Forum je namenjen objavi razpisov na tekaške prireditve, ki so pred nami.

Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons

Uporabniški avatar
 majcka
#340788
Tajataja napisal/-a:Bravo naši! :laola

Tudi jaz komaj čakam poročila!


Komaj, komaj! Pa naj se pobje le prej spočijejo. In deklina, da ne bo pomote. :clap:
 Ekislo
#341006
matej2 napisal/-a:Res je. Avi je poniknu.

Pozabil si na Stojana Košmrlja v ekipi SLO-CRO št 20790, ki se že peti dan bori s kraljevskim PTL.

http://utmb.livetrail.net


Stojan Košmerl je kraljevsko pritekel v cilj v 138:19:35 urah. Kapo dol prvemu slovencu, ki je končal, po pričanju večkratnih udeležencev PTLja, najtežjo tekmo PTLja do sedaj v zgodovini ultra maratona Mont Blanc. Tek nima prvega in zadnjega mesta, zmagovalci so tisti, ki po 308km orientacije pridejo do cilja v omejenem času 142 ur. Tokratna višinska razlika +/- je bila 27.000 m. V prvi polovici teka, je izpadla že več kot polovica od 100tih ekip. Naša dva tekača Stojan in Marko, sta bila skozi ves tek med prvo tretjino in se borila do konca. Od torka do nedeje sta spala le 12 ur. V cilj sta pritekla v zadnjih 50m s koleni v prsih (skiping), nasmehom in superco v rokah.

Čestitke Stojan Košmerl in Marko Hanza! :laola :laola :laola :laola :laola :laola :laola
Uporabniški avatar
 majcka
#341009
Ekislo napisal/-a:
Stojan Košmerl je kraljevsko pritekel v cilj v 138:19:35 urah. Kapo dol prvemu slovencu, ki je končal, po pričanju večkratnih udeležencev PTLja, najtežjo tekmo PTLja do sedaj v zgodovini ultra maratona Mont Blanc. Tek nima prvega in zadnjega mesta, zmagovalci so tisti, ki po 308km orientacije pridejo do cilja v omejenem času 142 ur. Tokratna višinska razlika +/- je bila 27.000 m. V prvi polovici teka, je izpadla že več kot polovica od 100tih ekip. Naša dva tekača Stojan in Marko, sta bila skozi ves tek med prvo tretjino in se borila do konca. Od torka do nedeje sta spala le 12 ur. V cilj sta pritekla v zadnjih 50m s koleni v prsih (skiping), nasmehom in superco v rokah.

Čestitke Stojan Košmerl in Marko Hanza! :laola :laola :laola :laola :laola :laola :laola


Ufff! :laola :laola :laola
Uporabniški avatar
 PeterM
#341031
To sem zapisal na facebook. Povezavo na fotke bom dodal v prihodnjih dneh.

Šesto leto zapored sem vrnil v Chamonix na Ultra-trail du Mont-Blanc, spet sem prišel do konca. Začel sem s CCC (98 km). Prišel sem na okus za dolgo varianto. Trikrat sem naredil velikega brata UTMB, enkrat zaradi vremena skrajšano verzijo. Sledil je tehnično zahtevnejši TDS (119 km). Letos je bil ponovno na vrsti UTMB: 170 km in 10.000 višinskih metrov gor in prav toliko dol.

Sledi kratka pripoved o letošnjem dogajanju. Poleg tega, da je za tekmo potrebno zbrati dovolj točk, je tu še žreb. Ta je precej krut, odklonjenih tekmovalcev je veliko več, kot sprejetih. Nisem kaj prida verjel, da bom tudi letos prišel skozi sito, a sem.
Nekaj dni pred dirko, dobimo tekmovalci elektronsko opozorilo, da nas čaka zelo vroča tekma. Ob vseh izkušnjah, ki jih imam, pa tudi zato, ker vročino ne prenašam najbolje, sem že videl pravilno izdelano taktiko. A na prizorišču sem jo ob dvignjenem adrenalinu takoj pozabil.

Na tej tekmi je nekaj posebnega že dogajanje v štartnem boksu. Že precej prej se v tem prostoru gnete velika množica tekmovalcev. Prišli smo iz celega sveta. Največ je vseeno predstavnikov Francije, pa Španije in Italije. Temu primerna je tudi gneča in vse kar se okoli nje dogaja. Francozom se še kako pozna revolucionarna preteklost. Bogata z giljotinami. Toda glede na okoliščine bi bilo veliko bolj modro iti nekam v ozadje in predvsem iskati senco.

Ob Vangelisovi glasbi in čudovitem vzdušju sredi Chamonixa končno štartamo. Kot bi bili na osem kilometerskem krosu. Ne pa na tekmi dolgi 170 km. Vsak resen tekač dobro ve, kaj pomeni prehiter začetek glede na pripravljenost in vremenske pogoje. Plačilo neusmiljeno sledi v kasnejših fazah. Prvih osem kilometrov je relativno ravninskih, temu sledi prvi resnejši klanec in spust do najnižje točke v Saint-Gervaisu. Pijem veliko, saj se mi zdi kljub bližajoči se noči, vroče. Nahrbtnik je težak, ker se držim navodil organizatorja o dveh litrih vodne rezerve. Morda to ni bilo čisto potrebno, ker je postaj veliko, na vsaki pa sem pil kot kamela. Največ energijske pijače in čiste vode, nekaj malega tudi coca cole, juhe in kave. Gremo skozi Les Contamines, kjer je kot izvem kasneje zaključil s tekmo Zvone. Zdaj se začnemo vzpenjati v osrčje gora. V La Balmu se srečava z Janijem in izmenjava nekaj besed. Srečava se še na naslednji postaji na 50 km, potem Jani odide naprej in mu gre super.

Do tu smo že prvič dali skozi nadmorsko višino dobrih 2400 višinskih metrov. Naredim kratko meditacijo (minutko) in nadaljujem proti prelazu na Col du la Seigne. Noč je, dokaj topla, v nižjih legah je brezvetrje. Postanem zaspan. Do te mere, da me nosi levo in desno. Se ustavim, malo meditiram, kasneje poskusim z vajo za koncentracijo. Ker ta hokus pokus ne pomaga, ga opustim. Grem dalje, kot vem in znam. Teren je v tem delu dokaj enostaven, le rahel vzpon na dokaj široki asfaltni cesti. Že kdaj prej sem opazil, da imam veliko prej težave s spanjem, ko gre za enostavne sekvence, kot pa, ko gre za adrenalinske. Ker vem, da bo višje pot strma in bolj zanimiva, planinska pot pač, komaj čakam na potrditev teorije. Do tega res pride in zdaj sem za nekaj časa na varnem. Na prelazu zelo močno piha. To me razveseli. Veter razbija zaspanost in vročino. Daje prano. V kasnejših fazah tekme spanje ni več problem. Spopad z zaspanostjo je zelo subtilna problematika. Po mojih izkušnjah enkrat pomagajo eni triki, drugič drugi. Najbolje je iti skozi brez težav te vrste. Tudi meni bi verjetno pomagalo, če bi na dan tekme za kakšno uro spal. Tako pa sem gledal sedmi dan svetovnega prvenstva v atletiki v Pekingu. Bilo je zanimivo. Spanje bi bilo bolj koristno.

Potem, ko osvojimo še Arrete du Mont-Favre, nas čaka dolg in strm spust do Courmayeourja. Tu nas na 79. kilometru čaka oprema, ki smo jo oddali pred tekmo. Preoblečem se, omijem noge, preobujem nogavice. Pri sosednji mizi se zgrudi sotekmovalec. Zgrmi po tleh. V hipu je pri njemu zdravnica. Sledi
oživljanje. Aplavz, ki kmalu odjekne, kaže na uspeh posega. Fant, po videzu nekaj mlajši od mene, se ozira okoli sebe. Nič mu ni jasno. Živahen je in dobre volje. Izmerijo mu pritisk. Želel je nadaljevati. Zdravnica je odredila podrobnejši pregled in ga odpeljala. Kako se je končalo, ne vem. Domnevam, da so ga vseeno ustavili. Eno je izgubiti zavest tik pred reševalci, nekaj drugega, ko bi se to zgodilo nekje v hribih. Kjer te sprva morda nihče ne bi niti opazil.

Odpravim se naprej, telefoniram Ireni. Dela se zelo vroč dan. Osvajam Refuge Bertone. Prvič zares zelo močno občutim vročino. Vlečem se za enim Američanom, ki prav tako ni prav hiter. Pot nadaljujem do nekoliko večje postojanke v Arnuvi. Pri turistih izposlujem nekaj kreme za sončenje. Čeprav me je na tej tekmi res zelo lepo zažigalo, pa v cilj nisem prišel rdeč kot kuhan rak. Očitno sem imel dovolj podlage. Sem pa dobil dovolj D vitamina za vso trenutno reinkarnacijo. Vzpon na Grand Col Ferret, kjer je z 2527 metri najvišja točka tekme, mi gre zelo lepo, težav ni niti s spustom do La Foulyja. Govorim z Ireno in ji povem, da mi je vroče. Čudi se, saj ima občutek, da se zvečer ozračje ohlaja. Kaže, da sem že dobro pregret.
Naj omenim gibanje po Švici. Tu je nekaj manjših vasic. In veliko fontan z živo vodo. In navijači otroci. Na enem mestu je imel fantek na krožniku narezane krhlje jabolka, malo naprej pa je mlada deklica v spremstvu staršev ponujala 'coffee or tea'. Kako bi lahko odklonil nočno kavo. Ganljivo.

Za naslednjo etapo do Champexa sem slutil, da bi lahko bila ključna. Najprej je precej prečenja in spuščanja, potem pa en kar lep, ne predolg vzpon. Zaklepetam se z angleškim tekmovalcem. Na zaćetku vzpona kolega zelo odločno potegne. Grem njegov ritem. Tako divjava. Potem me zabije. Do Champexa se privlečem v obupnem ritmu. Hitro mi jasno, da s takšnim nadaljevanjem ne bom prišel do cilja v limitnem času. Na postaji v Champexu tuhtam, kaj naj storim. Kmalu ugotovim, da bom odstopil težko, saj nimam plana B za takšno situacijo. Torej si bo potrebno izmisliti kaj pametnejšega. Do konca so še trije dolgi, ostri vzponi. Na spustih imam težave, ker sem si v prvem delu nabil sprednje stegenske mišice. Načrt je preprost. Navzgor moram ujeti hitrejši ritem, za navzdol pa se bom po stegnih mazal s hladilno kremo, ki jo nosim s seboj. Tako spusti ne bodo, kot hoja po jajcih. Zdaj je cilj izključno priti do konca. Načrt sem uresničil. Najbrž je prav reševanje tovrstnih težav to, čemur popularno rečemo, da je vse v glavi.

Nadaljevali smo na La Giete. Švicarji so ga zamenjali za Bovine, ki smo ga imeli prejšnja leta. Domnevam, da zato, ker je Bovine zaščiten. Vzpon je podoben, le tehnično nekoliko bolj neugoden. Priključim se enim Italijanom. So hitri, a ne prehitri. Ko pridemo gor, nas čaka ozka potka vsekana v travo. Tu je dobro imeti kanček ravnotežja, sicer bi si zbrcal gležnje. Končno pridemo do manjše koče. Eni fantje pečejo hrenovke in še nekaj. To nam ponudijo. Topla hrana tekne. Tudi spust je dokaj spodoben. Vrne se optimizem. Predzadnji resni vzpon na Catogne se dogaja povsem podobno. Vse skupaj se je obrnilo v pravo smer. Tako moram nadaljevati do konca. Na tem mestu naj povem, da sem med tekmo spil ogromno vode iz fontan in potokov. Takšen je bil nasvet organizatorjev. Živa voda res tekne. Je pa kar hladna. Tako sem si nekoliko načel grlo. Vedel sem, da ne bo nič trajnejšega.

Sem v Vallorcinu, ponovno v Franciji. Odpravljam se proti zadnjemu dolgemu vzponu na La Vents. Tudi tam gor je zaščiteno področje. Najprej se rahlo vzpenjamo, vreme je prijetno hladno. Pokličem Ireno, povem ji, kako gre in da pričakujem, da bom naredil. Ko se začne pravi vzpon, sonce ponovno pribije. Ta vzpon je tehnično precej težak. Zavestno se odločim, da bom začel bolj živo. Na ta način sem želel na finto vreči spanec. To mi je uspelo, me je pa malo zabilo. Nič hudega, malo zmanjšam, hvaležen sem čepici, ki preprečuje, da bi mi sonce pražilo glavo. V enem trenutku okoli mene poskakuje sveža gospa, ki spremlja svojega viteza tekmovalca. Umaknem se ji v desno. Palica pride med dve skali in reče resk. Odide v večna lovišča. Malo sem žalosten, saj so me te palice spremljale na veliko podvigih. Bile so zelo lahke, kvalitetne, namenjene turnemu smučanju, malo sem se nanje navezal. Bolje, da je šla palica, kot noga. Z eno palico se na tem terenu nisem najbolje znašel, tako da tudi druge nisem več uporabljal.

Pod La Ventom si s hladilno kremo še enkrat namažem stegna in stopala. Ko se spuščam proti La Flegereju srečam starejšega sina Marka, Ireno v La Flegereju in v Chamonixu Markovo Majo. Zadnji odsek gre čisto vredu. Le na soustu ne morem preveč spustiti, saj imam noge že precej nabite. Tudi mnogi drugi sotekmovalci in sotekmovalke so v podobnem položaju. V Chamonixu je ogromno ljudi. V zadnjem delu nas je kar precej skupaj. Bolj po naključju. Gledalcem je to iz nekega razloga všeč, mi pa avtomatsko tečemo hitreje. Nastane vzdušje, kot bi šlo za zmago. Veliko glasnega vzpodbujanja in tu je cilj. Ireno dvignem v naročje. Glede na to, da je peresno lahka, je bilo to presenetljivo neenostavno. Fotografi so se v trenutku postavili naokoli. Bomo videli, ali je nastala tudi kakšna dovolj zanimiva fotka. Potreboval sem dobrih 44 ur. Štartalo nas je 2543, 931 je bilo odstopov. Zaključil sem nekje okoli sredine vseh, ki smo tekmo začeli. Glede na dogodke med dirko sem zelo zadovoljen. Že precej pred ciljem mi je bilo pomembno izključno to, da pridem do konca in v limitnem času.

Objem z najbližjimi in šesti brezrokavnik 'finisher' je moj. Nisem ravno pretiran ljubitelj brezrokavnikov, gre za simbol.

Naj se na koncu dotaknem svoje ekipe. Najboljše na svetu. Nesporni šef je vsa ta leta :heart Irena. Svojo nalogo vedno opravi na najboljši možni način. Čeprav tako, kot jaz ne ve, odkod jemljem energijo, pa ve, da bom zagotovo prišel nazaj. Njena letošnja spontana izjava na cilju: 'Peti, kaj se ti je zgodilo. Na pot sem te poslala celega. Zdaj pa si takšen,' kaže na to, da sem v cilju izbledal nekoliko zdelan. Letos me je spremljal Marko z Majo. Lani pa mlajši sin Matjaž s Piko. Obakrat je bilo super. Marko je odlično skrbel za PR.

Čeprav sem naslednji dan komaj prišel na Brevent, kjer sem moral narediti le dobrih petsto metrov višinske razlike, je bila rehabilitacija hitra. Posledice o bile kmalu sanirane. Z novimi supergami sem dobil le en žulj, ki me ni oviral. Še to na mestu, kjer sem imel pred kratkim ogromno žuljev in je bila koža malo načeta. Slabih šest dni kasneje sem brez težav opravil na tek Črno Prst.

Bom še kdaj prišel v Chamonix? Z veseljem, če bo žreb ponovno na moji strani. To pa iskreno dvomim. Šest krat zapored je bila velika zgodba, ki me je neizmerno obogatila in mi ogromno dala.

Čestitam vsem ostalim Slovencem: Stojanu, Toni Vencelj, Marjan, Jani, Matjaž Čampa, Peter Vujevič, Nezka Taljat Sulin, Bernarda in seveda tudi Zvonko, ki se mu je letos edinemu zalomilo, so pokazali veliko borbo.
:laola

Letos sem naredil četrti ultra trail: še Istro s 173 km in 7000 višinskimi metri, Vipavo (107 km in 5500 višincev) in UPT (108 km in 6500 višinskih metrov).
Čeprav ima roka pet prstov za pet diamantov, je za letos dovolj.

Skupaj sem sedaj pri šestih zaključenih dirkah na 100 milj (trikrat UTMB in trikrat Istra).
Zbirko si želim podaljšati vsaj na deset.

Vas vse lepo pozdravljam in se vidimo na naslednji dirki. :D

Fotke:

https://plus.google.com/113391154438452 ... 8452141103
Nazadnje spremenil PeterM, dne 07 Sep 2015, 18:50, skupaj popravljeno 2 krat.
Uporabniški avatar
 muc
#341077
Bravo in čestitke še enkrat vsem UTMB-jevcem!!! :laola
Ko berem vaša poročila mi po glavi hodi samo ena stvar..."enkrat, ko bom velik bom tudi jaz spisal UTMB poročilo!"...do takrat pa...grem še enkrat prebrat vaša haha :lol:

Dobro regeneracijo vsem, ko se pa zagledamo v živo pa rečemo še kakšno po francosko! :wink:

See ya... :D
 Ninđa
#341118
PeterM napisal/-a:To sem zapisal na facebook. Povezavo na fotke bom dodal v prihodnjih dneh.

Z novimi supergami sem dobil le en žulj, ki me ni oviral. Še to na mestu, kjer sem imel pred kratkim ogromno žuljev in je bila koža malo načeta. Slabih šest dni kasneje sem brez težav opravil na tek Črno Prst.



Čestitke Peter :laola

Na slikah vidim, da si uporabljal nove Xodus superge. Kako si zadovoljen z njimi? Jih lahko primerjaš s 5.0? Hvala za informacije.

Lp, Nino

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA