Velika želja, da bi se udeležil teka po PST je bila že v kali zatrta in to zaradi tehničnega vzroka ali bolj natančno, zaradi pomanjkanja transportne tehnike ali še bolj natančno, nisem prišel do avtomobila za prevoz v Ljubljano. Če bi ne bilo dežja, potem bi šel na vlak ali avtobus. Poleg tega je na mojem osebnem tekaškem sporedu nedelja določena za počasen dolg tek, s katerim pridobivamo…ah, to je bilo že vse napisano …
Nekaj tolažbe mi je bilo dano z ogledom pariškega maratona in tiho navijanje za mlada lepotca in lepotico, miss TF, ki so tudi tekli v Parizu. Ko sem videl, da je četrto mesto med ženskami zasedla tekačica s priimkom Gigi, sem bil prepričan, da se je organizator zmotil ter da bi moralo tam pisati GaGa. Kakorkoli, heroji ste, še posebno GaGa, ki je izjemno napredovala in to v slabem letu. Vse čestitke pa tudi obema Mihoma.
Ogled maratona mi je dal še dodatno motivacijo, tako da po kosilu nisem mogel dolgo strpeti in sem se z neprebavljeno govejo župo z velikimi cvenki in domačimi nudeljni, ki mi jo je skuhala žena, verjetno zato, ker sem bil v nedeljo doma, s polnim želodcem krompirja, mesa, omake, solate in melšpajza, odšel na dolg počasen tek. Že pri oblačenju tekaškega dresa se mi je rigalo, kupček se je podrl vsakokrat, ko sem se sklonil ali kako drugače premaknil. Za vsak slučaj sem s sabo vzel še en gel, ki naj bi mi dajal energijo in moč na teku.
Dež se je kar precej zlival in užival sem, ko mi je močil lase in so curki deževnice, pomešane z znojem tekli vzdolž telesa. V začetku sem se dobro počutil, tudi tekel sem z lahkoto, tako da sem kar malo pospešil. V klancu se je aerobni tek spremenil v anaerobnega in telesu je zmanjkovalo kisika za izgorevanje in predelavo polnega želodca, tako da sem na vrhu klanca prvič bruhnil. Curek je bil tako silovit, da je goveja župa špricnila iz želodca v velikem loku po cesti. S kotičkom očesa sem opazil voznika, ki je naključno pripeljal mimo, ko je z rokami zakril obraz, kajti curek goveje župe, ojačan s slabo prežvečenim krompirjem in krpicami zmečkane solate, je zadel ravno prednjo šipo na avtomobilu. Zaneslo ga je sem in tja po cesti, komaj je vzravnal avto in odpeljal naprej z mojim kosilom na vetrobranskem steklu.
Meni pa je odleglo, tekel sem naprej, a v želodcu sem imel nekakšen čuden okus, zato sem hotel situacijo izboljšati z gelom. Posrkal sem kakšno polovico vrečke, v trenutku mi je odleglo, v naslednjem trenutku, pa je začelo siliti iz želodca še ostalo kosilo. V še naslednjem trenutku je ustavil poleg mene avtomobil s pobruhano prednjo šipo, kajti voznik je obrnil in mi hotel povedati svoje. Trenutek pozneje je izstopil voznik, ves zaripel v obraz in slinast kot njegova pobruhana prva šipa na avtomobilu. Ko sem ga z roko ustavljal, naj ne hodi bliže, je mislil, da sem se ga ustrašil in še bolj odločno je stopil predme. Moj želodec tega ni prenesel in izvrgel je še ostalo kosilo, ki je vsebovalo del omake, solato in pecivo. Na pol prebavljena hrana je v elegantni sinusoidi pristala na temno modri voznikovi obleki in se izenačila z vetrobransko šipo.
Kljub slabosti v želodcu in kljub temu, da raje tečem po asfaltu kot po travi, sem jo jadrno ubral v bližnji gozd in izbral skrivne poti, da sem se izognil pobesnelemu in pobruhanemu šoferju z onesnaženim vetrobranskem steklom. Tako sem opravil nedeljski dolg počasen tek. Od danes moram izbrati povsem nove tekaške terene, saj skoraj ne verjamem, da bo voznik mirno požrl vse, kar mu je moj želodec naložil na avto in na obleko.
Današnje doživetje pa je opozorilo in motiv, da se moram naslednjega teka po PST zagotovo udeležiti.
. Pa lep dan vsem! 
