Dragi moji,
Tudi moja Golada se je zgodila, in to po skoraj natančno desetih letih!
Takole je bilo:
- začel sem seveda s tradicionalno zamudo ene 10 min . Skrbelo me je, kje se skriva kondicija in ali je bo dovolj, da bom zmogel tole nekdaj standardno ruto. Kdo bi si mislil, župankovič je povsod nas*al parkomate... (Ko smo bli mi mladi, je blo vse drugač!)
- sonček je sijal in ptički so peli in Ljubljanica žuborela, tako da si nisem mogel drugače, kot da sem si zavezal superge in krenil po poti klasične Golade.
- Zanimivo, vmes so prenovili mostiček čez Gruberjev prekop, ni več možnosti za dirko po cik-cak stopnicah
- potem gor po Goljufivih stopnicah (komu se pa še da okol po celem klancu...) in naprej do konca asfalta. Tukaj sem prvič zahodil, ker je pač sapa bežala in me je skrbelo, ali je bom dovolj nalovil do vrha Golovca
- pa ni bilo problema. Odkopitljal sem naprej najprej mimo observatorija in potem do Becelovega vrha, kjer sem se pa nekako izgubil in zašel na bonus lutnturo po desnem bregcu (namesto dol po poti) - nekako sem ves čas iskal začetek nekoč ljubega mi Egometra, pa me je ovirala čisto drugačna konfiguracija dreves (kaj naredi 10 let...)
- pri Štiripotju (kjer je navadno vodna postaja na Teku trojk) sem spoznal svojo zmoto in se načudil drogom na prostem, kjer bi lahko tudi naredil nekaj vzmikov (morda kdaj drugič)
- in potem se je začel Egometer! Ker do njega še vedno gojim spoštovanje, sem se ga lotil bolj ljubiteljsko, počasi in z andohtjo. Niti enkrat se mi med noge ni zapodilo kako ljubko ščene ali kdo drugi, tako da sem lahko doziral pulz in tempo
- Vrh Golovca se mi je prismejal na nekako 39. minuti. Bravo mi! Zdaj je treba samo zdržat do konca skoz Hrušico.
- spust je bil večinoma lahkoten, na poti sem srečaj Cyclopa, ki je spešil na kolesih proti vrhu, pa tudi pot sem še kar poznal (npr. finte, kje prečkat cesto in kdaj kje pospešit, da te ne povozijo)
- končno: šprint ob Ljubljanici na koncu proti Goce Delčeva se JE ZGODIL! Nekako sem se spominjal, da je bil nekoč daljši, a to je bilo morda zato, ker sem takrat res šprintal in mi je pri tem za vrat dihal Jusuf. Dober motiv, vam povem!
Tako, bilo je lepo, Garmin je za 9,7 km pokazal 1:05:55, od tega 5:55 hoje in 1:00:00 teka. Z rezultatom sem zelo zadovoljen, kot tudi z dejstvom, da sem pretekel Golado in mi pri tem ni odpadla niti ena noga!
Včasih je bil to naš tedenski standard in je bilo zato tudi telo v precej boljši kondiciji -> trojke ali pa polovička so bili potem izi pizi džepenizi.
Zakaj že tega ne prakticiramo več?
Moramo ponovit in udarit še eno analizo.
APROV?
Vse vas ima rad
Vaš nadvojvoda Pegaz
Lep let, Pegaz
Ahhh, I feel very Goladic today!
