Ko sva se z Mirotom vozila z Gorenjske proti Sežani na Krasu, kar nisva mogla verjeti vremenski napovedi, da bo dež in grmenje, kajti oblakov na nebu je bilo malo, sonce nama je sijalo v oči in nikjer ne duha in sluha od kakšnih padavinah.
Vožnja je potekala nemoteno, ampak samo do Sežane, Tam sva zgrešila en odcep in se pripeljala na neznano lokacijo, ki naju je privedla nazaj na avtocesto, a na nasprotni pas. Zato sva jadrno obrnila in nekako prišla na prireditveni prostor, ki je že kazal znake slavnostnega dne, saj so bile mrzlične priprave na 5. kraški maraton v polnem teku.
Sledil je ogled okolice, v dvorani je že bila prizadevna Barb s svojim štantom in številke sva dobila takorekoč takoj. Tudi forumcev je že bilo zbranih lepo število, tako da dolgčas ni bilo. Tudi Ero ni imel proste Velike noči, saj smo ga kar priganjali, da nam je čimprej razdelil kupljene tekaške drese. Dobro, da je vsaj imel nekaj pomagačev. Vzdušje je bilo slavnostno in pričakovanje pred tekmo je kar hitro minilo.
Nato pa start in gremo. Začel sem počasi, da ne bi ponovil napake s prehitrim začetkom. Potem sem še smuknil v bližnjo goščo in spustil odvečno tekočino ter nadaljeval s tekom. Dobro sem se počutil, noge so kar same tekle, tako da sem se moral zadrževati, da nisem preveč pospešil, sicer bi lahko omagal že pred ciljem. Vendar na teku ni bilo nobene težave, dobro sem se počutil, užival na teku, z zanimanjem sem si ogledoval okolico, tu in tam sem prehitel kakšnega tekača ali tekačico, kar se meni ne dogaja pogosto. Tudi klančki mi niso delali nobenih težav in res sem užival na teku. Lahko bi za kakšno minuto tekel tudi hitreje, a potem bi minilo čarobno uživanje tekme.
Na Orleku se je vlilo, kar mi je zelo prijalo in name je delovalo blagodejno. Kot da bi me dež spomnil, da so do cilja še slabi trije kilometri, noge pa so kar same pospešile. Počutil sem se kot mlad fant, mogoče je bilo to zaradi zaužitega Ga-Ginega gela, a bolj verjamem, da zaradi zimskih tekov in treningov v fitnesu. Dež me je pral, Mizunke so glasno začofotale ob vsakem koraku, noge pa so kar same pospeševale, da sem se sam sebi čudil, odkod po 18 km teka v meni še toliko moči. Res je bilo užitek teči po celi progi, a zadnji trije kilometri so bili nepozabni. S tako lahkoto že dolgo nisem tekel. Tik pred ciljem, v ciljni ravnini me je še podžgalo navijanje forumcev, ki so kljub dežju vztrajali in čakali na poslednje tekače.
V preteklih tekih sem vedno komaj čakal, da sem prišel na cilj, tokrat mi je bilo pa kar žal, da je že konec teka, saj bi kar tekel še naprej. Dež je pral z vso močjo, tako da sem stekel do avtomobila, kjer me je nekdo vprašal, če še nimam dovolj teka. In res ga nisem imel, kar je odlična motivacija za vnaprej in komaj čakam naslednjih izzivov.
Sežana je res enkratna in pravi začetek sezone in pokazatelj forme tekačev pred nastopajočo tekaško sezono. Splošen občutek teka je zelo pozitiven in približno tako si predstavljam, da bi tekel na tekmah. Tek kot uživancija, z nekaj napora, z ogledovanjem okolice in tekačev obenem z občudovanjem sotekačic ter brez prevelikega naprezanja. Prepričan sem, da bom v Sežani še tekel.
.
... tud taki so na svetu
, ni lepšega komplimenta, kot če tečeš nekje umirjeno ob robu ceste globoko v svojih mislih, mimo pa se pripelje avto/kamion in ti pohupa tik za ritjo, da te skor vrže s ceste, potem pa še navdušeno maha, češ, poglej me, poglej me, tuki sem, tuki sem!!! Res, Tomaž, ob takih se kar topimo. 
