- 04 Okt 2014, 17:31
#331364
Pohvale Mitju in ostalim, ki so sodelovali pri organizaciji. Lepo tekmo ste pripravili in tudi vreme ste zrihtali. Čestitke zmagovalcu in ostalim udeležencem.
Tekma je bila super, teren za vzpon je zahteven, ampak razburljiv. Sicer pravilna odločitev, da je bil spust po daljši poti, škoda le, da je v tem primeru manj kontakta in vzpodbujanja med udeleženci.
Časovno mi je letos zneslo sodelovati samo 3 ure in mi je kar malo žal, da nisem vseeno potegnil na polnih šest (pa drugo leto!). Upam, da postane ta vzdržljivostna preizkušnja stalnica v zgodnjem jesenskem terminu kot bo 8 ur Slivnice za pozni zimski oziroma odprtje sezone.
Tekma je bila super, teren za vzpon je zahteven, ampak razburljiv. Sicer pravilna odločitev, da je bil spust po daljši poti, škoda le, da je v tem primeru manj kontakta in vzpodbujanja med udeleženci.
Časovno mi je letos zneslo sodelovati samo 3 ure in mi je kar malo žal, da nisem vseeno potegnil na polnih šest (pa drugo leto!). Upam, da postane ta vzdržljivostna preizkušnja stalnica v zgodnjem jesenskem terminu kot bo 8 ur Slivnice za pozni zimski oziroma odprtje sezone.
)
Valentina se je s svojim čudovitim smislom za pisanje zlila na papir, oziroma črke s tipkovnice so dobile obliko na računalniku 
v naših glavah. Kot bi nekdo pot zadaj rezal in jo spredaj polagal ( besede še iz Kekčevih časov ). 
več kot dovolj. To skrivnostno dekle s kitko, ki jo ZZ Topka omenja v poročilu je Alenka. Naša dogodivščina se je začela ob sedmih z odhodom iz Kamnika, saj smo zaradi del na avtocesti računali na malo daljšo vožnjo. Bilo nas je kot v filmu sedem veličastnih ( 7 ). Najprej dekleta - Irena, Mihela, Alenka in Anja, potem fantje - Vinko, Janko in Andrej. Ko v Podgorju srečamo še rumeni avto Cicmana ( Igor ), Cicmanke ( Fani ) in Vesne je naša Kamniška zasedba popolna. Nekaj uvodnih besed pred štartom, spoznavanja z organizatorji in srečanje s člani avtomobila v kateri so bili trije z istim priimkom ( ZZ Topka team ). Gremo v hrib, eni prva liga - zelo hitro, potem druga liga - malo počasneje in na koncu še mi tretja liga. Pa na koncu ni bilo tako slabo saj smo na poti prehiteli celo nekatere, ki so šli gor samo enkrat. S tekmovalnega stališča bodo več povedali rezultati, nas je gor in dol gnala želja predvsem po uživanju in spoznavanju lepot Slavnika. Prve rakete so nas prehitele tik pred zaključkom prvega kroga - mojega seveda. Prvih pet je bilo zelo hitrih, potem se je trend prehitevanja nekoliko umiril in včasih je nastala pavza več minut, ko ni bilo nikjer nikogar. Moja kamera je naredila vse tri kroge v rokah, tako, da največ trpi dan po tekmi moje desno zapestje, kot bi cel dan lopato in kramp gonil. Čas je hitro tekel, pravih časov za počitek ni bilo, razen mala pavza za skok do avta in stvari za v ruzak za zaključno slovesnost. Bilo je preveč lepega v teh šestih urah, zato so napori ob zadnje vzponu in dobri volji vseh udeležencev hitro pozabljeni, čeprav tistega zarečenega kruha Nikoli več se poje največ. Mal me je zaneslo s pisanjem, saj toliko že nisem napisal od maturitetnega spisa pri materinem jeziku.