Kot vedno je tudi letošnji tek trojk potekal v lepem prijateljskem vzdušju.
Naša trojka je sicer tik pred zdajci doživela menjavo. Kairos namreč že ves teden toži zaradi boleče mišice v nogi. Kljub temu je do petka zvečer nameraval teči, dokler mu ni tega resno odsvetoval soplavalec na petkovem večernem treningu - ki je, mimogrede, kirurg. Češ da naj se ne heca, ker mu bo počila kakšna kost, to pa ne bi bilo dobro. Govori iz izkušenj, kajti ta plavalec je tudi tekač in je zadnjih nekaj km na ljubljanskem polmaratonu odtekel z zlomom ene, po njegovih besedah ne preveč pomembne kosti v nogi ...
Tako se je Kairos v petek ob pol desetih zvečer, po prihodu s treninga, lotil iskanja zamenjave. In na Tekaškem forumu naletel na sporočilo Anite, ki je pred nekaj dnevi iskala trojko. Takoj jo je poklical in treba je reči, da punca najprej niti ni bila preveč navdušena, ker je že nekoliko obupala, da bo našla trojko, zato je soboto že splanirala drugače. A se je potem vseeno odločila, da se na počasnem teku pridruži nama z maco.
Po jutranji kavi (hvala, Kairosu, ki jo je skuhal

, in maci za družbo - ponavadi jo namreč pijem sama, ker je Kairos ne pije) smo šli skupaj v mesto, kjer smo bili pri sidru zmenjeni z Anito. Kako jo bomo spoznali? Rekla je, da je majhna. Ha, in res, stavim, da je bila naša trojka po višini najmanjša od vseh, vključno z osnovnošolskimi!

Samo v potrditev naj povem, da sem bila jaz v tej trojki NAJVIŠJA, kar se mi, če verjamete ali ne, ni zgodilo še nikoli,
Zaradi množice opravkov bi skoraj zamudile start. Saj veste, WC (kjer ni bilo prav nobene vrste - mogoče pa le ni bila tako slaba ideja, da so kratke trojke startale pred nami!

), pa srečevanja vseh, ki jih poznamo ...
Tek je seveda minil v klepetu, maca je bila nekoliko razočarana, ker smo bile prehitre za policijsko spremstvo - maca, se oddolžim naslednje leto!
Okrepčevalnic je bilo letos cel kup, vse so bile dobro založene (meni se jih je tudi lani zdelo čisto dovolj, vem pa, da je bilo za nekatere premalo - to so letos popravili). Policisti so opravili enkratno delo, ki zaradi nekaterih nervoznih voznikov nikakor ni bilo lahko!
V cilju smo bile prekmalu tudi za Kairosa, ki nas je nameraval počakati, ampak takrat še niti ni odšel od doma.
Skratka, bilo je super, hvala dekletoma za družbo, upam, da sta tudi onidve zadovoljni in da nismo mace preveč obremenili ...