Hmmm. Poročilo....ta bo huda.
Odpravila sem se na 110 km preizkušnjo. Kdor me res dobro pozna, bo točno vedel, da zelooo premalo pripravljena. Tekač nisem, pohodnik pa za silo. Kar imam, je moja trma, ki sem jo podedovala po svojem že pokojnem očetu. Oja, to pa imam. Na FB je danes Katja napisala 'ultra trmasta baba'. Imam občutek, da je zadela žebljico na glavico.
Takoj po prihodu v Umag sva srečala Mojco, Mojco in Ireno. Pa je bila ura prerana za dvig številk in smo sedli na eno kolo v kafetarijo. Malo kasneje pa po številke in v hotel. Ampak do poldesetih, ko gre avtobus, je pa še daleč. A bi malo zadremala, cajta je dovolj. A kaj, ko je hotel poln mularije, ki razbijajo z vrati kot na rock koncertu. Spat se ne da, bo treba pogruntat kaj drugega. A bi blo treba kaj jest?? Do prve okrepčevalnice je daleč in tisti špageti od 11h dopoldan ne bojo držali toliko časa. Ampak a se najprej preoblečem v dirkalne cote, al bi mogoče šla prej jest pa potem nazaj v hotel preoblačit?? To ni kar za vogalom. Pa se odločim, da se na pol zrihtam, na pol se bom pa potem v avtu. Bojo že preživeli v oštariji, da bolj čudno zgledam. Pa saj me ne poznajo. Pica in brezalkoholno pivo za večerjo…idealna kombinacija. Na poti proti avtu, da se zrihtam do kraja pa srečava še Majo in Tino. Vmes enkrat, pa niti ne vem točno kdaj, pa sva naletela še na Notranjsko navezo Srečka, Silvo, Olgo, Slavko in Tino.
Začetek ob polnoči, ko vsi normalni že spijo...ja, to je tisto, kar že vse življenje čakam. Učka, oz. njen vrh Vojak...naskok nanj iz Lovrana 1400 m višinske razlike na oko. Razlika med Kredarico in Aljaževim domom v Vratih je pa 1500 m....a sploh veste, da v življenju še nisem bila na Kredarici??? In zdaj sredi noči bezljam po pobočju Učke in lovim Vojaka??? Pot iz Lovrana na Vojaka je markirana na 3,5 ure...po izkušnjah sodeč, sem malo boljši hodec od teh markacij in sem nekako računala, da bi v 3 urah pa lahko prišla gor. In potem je ura kazala poltreh, ko sem šibala mimo kontrole na vrhu....a moram posebej poudarit, da me je pot gor skoraj ubila??? Da me je veter skoraj odpihnil nazaj v dolino?? Poltreh na vrh Učke...ta že ni gladka. Pa smo šli naprej. Najprej malo dol, kjer nas je na Poklonu čakalo okrepčilo in fotografi…ja še smejat sem se morala vmes, da bo ja slika lepa ratala. Po nekaj grižljajih čipsa pa spet v temo. Kaj mi bo pa en Vojak?? Gremo še mal v hrib. Veli Planik ima 1273 m. Pa še kar noč. Saj mogoče bi me kak medved pograjfal, pa se mu je zdelo, da bo še on malo čuden ratal, če se bo s takimi ukvarjal. So šli medvedi na Risnjak, ane Loni? S Planika dol je čudna pot. Neke korenine in skale so nam nastavili tja. Nič kaj prijazno od njih. Ampak mene že ne bojo…sem pa ja bolj nora od njih…bom šla kar čez vse tole. Potem se je pa začelo počasi danit. Sem pogledala nazaj proti Učki, pa se mi je zdelo, da je na drugem kontinentu. Jaz pa šele proti drugi okrepčevalnici. Ta je bila v kraju Brgudac. Lovski dom, ali nekaj podobnega. Prijazno osebje in čisto pravi WC. Ne počepni in teci, kot sicer.
In z dnevom so se pokazale prve težave. Če mi je kdo kdaj rekel, da je stoje spal, sem si mislila svoje. Aaaaampak…zdaj se je meni zgodilo, da sem spala in hodila. Čisto zares. Noge so šle, oči so bile zaprte, možgani pa…kaj je že to? Po moje so šli malo na potep. Damjan reče: 'nadeni si očala, zakaj jih pa imaš?' Jaz pa: 'Kaj jih pa rabim, saj me sonce ne moti.' Valjda me ne moti, če pa spim. Dokler se ni zemlja premaknila. Prisežem, pod nogo se je zemlja premaknila. Ravno takrat, ko sem stala na njej. Pa je bila cesta čisto lepa in ravna….ampak nekaj se je premaknilo. Potem je bil pa čas, da neham spat. Na Orljak, ki ima 1106 m, sem prišla že nekoliko bolj zbujena, saj je bilo že poldevetih. Bogve, če ni tudi Damjan malo dremal, ker govorila nisva skoraj nič ali pa vsaj precej manj, kot lani na 65 km.
Za Orljakom Gomila. Saj ima samo 1024 m. Kaj pa je to zame, saj sem čisto spočita. Sem dremala po poti. V Trsteniku je ponovna kontrola in okrepčevalnica. Imajo juhico, imajo kofe, šmenta, a postelje pa ne?? No ja pa nič. Zataknem kar mislim da mi manjka, in hajdi naprej. Preden pridem do svežih cot v Buzetu me čaka še Žbevnica. 1014 m visoka krtina, s katere bi skoraj lahko vrgel kamen v Slovenijo. Ob pogoju, da piha veter v pravo smer. Ker piha pa tako, da sem morala ene dvakrat kapo z glave dol potegnit in jo v roki nest, da sem jo obdržala. Pot z Žbevnice je…ja točno taka. Za tri pikce. Dvakrat sem zvila gleženj, pa k sreči ne tako čisto zares, da bi vse skupaj oteklo, ampak še vedno dovolj, da mi še danes (po dveh dneh) dela nekaj problemov. In potem se privalim v dolino. Na železniški postaji poše Buzet….no evo, sem že. Saj ni bilo tako hudo….ampak…Katera budala lahko napiše na železniški postaji Buzet, če je pa do mesta še cela večnost. To je skoraj tako, kot če bi na železniški postaji Kresnice pisalo Vače. Ista finta. Kje imaste zdaj Buzet??? Vraga. Pa sem tudi tega našla. Prijazna telovadnica, kjer so mi takoj pomolili pod nos mojo vrečo in mi povedali, da naj si le vzamem čas, da ima tule klopco za spočit, pa tamle kopalnico za tuširat, pa tamle lahko dobim za jest, potem, ko se ofrišam….ja še posteljo bi mi kdo ponudil, pa bi bilo kompletno. Sedim tam na klopci, kot kup nesreče in ravno ugotavljam, da sem zj…in da mogoče pa ne bi šla naprej. Saj se ne bo nikjer poznalo. Kdo bo pa porajtal. Mogoče pa res ne bi več vstala s te klopce. Kar se kot strela z jasnega prikažeta Andreja Hren in Urša Debevec. Ko ju naslednjič srečam, moram preverit, če jima slučajno perutničke ne rastejo. Ja prav res, kot dva angelčka. Bogsigavedi, če ne bi res obsedela tam na klopci, če ne bi bilo njiju in njunih besed. Saj niti ne vem točno, kaj sta govorili, vem samo, da je bilo zeloooo velikooo pozitive. In pivo. Damjan ga je popil dva kozarčka, jaz ne, ker ne smem (z antibiotiki ne gre skupaj). In potem sta odšli, midva pa naprej. Najprej malo pojest in potem na pot. Ura nama je obema umrla, sem kasneje na forumu zvedela, da je bila najbrž nesinhronizirana s popravki na Movescount-u (Kaj si pa lahko pomagaš, če si blont). Pa sva zakurblala en kolesarski Garmin, ki naj bi beležil pot do konca dirke. Kaj nama je dalo moči, da sva jo žgala na naslednji hrib, to mi ne bo nikoli jasno. Še svoj živ dan nisem v tak hrib tako drvela. Kaj šele po 60 km za ritjo. Sva jo prižgala v Zrenj, sva komaj ovila okrog vogala. Še 4 km do Oprtalja, je rekel tipo. Ma je vidu on 4 km….po moje je predolgo na soncu stal. Je 5+ km po zraku. Za na Opralj moraš pa še prej malo v dolino, pa potem gor in šele nato prideš tja….4 km, my ass.
V Oprtalju pa spet postrežba….bi kavico, bi juhico?? Bom vodo natočila…ne, ne! Ti kar sedi in jej, smo mi tukaj zato, da te postrežemo. Pa sta dva fanta natočila v obe flaški vodo za na pot. In sva šla. Letos se nismo valili preko škarp na nižjo teraso, je bila pot speljana malo lepe. In sem zajuckala dolčez. Čisto zares. Pela sem dol po cesti, kajpavem, kaj so si mislili tisti za mano. Pa saj so bili tujci. Me ni noben poznal. Kada moje uši čuju, muziku ka struju….Pa tudi Cveteli so beli kostanji….pa še kaj. Posluh imam za flaše razbijat, za pet pa bolj tako, ampak takt za hodit je pa bil. In to je glavno.
Žulji na podplatih so se začeli vztrajno večat. Kar pomeni, da sem jih čedalje bolj čutila. Potem pa hodiš po petah, pa po zunanjem delu stopala, pa…po rokah, če bi znala. K sreči sem imela palice, da sem se na njih znatno opirala. A veste kake mišice imam zdaj v rokah?! Kot Dwayne Johnson. Čisto zares, lahko konkuriram. Pa je bilo mimo Završje, en konec Parenzane, pa sva prikrevsala do Grožnjana. Ljubko mestece z ozkimi ulicami. A je kdo kdaj videl, kako se po takih ulicah vozi avto?? Čudno vam lahko rečem. Jaz sem to videla prav v tem mestu ob neki drugi priložnosti. Pa pustimo zdaj to. Zapustiva Grožnjan in k sreči pravi čas ugotoviva, da je pot speljana nekoliko drugače kot lani. Za zidom ob cesti dol po hribu. Do Buj je švoh 8 km, sitnica. Ampak hodit po rokah gre počasi. Saj ne čisto zares po rokah, ampak po žuljih tudi ne gre zelo hitro. Noč je bila že zelo temna. In že druga na tej poti. In katera budala me je pa prijavila na tole sranje?? A kakšne krajše pa ni? A moram res vedno nekaj ven štrlet? So drugi bolje pripravljeni, pa grejo na krajšo progo. A glih jaz pa moram bit tako pametna, da 69 km pa zame ni dovolj? Neeee! 110 bo bolje. Trapa! Ja ni druge. Postavi eno nogo pred drugo in potem spet drugo pred prvo in tako naprej. Enkrat bo že konec. V najslabšem primeru…ma kaj pa vem, kaj je najslabši primer. Pejd, pa nehi traparije študirat. Damjan je tudi bolj molčal. Vsake toliko časa se je zaslišal vzdih. Nekateri so bili moji, nekateri njegovi. Kaj si je mislil po poti pa ne bo po moje nikoli zares priznal.
Buje….lej no tamle za vogalom. Dol mimo nogometnega igrišča in čez krožišče. Potem pa k okrepčevalnici. Nekaj rokic zaploska, ko naju zagledajo. Časomerilci so. Najbrž že vsega siti, tako kot jaz. Se pofočkava in greva do štantov s hrano in pijačo. Mi ni za jest…iščem nekaj ostrega…ne za trebuh parat, za župle pikat. Pol poti iz Grožnjana do Buj sem tuhtala, s čim bi se dalo prepikat žulje. V navodilih je pisalo, da je priporočljivo imeti elastični povoj in vetrovko, da je obvezno imeti prvo pomoč in svetilko…to, da je fajn imeti šivanko za župle pikat, to pa ni nobeden povedal. In na okrepčevalnici nimajo ničesar primernega. K sreči sem našla neko dekle, ki je hodilo sem in tja po okrepčevalnici in je imela številko na hlače pripeto z varnostno zaponko. Njo sem sfehtala za pomoč. Midva imava namreč pasove za številko, pa potem hodiva okol brez 'zihrhajck' ali 'knofl' kakor kdo temu reče. Pa je potem eden od dežurnih priskakljal še z obliži. Se polimava in krevsava dalje. Od Buj do Umaga je pot daljša kot Iz Goričkega v Piran. Garantiram. Ni je konec, pa ni je konec. Hodiš in hodiš po tistem polju ob nekem jarku, ki služi za namakanje ali kaj podobnega. Pa tam nekje čez jarek pa še malo po makadamski poti in potem se to ponovi. In si prepričan, da v resnici krožiš tam nekje v vesolju. In potem končno prideš do civilizacije. Luči na cestah, asfalt in pločnik, pa okol ovinka in na umaško promenado. Lej tamle pa piše FINISH. A čva tečt? 'Raje ne, da si kakega gležnja ne zviješ zdaj na koncu,' pravi Damjan in tako počasi in z andahtjo primaširava v cilj. V Umag iz Lovrana. Moja sestra pravi, da je to še z avtom daleč. In da naj nikar preveč na glas ne govorim, da sva v žlahti, ker bojo ljudje mislili, da je tud ona malo nora, če ima tako žlahto. Ma takle mamo. Nora al ne, jaz sem prečkala Istro z vzhodne na zahodno obalo. In Damjan je bil z mano.
Slike:
https://photos.google.com/share/AF1QipM ... VEM09SbHJn
.
, s katero lahko vse to delim. Ki si ob tem postavi in doseže svoje cilje.
