- 17 Avg 2024, 10:36
#372859
Ista lokacija, trasa, a povsem nova, drugačna, čustveno polnejša in bogatejša izkušnja - K24 2024!
Zaznamba na koledarju se je zaradi katastrofalnih poplav in posledičnega razdejanja narave na širšem območju Črne na Koroškem prestavila iz leta 2023 na 2024, kar je že nakazovalo na posebno izdajo dirke, ki je nikakor ni šlo zamuditi. Prijeten naboj se je stopnjeval tudi zato, ker so se na dirko prijavili vsi moji fantje, razen Tilna, ki v miru trenira in Bojana, ki se pridno pripravlja na Julijano čez dober mesec.
Zdaj že tradicionalno zadnji teden pred dirko naredim preko 100 kilometrov, a tokrat sem s pretiravanjem šel še korak dlje in vsak dan do predzadnjega dne pred dirko naredil vsaj 20 kilometrov. Težko pojasnim razlog za tako neekonomično ravnanje, a vedno bolj spoznavam, da mi je pot pomembnejša, kot dejanski dosežek formalnega končnega cilja. Tako je bilo tudi v času pred dirko, užival sem prav v vsakem dnevu, vsakem teku, vsakem vzponu, spustu, ravnini, užival sem prav v vsakem slehernem koraku, zato številni kilometri, ki jih nisem želel zamuditi tudi pred dirko, in sem jih z užitkom opravil po mehki peščeni obali južnega dela Turčije. Tudi na sami dirki je bilo tako, užival sem v dobri družbi na poti do Črne, potem na samem štartu, pa potem skozi predor opuščenega rudnika, v vzponih, spustih, zvezdah, družbi kravic... Cilja v obliki časa, ki bi ga rad dosegel tako nisem imel, sem pa vedel, da tako fizično, tehnično kot psihično še nisem bil nikoli pripravljen in obetala se je čudovita pustolovščina.
Plana treningov nimam, sam pravim, da teka sploh ne treniram, ni nobenih načrtov, koledarčkov z označenimi težjimi, daljšimi, intervalnimi, regeneracijskimi ali dneva prostimi dnevi. Tečem povsem neobremenjeno, po trenutnem navdihu, tako, za dušo, tečem vsak dan, tečem vsak dan, za dober dan.
Običajne in zaradi drugih obveznosti in prostočasnih dejavnosti najhitreje dostopne tekaške trase občasno zamenjam za bolj dinamične, daljše, fizično in psihično težje trase. V zadnjem obdobju moram izpostaviti vsaj dve čudoviti trejlaški izkušnji, ki jih je splaniral moj trejlaški idol Škarja Borut, jaz pa sem zvesto in predano sledil njegovim korakom. Tako nama je v zadnjem obdobju pričaral dva prečudovita trejla po Julijskih alpah z obiskom Triglava pa skokom na Rjavino, obiskom Triglavskih jezer in drugih lepih krajev v dolžini preko 40 in preko 50 kilometrov in vsak s po nekaj tisoč metri višincev. Zaradi sledenja Škarji pri spustih sem pridobil mnogo motoričnih, fizičnih predvsem pa psiholoških sposobnosti, saj sem prišel do spoznanja da sem zmožen res hitrih spustov in tekov po tehnično zahtevnem terenu. Daljši trejli dodajo sposobnost vztrajnosti v različnih vremenskih pogojih, disciplino pri uživanju gelov, vode, krepitvi vezi, sklepov, podplatov pa tudi izboljšuje se zmožnost in hitrost regeneracije med samim trejlom kot tudi po trejlu. Škarja, hvala!
V dobri družbi s Škarjo, Rokom, Filipom, Borisom, Sašom in Bojanom sem v zadnjem obdobju naredil kar nekaj višincev z večkratno osvojitvijo Triglava, Stola, Grintavca, Kriške gore, Tolstega Vrha, Storžiča, Krvavca in drugih vrhov ter ravninskih tras.
Pot do Črne z obveznim postankom na Trojanah, kjer so nam spekli domače dobrote s kalorijami, ki smo jih pojedli pred štartom in so nam dale zagona za prve kilometre. Nekaj prostih ur pred dirko smo v miru pripravili opremo, sam sem si še zgledno zašil razparane hlače v razkoraku, oluščili smo pistacije, ki sem jih imel s seboj zgolj za dodatni tovor, potem pa smo s pravo dozo adrenalina in kupom prijetnih občutkom odkorakali proti štartnem mestu, ker je že množica trejlašev in navijačev polnila območje s pozitivno energijo.
Tik pred štartom Škarja pomaha in reče, da se bo premaknil proti prvi vrsti, sam se stisnem še s svojimi fanti, si zaželimo srečo na poti, v zadnjih sekundah pred štartom se še sam prerinem v ospredje k Škarji, ki me je z mahanjem vabil v ospredje. Ura bo odbila 22... 3, 2, 1, gremoooo!
Najhitrejši so si v nekaj metrih nabrali že več deset, sto metrsko prednost, prehitevali so me vsi vsepovprek, tempo je bil preko vseh ultraških meril. Čez kak kilometer pogledujem naprej in se poigravam z mislijo, da je nemogoče, da bo na koncu vsa ta množica ljudi na cilju pred mano. Nekaj sem že pretekel in če ne drugega, postave, tehnika in precej zavzeto dihanje trejlašev ob boku so nakazovale, da ne spadam v ta segment in samozavestno pospešim in v zadnjih metrih asfaltne podlage prehitevam množico ter pred sabo pustim le še 10 do 20 trejlašev. V prijetno hladnem in v začetku meglenem predoru opuščenega rudnika tečem sam, pred in za sabo vsake toliko začutim svetlobo. Prijeten tempo za ogrevanje pred vzponom na Peco, prvi gel, malo vode. Kmalu iz tunela se začnem približevati dvema trejlašoma pred mano. Občutek sem imel, da je moj presenetljivo lahkoten korak hitrejši, kar me je res veselilo, strahu pred prehitrim tempom nisem imel, saj sta bila pulz in dihanje umirjena, pregrevanja nisem čutil. V slabih dveh urah sem bil pri koči pod Peco, od koder od trojice na okrepni postaji odrinem prvi, takoj za mano tudi preostala dvojica, ki pa me spodbuja, naj grem naprej, da sem gotovo močnejši. Pa sem šel. Občutek sem imel, da sem bil hipoma na vrhu Pece, še hitreje mi je minil spust, ki se mi je zdel v prejšnjih reprizah mnogo bolj zahteven, tokrat pa je minil res lahkotno, sproščeno sem poskakoval po serpentincah in zlahka izgubljal višince. Disciplinirano sem jemal gele in spil nekaj vode. Hitro je sledil vzpon na Olševo, ki je minil skoraj prehitro. Noč je bila mirna, primerno topla, proti vrhu pa se je odprlo nebo, polno lesketajočih se zvezd, ugasnem naglavno svetilko, gledam v nebo in odprtih ust in srca občudujem vso to lepoto. Pot po grebenu je prekrita s preko metra visoko, puhasto travo, mestoma se je le čutilo, kje poteka pot. Če je bilo kje primerno mesto za padec naprej v ribo, je bil na tem mestu. Spotaknil sem se in se nežno ulegel v puhasto travo. Res mi je trava zakrivala pot, a bil sem ji hvaležen, da me je zaščitila pred trdim padcem, se ji pustim pobožati po licu, vstanem in poskakujoče tečem naprej. Čudovit del trase po grebenu v soju zvezd je minil čisto prehitro, moral bi poslušati travo, ki mi je šepetala, da naj ostanem leže v njenem objemu vsaj še trenutek. Ne nisem kadil trave, a počutil sem se odlično, svež zrak, gore, noč, zvezde, dirka - popolna kombinacija. Na spustu prehitim še enega trejlaša, ki se skuša držati mojega tempa, kar me še malo podžge. Ob hitrosti in osredotočenosti na podlagi spregledam spremembo poti, ki krene iz glavne poti in čez nekaj sto metrov opazim zmoto. Kolegu se opraviči, brez silnega razmišljanja in objokovanja se obrnem in tečem nazaj v hrib, da ne izgubim pozitivnega naboja. Kmalu ob prihodu na traso v visoki travi spregledam luknjo v podlagi in se znova zvrnem naprej, a tudi tokrat je bila podlaga prizanesljiva in brez posledic tečem naprej. Vedel sem, da se na dobrem štiridesetem kilometru bližam koči s tranziciskimi vrečami pod Raduho, tretji od štirih glavnih vrhov. Tradicionalno takoj ob odhodu pobruham vse zaužito pred odhodom iz te okrepne postaje, a tokrat je bilo drugače. Počutje je bilo odlično, pojedel sem kos štrudla, vzel vrečko z geli iz vreče, tokrat sem spakiral le gele, preoblačenja in kompliciranja se ne grem več, in jo mahnil v strmino, ki je zlahka ostajala za mano. Ker se del poti tik pod vrhom ponovi, presrečen zagledam proti meni tekajočega in povsem osredotočenega Škarjo, ki se me tudi zelo razveseli in vzhičen govori, da sem super in da je vedel, da sem super pripravljen in da sem med najboljšimi. Za vse sem mu zelo hvaležen, povem mu, da res uživam in da grem u izico, ga objamem in mu zaželim prijeten tek še naprej. Imel sem občutek, da ga je minila tako bolečina in skrb, ki ju je imel zaradi poškodbe še tik pred začetkom dirke. Očitno je ultra terapija, da je treba samo terat, tudi tokrat pomagala. Na vrhu Raduhe pozdravim prostovoljce, ki beležijo tiste, ki so prišli do vrha in se začnem po tehnično zahtevnem terenu spuščati v dolino. Tudi spust sem poskakujoče odtekel, se uspel malo zaplezati in se kmalu vrnil na traso, prišel do koče v dolini in jo nič hudega sluteč odrinil naprej po poteh Smrekovca. Na robu obzorja so se kazali zametki prihajajočega dne, korak se je po lepih poteh mudilo, da ujamejo čimveč metrov po hladnem delu jutra. Potka se vije malo levo, malo desno, v daljavi zagledam meni ljube kravice, ki se spokojno pasejo, jih malo ogovorim in se še fotografiram z njimi, potem pa s smelim korakom naprej, naprej, naprej, po poti, potki, potkici, ni več potke. Sprašujem se, kam je šla pot, pogledujem levo, desno, naprej, nazaj, v nebo... Prepričujem se, da po tem kar hodim, da je podobno poti, grem še malo naprej, oznak za traso ni. Sprašujem se, kdaj sem nazadnje videl oznako za traso. Gotovo je minilo že nekaj minut, kilometrov. Pretirano samozavesten sem se povsem prepustil užitkom mehkih poti in izgubil koncentracijo. Občutek sem imel, da če grem nekoliko naprej in levo gor v hrib, da kmalu presekam trasirano pot in lahko brez velikih izgub časa in energije nadaljujem. Po nekaj korakih, naredim še nekaj korakov v brezpotje in to storim še nekajkrat in kmalu ugotovim, da sem... nikjer. Sredi izredno strmega pobočja, ki je močno zaraščen. Iti naprej je bilo nemogoče, nazaj prav tako. Prebijati začnem navzgor po pobočju, misleč, da bom na vrhu hriba splezal na opazovalni stolp, pregledal okolico in se odpravil v pravo smer. Bravo Marcen, domišljijo pa imaš. Zaradi zaraščenosti brežine kmalu ugotovim, da plan ne bo deloval. Vdam se. Zanesem se na klic v sili. Pokličem organizatorja, z rdečico na obrazu povem, da sem se kot izkušen K24 trejlaš, bil sem namreč na vseh 100 km dirkah do zdaj, uspel izgubiti na Smrekovcu. Po kratkem pogovoru je bilo jasno, da ni druge, kot da se vrnem nazaj od koder sem prišel. Teorija je bila tudi meni jasna, a v praksi je bil tak podvig zaradi strmega in poraščenega pobočja praktično nemogoč, "poti" po kateri sem prišel pa tudi nisem več našel. Prišel je čas domače naloge, ki bi jo moral opraviti pred začetkom, a je zaradi svoje lahkomiselnosti, da bom pa že poznal traso, saj sem jo že večkrat pretekel, nisem naredil. Na uro si naložim sled trase in ugotovim, da gre trasa prečno po dolini v katero sem iz daljave utopično zrl. Nekaj trenutkov si rezerviram za preračunavanje tveganja, energetskega in časovnega vložka in se odločim, da tvegam z vertikalnim spustom, ki bi me moral pripeljati do začrtane trase. Gosto podrastje neprehodno poraščeno z nizkimi borovci, praprotjo, koprivami in robidovjem zahteva previdnost, vendar kmalu znižam kriterije, tako za previdnost glede stopanja v neznano podlago, kot tudi za trnje, koprive in ostalo pikajočo nadlogo. Orjem po rastju, upam, da se mi noge ne ukleščijo med kake korenine, da ne stopim v prazno, bolečine ob trganju kože zaradi trnov ne čutim več, noge silijo v dolino, korak za korakom čutim bližino odrešitve. Kmalu zagledam pred sabo tri trejlaše in dve označbi trase. Sočasno me preplavi občutek sreče, ki ga kot tank pregazi občutek togote, ki se je hranila iz spoznanja neodgovornega, nepremišljenega ravnanja, togota, ki je bila posledica zavedanja, da sem se pustil ujeti v past lastne nepremišljenosti. Prvi koraki po trasi so minili v hitrem tempu, a kmalu so noge postale krhke, mehke, prazne, tresle so se. Adrenalin, ki me je držal opreznega in na obratih v trenutkih izgubljenosti in iskanja izhoda je začel popuščati. Ugotovim, da v času iskanja rešitve nisem ne pil ne užil gela, bil sem prazen. Praznina je bila na nivoju kalorij, kot tudi na nivoju notranje, psihične sfere. Kratek pomislek, da vse skupaj zaključim predčasno, pokličem pomoč in se pustim odpeljati v cilj, prekinem z ugotovitvijo, da sem tu pravzaprav točno zato, točno zaradi težkih trenutkov, ki mi predstavljajo izziv in s tem možnost, da znova presežem samega sebe, da sam sebe zmotiviram, da se dvignem na nivo osebne rasti, na katerem še nisem bil. Take priložnosti ni vsak trenutek, vsak dan, tako priložnost imam sedaj, sam sem si jo nehote pripravil, za to moram biti hvaležen in moram jo izkoristiti. Mehke, prazne noge v počasnem a tekaškem koraku priganjam do okrepne postaje, kjer pojamram o svojem blodenju po Smrekovcu, vzamem le košček lubenice in ob spremstvu vzklikov prostovoljcev, če bom samo to, zapustim postajo in že prehitevam trejlaše, ki so me v času iskanja izhoda iz izgubljenega položaja prehiteli. Dohitim tudi drugouvrščeno žensko, ji, skoraj malo naduto, ponudim sodelovanje, da prehitiva prvouvrščeno, a ji noge tega niso omogočale. Sam hitro napredujem, a me načenja energetska in psihična praznina. Uspem še enkrat zaiti za dobrih sto metrov, a se hitro obrnem in bolj osredotočen na zastavice, ki označujejo traso, nadaljujem pot. Na okrepčevalnici pri domu na Smrekovcu me prostovoljke prijazno pogostijo in hitro nadaljujem pot proti vznožju Uršlje gore, a se tempo vseeno precej umiri, energije v nogah ni prave, pravzaprav je telo prazno. Drugouvrščena ženska me večkrat prehiti, potem jaz njo, dokler s počasnim korakom le ne zaostanem. Na okrepni postaji pod Uršljo goro, se ne zadržujem dolgo, a korak v Uršljo strmino je počasen, klaveren tempo je postajal grotesken, komaj sem še pariral tempu pohodnikov, ki že tradicionalno preko 80 let vsako soboto obiščejo vrh Uršlje. Odločim se dodati malo goriva v kri, četudi mi ni pasalo, kar je že svojevrstna zmaga. Zaužit gel vzpodbudi krčenje želodca in v trenutku je vsebina želodca zagledala luč sveta, bil sem povsem podrt, a vsaj počasen pohodni korak mi je ostajal zvest, če že ne vsebina želodca. Prijazen in zaskrbljen pohodnik je opazil mojo muko, mi ponudil pomoč, a sem mu razložil, da je to samo razvojna faza preskoka na višji nivo, ki pride, vedno pride. Sumničavo me je opazoval in se skeptično spraševal, če bo res še s tega fanta kdaj kaj uporabnega. Sam sem sicer trpel ob pogledu na svoje počasne noge, a šel sem korak za korakom, prazen. Na vrhu se spomnim trejla, ko sva z Rokom prišla do vrha, komaj, in sem se pred mizo okrepne postaje ulegel na tla in hotel zaspati. Tedaj mi je Rok ponudil kozarec kokakole in vem, da sem nemudoma oživel. Ta izkušnja mi je pomagala. Spijem nekaj črnih požirkov in že se začnem spuščati, korak postaja vedno sigurnejši, hitrejši, občutek življenja se vrača. Dolg spust me oživlja, koncentracija mi bistri oko, koraki spretno božajo kamne in skale, mehka pot zdravi utrujene noge, glava zbrano kalkulira naslednje poteze. Nekoliko utrujen, a v valu zanosa od zadnje postaje nadaljujem proti kamnolomu, kjer me čaka še nekaj sto višincev in prav toliko spusta. Škarja mi napiše, da je že v cilju in da me pričakuje. Vesel, da je Škarji uspel po zmagi na Pušelcu še en odličen rezultat. Počasi napredujem po enoslednih poteh nad kamnolomom. Sonce se upre v breg, vročina narašča, to je dober trening za Spartathlon, grem do konca. S počasnim, a zanesljivim korakom napredujem do najvišje točke, kjer se prelomi teren in sledi zadnji spust, ki mi ne dela težav. Dvignem tempo, kotički ust se vihajo navzgor, prvič pogledam na uro in ugotovim, da mi lahko navkljub vsem prigodam uspe priti v precej spodobnem času v cilj, navdušen predvsem nad tem, da pravočasno pobegnem najhujši vročini in soncu. Kakih dvesto metrov pred ciljem me ves nasmejan pričaka Škarja, ki je za dve minutki tokrat prepustil stopničke konkurenci. Škarja, res si top! Objeta pretečeva še zadnjih nekaj metrov in ob navijanju ponosne Mojce z zadovoljstvom zaključiva traso, a dirka K24 še ni končana. Prične se pregled trenutne lokacije Filipa, Roka in Borisa ter bosonogega Ivija, kot prvega iz ekipe pa pričakam Denisa, ki je bil tokrat mentor prijatelju na 50 km trasi. Vsi še na trasi, časa za hladen tuš je dovolj.
Opravimo z dobršnim delom regeneracije in sledi prijetno druženje in navijanje. Denis dobro opravi nalogo mentorja, vajenec uspešno zaključi 50 km traso in po nekaj besedah je že sklenjen pakt, da na UTVV 2025 napade 100-milko. Po moje mu že žal, da sva se spoznala.
Rok z osebnim rekordom trase zadovoljno odteče zadnjih nekaj metrov in se zasluženo veseli uspeha. Rok letos si noro napredoval, ponosen sem nate!
Navdušenje ciljnega prostora napoveduje prihod bosonogega Ivija v cilj. Neverjetno, v 22 urah je bos opravil s traso, sam sem ob prvem poskusu z njo opravil v dobrih 26 urah in skoraj podlegel utrujenosti, Ivi pa igrivo nasmejan, bos, priteče v cilj, brez ene same praskice enostavno neverjetno. Bos, 100 kilometrov, po skalah, koreninah, kamnih, blatu, travi, makadamu, in kombinaciji vsega naštetega, v soncu, temi, v pičlih 22 urah. Totalen presežek!
Nekaj minut za njim borbo s samim seboj zaključi Boris, ki mu rezultatski rekord po začetni krizi sicer ni uspel, a znova si je dokazal, da vztrajnost in borba vodita naprej, do cilja.
Filip v svojem stilu ves dan kljubuje soncu, vročini, se spopada z žuli in ostalimi neprilikami trejlaša. Njegov pristop resnično zahteva polno predanost in vztrajnost najvišje kvalitete. Po slabih 25 urah zadovoljen prispe v cilj, kjer ga, kot vedno, zvesto čaka njegova Katja.
Vsi moji fantje so v cilju, v sebi prežet z dobrimi občutki, pomirjen in ob zavedanju, da smo vsi skupaj brez poškodb in z novo globoko izkušnjo v srcu, se prepustimo ritmom glasbe in zaplešemo v noč in gremo novim avanturam naproti.
Ob tej priložnosti se vsem lepo zahvalim za nepozabne trenutke na terenu, res prijaznim in ustrežljivim prostovoljcem pa tudi vsem tistim, ki ste z mano tako, na daljavo, v mislih. Skupaj pišemo nepozabno zgodbo! Hvaležen.
TEHNIČNI PODATKI:
- naziv: K24 trail 100 km
- razdalja: 94,5 km (to je razdalja po ceniku, gorenjci si privoščimo še nekaj kilometrov gratis, vsaj čez 100 je treba prilesti, da ne gre zgolj za lumpi tek
- višinski metri vzpona: 5.420 m
- višinski metri spusta: 5.420 m
- vreme: sončno, jasna noč, čez dan med 30 in 35 °C, ponoči okoli 25 na vrhovih gora kaka stopinija niže
- podlaga: gozdne poti, makadam, kamni, skale, asfalt
- poraba energije: 8.210 kCal
- število korakov: 111.218
- poškodbe: rahla bolečina kite, ki se pripenja na izbočeno kost desno od kolena desne noge (je praktično že ok), nekaj raztrganin kože od prebijanja skozi gosto podrast, ko sem s kazalcem v zraku iskal odrešitev
- razlika med telesno težo pred in po zaključku: 0 kg (67,6 kg - 67,5 kg)
- povprečna hitrost: dobrih 8,46 minut/kilometer kar je 7,1 km/uro
- hrana: 2 dcl juhe, 1x košček štrudla, 4 kose banane, 15 kosov lubenice, 13x gel, 4x liter Coca-Cole, 4x liter vode, 0,5 x liter energijskega napitka
- uvrstitev: 11. mesto med vsemi, 9. mesto med moškimi (110 trejlašev na štartu, 95 nas je prišlo v cilj, 15 jih je odstopilo)
- zaznane napake z moje strani glede pristopa: slaba tehnična priprava na trail -> nisem naložil sledi na uro -> nisem si pripravil razpredelnice s časovnico in napredovanjem -> slaba osredotočenost na oznake na trasi -> 80 kilometrov me je v prste na nogi in podplat špikal kamenček, ki je zašel skozi luknjo v nogavici, pametnejši popusti, jaz do konca nisem popustil...
- dosežen čas: 14 ur 53 minut in 18 sekund
Še nekaj fotografij po vsem tem tekstu - KLIK.
Matej
Zaznamba na koledarju se je zaradi katastrofalnih poplav in posledičnega razdejanja narave na širšem območju Črne na Koroškem prestavila iz leta 2023 na 2024, kar je že nakazovalo na posebno izdajo dirke, ki je nikakor ni šlo zamuditi. Prijeten naboj se je stopnjeval tudi zato, ker so se na dirko prijavili vsi moji fantje, razen Tilna, ki v miru trenira in Bojana, ki se pridno pripravlja na Julijano čez dober mesec.
Zdaj že tradicionalno zadnji teden pred dirko naredim preko 100 kilometrov, a tokrat sem s pretiravanjem šel še korak dlje in vsak dan do predzadnjega dne pred dirko naredil vsaj 20 kilometrov. Težko pojasnim razlog za tako neekonomično ravnanje, a vedno bolj spoznavam, da mi je pot pomembnejša, kot dejanski dosežek formalnega končnega cilja. Tako je bilo tudi v času pred dirko, užival sem prav v vsakem dnevu, vsakem teku, vsakem vzponu, spustu, ravnini, užival sem prav v vsakem slehernem koraku, zato številni kilometri, ki jih nisem želel zamuditi tudi pred dirko, in sem jih z užitkom opravil po mehki peščeni obali južnega dela Turčije. Tudi na sami dirki je bilo tako, užival sem v dobri družbi na poti do Črne, potem na samem štartu, pa potem skozi predor opuščenega rudnika, v vzponih, spustih, zvezdah, družbi kravic... Cilja v obliki časa, ki bi ga rad dosegel tako nisem imel, sem pa vedel, da tako fizično, tehnično kot psihično še nisem bil nikoli pripravljen in obetala se je čudovita pustolovščina.
Plana treningov nimam, sam pravim, da teka sploh ne treniram, ni nobenih načrtov, koledarčkov z označenimi težjimi, daljšimi, intervalnimi, regeneracijskimi ali dneva prostimi dnevi. Tečem povsem neobremenjeno, po trenutnem navdihu, tako, za dušo, tečem vsak dan, tečem vsak dan, za dober dan.
Običajne in zaradi drugih obveznosti in prostočasnih dejavnosti najhitreje dostopne tekaške trase občasno zamenjam za bolj dinamične, daljše, fizično in psihično težje trase. V zadnjem obdobju moram izpostaviti vsaj dve čudoviti trejlaški izkušnji, ki jih je splaniral moj trejlaški idol Škarja Borut, jaz pa sem zvesto in predano sledil njegovim korakom. Tako nama je v zadnjem obdobju pričaral dva prečudovita trejla po Julijskih alpah z obiskom Triglava pa skokom na Rjavino, obiskom Triglavskih jezer in drugih lepih krajev v dolžini preko 40 in preko 50 kilometrov in vsak s po nekaj tisoč metri višincev. Zaradi sledenja Škarji pri spustih sem pridobil mnogo motoričnih, fizičnih predvsem pa psiholoških sposobnosti, saj sem prišel do spoznanja da sem zmožen res hitrih spustov in tekov po tehnično zahtevnem terenu. Daljši trejli dodajo sposobnost vztrajnosti v različnih vremenskih pogojih, disciplino pri uživanju gelov, vode, krepitvi vezi, sklepov, podplatov pa tudi izboljšuje se zmožnost in hitrost regeneracije med samim trejlom kot tudi po trejlu. Škarja, hvala!
V dobri družbi s Škarjo, Rokom, Filipom, Borisom, Sašom in Bojanom sem v zadnjem obdobju naredil kar nekaj višincev z večkratno osvojitvijo Triglava, Stola, Grintavca, Kriške gore, Tolstega Vrha, Storžiča, Krvavca in drugih vrhov ter ravninskih tras.
Pot do Črne z obveznim postankom na Trojanah, kjer so nam spekli domače dobrote s kalorijami, ki smo jih pojedli pred štartom in so nam dale zagona za prve kilometre. Nekaj prostih ur pred dirko smo v miru pripravili opremo, sam sem si še zgledno zašil razparane hlače v razkoraku, oluščili smo pistacije, ki sem jih imel s seboj zgolj za dodatni tovor, potem pa smo s pravo dozo adrenalina in kupom prijetnih občutkom odkorakali proti štartnem mestu, ker je že množica trejlašev in navijačev polnila območje s pozitivno energijo.
Tik pred štartom Škarja pomaha in reče, da se bo premaknil proti prvi vrsti, sam se stisnem še s svojimi fanti, si zaželimo srečo na poti, v zadnjih sekundah pred štartom se še sam prerinem v ospredje k Škarji, ki me je z mahanjem vabil v ospredje. Ura bo odbila 22... 3, 2, 1, gremoooo!
Najhitrejši so si v nekaj metrih nabrali že več deset, sto metrsko prednost, prehitevali so me vsi vsepovprek, tempo je bil preko vseh ultraških meril. Čez kak kilometer pogledujem naprej in se poigravam z mislijo, da je nemogoče, da bo na koncu vsa ta množica ljudi na cilju pred mano. Nekaj sem že pretekel in če ne drugega, postave, tehnika in precej zavzeto dihanje trejlašev ob boku so nakazovale, da ne spadam v ta segment in samozavestno pospešim in v zadnjih metrih asfaltne podlage prehitevam množico ter pred sabo pustim le še 10 do 20 trejlašev. V prijetno hladnem in v začetku meglenem predoru opuščenega rudnika tečem sam, pred in za sabo vsake toliko začutim svetlobo. Prijeten tempo za ogrevanje pred vzponom na Peco, prvi gel, malo vode. Kmalu iz tunela se začnem približevati dvema trejlašoma pred mano. Občutek sem imel, da je moj presenetljivo lahkoten korak hitrejši, kar me je res veselilo, strahu pred prehitrim tempom nisem imel, saj sta bila pulz in dihanje umirjena, pregrevanja nisem čutil. V slabih dveh urah sem bil pri koči pod Peco, od koder od trojice na okrepni postaji odrinem prvi, takoj za mano tudi preostala dvojica, ki pa me spodbuja, naj grem naprej, da sem gotovo močnejši. Pa sem šel. Občutek sem imel, da sem bil hipoma na vrhu Pece, še hitreje mi je minil spust, ki se mi je zdel v prejšnjih reprizah mnogo bolj zahteven, tokrat pa je minil res lahkotno, sproščeno sem poskakoval po serpentincah in zlahka izgubljal višince. Disciplinirano sem jemal gele in spil nekaj vode. Hitro je sledil vzpon na Olševo, ki je minil skoraj prehitro. Noč je bila mirna, primerno topla, proti vrhu pa se je odprlo nebo, polno lesketajočih se zvezd, ugasnem naglavno svetilko, gledam v nebo in odprtih ust in srca občudujem vso to lepoto. Pot po grebenu je prekrita s preko metra visoko, puhasto travo, mestoma se je le čutilo, kje poteka pot. Če je bilo kje primerno mesto za padec naprej v ribo, je bil na tem mestu. Spotaknil sem se in se nežno ulegel v puhasto travo. Res mi je trava zakrivala pot, a bil sem ji hvaležen, da me je zaščitila pred trdim padcem, se ji pustim pobožati po licu, vstanem in poskakujoče tečem naprej. Čudovit del trase po grebenu v soju zvezd je minil čisto prehitro, moral bi poslušati travo, ki mi je šepetala, da naj ostanem leže v njenem objemu vsaj še trenutek. Ne nisem kadil trave, a počutil sem se odlično, svež zrak, gore, noč, zvezde, dirka - popolna kombinacija. Na spustu prehitim še enega trejlaša, ki se skuša držati mojega tempa, kar me še malo podžge. Ob hitrosti in osredotočenosti na podlagi spregledam spremembo poti, ki krene iz glavne poti in čez nekaj sto metrov opazim zmoto. Kolegu se opraviči, brez silnega razmišljanja in objokovanja se obrnem in tečem nazaj v hrib, da ne izgubim pozitivnega naboja. Kmalu ob prihodu na traso v visoki travi spregledam luknjo v podlagi in se znova zvrnem naprej, a tudi tokrat je bila podlaga prizanesljiva in brez posledic tečem naprej. Vedel sem, da se na dobrem štiridesetem kilometru bližam koči s tranziciskimi vrečami pod Raduho, tretji od štirih glavnih vrhov. Tradicionalno takoj ob odhodu pobruham vse zaužito pred odhodom iz te okrepne postaje, a tokrat je bilo drugače. Počutje je bilo odlično, pojedel sem kos štrudla, vzel vrečko z geli iz vreče, tokrat sem spakiral le gele, preoblačenja in kompliciranja se ne grem več, in jo mahnil v strmino, ki je zlahka ostajala za mano. Ker se del poti tik pod vrhom ponovi, presrečen zagledam proti meni tekajočega in povsem osredotočenega Škarjo, ki se me tudi zelo razveseli in vzhičen govori, da sem super in da je vedel, da sem super pripravljen in da sem med najboljšimi. Za vse sem mu zelo hvaležen, povem mu, da res uživam in da grem u izico, ga objamem in mu zaželim prijeten tek še naprej. Imel sem občutek, da ga je minila tako bolečina in skrb, ki ju je imel zaradi poškodbe še tik pred začetkom dirke. Očitno je ultra terapija, da je treba samo terat, tudi tokrat pomagala. Na vrhu Raduhe pozdravim prostovoljce, ki beležijo tiste, ki so prišli do vrha in se začnem po tehnično zahtevnem terenu spuščati v dolino. Tudi spust sem poskakujoče odtekel, se uspel malo zaplezati in se kmalu vrnil na traso, prišel do koče v dolini in jo nič hudega sluteč odrinil naprej po poteh Smrekovca. Na robu obzorja so se kazali zametki prihajajočega dne, korak se je po lepih poteh mudilo, da ujamejo čimveč metrov po hladnem delu jutra. Potka se vije malo levo, malo desno, v daljavi zagledam meni ljube kravice, ki se spokojno pasejo, jih malo ogovorim in se še fotografiram z njimi, potem pa s smelim korakom naprej, naprej, naprej, po poti, potki, potkici, ni več potke. Sprašujem se, kam je šla pot, pogledujem levo, desno, naprej, nazaj, v nebo... Prepričujem se, da po tem kar hodim, da je podobno poti, grem še malo naprej, oznak za traso ni. Sprašujem se, kdaj sem nazadnje videl oznako za traso. Gotovo je minilo že nekaj minut, kilometrov. Pretirano samozavesten sem se povsem prepustil užitkom mehkih poti in izgubil koncentracijo. Občutek sem imel, da če grem nekoliko naprej in levo gor v hrib, da kmalu presekam trasirano pot in lahko brez velikih izgub časa in energije nadaljujem. Po nekaj korakih, naredim še nekaj korakov v brezpotje in to storim še nekajkrat in kmalu ugotovim, da sem... nikjer. Sredi izredno strmega pobočja, ki je močno zaraščen. Iti naprej je bilo nemogoče, nazaj prav tako. Prebijati začnem navzgor po pobočju, misleč, da bom na vrhu hriba splezal na opazovalni stolp, pregledal okolico in se odpravil v pravo smer. Bravo Marcen, domišljijo pa imaš. Zaradi zaraščenosti brežine kmalu ugotovim, da plan ne bo deloval. Vdam se. Zanesem se na klic v sili. Pokličem organizatorja, z rdečico na obrazu povem, da sem se kot izkušen K24 trejlaš, bil sem namreč na vseh 100 km dirkah do zdaj, uspel izgubiti na Smrekovcu. Po kratkem pogovoru je bilo jasno, da ni druge, kot da se vrnem nazaj od koder sem prišel. Teorija je bila tudi meni jasna, a v praksi je bil tak podvig zaradi strmega in poraščenega pobočja praktično nemogoč, "poti" po kateri sem prišel pa tudi nisem več našel. Prišel je čas domače naloge, ki bi jo moral opraviti pred začetkom, a je zaradi svoje lahkomiselnosti, da bom pa že poznal traso, saj sem jo že večkrat pretekel, nisem naredil. Na uro si naložim sled trase in ugotovim, da gre trasa prečno po dolini v katero sem iz daljave utopično zrl. Nekaj trenutkov si rezerviram za preračunavanje tveganja, energetskega in časovnega vložka in se odločim, da tvegam z vertikalnim spustom, ki bi me moral pripeljati do začrtane trase. Gosto podrastje neprehodno poraščeno z nizkimi borovci, praprotjo, koprivami in robidovjem zahteva previdnost, vendar kmalu znižam kriterije, tako za previdnost glede stopanja v neznano podlago, kot tudi za trnje, koprive in ostalo pikajočo nadlogo. Orjem po rastju, upam, da se mi noge ne ukleščijo med kake korenine, da ne stopim v prazno, bolečine ob trganju kože zaradi trnov ne čutim več, noge silijo v dolino, korak za korakom čutim bližino odrešitve. Kmalu zagledam pred sabo tri trejlaše in dve označbi trase. Sočasno me preplavi občutek sreče, ki ga kot tank pregazi občutek togote, ki se je hranila iz spoznanja neodgovornega, nepremišljenega ravnanja, togota, ki je bila posledica zavedanja, da sem se pustil ujeti v past lastne nepremišljenosti. Prvi koraki po trasi so minili v hitrem tempu, a kmalu so noge postale krhke, mehke, prazne, tresle so se. Adrenalin, ki me je držal opreznega in na obratih v trenutkih izgubljenosti in iskanja izhoda je začel popuščati. Ugotovim, da v času iskanja rešitve nisem ne pil ne užil gela, bil sem prazen. Praznina je bila na nivoju kalorij, kot tudi na nivoju notranje, psihične sfere. Kratek pomislek, da vse skupaj zaključim predčasno, pokličem pomoč in se pustim odpeljati v cilj, prekinem z ugotovitvijo, da sem tu pravzaprav točno zato, točno zaradi težkih trenutkov, ki mi predstavljajo izziv in s tem možnost, da znova presežem samega sebe, da sam sebe zmotiviram, da se dvignem na nivo osebne rasti, na katerem še nisem bil. Take priložnosti ni vsak trenutek, vsak dan, tako priložnost imam sedaj, sam sem si jo nehote pripravil, za to moram biti hvaležen in moram jo izkoristiti. Mehke, prazne noge v počasnem a tekaškem koraku priganjam do okrepne postaje, kjer pojamram o svojem blodenju po Smrekovcu, vzamem le košček lubenice in ob spremstvu vzklikov prostovoljcev, če bom samo to, zapustim postajo in že prehitevam trejlaše, ki so me v času iskanja izhoda iz izgubljenega položaja prehiteli. Dohitim tudi drugouvrščeno žensko, ji, skoraj malo naduto, ponudim sodelovanje, da prehitiva prvouvrščeno, a ji noge tega niso omogočale. Sam hitro napredujem, a me načenja energetska in psihična praznina. Uspem še enkrat zaiti za dobrih sto metrov, a se hitro obrnem in bolj osredotočen na zastavice, ki označujejo traso, nadaljujem pot. Na okrepčevalnici pri domu na Smrekovcu me prostovoljke prijazno pogostijo in hitro nadaljujem pot proti vznožju Uršlje gore, a se tempo vseeno precej umiri, energije v nogah ni prave, pravzaprav je telo prazno. Drugouvrščena ženska me večkrat prehiti, potem jaz njo, dokler s počasnim korakom le ne zaostanem. Na okrepni postaji pod Uršljo goro, se ne zadržujem dolgo, a korak v Uršljo strmino je počasen, klaveren tempo je postajal grotesken, komaj sem še pariral tempu pohodnikov, ki že tradicionalno preko 80 let vsako soboto obiščejo vrh Uršlje. Odločim se dodati malo goriva v kri, četudi mi ni pasalo, kar je že svojevrstna zmaga. Zaužit gel vzpodbudi krčenje želodca in v trenutku je vsebina želodca zagledala luč sveta, bil sem povsem podrt, a vsaj počasen pohodni korak mi je ostajal zvest, če že ne vsebina želodca. Prijazen in zaskrbljen pohodnik je opazil mojo muko, mi ponudil pomoč, a sem mu razložil, da je to samo razvojna faza preskoka na višji nivo, ki pride, vedno pride. Sumničavo me je opazoval in se skeptično spraševal, če bo res še s tega fanta kdaj kaj uporabnega. Sam sem sicer trpel ob pogledu na svoje počasne noge, a šel sem korak za korakom, prazen. Na vrhu se spomnim trejla, ko sva z Rokom prišla do vrha, komaj, in sem se pred mizo okrepne postaje ulegel na tla in hotel zaspati. Tedaj mi je Rok ponudil kozarec kokakole in vem, da sem nemudoma oživel. Ta izkušnja mi je pomagala. Spijem nekaj črnih požirkov in že se začnem spuščati, korak postaja vedno sigurnejši, hitrejši, občutek življenja se vrača. Dolg spust me oživlja, koncentracija mi bistri oko, koraki spretno božajo kamne in skale, mehka pot zdravi utrujene noge, glava zbrano kalkulira naslednje poteze. Nekoliko utrujen, a v valu zanosa od zadnje postaje nadaljujem proti kamnolomu, kjer me čaka še nekaj sto višincev in prav toliko spusta. Škarja mi napiše, da je že v cilju in da me pričakuje. Vesel, da je Škarji uspel po zmagi na Pušelcu še en odličen rezultat. Počasi napredujem po enoslednih poteh nad kamnolomom. Sonce se upre v breg, vročina narašča, to je dober trening za Spartathlon, grem do konca. S počasnim, a zanesljivim korakom napredujem do najvišje točke, kjer se prelomi teren in sledi zadnji spust, ki mi ne dela težav. Dvignem tempo, kotički ust se vihajo navzgor, prvič pogledam na uro in ugotovim, da mi lahko navkljub vsem prigodam uspe priti v precej spodobnem času v cilj, navdušen predvsem nad tem, da pravočasno pobegnem najhujši vročini in soncu. Kakih dvesto metrov pred ciljem me ves nasmejan pričaka Škarja, ki je za dve minutki tokrat prepustil stopničke konkurenci. Škarja, res si top! Objeta pretečeva še zadnjih nekaj metrov in ob navijanju ponosne Mojce z zadovoljstvom zaključiva traso, a dirka K24 še ni končana. Prične se pregled trenutne lokacije Filipa, Roka in Borisa ter bosonogega Ivija, kot prvega iz ekipe pa pričakam Denisa, ki je bil tokrat mentor prijatelju na 50 km trasi. Vsi še na trasi, časa za hladen tuš je dovolj.
Opravimo z dobršnim delom regeneracije in sledi prijetno druženje in navijanje. Denis dobro opravi nalogo mentorja, vajenec uspešno zaključi 50 km traso in po nekaj besedah je že sklenjen pakt, da na UTVV 2025 napade 100-milko. Po moje mu že žal, da sva se spoznala.
Rok z osebnim rekordom trase zadovoljno odteče zadnjih nekaj metrov in se zasluženo veseli uspeha. Rok letos si noro napredoval, ponosen sem nate!
Navdušenje ciljnega prostora napoveduje prihod bosonogega Ivija v cilj. Neverjetno, v 22 urah je bos opravil s traso, sam sem ob prvem poskusu z njo opravil v dobrih 26 urah in skoraj podlegel utrujenosti, Ivi pa igrivo nasmejan, bos, priteče v cilj, brez ene same praskice enostavno neverjetno. Bos, 100 kilometrov, po skalah, koreninah, kamnih, blatu, travi, makadamu, in kombinaciji vsega naštetega, v soncu, temi, v pičlih 22 urah. Totalen presežek!
Nekaj minut za njim borbo s samim seboj zaključi Boris, ki mu rezultatski rekord po začetni krizi sicer ni uspel, a znova si je dokazal, da vztrajnost in borba vodita naprej, do cilja.
Filip v svojem stilu ves dan kljubuje soncu, vročini, se spopada z žuli in ostalimi neprilikami trejlaša. Njegov pristop resnično zahteva polno predanost in vztrajnost najvišje kvalitete. Po slabih 25 urah zadovoljen prispe v cilj, kjer ga, kot vedno, zvesto čaka njegova Katja.
Vsi moji fantje so v cilju, v sebi prežet z dobrimi občutki, pomirjen in ob zavedanju, da smo vsi skupaj brez poškodb in z novo globoko izkušnjo v srcu, se prepustimo ritmom glasbe in zaplešemo v noč in gremo novim avanturam naproti.
Ob tej priložnosti se vsem lepo zahvalim za nepozabne trenutke na terenu, res prijaznim in ustrežljivim prostovoljcem pa tudi vsem tistim, ki ste z mano tako, na daljavo, v mislih. Skupaj pišemo nepozabno zgodbo! Hvaležen.
TEHNIČNI PODATKI:
- naziv: K24 trail 100 km
- razdalja: 94,5 km (to je razdalja po ceniku, gorenjci si privoščimo še nekaj kilometrov gratis, vsaj čez 100 je treba prilesti, da ne gre zgolj za lumpi tek
- višinski metri vzpona: 5.420 m
- višinski metri spusta: 5.420 m
- vreme: sončno, jasna noč, čez dan med 30 in 35 °C, ponoči okoli 25 na vrhovih gora kaka stopinija niže
- podlaga: gozdne poti, makadam, kamni, skale, asfalt
- poraba energije: 8.210 kCal
- število korakov: 111.218
- poškodbe: rahla bolečina kite, ki se pripenja na izbočeno kost desno od kolena desne noge (je praktično že ok), nekaj raztrganin kože od prebijanja skozi gosto podrast, ko sem s kazalcem v zraku iskal odrešitev
- razlika med telesno težo pred in po zaključku: 0 kg (67,6 kg - 67,5 kg)
- povprečna hitrost: dobrih 8,46 minut/kilometer kar je 7,1 km/uro
- hrana: 2 dcl juhe, 1x košček štrudla, 4 kose banane, 15 kosov lubenice, 13x gel, 4x liter Coca-Cole, 4x liter vode, 0,5 x liter energijskega napitka
- uvrstitev: 11. mesto med vsemi, 9. mesto med moškimi (110 trejlašev na štartu, 95 nas je prišlo v cilj, 15 jih je odstopilo)
- zaznane napake z moje strani glede pristopa: slaba tehnična priprava na trail -> nisem naložil sledi na uro -> nisem si pripravil razpredelnice s časovnico in napredovanjem -> slaba osredotočenost na oznake na trasi -> 80 kilometrov me je v prste na nogi in podplat špikal kamenček, ki je zašel skozi luknjo v nogavici, pametnejši popusti, jaz do konca nisem popustil...
- dosežen čas: 14 ur 53 minut in 18 sekund
Še nekaj fotografij po vsem tem tekstu - KLIK.
Matej
