Zadnje novičke

[KadilecSamo]

Bravo Maja. A za čudežne elektrolite še vedno uporabljaš tailwind? Nekaj let nazaj sva že govorila o tem pred UPT jem hehe. Od takrat imam še vedno težave s hrano in iščem kak fajn hranilen prašek.

Čestitke Matej, pozdravljam tvojo odličitev o delitvi zapisa. Lepo je še kaj prebrati na tekaškem forumu. Toni ti gotovo ni ničesar "zameril", če si šel naprej, če kdo- prav on najbolje ve, kako hitro se menja počutje na takih tekmah.

A lahko v nekaj stavkih opišeš še koliko si kaj treniral? (tedenska km in višinci) 100 milj si želim nekoč končati, pa zaenkrat še premalo tečem. V teoriji vem koliko naj bi se preteklo za tako tekmo, zanima pa me koliko si ti treniral za ta rezultat?

Hvala in lep pozdrav

[sewesede]

Zdravo družba,

sem se odločil, da tudi jaz delim svoje vtise iz UTVV-ja. Prijavil sem se na 100-tko v upanju da sem jo sposoben zaključiti v boljšem stanju kot junija v Podbrdu. Ker je bila to šele moj drugi 100km tek nasploh, so bile tudi priprave usmerjenje bolj v »bazo«. Kilometre in višince sem pridno nabiral vse do 14 dni pred tekmo. V zadnjih dveh tednih sem večino pozornosti namenil kratkim tekom, testiranju opreme in preučevanju profila proge.

V zadnjem tednu pred tekmo pa so se začeli pojavljati nepričakovani problemi. Po telesu (razen obraz in noge) so se mi začeli pojavljati rdeči izpuščaji ki so meni laiku bili podobni noricam. Vsak dan so postajali bolj obsežni in srbeči. Tako sem v četrtek odšel do zdravnika, ki mi je dal nujno napotnico za obisk dermatologa v Ljubljani. Tako sem v petek 12ur pred štartom sedel v čakalnici in si mislil da če gre pred tekom toliko stvari narobe bo potem sam tek čisti užitek. Diagnoza: gutatna luskavica, povedano po domače – lahko grem na tekmo, ker ni kužno

Zvečer malo pred 9to sem prevzel štartno številko in se takoj odpravil v Ajdovščino. Na parkirišču a avtu sem si privoščil še kratki lepotni spanec potem pa že oblačenje in mazanje z vazelinom ter 15 minut pred začetkom odhod na štart.

Tekma se je začela in takoj na štartu mi je večina tekačev pobegnila iz vidnega polja. Sam sem se načrtno držal bolj zadaj z mislijo da je do cilja še dolga pot. Na prvo okrepčevalnico na Otlici sem prišel spočit in svež, tako da sem samo malo dotočil v svoja bidona ter odšel proti Malemu Golaku. Moj tempo je bi še naprej zelo zmeren, tako da sem do koče na Golakih prišel poln energije. Tam napolnim svoja bidona, pojem nekaj kosov banan in že sem bil nazaj na progi. Od okrepčevalnice dalje sem prvič tekel sam, tako da sem moral biti bolj pozoren na oznake. Nekaj kilometrov pred naslednjo postajo, me prehiti sotekač, ki mu začnem slediti. Ker je šlo za Italijana komunikacija ni bila mogoča… Moje znanje Italijanščine je bilo pač enako njegovemu Angleščine – čista nula . Ker se mi je začelo spati in tudi v želodcu mi je malo krulilo, se odločim na Mali Gori pojesti 4 manjše palačinke, ki sem jih poplaknil z dvema kozarcema čaja. Po odhodu iz postaje pa prve težave: moji rdeči izpuščaji so ob vsakem tekaškem koraku na spustu želeli, da jih popraskam Seveda jim nisem ustregel, k temu pa mi je najbolj pomagala druga težava! Bolečine v spodnjem delu trebuha. Dobro sem si rekel, saj bo minilo v nasprotnem primeru pa spravim na naslednji okrepčevalnici hrano iz mene. Ko prispem na okrepčevalnico bolečina ne mine, ker pa ne najdem wc-ja se odločim da kakšen kilometer nižje zavijem iz poti. Po potrebi pa v pričakovanju hitrejšega nadaljevanja nov šok. Trebušne težave so se še okrepile in komaj sem se pridrsal do 49km kjer sem na avtobusni postaji obsedel. Zraven je prišel še zaskrbljeni sosed in me v dobri veri za moje zdravje želel prepričati, da ni vredno nadaljevati če sem že sedaj tako »bogi«. Vseeno stisnem zobe in se nekako privlečem do postaje v Preserjah (55km). Tam popijem paradižnikovo juho, pojem pašto in nekaj gramov soli. Odločim se za hojo tudi po ravnem, ker sem si rekel da itak ne bom prišel do cilja tako da bolje da hodim ker so bolečine v trebuhu ob tem manjše. Potem pa brez kakšnega opozorila pride 60-ti kilometer in bolečina v trebuhu izgine. Brez kakršnegakoli opozorila sem se znašel na tem prelomnem 60-tem kilometru s svežimi nogami in mislijo, da moram izkoristiti dobro počutje. Do Lož (69km) prehitim kar nekaj tekmovalcev. Tam se ustavim na kratko, popijem nekaj kole, pojem 2 kosa banane in nekaj gramov soli in že sem poln energije tekel proti Podnanosu. Svežina je ostajala, kar se je poznalo tudi na progi, kjer sem do Podnanosa prehitel še nekaj sotrpinov, ki so bili vsi polni optimizma (razen Italijani, kjer je spet nastal komunikacijski šum ). V Podnanosu me pričaka moja draga z novimi čevlji in hladilno kremo za moje nogice. Pojem ričet, napolnim bidona in že se poln optimizna lotim Nanosa. Pot na Nanos ni pretirano strma vendar se izjemno vleče. 9 kilometrov vzpona premagam v dobrih dveh urah. Pri koči na Nanosu popijem še malo kole in pojem nekaj soli. Ker je tek navzdol moje najmočnejše orožje potrebujem do Abrama samo nekaj več kot 50 minut. Na Abramamu me na okrepčevalnici opozorijo, da sledi še tehnično zahtevnih 8km spusta do Vipave. Sam pri sebi si mislim – škoda, da je spust dolg samo 8km… Nadaljujem v hitrem ritmu, brez težav tako da mi pot do Vipave mine resnično hitro. Meni osebno se teren ni zdel prav nič tehničen, tako da bi si v Vipavi želel da bi bilo do cilja še kakšen kilometer spusta več. V cilj pritečem po dobrih 19-ih urah, super zadovoljen z razpletom. Po teku sledi obvezno polnjenje rezervoarjev z ričetom in sladoledom (dobitna kombinacija ). Sit in poln vtisov se odpravim domov, postelji naproti.

Še nekaj besed o organizatorju in okrepčevalnicah. Čestitke vsem, ki so označili celotno traso Sam sem traso pretekel prvič in se zahvaljujoč dobrim oznakam nisem nikoli izgubil. Vse okrepčevalnice so bile resnične dobro založene. Osebje extra prijazno na vsaki okrepčevalnici Poklon vsem, ki so skrbeli za nas tekače, da smo lažje prišli do cilja. Punci na postaji Abram želim, da zbere pogum in se naslednje leto prijavi na 50km razdaljo.

Z UTVV-jem se je zame zaključila letošnja sezona. Glede na to, da je bila to zame prva »ultraška« sezona sem z uspešno zaključenima dvema 100-tkama super zadovoljen. Sledi počitek, sanacija luskavice, tek po občutku in snovanje planov za prihodnjo sezono.

Aja pa upam, da se bo kateremu norcu, dalo vse to prebrati

Blaž

[zz topka]

Ma, Blaž, tudi norci radi čitamo . Čestitke za 100-tko in zapis. Lepo vas je čitat.

[Ahilius]

Najlepše se vsem zahvaljujem za čestitke!

TONEK, kdo pa rabi tuš, samo gasa naprej v enajsto, petnajsto, dvajseto uro

KadilecSamo, statistika mojih aktivnosti od novega leta pa vse do UTVV dirke kaže tako:
-> 2600 km;
-> 72.000 višincev:
-> 430 ur aktivnosti.

Moj tedenski plan je narediti vsaj 42 km, s tem, da naredim vsak dan brez izjeme vsaj 3 km. Z višinci nisem obremenjen, pridejo v paketu z razdaljo, tako jih kak teden skoraj ni, kak teden pa jih znese skoraj 5k.
V kilometre in višinske metre štejem vse peš aktivnosti, torej cestni tek, trail tek, hitra hoja, pohodništvo pa tudi lahkotne sprehode z ženo, če so narejeni namensko.

Za uspešno izvedbo 100 in 160 km trejlov se mi zdi pomembno predvsem to, da si mentalno pripravljen in odločen to tudi storiti. Da že pred štartom sprejmeš v zakup vse možne neugodne situacije, kot so slabost, glavobol, lakota, bruhanje, driskanje, utrujenost, zaspanost, naveličanost, umazanost, bolečine v nogah, podplatih, kolenih, kolkih, gutatna luskavica, jok, čustva, veter, dež, nizke in visoke temperature, izgubo kosa opreme, samoto, gnečo, zmerne poškodbe, žule, noč, zgrešitev poti, ... pač vse, kar te lahko doleti in del tega te gotovo doleti. Odločenost, da izpelješ zadevo do konca mora biti neomajna.

Gotovo je dobro imeti za sabo in v nogah številne kilometre in višince, a bolj kot sami kilometri se meni zdi pomembna rutina. Meni daje občutek samozavesti in nepremagljivosti v boju z noro razdaljo prav zavedanje, da opravim aktivnost vsaj 3 km vsak dan brez izjeme in že preko 100 tednov zapored preko 42 km brez izpuščenega tedna. Poenostavljeno, če se uspem zmotivirali in odpraviti vsak dan ven in oddelati zastavljene kilometre, potem ni hudič, da bom uspel tudi ultro izpeljati do cilja.

Čisto konkretno, od vključno julija sem zaradi manjših težav s podplatom pred UTVV večji del opravljene razdalje prehodil po ravnicah na sprehodih z ženo, saj nisem upal tvegati poslabšanja poškodbe. V planu sem imel namreč realizirati K24100, UTJA170 in UTVV160. Vsi trije trejli so bili zaradi prestavitve UTVV iz maja, strnjeni v slabe 4 mesece. Razen UTJA170, ki sem ga zaključil po 106 km, sem zastavljene izzive realiziral, poškodbe pa ne poslabšal, je skoraj izzvenela.

Mogoče, še za občutek... S tekom sem pričel februarja 2017. Pred tem nisem tekel niti koraka. Konec 2017 sem po odličnem planu treningov uspešno pretekel Ljubljanski maraton. S treningi po občutku in navdihu sem nadaljeval, v 2018 odtekel nekaj maratonov in ultro od Celja do Logarske, v 2019 pa pretekel prvo ultratrejlaško stotko na UTVV, potem je sledilo še nekaj stotk in sedaj sem tu, zadovoljen, ker sem se pridružil tekaški družini.

KadilecSamo, upam, da sem z opisom svoje tekaške zgodovine dodal oporno točko k osvojitvi tvoje 1. 100 miljske dirke in morda še komu dodal drobec na poti k osvojitvi kakršnegakoli tekaškega izziva.

Matej

[zz topka]

Kapo dol... in še enkrat

[KadilecSamo]

Hvala lepa za tako izčrpen odgovor, nekako sem pričakoval nekaj takega kot si napisal. Pomembno je biti dosleden in se držati rednega teka, če ti je uspelo toliko tednov zapored obdržati 42 km na teden. Očitno si pogruntal sistem, ki zate deluje in ti omogoča tek brez večjih poškodb, ki bi ti tekanje in treniranje postavile na stranski tir. Vsekakor se strinjam, da je za ultre pomemben čas, ki ga preživimo na nogah, ne glede na kilometre in hitrost. Pa če je to sprehod s psom, ali pa igra z otrokom in ženo...

Mislim, da je Britanec (tekač in trener) Ian Sharman nekoč rekel, da je pretekel več kot 200 ultramatatonov in da je le na kakšnih 4 nastopil optimalno, brez kakšnih omembe vrednih težav. Za nas navadne rekrativce pa je sploh 100&, da bomo vsakič na hudi preizkušnji, razlogov za odstop bo mnogo in tam je res glava tista, ki nas pripelje do cilja.

Jaz sem 2016 končal prvo 100 ko, s približno 600 km v nogah, sedaj po 5 letih in več kot 10 000 pretečenih km (od takrat), pa imam večje težave končati dirko kot pa takrat... Za 100 milj bi moral predvsem biti nekoliko bolj reden tekač, trenutno tečem ene 2-3 na teden, kar se mi zdi nekoliko premalo in ne vem, če bi mi taka kilometrina omogočala varen nastop. Bomo videli, časa imam še kar nekaj

Hvala še enkrat za tvoj odgovor in vse dobro ti želim tudi na naslednjih tekaških dogodivščinah.

[vinkop]

čestitke vsem, ki premagujete 100 in več kilometerske razdalje... jaz sebe ne vidim dlje od kakih 50-60km max....

[Ahilius]

vinkop, če lahko malo pomodrujem... Res, da te ne poznam in resnično obstaja objektiven razlog, za tvoj doseg "zgolj" 50 ali 60 km, a menim, da je ravno to tvoje (ne)prepričanje glavna in ključna ovira na 100 kilometrski poti.
Sem skoraj prepričan, da če si sposoben premagati 50 km, si fizično sposoben tudi 100 km, morda z nekoliko več treninga, pa vendarle.
Ali jih boš dosegel, je pa v največji meri odvisno od tvoje odločitve. Seveda pa je z odločitvijo, da se ne greš tega izziva, ravno tako vse ok, kot tudi z odločitvijo, da si zadaš tak izziv.
1, 2, 3, ... 100!

Matej