- 04 Apr 2005, 16:12
#36515
Lep pozdrav vsem tistim,ki boste brali ta članek.Ta bi morda bolj sodil v doživetje na teku,ker pa sem bil edini predstavnik iz Slovenije (od dveh),ki je končal tek bom poskusil združiti obe področji.
V soboto 2.4. zvečer začnem pakirati stvari.Ko kasneje objavijo papeževo smrt me že začne skrbeti,če tek sploh bo.Zato zjutraj,ko se zbudim na internetu najprej začnem iskati informacije o tem.Na srečo ne najdem nič.Dan se že zjutraj začne slabo saj sem jaz naivnež mislil,da bo na avtocesti za Zagreb kakšna tabla,ki bo usmerjala v center mesta.Tako se pač lepo peljem mimo Zagreb istok,zapad,jug,sever, za centar pa nič. Naenkrat se znajdem na cestninski postaji za Slavonski brod in tam mi pobiralec cestnine pove,da se moram vrniti.Odbrzim nazaj in pri drugem odcepu v mesto.Tam malo povprašam,ter se nato z veliko sreče pripeljem natanko do trga bana Jelačiča kjer je start.Tja prispem ob8.45h se pravi dobro uro pred štartom.Gledam naokoli nikjer nobene sledi o kakšnem teku.Takoj sem bil prepričan,da bo vse skupaj odpadlo.Kmalu se nas zbere kar nekaj tekačev in skupaj premlevamo kaj bo.No potem le odprejo turistični biro in povedo,da tek bo.Pripelje tudi avtobus v katerem se lahko preoblečemo in pustimo stvari.Vsi smo dobre volje in se pomenkujemo,tako,da imaš občutek kot,da gremo na šolski izlet.Edino Rusi se držijo bolj za sebe.Toda oni so tako ali tako prišli na tek z drugačnim namenom kot večina nas ostalih.
Malo poslikam naokoli,kaj dosti časa ni,treba se je pripraviti za start.Popijem nekaj tekočine vzamem mega dozo e vitamina (800mg-za zaščito mišic)ter par kapsul taurina za možgane.
Po nagovoru mestnih veljakov točno ob 10h štartamo.Telesu pustim naj samo določi tempo vendar skušam paziti,da ne bi šlo prehitro.Tečemo skozi Zagreb. Varovanje je odlično.Na vsakem križišču policist ali dva in redarji ki zaustavljajo promet.Ljudje mahajo,vsakih par minut gre mimo nas policist na motorju ali v avtu zato se počutim kot včasih Tito.Vendar pa ni pionirčkov z zastavicami in limuzine,ampak samo 77 fanatikov,ki verjamejo,da bodo prišli do cilja.Zaradi gostote prometa je zrak izredno slab,toda tega sem že vajen.Čez čas se nas oblikuje skupinica šestih,ki lepo tečemo skupaj Malo se pogovarjamo in zafrkavamo tako,da je dobra volja na višku.Gre mi odlično,počutim se dobro,ampak tempo je absolutno prehiter.Moral bi teči okoli 5.15/km mi pa smo šli kakšnih 4.30-4.40.Ko se tega tam na 15 kilometru zavem je že prepozno.Vendar pa se prva težava začne že malo prej.Naenkrat mi po nogi začne teči nekaj lepljivega in gostega.Počil mi je eden od mojih gelov,ki sem jih pripravil za tek.V žepu je vse lepljivo in tekoče,prav takšna je tudi roka.Preklinjam ampak kaj češ.Hvalabogu je nekje na 11 kilometru prva postaja s pijačo kjer svinjarijo za silo sperem z sebe.Do 15 kilometra tečeva skupaj z Višnjo najboljšo hrvaško triatlonko in se malo pomenkujeva.Potem me pritisne na malo potrebo in že sem v trenutku sam.Hvalabogu kajri takrat se zavem,da gre vsa stvar prehitro.Tempo močno zmanjšam.Smo že precej iz Zagreba in začnejo se kot bi rekel Mravlje neskončne ceste.Sama ravnina par kilometrov pogledam nazaj-nikogar,tudi pred mano nič.Kar nekaj časa tečem sam.Promet se zelo zmanjša tako,da je zrak kar v redu.Čeprav zunaj ni več kot12-15 stopinj sonce žge kot poleti.
Mimo mene vsake tolio časa pelje reševalno vozilo.Iz vozila ti vedno nekdo pomaha,tako,da vidijo,če je vse v redu.Vedno pomaham nazaj.To se med celim tekom ponovi vsaj 15x.Fino je če veš,da bo pomoč prišla hitro,ko jo boš potreboval.Ko se bližam dvem uram teka se me že loteva utrujenost.Sedaj dokončno vem,da sem pretiraval.Tempo še malo pade.Na tridesetem kiklometru je čas 2h28min.To je skupaj še vedno pod 5min/km.Sem že kar utrujen in pojavijo se prvi dvomi.Toda to je normalno.Telo in glava se začneta boriti eden proti drugemu.Telo pravi,da si utrujen,da te že vse boli,da se hočeš ustaviti,možgani pa se temu upirajo.Na srečo imam glavo še svežo.Še vedno tečem sam ne vem kje so vsi verjetno sem čisto med zadnjimi.Malo začne pihati tudi veter v prsi kar pa me preveč ne moti.prometa skoraj ni več zato je zrak odličen.
42.195 čas 3h28min in nekaj sek.Tako bi moral teči če bi tekel maraton ne pa 61km.Porabil sem že več kot polovico svojih gelov(skupaj 10),ki pa mi zelo pomagajo.Vojaka na postaji z okrepčili mi povesta,da jih že veliko spredaj,in vprašata če še je kdo za mano.To mi še vzame malo volje.Dalje tečem čisto počasi.Mišiceže kar močno bolijo,občutek imam,da me bo prijel krč.Poskušam pozitivno misliti pa ne gre.Toda to telesu čisto nič ne pomaga kajti odločen sem,da pridem do cilja.Malo opazujem okolico.Ljudje se kaj dosti ne zanimajo za tek,sedijo pred hišami,se pogovarjajo v glavnem kot da nas ni. Dohitim madžarko Krisztino.Hodi se opoteka in nekaj krili z rokami.Vprašam kako ji je pa mi odgovori nekaj po njihovo,ter zamahne z roko.Pustim jo ker vidim,da je čisto uničena.Napaka.Tam na 51 km gre mimo mene kot vlak tako,da samo debelo gledam.Ja če glava hoče telo uboga.
Jaz pa se mučim in mučim.malo tečem malo hodim.Postaje z okrepčilom so v bistvu vsake3-4 km.Na vsaki sta dva vojaka,ki delita gobice z vodo.ter nalivata tekočino v lončke.Vedno se zaustavim za par minut in se šalimo.Vsi so izredno ustrežljivi in prijazni ter pripravljeni na razgovor.Večina ti tudi nameni kakšno vzpodbudno besedo,saj vidijo v kakšnem sanju si.
Na 50 km dohitim Laszla Wimmerja Madžara -trlico.ki hodi in se opoteka sredi ceste.Pridružim se mu in tako lepo hodiva dalje.Kaže mi na nogo in pravi,da lahko še samo hodi.Pove,da je imel na 42 kilometru čas 2h58min.
To pomeni ,da hodi že kar nekaj časa in da ga še čaka peklenskih 11 km.Je pa dobre volje se smeje ter krili z rokami,ko govori.Prava pojava,ki še mene spravi v dobro voljo.Ne vem,če ima 60 kg je pa visok kakšnih 182 cm.Ne vem kako sva se sporazumela,kajti on je govoril madžarsko jaz slovensko,vendar v teh razmerah možgani delujejo malo po svoje.Kasneje na cilju (uspel je priti v 6h 22 min)mi pokaže levo nogo.Kožo na mezincu mu je pobralo, rana je videti kar grda.Verjetno ga je moralo peklensko boleti.Zame je on eden od pravih zmagovalcev tega teka.
Žal človeku nisem mogel pomagati zato sem se odvlekel dalje.Zopet dohitim tekača Hrvata Džombo iz okolice Osijeka. Malo hodiva malo se pogovarjava in skušava malo teči. Potem pride spust navzdol in me pusti za sabo.Dohitita me še dva tekača in odbrzita mimo.Bolečine v mišiah se malo omilijo in tudi vem,da bo kmalu cilj.
Potem pa na 55 km pride preobrazba.In to dobesedno.Možgani dobijo boj s telesom in sedaj jaz odločam kako se bo teklo. Na postaji se dobro okrepčam s pijačo ter gremo v lov za ostalimi.Ti so že kakšnih 200-500 m pred menoj.Močno pospešim-noge ubogajo in razdalja se zmanjšuje.V glavi čutim ,da lahko tako tečem do cilja. Vse tri ubežnike prehitim.Kakšen kilometer pred ciljem je za tukajšno pokrajino kar strm klanec,ki se vleče vse do cilja.Prehiti me nek tekač v takšnem tempu,da mi zopet ni nič jasno .Toda kmalu se vidi že cilj.Zopet me dohiti Džomba.Počakam ga in mislim,da bova skupaj pritekla v cilj.Toda vidim,da bo šprintal zato se udariva.Noge letijo po zraku ljudje ploskajo in vzpodbujajo in uspe mi ga prehiteti za 5 sek.
V cilju ugotovim,da razen časa,ki je bolj ubog sploh nisem tako slab.(5h42min 21sek=40 mesto).Na koncu je bilo uvrščenih 53 tekačev,23 pa jih je odstopilo.
Vsa utrujenost v trenutku izgine,drugo leto grem zopet.Sledi tuširanje v sobah bližnje restavracije in kosilo.Potem vzamem dozo glutamina in bcaa poplaknem z pivom,regeneracija drugi dan je neverjetna.(dopoldne 45 min lažjega bicikliranja)
Do podelitve priznanj malo izmenjujemo vtise,kar je pri takšnem maloštevilnem teku najlepše.Nikogar ne poznam,toda vsak je pripravljen za razgovor in je ta tek pravo prijateljsko druženje.
Na podelitvi še zadnji šok tega dne,ko me pokličejo na oder -3.mesto v moji konkurenci 300 kun nagrade.Smo bili pač samo trije.Drugače pa so nagrade odlične ker je nagradni sklad znašal 11000 evrov.Glavnino poberejo Rusi in Poljaki ;ki so profiči in pač pridejo tja odtečejo svoje,poberejo denar in gredo dalje.
Vsak udeleženec dobi medaljo,majico,priznanje,darilo,kosilo,tuširanje,pijače v izobilju.Glede na to,da ni štartnine se res vsi trudijo od organizatorjev,policistov ,vojakov.
Upam,da sem še komu naredil skomine,da bi se udeležil tega ali podobnega teka.Po mojem mnenju je vsak,ki je sposoben preteči 10-15km brez težav sposoben preteči tudi takšno ali daljšo razdaljo.Zavore in omejitve so samo v glavi.
povezava www.supermaraton.com
foto http://inot.moj-album.com/album/282725/
V soboto 2.4. zvečer začnem pakirati stvari.Ko kasneje objavijo papeževo smrt me že začne skrbeti,če tek sploh bo.Zato zjutraj,ko se zbudim na internetu najprej začnem iskati informacije o tem.Na srečo ne najdem nič.Dan se že zjutraj začne slabo saj sem jaz naivnež mislil,da bo na avtocesti za Zagreb kakšna tabla,ki bo usmerjala v center mesta.Tako se pač lepo peljem mimo Zagreb istok,zapad,jug,sever, za centar pa nič. Naenkrat se znajdem na cestninski postaji za Slavonski brod in tam mi pobiralec cestnine pove,da se moram vrniti.Odbrzim nazaj in pri drugem odcepu v mesto.Tam malo povprašam,ter se nato z veliko sreče pripeljem natanko do trga bana Jelačiča kjer je start.Tja prispem ob8.45h se pravi dobro uro pred štartom.Gledam naokoli nikjer nobene sledi o kakšnem teku.Takoj sem bil prepričan,da bo vse skupaj odpadlo.Kmalu se nas zbere kar nekaj tekačev in skupaj premlevamo kaj bo.No potem le odprejo turistični biro in povedo,da tek bo.Pripelje tudi avtobus v katerem se lahko preoblečemo in pustimo stvari.Vsi smo dobre volje in se pomenkujemo,tako,da imaš občutek kot,da gremo na šolski izlet.Edino Rusi se držijo bolj za sebe.Toda oni so tako ali tako prišli na tek z drugačnim namenom kot večina nas ostalih.
Malo poslikam naokoli,kaj dosti časa ni,treba se je pripraviti za start.Popijem nekaj tekočine vzamem mega dozo e vitamina (800mg-za zaščito mišic)ter par kapsul taurina za možgane.
Po nagovoru mestnih veljakov točno ob 10h štartamo.Telesu pustim naj samo določi tempo vendar skušam paziti,da ne bi šlo prehitro.Tečemo skozi Zagreb. Varovanje je odlično.Na vsakem križišču policist ali dva in redarji ki zaustavljajo promet.Ljudje mahajo,vsakih par minut gre mimo nas policist na motorju ali v avtu zato se počutim kot včasih Tito.Vendar pa ni pionirčkov z zastavicami in limuzine,ampak samo 77 fanatikov,ki verjamejo,da bodo prišli do cilja.Zaradi gostote prometa je zrak izredno slab,toda tega sem že vajen.Čez čas se nas oblikuje skupinica šestih,ki lepo tečemo skupaj Malo se pogovarjamo in zafrkavamo tako,da je dobra volja na višku.Gre mi odlično,počutim se dobro,ampak tempo je absolutno prehiter.Moral bi teči okoli 5.15/km mi pa smo šli kakšnih 4.30-4.40.Ko se tega tam na 15 kilometru zavem je že prepozno.Vendar pa se prva težava začne že malo prej.Naenkrat mi po nogi začne teči nekaj lepljivega in gostega.Počil mi je eden od mojih gelov,ki sem jih pripravil za tek.V žepu je vse lepljivo in tekoče,prav takšna je tudi roka.Preklinjam ampak kaj češ.Hvalabogu je nekje na 11 kilometru prva postaja s pijačo kjer svinjarijo za silo sperem z sebe.Do 15 kilometra tečeva skupaj z Višnjo najboljšo hrvaško triatlonko in se malo pomenkujeva.Potem me pritisne na malo potrebo in že sem v trenutku sam.Hvalabogu kajri takrat se zavem,da gre vsa stvar prehitro.Tempo močno zmanjšam.Smo že precej iz Zagreba in začnejo se kot bi rekel Mravlje neskončne ceste.Sama ravnina par kilometrov pogledam nazaj-nikogar,tudi pred mano nič.Kar nekaj časa tečem sam.Promet se zelo zmanjša tako,da je zrak kar v redu.Čeprav zunaj ni več kot12-15 stopinj sonce žge kot poleti.
Mimo mene vsake tolio časa pelje reševalno vozilo.Iz vozila ti vedno nekdo pomaha,tako,da vidijo,če je vse v redu.Vedno pomaham nazaj.To se med celim tekom ponovi vsaj 15x.Fino je če veš,da bo pomoč prišla hitro,ko jo boš potreboval.Ko se bližam dvem uram teka se me že loteva utrujenost.Sedaj dokončno vem,da sem pretiraval.Tempo še malo pade.Na tridesetem kiklometru je čas 2h28min.To je skupaj še vedno pod 5min/km.Sem že kar utrujen in pojavijo se prvi dvomi.Toda to je normalno.Telo in glava se začneta boriti eden proti drugemu.Telo pravi,da si utrujen,da te že vse boli,da se hočeš ustaviti,možgani pa se temu upirajo.Na srečo imam glavo še svežo.Še vedno tečem sam ne vem kje so vsi verjetno sem čisto med zadnjimi.Malo začne pihati tudi veter v prsi kar pa me preveč ne moti.prometa skoraj ni več zato je zrak odličen.
42.195 čas 3h28min in nekaj sek.Tako bi moral teči če bi tekel maraton ne pa 61km.Porabil sem že več kot polovico svojih gelov(skupaj 10),ki pa mi zelo pomagajo.Vojaka na postaji z okrepčili mi povesta,da jih že veliko spredaj,in vprašata če še je kdo za mano.To mi še vzame malo volje.Dalje tečem čisto počasi.Mišiceže kar močno bolijo,občutek imam,da me bo prijel krč.Poskušam pozitivno misliti pa ne gre.Toda to telesu čisto nič ne pomaga kajti odločen sem,da pridem do cilja.Malo opazujem okolico.Ljudje se kaj dosti ne zanimajo za tek,sedijo pred hišami,se pogovarjajo v glavnem kot da nas ni. Dohitim madžarko Krisztino.Hodi se opoteka in nekaj krili z rokami.Vprašam kako ji je pa mi odgovori nekaj po njihovo,ter zamahne z roko.Pustim jo ker vidim,da je čisto uničena.Napaka.Tam na 51 km gre mimo mene kot vlak tako,da samo debelo gledam.Ja če glava hoče telo uboga.
Jaz pa se mučim in mučim.malo tečem malo hodim.Postaje z okrepčilom so v bistvu vsake3-4 km.Na vsaki sta dva vojaka,ki delita gobice z vodo.ter nalivata tekočino v lončke.Vedno se zaustavim za par minut in se šalimo.Vsi so izredno ustrežljivi in prijazni ter pripravljeni na razgovor.Večina ti tudi nameni kakšno vzpodbudno besedo,saj vidijo v kakšnem sanju si.
Na 50 km dohitim Laszla Wimmerja Madžara -trlico.ki hodi in se opoteka sredi ceste.Pridružim se mu in tako lepo hodiva dalje.Kaže mi na nogo in pravi,da lahko še samo hodi.Pove,da je imel na 42 kilometru čas 2h58min.
To pomeni ,da hodi že kar nekaj časa in da ga še čaka peklenskih 11 km.Je pa dobre volje se smeje ter krili z rokami,ko govori.Prava pojava,ki še mene spravi v dobro voljo.Ne vem,če ima 60 kg je pa visok kakšnih 182 cm.Ne vem kako sva se sporazumela,kajti on je govoril madžarsko jaz slovensko,vendar v teh razmerah možgani delujejo malo po svoje.Kasneje na cilju (uspel je priti v 6h 22 min)mi pokaže levo nogo.Kožo na mezincu mu je pobralo, rana je videti kar grda.Verjetno ga je moralo peklensko boleti.Zame je on eden od pravih zmagovalcev tega teka.
Žal človeku nisem mogel pomagati zato sem se odvlekel dalje.Zopet dohitim tekača Hrvata Džombo iz okolice Osijeka. Malo hodiva malo se pogovarjava in skušava malo teči. Potem pride spust navzdol in me pusti za sabo.Dohitita me še dva tekača in odbrzita mimo.Bolečine v mišiah se malo omilijo in tudi vem,da bo kmalu cilj.
Potem pa na 55 km pride preobrazba.In to dobesedno.Možgani dobijo boj s telesom in sedaj jaz odločam kako se bo teklo. Na postaji se dobro okrepčam s pijačo ter gremo v lov za ostalimi.Ti so že kakšnih 200-500 m pred menoj.Močno pospešim-noge ubogajo in razdalja se zmanjšuje.V glavi čutim ,da lahko tako tečem do cilja. Vse tri ubežnike prehitim.Kakšen kilometer pred ciljem je za tukajšno pokrajino kar strm klanec,ki se vleče vse do cilja.Prehiti me nek tekač v takšnem tempu,da mi zopet ni nič jasno .Toda kmalu se vidi že cilj.Zopet me dohiti Džomba.Počakam ga in mislim,da bova skupaj pritekla v cilj.Toda vidim,da bo šprintal zato se udariva.Noge letijo po zraku ljudje ploskajo in vzpodbujajo in uspe mi ga prehiteti za 5 sek.
V cilju ugotovim,da razen časa,ki je bolj ubog sploh nisem tako slab.(5h42min 21sek=40 mesto).Na koncu je bilo uvrščenih 53 tekačev,23 pa jih je odstopilo.
Vsa utrujenost v trenutku izgine,drugo leto grem zopet.Sledi tuširanje v sobah bližnje restavracije in kosilo.Potem vzamem dozo glutamina in bcaa poplaknem z pivom,regeneracija drugi dan je neverjetna.(dopoldne 45 min lažjega bicikliranja)
Do podelitve priznanj malo izmenjujemo vtise,kar je pri takšnem maloštevilnem teku najlepše.Nikogar ne poznam,toda vsak je pripravljen za razgovor in je ta tek pravo prijateljsko druženje.
Na podelitvi še zadnji šok tega dne,ko me pokličejo na oder -3.mesto v moji konkurenci 300 kun nagrade.Smo bili pač samo trije.Drugače pa so nagrade odlične ker je nagradni sklad znašal 11000 evrov.Glavnino poberejo Rusi in Poljaki ;ki so profiči in pač pridejo tja odtečejo svoje,poberejo denar in gredo dalje.
Vsak udeleženec dobi medaljo,majico,priznanje,darilo,kosilo,tuširanje,pijače v izobilju.Glede na to,da ni štartnine se res vsi trudijo od organizatorjev,policistov ,vojakov.
Upam,da sem še komu naredil skomine,da bi se udeležil tega ali podobnega teka.Po mojem mnenju je vsak,ki je sposoben preteči 10-15km brez težav sposoben preteči tudi takšno ali daljšo razdaljo.Zavore in omejitve so samo v glavi.
povezava www.supermaraton.com
foto http://inot.moj-album.com/album/282725/
Nazadnje spremenil INOT, dne 05 Apr 2005, 04:32, skupaj popravljeno 1 krat.
. Bravo tudi za opis. 
