Zadnje novičke

[Asparagus]

bravo vsi!
moja mama pa ravno letos slab teden po ljubljanskem maratonu dopolni 50let
no in cilj ji je takrat teči polmaraton tko da ji pomagam s treningi in vzpodbudo tko da nasvet je zrihtat si izkušenejšega sotekača ker ona se ukvarja s tekom šele dobro leto jaz pa okoli 4 leta

Super za tvojo mamo, bo laže prestala 50 rojstni dan .
Jaz tečem sedem let in zdaj že nekaj časa včasih s hčerko, sin pa tudi kdaj pa kdaj, ampak on gre posebej. Imam dober občutek, da sem ju navdušila.

[MisSi]

Eno vprašanje za vse-znalce (oz. izkušene);
kako udeležba na krvodajalski vpliva na tek... (si bolj divji (ker maš manj krvi ) ali si prej utrujen?)
Sama imam "rok za krvodajalsko" tik pred mojim debijem na MTS in bi ne rada kaj naredila narobe.

[spela*]

Eno vprašanje za vse-znalce (oz. izkušene);
kako udeležba na krvodajalski vpliva na tek... (si bolj divji (ker maš manj krvi ) ali si prej utrujen?)
Sama imam "rok za krvodajalsko" tik pred mojim debijem na MTS in bi ne rada kaj naredila narobe.

S krvodajalsko raje počakaj še nekaj dni po tekmi.

Po krvodajalski vsaj tisti in naslednji dan ni priporočljiva kakšna prevelika aktivnost. Hitreje se zadihaš, utrujenost v smislu doseganja slabših rezultatov pa lahko traja tudi več tednov.

[MisSi]

Špela hvala. Bom ubogala nasvet.

No, tukaj pa sem (predvsem) zato, da se (samo)pohvalim; USPELO MI JE. Pretekla sem 10 km brez počitka in vmesne hoje. Juhej. Sem bila tako ponosna nase, da sem stopila pred ogledalce in si kar čestitala .
Uspelo je meni, ki sem vsa leta šolanja imela zdravniško opravičilo za izvajanje telovadbe in ostalih telesnih naporov... sedaj pa ... na stara leta tečem.
Kot da bi vsem, ki so me takrat, v otroških letih označili za kronično bolnico, ki ji napori lahko škodijo.

[StaraKost]

Kot da bi vsem, ki so me takrat, v otroških letih označili za kronično bolnico, ki ji napori lahko škodijo.

... na osnovi tvojih, očitno lažnih zdravniških spričeval .
Bolnico si naredila sama iz sebe. Lepo je, da si končno sama sebi in ne drugim dokazala, da ti takrat ni nič falilo, tako kot ti sedaj ne .

[MisSi]

... na osnovi tvojih, očitno lažnih zdravniških spričeval .
Bolnico si naredila sama iz sebe. Lepo je, da si končno sama sebi in ne drugim dokazala, da ti takrat ni nič falilo, tako kot ti sedaj ne .

Pri šestih letih da sem bila sposobna ustvariti očitna lažna zdravniška spričevala? In če je falilo takrat, fali še danes, samo danes ta manjko z nekim drugim razmišljanjem drugače rešujem, kot sem ga bila sposobna takrat... Ne navsezadnje sem tudi (ponosna) mati, čeprav mi je bilo rečeno, da tudi to ne bo mogoče, brez da sama sebe spravim v nevarnost...
Časi za diagnostiko in uvrščanje v neko "skupino bolnih" so bili takrat drugačni, kot so danes. Leta 1970 bi te na podeželju (primer!) brez ene roke takoj uvrstili med pohabljenca, danes pa ga v Soči pripravijo do tega, da se sooči z življenjem kot Človek, ki se pač mora za dosego svojih želja in cilja potruditi malo bolj... In verjemi StaraKost, da je ta potem svojega podviga veliko bolj vesel kot nekdo, ki mu ni nihče vedno znova, leta in leta trdil, da tega ne zmore, ne sme, ne...

[StaraKost]

..... nisem vedel, da je pri tebi šlo za otroška leta. Bolj sem imel v mislih tiste, ki so nekdaj, in sedaj jih je vedno več, zavestno špricali telovadbo z raznimi opravičili. Očitno ti ne spadaš med njih .

[MisSi]

Tako.
Dokazala sem si, da zmorem. Tudi teči.

Težave sem imela z gnečo (še posebno v prvem kilometru), zatem nisem vedela prehitevati, tako da sem se kar nekaj zaletavala in po nepotrebnem zapravljala energijo, za zajtrk sem bila "pametna" in jedla po "forumskih navodilih" (testenine, pečena jajca) in mi je vse obležalo v želodcu, tako da sem pri petih kilometrih skoraj kozlala (grrr!)..., vendar je šlo.
S trmo in željo. Dosegla sem svoj plan - cilj. Čas in razdaljo. Vreme je bilo - čudovito. Prvič sem tekla tudi po dežju...
Pogrešala pa sem svojega 'treningpartnerja' - psa.
Tako pa sem tekla sama.
Danes še počivam, jutri pa spet... malo vadit.
Tako po tihem me zanima; sem sposobna preteči tudi 12 km?

[MisSi]

Prebiram forum, različne teme.
Nikakor ne morem razumeti 'starih mačkov-tekačev', ki leta in leta novincem (verjetno nezavedno) jemljejo navdušenje nad tekom.
Konkretiziram en/dva primera; nekdo je nekje spraševal o teku in ke tonski 'dieti' oz. načinu prehranjevanja in novinko, ki jo zanima hitrost teka.

Nekdo se prehranjuje pač tako. Ni prosil obsodbe, ker Se je za to odločil, le šlaufeka se želi znebiti. In to možakar pri 60, ki ni nikoli kaj veliko tekel. Pošteno in fer bi bilo, da mu odgovorijo tisti, ki ta način prehranjevanja IN tek v starosti obvladajo in jim spomin seže nazaj, kako teežko je bilo, ko so začeli... Zdaleč ni vseeno če tečeš pri 20, 35 ali 60, če si razmigan ali zrjavel...
Tudi punca, ki komaj začne teči dobi 'pod nos' da je km preteči v šestih minutkah nepomemben dosežek ali 'lahkotni tek'.

Verjamem da je, za stare mačke, pa četudi imajo stare kosti, novincem pa je to...podvig.

Spomnim se svojih prvih kilometrov; hitrost...8,5 minut za kilometer. Nič hitreje ni šlo, ker je bil srčni utrip v rdeči coni... Vi pa zviška na 6 minut! Saj vzamete voljo. Pa vem da bi tega ne radi, samo...ljudje smo različni.

Sama sem vmes zbolela, ozdravela (upam)...vendar tekla več nisem. Sedaj poskušam ponovno. Prvič nisem pretekla niti 400 metrov (po več kot 6-mesečni popolni pavzi), danes sem tekla 1,5 km, 0,5 km hoje, 1 km teka, pol km hoje, pol km teka, pol km hoje in ker sem še malo 'zmogla' sem odtekla še pol km. Torej...skupaj 3,5 km teka, hitrost 6,6 Min/km.
In sedaj sem srečno utrujena.
In ne mi jemati volje (in drugim novincem) z nekim vašim vzvišenih pogledom na nas, ki tečemo v upanju, da delamo nekaj zase, za zdravje... Pa tudi če v mišjem tempu.
Tečemo, kot zmoremo.

(Velikokrat kaj preberem, vendar se ne oglašam ker me prizadene, da eni res vse vedo in ne predvidijo, da pa je pri drugih nekaj drugače... Ko pa jim dejstva predočiš (če se nekomu sploh da razpravljati in dokazovati nasprotno mnenje) pa se niti ne opravičijo. Mislim da bi tisti morali teči še hitreje, da si prevetrijo možgančke.

[spitzpark]

"v mišjem tempu"...eni so hitrejši, drugi počasnejši. Bistvo je,da uživaš. Sam se grem vse to, dokler bo to zabava, brez nekih podrejanj jedilniku, urniku, slepemu sledenju nekemu planu treninga. Bodi svobodna in se ne obremenjuj z drugimi.

[Wega]

Oh zanimivo, sam imam pa ravno obratne izkušnje. Ko sem se stokilski kavčkrofek spravil teč, so mi ravno na tem forumu mnogi pomagali in me spodbujali, čeprav so bili (in so še vedno) moji dosežki naravnost smešni v primerjavi z njihovimi. Tudi sicer na prireditvah, kjer sem te legende srečeval v živo (Sladkih6, TF desetka...) je bilo podobno. So sicer nekateri (redki), ki malce napihujejo ego ampak to je človeško, ne si k srcu jemat. Lahko rečem, da je bil ravno ta forum tisti, ki mi je vedno znova vlival voljo do nadaljevanja, pa čeprav so moji dosežki daleč celo od "lahkotnega teka"...

[zz topka]

Jast tudi mislim podobno kot Wega.

Morda bi dodala stavek, da jih veliko ta dobrih sploh ali zelo malo še komentira, ker že vejo, da se bo nanje iz vseh strani neba vsul plaz takih in drugačnih kritik.

Sto ljudi je sto čudi.... in morda bi blo fejst, da si vsak prebere in zapomni le tisto, kar njemu odgovarja. Ostalim 99 čudom pa pač nekaj drugega.

Ma, nekam pa moramo zapisat. In za to je TF....

[spela*]

Tudi jaz imam lepe izkušnje. Prav spomnim se, ko sem se prvič javila na TF, da mi je uspelo preteči 5 km v nekem precej brezveznem času ... no, takrat se je oglasil Vencelj s pohvalo, da je to super čas za novinko! In se mi je res dobro zdelo!

[MisSi]

Joj, moram se popraviti.

MEA culpa!

Tudi mene ste-so (eni) zelo lepo in vzpodbudno sprejeli... Odkrito - večina. Tu pa tam pa kakšen vseznalec izbriše tisto, kar bi si verjetno bilo dobro zapomniti...

Je pa res tako, da se na forum spravim ko sem na tleh..in potem, ko veš, da si tako ali tako na tleh...še dobiš kakšno nevzpodbudno, se ti zdi, da so okrog tebe same polne lune...

[mojA]

MisSi, imam same lepe izkušnje s TF. Pa čeprav sem kdaj prebrala tudi kaj meni ne všečnega. Večina ljudi tukaj na TF je čudovitih. Včasih pač ima kakšen le slab dan, se mogoče narobe izrazi, pozabi dodati kakšnega "smejčkota" Sicer pa - sto ljudi, sto čudi.

Na Tfju sem praktično od začetka, kot član sem se pridružila 2003. Tukaj sem vedno našla odgovor, vzpodbudo in če drugega ne možnost nekaj deliti, povedati. O teku, seveda. In še vedno rada to počnem in pišem.

Pa če citiram samo sebe:
"Misli, ki jih pišem so namenjene predvsem rekreativnim srčnim tekačem, ki tečete, pa tudi tistim, ki kolesarite, planinarite, smučate, rolate, drsate, plezate ter plešete ali kakorkoli drugače migate za dušo. Ki ne iščete bližnjic in pomoči za vsako figo. Ki ne jokate in stokate za vsak ubogi žuljček. Pišem za tiste, ki stisnete zobe in greste naprej! Ki ne goljufate. Ker niste mevže tudi ne potrebujete poživil in raznih nedovoljenih substanc. Zato se ne bojite dopinške kontrole. Tekmujete. Pošteno. Kjerkoli. S komerkoli, morda celo le s seboj. Ni nujno, da ravno na kakšni organizirani tekmi. In ni tudi važna razdalja. Lahko kar lepo okoli domačega griča. Zmagujete, saj daste vedno vse moči od sebe, se borite, trudite, maksimalno. Pa čeprav pridete zadnji skozi cilj nikoli ne odnehate. In večina vas takšnih ni le pri teku."

Mislim, da ste takšni v 99,99% na TF-ju.

MisSi - srečno tebi in vsej tekaški druščini

Mojca