Se spomniš kolesarjenja preko Pohorja, cel dan in pol noči nas je pral dež. Kar naenkrat si zaostal in ni te bilo.... in ni te bilo... in ni te bilo....
Obrnil sem kolo in se vračal gledat, saj me je skrbelo da ne ležiš kje pod potjo v kakšnem jarku, poškodovan, polomljen...
Pa si se pripodil okrog ovinka široko nasmejan:" Veš, tam gori so bile tako lepe maline, da bi bil greh pustiti jih." Ja to je Ivan.
V snegu do kolen smo krenili iz MB na Osankarico, na prizorišče zadnjega boja Pohorskega bataljona.Spremljal nas je tvoj kuža, ki je najraje tekal za tvojo kapo in ti jo prinašal nazaj.Točno ob polnoči iz Betnavskega gozda. Na Osankarico smo prišli v zgodnjih jutranjih urah. V kočo pogret in nekaj pojest. Prepričan da si vegetarijanec, si me presenetil ko si naročil golaž. Ampak naročil si ga le zato, da si svojemu kužku omogočil obrok po naporni hoji. Kako sva jo nazaj grede preko božjih šteng šibala proti Rušam, nisi mi dal dihat, ampak tudi ušel mi nisi, lepo sva se merila SNEŽNI
V navdušenju novega kolesa si se spuščal po drči proti Dravogradu, neustrašno, preko vseh meja, saj si verjel v novo kolo, verjel da je vložek nakupa upravičen in prav ta vera te je varno pripeljala v dolino, do želežniške postaje v Dravogradu, kjer si častil sladoled brez mleka, kr neki, ampak nisem ugovarjal, polizal sem ga in sedel s teboj na vlak domov. Šele ob drugi priliki je pogovor v družbi nanesel na ta sladoled in tvoje besede so mi ostale za vedno v spominu :"Leon je prevelik gospod, da bi prijatelju kaj očital, sploh malenkost kot je neokusen sladoled."
S teboj sem se podil po Avstrijski Golici in Zasavskem hribovju, Pohorju, Kozjaku in še kje in s teboj se bom podil po nebeškem višavju ko pride moja ura. Do takrat pa pridno treniraj in počivaj, počivaj v miru dragi Ivan, saj veš počitek je pol treninga
