V nedeljo bom navijala za Enkico, ki se bo podila tukaj: http://www.cortina-dobbiacorun.it/ 
Enkica, srečno pot in lahke noge na poti, kjer so pozimi vrhunsko urejene tekaške proge...
.Enkrat,kmalu,ko bom v penziji in ne bom trpeča žrtev zoprnih tekaških poškodb,je ta tek tudi zame must go.Uživajte(ne dvomim),častno zastopajte naš rod,ki je menda, kakšnih tisoč let nazaj("čez tisoč let,ko naju več ne bo..."),tam že zapičil svojo zastavo in poročaj .
. Vikend bo dolg in navijaško res ultra naporen. Pod temo 24K -Koroški izziv (v duhu) navijam danes, pod temo HALF IRON TRIATLON v živoooo za mojega CIckota navijam jutri, ti si na vrsti šele v nedeljo. Upam, da mi do takrat sploh še kaj energije ostane. 
Zdaj pa počitek, regeneracija, vrnitev domov, potem pa čakamo še kakšno poročilce. Da vidimo, če se splača kdaj v tiste kraje.
.
. Ves čas rahel vzpon brez enega samega metra ravnine, kaj šele spusta. Nema odmora dok traje obnova . Grizi in tiho bodi, baba, saj te ni nihče silil, da prideš sem. Ravno nasprotno. Končno se pot malce strmeje vzpne, hkrati pa se že sliši muzika in vem, da sem klanec preživela . Pred nami je Passo Cima Banche, ki je s 1.530 m najvišja točka na teku. In hkrati pomeni konec vzpona in začetek spusta. Na prelazu je cel žur 
, ki skupaj z bananami in keksi požene nov val energije po mišicah in že tečem navzdol. Huh, tole je luštno. Navzdol sem letos tekla z marsikaterega hriba, zato se nekoliko večjega naklona ne ustrašim, saj vem, da bodo moje noge tole zdržale. In tečem kot veter (japajade 
) ter prehitevam sotrpine kot za stavo. Hehe, takole bi šlo pa preostalih 16 km z lahkoto! Na žalost se spust, po katerem noge tečejo kar same, po kakšnih treh kilometrih konča. Začne se ravnina ob prvem jezeru, prvič zares pritisne sonce. Aja, pozabila sem povedat, da tudi vročino sovražim, ko tečem 
. In pride prva kriza. Huda. Kar zvije me – kako bo šlo takole še celih 11 km?! Na srečo pride kmalu po 19. km okrepčevalnica, nekdo mi porine v roke Enervit (teh športnih pijač sicer ne pijem), pojem tri koščke banane, se napijem in namočim ter malo hodim - do (edinega, a velikokrat fotkanega) pogleda na Tre Cime. Tokrat so ovite v meglo, a pogled je vseeno veličasten. Počijem še malo in naredim par posnetkov s telefonom 
. Kot vsi uživači v moji kategoriji. Enervit očitno zagrabi in precej lažje stečem naprej. Proga se nadaljuje naravnost in v blagem spustu, zato tečem brez hujših težav. Že naredim načrt, kako bom na 25. km spila kar dva lončka Enervita, da bo ja držalo do cilja, ko razočarana ugotovim, da ravno na zadnji okrepčevalnici ni dopinga 
. Samo voda in čaj. In banane. Začnem kalkulirat glede ciljnega časa. Zelo dobro mi kaže, ni čudno da tako trpim 
. Spet pritisne sonce, zmatrana sem že pošteno, pa še proga se hoče nekaj dvigovat in spet rine blago navzgor. Malo se ustavim v senčki in spijem iz bidona. Veliko sotrpinov me zavistno pogleduje. Končno se mi je obrestovalo tovorjenje dodatnih pol kile! Potem se proga na srečo spet obrne navzdol in spet mi steče. Končno tabla 29 km. In še zadnji kilometer matranja po Dobbiacu. Ura v cilju pokaže 15 minut manj od mojih najbolj skritih želja. Zdaj me zvijejo čustva in oblijejo me solzice. Šlo je! Obljubljenih fotografov v cilju ni. Pokličem jih, kje me čakajo. Hihi, vozijo se še 
, ker sem jih naročila šele čez četrt ure. Smsnem Tajataji, ki takoj ve, da me mora poklicat, da moram z nekom tole deliti, takoj zdaj. Ji povem, da sem zadnjih 5 km zmogla predvsem zato, ker sem vedela, da verjame vame. Potem se sesedem na prvo klopco, sezujem superge in se nastavim sončku… . Je pa ves čas nogam prijazno mehka, poteka po naravi in celo na odsekih ob cesti ni zoprnega in motečega smoga. Organizacija je dobra, busi so organizirani zjutraj s cilja na štart, po koncu tekme prav tako. Oddaja garderobe na kamione poteka organizirano. Štarta se v conah, če ne štartaš v pravi, čip ne prime. Okrepčevalnice so na prb. 5 km, niso pa ravno hudo založene: Enervit (razen na zadnji), voda, čaj, banane in keksi. Energija je dobra, čeprav navijačev ni prav dosti. Na delih, kjer teče proga ob cesti, mimo vozeči avti trobijo in navijajo kot na kakšni fuzbal tekmi . Gudibeg spodoben (funkcionalna majica Mizuno – velikost izbereš na licu mesta, pol kile špagetov, bidon in energijska ploščica), v cilju pa zelo lepa medalja in lunch paket. Če ne pritečeš v gužvi, slišiš v cilju tudi svoje ime. Lep tek skratka, ki se ga zagotovo splača enkrat uvrstiti na tekaški koledar! Tako preseganje samega sebe skupaj s super dogodivščino je hrana za dušo še dolgo časa. 
zz topka napisal/-a:Mogoče pa tudi jast en bot...
Tajataja napisal/-a:In takoj črviček kako in kaj naprej. Ane?
mojchka napisal/-a:Pa še to:
Poleg vseh tvojih talentov me vsakič znova osupne, kako lepo znaš ti vse to opisat, Enkica!
. Dobiacco ni od muh in tvoj zapis to čudovito pove .VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA
