- 27 Feb 2025, 16:32
#373134
Pred tedni zanimiv vzpon na Stol, ki sem ga na kratko povzel. Morda bo komu zanimivo branje.
======
Kam bom šel danes odteč? Morda grem na sprehod okoli Brda, morda se izgubljati v Udin Boršt... V glavi mi še odmeva glas moje drage: "Moja dva sta šla pa na Stol!" Med vožnjo proti domu se mi pojavlja vprašanje: zakaj ne bi šel na Stol? Zimske razmere – sneg, led, mraz, noč, samota, višinci in kilometri – so kot narejene za četrtkov nočni podvig. In tako sem rekel: "Grem!"
Po prihodu domov začnem mirno pripravljati nahrbtnik - komplet prve pomoči, naglavna lučka z rezervno baterijo, oblačila in seveda, dereze. Prejšnja zimska izkušnja, ko sem na Stolu zdrsnil in dvakrat ušel skoraj gotovi smrti, sem spoznal, da v sneg ne smem nikoli nepripravljen in da ne smem podcenjevati razmer Zato si v nahrbtnik stlačim še rezervna oblačila, liter tople vode, malo zdrave pameti in že se peljem proti izhodišču.
Ob odhodu sem čutil, kako me skrbi moje drage in zaupanje napolnjujeta – njene besede so mi dale občutek, da mi zaupa, da ve, da bom ustrezno odreagiral ob vsakršni nepredvidljivi situaciji. Vozil sem se proti izhodišču, ko so me njena sporočila vabila na kratek obisk s poljubom pred odhodom v višave. Topel sprejem, objem in poljub so bili kot majhen zaklad, ki mi je dvignil raven odgovornosti, in tako sem brez oklevanja pogledal na uro ter se začel vzpenjati proti vrhu.
S prijaznim in zbranim korakom prečim travnik, prve strmine se lotim rezervirano, počasi se ogrejem, v dobre pol ure sem že pri Valvazorjevi koči, a jo zaradi goste megle komaj opazim. Ob prečenju srednjega dela gore prostor med kamnito podlago zavzema sneg, mestoma led. Tukaj nekje se zavije za Žirovniško pot proti vrhu stola. Pojačam moč naglavne svetilke, a v bleščeči megli vidim še manj. Po krajšem iskanju, najdem pravo pot in začnem se vzpenjati. Manjše zaplate snega in ledu me opozorijo, da bo potrebna previdnost pri sestopu, a pri vzpenjanju ni bilo čutiti posebnih težav.
Svoboden in preudaren korak me nosi višje, medtem ko palici krepko zabadam skozi zasneženo podlago, a hkrati pogrešam krpljice na konicah.
Temačnost, gosta megla, sledim stopinjam predhodnikov, ki so čez dan in prejšnje dni nakazali smer moje hoje. Stopam po ozki shojeni poti, na levi se podlaga izgublja v črnino. Misli mi večkrat uidejo, sprašujem se, kako nam uspe v življenju hoditi pogosto povsem na robu, kjer je en sam korak v napačno smer lahko poguben, a hkrati si življenjsko pot kot pot na vrh gore bogatimo z različnimi pristopi, smermi, opremo, družbo. Pomemben je pogum, da hodiš po poti, da si osredotočen na pravo glavno smer, gor, na tej poti pa se prepuščaš, prilagajaš in se zavestno usmerjaš tako, da nepopisano praznino do vrha kar čimbolje izpopolniš in obogatiš, včasih z vsem, drugič s praznino, da je le občutek čimbolj izpopolnjujoč.
Kje so stopinje, kje je sled, se vprašam, ko je okoli mene vse belo, brez ene same stopinje, še moje so se le sramežljivo kazale iz poledenelega snega. Splezam na balvan, ki ni bil prekrit s snegom, se za hip ustavim, napnem oči in skušam ugotoviti, kje sem, kam moram iti. Ker nisem za nobeno smer dobil posebnega navdiha, ker je bilo vse zasneženo belo, se odločim slediti nazaj svojim stopinjam, dokler ne uzrem shojene poti. Previdno splezam s skale in kmalu najdem stopinje in se veselim hoje po pravi poti. Veselje kmalu zamenja skrb.
Znova izgubim sled, se za hip ustavim, gosta megla se v trenutku razblini, razgledam se naokoli in s strahospoštovanjem zagledam grapo s katere sem lani skoraj vzel konec, višje pred mano vrh Stola, nad njim jasno, zvezdnato nebo, luna, skale, grapa, sneg. Vse je bilo tako veliko, kaj veliko, ogromno, gromozansko, jaz pa sem se počutil tako majhnega, drobnega, nebogljenega, skoraj me ni bilo. Površno bi lahko povzel, da sem se ob pogledu na to neskončno naravo nepomembnega, a kmalu me je doletelo ravno obratno spoznanje. To da sem živ in da živim vsak trenutek življenja, ki mi ga je vesolje dalo, da do skrajnosti živim srečo, ki mi je bila dana, to je pomembno, jaz sem pomemben in ob tem sem čutil globoko obvezo in hvaležnost, ker sem tukaj, zdaj.
Podoživel sem trenutek groze, ko sem ob sestopu po zasneženi in ledeni grapi zdrsnil in se neopremljen nisem mogel zaustaviti, z nohti sem praskala po ledu, iskal rešilno bilko, a hitrost drsenja se je povečevala, prepad se je bližal, zagrebel sem prste v led in kratek pas razdrapanega snega me je upočasnil, ustavil sem se in opazoval, kako je ena izmed mojih palic izginila preko roba prepada – trenutek, ki se mi je vtisnil v spomin kot opomnik na minljivost, nepremišljenost, neumnost.
Po odvrtenem filmu se obrnem, naredim nekaj metrov do mesta, ki se mi je zdel dovolj varen, da si namestim dereze. Zadovoljen, da nisem tvegal in da sem sprejel pravo odločitev in si pravočasno nadel dereze nadaljujem pot po grapi direktno proti sedlu. Kmalu pod sabo, komaj je segala iz debele plasti snega, zagledam rdečo smerno tablico z napisom "Stol 10 min". S hitrim korakom prvo stopam po uhojeni poti, potem se zaženem naravnost proti vrhu. Dereze z vsakim korakom zarežejo sled v zglajeno ledeno skorjo snega in hipoma se znajdem na vrhu sveta, vsaj tistega mojega, ki me obdaja. Razgledam si širjavo na vse strani, občutek izbora lastne poti pri sestopu, ki me asociira na izbor življenjske poti, ter rahla spodbuda ledenega vetra me odneseta v smeri Prešernove koče.
Na grebenu od sedla do Prešernove koče se obrnem proti vrhu Stola, pogledam v razprostrano zvezdnato nebo, luno, temno globel pod mano, vse je tako spokojno in mirno. Zajame me občutek, kot sem ga doživel, ko sem se na jadranju sredi odprtega morja nenadoma odločil, da skočim v morje in v nekaj sekundah sem bil povsem sam s seboj, nad mano širno nebo, pod mano neskončna globina. Svoboda, notranji mir.
Naglavna lučka mi utripne, kar je znak, da je baterija skoraj izpraznjena. Ravno pravi čas, da sem se zatekel v zavetje koče in stisnjen v kot z ledenimi prsti zamenjal baterijo. Odločen, da sestopim po Zabreški smeri, se začnem hitro spuščati, a se kmalu znajdem na beli površini, brez gazi, ene same sledi, vidljivost je bila skoraj nična, morda nekaj metrov. Začnem se obračati, nekaj previdnih korakov v levo, nekaj v desno, dol, gor. Ne najdem poti, le še svoje stopinje. Mirno se odločim, da naredim nekaj metrov raje navkreber, ker se mi je zdel vsak korak dol v neznano globino preveč tvegan. Kmalu najdem nekaj starih stopinj, ki jim sledim, pot je prava, občutek me je peljal v pravo smer in kmalu pridem na mesto zasneženega melišča, kjer sem se lansko zimo, kmalu po opisanem zdrsu znova znašel v kočljivi situaciji. Pri prečenju sneženega jezika, ki je prekriva melišče je namreč zmanjkalo uhojenih stopinj in nisem mogel varno ne nazaj ne naprej. S krvavimi rokami, s katerimi sem pred slabo uro krčevito grabil za ledeno podlago in se skušal med drsenjem proti globeli zaustaviti, sem s preostalo palico klesal stopne ploskve v led in se vendarle uspel rešiti pogubi. Tokrat je bilo snega manj, dereze so varno opravile z nalogo in že sem tekel po poti in hitro izgubljal višince, snežno podlago začnejo prekinjati skale in kamenje in kmalu se odločim sneti dereze. V prijetnem tekaškem tempu hitro pridem do Valvazorjeve koče, kjer se odločim da do akumulacijskega jezera sestopim kar po cesti in s povišano frekvenco vrtenja nog v dobrih dvajsetih minutah varno sedem v svoj avto in s tem zaključim čudovito, fizično, predvsem pa duhovno polno in bogato nočno izkušnjo zimskega Stola.
Ta izkušnja me je napolnila s hvaležnostjo, pogumom in globokim spoznanjem, da je življenje dar, ki ga je treba ceniti in se aktivno soočati z izzivi, ki nam jih življenje prinaša in nam ga z njimi bogati.
Hkrati pa se mi zdi pomembno razviti sposobnost, da lahko iz povsem vsakdanjih pripetljajev in drobnih dogodkov črpamo nauke, energijo in motivacijo za naslednje korake. Prav v vsem se skriva moč!
Skromen albumček - KLIK.
Matej
======
Kam bom šel danes odteč? Morda grem na sprehod okoli Brda, morda se izgubljati v Udin Boršt... V glavi mi še odmeva glas moje drage: "Moja dva sta šla pa na Stol!" Med vožnjo proti domu se mi pojavlja vprašanje: zakaj ne bi šel na Stol? Zimske razmere – sneg, led, mraz, noč, samota, višinci in kilometri – so kot narejene za četrtkov nočni podvig. In tako sem rekel: "Grem!"
Po prihodu domov začnem mirno pripravljati nahrbtnik - komplet prve pomoči, naglavna lučka z rezervno baterijo, oblačila in seveda, dereze. Prejšnja zimska izkušnja, ko sem na Stolu zdrsnil in dvakrat ušel skoraj gotovi smrti, sem spoznal, da v sneg ne smem nikoli nepripravljen in da ne smem podcenjevati razmer Zato si v nahrbtnik stlačim še rezervna oblačila, liter tople vode, malo zdrave pameti in že se peljem proti izhodišču.
Ob odhodu sem čutil, kako me skrbi moje drage in zaupanje napolnjujeta – njene besede so mi dale občutek, da mi zaupa, da ve, da bom ustrezno odreagiral ob vsakršni nepredvidljivi situaciji. Vozil sem se proti izhodišču, ko so me njena sporočila vabila na kratek obisk s poljubom pred odhodom v višave. Topel sprejem, objem in poljub so bili kot majhen zaklad, ki mi je dvignil raven odgovornosti, in tako sem brez oklevanja pogledal na uro ter se začel vzpenjati proti vrhu.
S prijaznim in zbranim korakom prečim travnik, prve strmine se lotim rezervirano, počasi se ogrejem, v dobre pol ure sem že pri Valvazorjevi koči, a jo zaradi goste megle komaj opazim. Ob prečenju srednjega dela gore prostor med kamnito podlago zavzema sneg, mestoma led. Tukaj nekje se zavije za Žirovniško pot proti vrhu stola. Pojačam moč naglavne svetilke, a v bleščeči megli vidim še manj. Po krajšem iskanju, najdem pravo pot in začnem se vzpenjati. Manjše zaplate snega in ledu me opozorijo, da bo potrebna previdnost pri sestopu, a pri vzpenjanju ni bilo čutiti posebnih težav.
Svoboden in preudaren korak me nosi višje, medtem ko palici krepko zabadam skozi zasneženo podlago, a hkrati pogrešam krpljice na konicah.
Temačnost, gosta megla, sledim stopinjam predhodnikov, ki so čez dan in prejšnje dni nakazali smer moje hoje. Stopam po ozki shojeni poti, na levi se podlaga izgublja v črnino. Misli mi večkrat uidejo, sprašujem se, kako nam uspe v življenju hoditi pogosto povsem na robu, kjer je en sam korak v napačno smer lahko poguben, a hkrati si življenjsko pot kot pot na vrh gore bogatimo z različnimi pristopi, smermi, opremo, družbo. Pomemben je pogum, da hodiš po poti, da si osredotočen na pravo glavno smer, gor, na tej poti pa se prepuščaš, prilagajaš in se zavestno usmerjaš tako, da nepopisano praznino do vrha kar čimbolje izpopolniš in obogatiš, včasih z vsem, drugič s praznino, da je le občutek čimbolj izpopolnjujoč.
Kje so stopinje, kje je sled, se vprašam, ko je okoli mene vse belo, brez ene same stopinje, še moje so se le sramežljivo kazale iz poledenelega snega. Splezam na balvan, ki ni bil prekrit s snegom, se za hip ustavim, napnem oči in skušam ugotoviti, kje sem, kam moram iti. Ker nisem za nobeno smer dobil posebnega navdiha, ker je bilo vse zasneženo belo, se odločim slediti nazaj svojim stopinjam, dokler ne uzrem shojene poti. Previdno splezam s skale in kmalu najdem stopinje in se veselim hoje po pravi poti. Veselje kmalu zamenja skrb.
Znova izgubim sled, se za hip ustavim, gosta megla se v trenutku razblini, razgledam se naokoli in s strahospoštovanjem zagledam grapo s katere sem lani skoraj vzel konec, višje pred mano vrh Stola, nad njim jasno, zvezdnato nebo, luna, skale, grapa, sneg. Vse je bilo tako veliko, kaj veliko, ogromno, gromozansko, jaz pa sem se počutil tako majhnega, drobnega, nebogljenega, skoraj me ni bilo. Površno bi lahko povzel, da sem se ob pogledu na to neskončno naravo nepomembnega, a kmalu me je doletelo ravno obratno spoznanje. To da sem živ in da živim vsak trenutek življenja, ki mi ga je vesolje dalo, da do skrajnosti živim srečo, ki mi je bila dana, to je pomembno, jaz sem pomemben in ob tem sem čutil globoko obvezo in hvaležnost, ker sem tukaj, zdaj.
Podoživel sem trenutek groze, ko sem ob sestopu po zasneženi in ledeni grapi zdrsnil in se neopremljen nisem mogel zaustaviti, z nohti sem praskala po ledu, iskal rešilno bilko, a hitrost drsenja se je povečevala, prepad se je bližal, zagrebel sem prste v led in kratek pas razdrapanega snega me je upočasnil, ustavil sem se in opazoval, kako je ena izmed mojih palic izginila preko roba prepada – trenutek, ki se mi je vtisnil v spomin kot opomnik na minljivost, nepremišljenost, neumnost.
Po odvrtenem filmu se obrnem, naredim nekaj metrov do mesta, ki se mi je zdel dovolj varen, da si namestim dereze. Zadovoljen, da nisem tvegal in da sem sprejel pravo odločitev in si pravočasno nadel dereze nadaljujem pot po grapi direktno proti sedlu. Kmalu pod sabo, komaj je segala iz debele plasti snega, zagledam rdečo smerno tablico z napisom "Stol 10 min". S hitrim korakom prvo stopam po uhojeni poti, potem se zaženem naravnost proti vrhu. Dereze z vsakim korakom zarežejo sled v zglajeno ledeno skorjo snega in hipoma se znajdem na vrhu sveta, vsaj tistega mojega, ki me obdaja. Razgledam si širjavo na vse strani, občutek izbora lastne poti pri sestopu, ki me asociira na izbor življenjske poti, ter rahla spodbuda ledenega vetra me odneseta v smeri Prešernove koče.
Na grebenu od sedla do Prešernove koče se obrnem proti vrhu Stola, pogledam v razprostrano zvezdnato nebo, luno, temno globel pod mano, vse je tako spokojno in mirno. Zajame me občutek, kot sem ga doživel, ko sem se na jadranju sredi odprtega morja nenadoma odločil, da skočim v morje in v nekaj sekundah sem bil povsem sam s seboj, nad mano širno nebo, pod mano neskončna globina. Svoboda, notranji mir.
Naglavna lučka mi utripne, kar je znak, da je baterija skoraj izpraznjena. Ravno pravi čas, da sem se zatekel v zavetje koče in stisnjen v kot z ledenimi prsti zamenjal baterijo. Odločen, da sestopim po Zabreški smeri, se začnem hitro spuščati, a se kmalu znajdem na beli površini, brez gazi, ene same sledi, vidljivost je bila skoraj nična, morda nekaj metrov. Začnem se obračati, nekaj previdnih korakov v levo, nekaj v desno, dol, gor. Ne najdem poti, le še svoje stopinje. Mirno se odločim, da naredim nekaj metrov raje navkreber, ker se mi je zdel vsak korak dol v neznano globino preveč tvegan. Kmalu najdem nekaj starih stopinj, ki jim sledim, pot je prava, občutek me je peljal v pravo smer in kmalu pridem na mesto zasneženega melišča, kjer sem se lansko zimo, kmalu po opisanem zdrsu znova znašel v kočljivi situaciji. Pri prečenju sneženega jezika, ki je prekriva melišče je namreč zmanjkalo uhojenih stopinj in nisem mogel varno ne nazaj ne naprej. S krvavimi rokami, s katerimi sem pred slabo uro krčevito grabil za ledeno podlago in se skušal med drsenjem proti globeli zaustaviti, sem s preostalo palico klesal stopne ploskve v led in se vendarle uspel rešiti pogubi. Tokrat je bilo snega manj, dereze so varno opravile z nalogo in že sem tekel po poti in hitro izgubljal višince, snežno podlago začnejo prekinjati skale in kamenje in kmalu se odločim sneti dereze. V prijetnem tekaškem tempu hitro pridem do Valvazorjeve koče, kjer se odločim da do akumulacijskega jezera sestopim kar po cesti in s povišano frekvenco vrtenja nog v dobrih dvajsetih minutah varno sedem v svoj avto in s tem zaključim čudovito, fizično, predvsem pa duhovno polno in bogato nočno izkušnjo zimskega Stola.
Ta izkušnja me je napolnila s hvaležnostjo, pogumom in globokim spoznanjem, da je življenje dar, ki ga je treba ceniti in se aktivno soočati z izzivi, ki nam jih življenje prinaša in nam ga z njimi bogati.
Hkrati pa se mi zdi pomembno razviti sposobnost, da lahko iz povsem vsakdanjih pripetljajev in drobnih dogodkov črpamo nauke, energijo in motivacijo za naslednje korake. Prav v vsem se skriva moč!
Skromen albumček - KLIK.
Matej
