem pred sabo uzrla le bledo senco Ninota, ki sem ga v Mojstrani zapustila. Vse težave, ki jih je imel, so ga popolnoma oslabile in njegovega prihoda na cilj sem bila vesela kot bi bila vesela svojega. Še enkrat , Nino, HVALA ZA VSE!
lp
