Na Sabotinu se stikajo tri velika floristična območja Evrope – dinarsko, submediteransko in predalpsko. Nekatere rastlinske vrste zato prav na Sabotinu dosegajo skrajne meje območij svoje razširjenosti. Hrib je privlačen cilj za botanike, poznavalci ptičjega sveta pa vedo, da tod gnezdi celo planinski orel.
Zelo zanimiv sestavek:
http://mojpogled.com/plazilci-sabotina/Najbolj pa je Sabotin znan po tem, da je čezenj v prvi svetovni vojni potekala soška fronta. Zaradi bližine Gorice je bil ključna obrambna točka avstro-ogrske vojske, ki se je tod v letih 1915 in 1916 branila pred napadi italijanskih oboroženih sil. Zaradi strateške lege nad Sočo je bil pomembno avstro-ogrsko mostišče na desnem bregu reke. V 6. soški bitki avgusta 1916 ga je italijanska vojska zavzela, kar je omogočilo zasedbo Gorice. Hrib je prepreden s sistemi jarkov in kavern, ki sta jih obe vojski zgradili pri utrjevanju svojih položajev. Zlasti so zanimivi sistemi kavern na grebenu, ki so bili po omenjeni bitki preurejeni v topniške položaje. V bitkah na Sabotinu so bili udeleženi pripadniki številnih narodov, ki so se takrat bojevali v avstro-ogrskih ali italijanskih oboroženih silah.
Park miru na Sabotinu omogoča obiskovalcem sprostitev v naravi, hkrati pa z jarki in kavernami iz prve svetovne vojne, ki ga prepredajo, spodbuja k premisleku o nesmiselnosti vojn in nasilja. Zato je njegovo poslanstvo postati glasnik miru in sožitja med narodi.
Nekaj malega c/p informacij o Sabotinu, osebno, pa smo se že številni 'zaljubili' vanj in njegovo naravo, zgodovino, skrivnosti. Od sunkov burje na grebeno, ki človeka za meter premaknejo, do neznosne poletne vročine pregretega kamenja. Spomladni šparglji, razgledi od Alp do morja, na Vipavsko dolino, Brda, Furlanijo. In seveda Soča.
Soči
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!
.
