Sicer sem enega sponzorja že navedel, ki me je podpiral pri tem teku.
No, pa ga bom še enkrat vseeno omenil, in seveda tudi ostale sosponzorje, ki so me podpirali, da sem lahko realiziral ta tek.
No, ko sem štartal v Ljubljani z vlakom do Zagreba semi si dejal da bo tuga.Pa sem se motil.Na vlaku sem spoznal v kupeju gospo, ki je prepotovala
Ande, Peru in vsa znamenita Inkovska mesta.Bilo mi je v veselje poslušati vsa ta doživetja.Teh trenutkov je bilo kmalu konec, ko smo z vlakom prispeli na Zagrebški Glavni kolodvor - železniško postajo.
Od tu pa sem se z taksijem odpravil do avtobusne postaje.Sam taksist je dal izredno visoko ceno.To sem opazil potem, ko sem že izstopil.Ampak si nisem več toliko gnal k srcu, ker sem vedel da je še lep del potovanja pred menoj.
Na samem Zagrebškem letališču je čas hitro mineval do odhoda z avionom.Čeprav sem prvičkrat letel z avionom me ni bilo strah.Nasprotno neučakano kot otrok, ki čaka na svojo igračko sem čakal ta polet.
Ko smo bili že vsi v avionu so se prijazne stevardese
sprehajal gor in dol, in kontrolirale če je vse v redu.
Avion je končno ogrel svoje motorje in se pognal proti koncu letališke steze.Bilo je hecno, ko smo se z nosom aviona dvignila, kot da bi hoteli iti na Šmarno goro
.Na vrhu pa nas je čakalo izredno lepa belina, ki me je spominjala na zasnežene vršace, ki te očarajo s svojo snežno lepoto.
Kljub prvemu poletu sem kmalu padel v globok spanec.Tako me je moral stevardesa prebuditi, da sem dobil svoj obrok.No sedaj vem kaj moram storiti, ko se bom ponovno peljal z avionom, če hočem priti v kontakt s stevardeso
.
Sam polet do Istanbula je minil kar hitro cirka eno uro in slabih 50minut.
Ko sem iz zraka, ker sem seveda sedel poleg okna takoj zagrabil fotoaparat in naredil posnetek Istanbula iz zraka.[img]
Kmalu smo se razpršili po samem letališču.Ki se mi je zdel podoben nekakšnemu velikemu kurniku
.Ljudi je bilo res veliko in polno vhodov in vseh sort ras itd.Imel sem cirka tri ure časa, da si jo malce ogledam.Ni bilo kaj zanimivega videti, ampak ko sem zagledal igralni kotiček za otroke.No, to pa moram poslikati že zaradi Lučkota in Bajsija
.
No, da ne bi povedal o samo igralnicah za otroke.Pa še kaj sem med drugim srečal na samem letališču zanimive familije.
Ravno tako je minil čas iz Istanbula do samega Ammana.
Tam pa me je očaral nočni pogled nad samim mesto.Polno lučk kot da bi gledal blejsko jezero na katerem je polno lučk na blejsko noč.Moram rečti, da so vse ceremonije potekale dokaj gladko.Samo to se mi je najbolj smešno zdelo, ko smo na vsakem letališču mogli skozi ene vrste rentgen.In vse kar je človek imel na sebi kovinskega je zabrnelo.Sam sem imel usnjene čevlje z zakovicami in mi je piskalo.Na meni je ostala samo srajca in odpete, skoraj odpete hlače.Tako sem bos šel skozi vse te radarje.
Na Ammanskem letališču me je čakal taksist, ki me je odpeljal do mojega hotela.Tako sem videl, da sem si zorganiziral vse skupaj izredno dobro.Z čimmanjšimi skrbi kako priti do samega hotela.
Seveda takoj spat, ker je bila ura 3ponoči na ponedeljek.Sobo sem imel pripravljeno in sem samo padel vanjo.Ko sem prišel v sobo sem bil kar presenečen, ampak to pozitivno, resnično.Tako je bila urejena.Nekakšna predsoba, kopalnica z wc-ejem, in spalni prostor posebej.
Zjutraj se zbudim in takoj na zajtrk, da se malce nafilam s hrano.Tudi tu je potekalo vse v redu.Samo preveč, saj malce preveč enolično je bilo drugače pa v redu.No, sicer pa kaj bom jamral, saj sem živ prišel nazaj.Takoj se odpravim opraviti spoznavni trening po Ammanu.Nisem si predstavljal, da bo to mesto tako veliko, resnično.
Ko sem v popoldanskem času šel raziskovat mesto malce bolj detajlno, če bi se lahko temu tako reklo.Sem videl, da ti ljudje živijo v popolnom drugem svetu in pravilih.Ki pri nas ne vem če bi funkcionirala, ne vem.
Kako to samo vozijo, kot kure v kokošnjaku.Nobenih smerokazov ne upoštevajo.Njihov edini način sporazumevanja v prometu je rdeča luč v semaforjih, kar ji sploh kaj je, bolj malo.In pa njihova sveta hupa.To ti hupajo, kot da bi bila ohcet ne pa promet v mestu.Če hočeš uporabiti taksi sploh ni problema, ker venomer vozijo naokoli in hupajo, da bi se prisedel.So značilne rumene barve, malce ameriški pridih taksijev.Taksistvo je pa toliko, da je praktično nemogoče ostati brez prevoza, da bi človek pešačil ali karkoli.Ravno tako avtobusi vozijo po svojem kavbojskem sistemu vožnje, kjer nikjer nisem zasledil kakega voznega reda, da bi obstajal.Ali bi se ga vsaj poskušali držati ni šans.
Ostali vozni park je pa veliko slabši kot pri nas.Ampak prometnih nesreč pa nisem videl vse dni.Samo predstavljajte si, da bi recimo od Kranjske gore pa do recimo do Ljubjane se peljal in ne uporabljal smerokazev.To bi bila norišnica.
Tak je njihov avtobus.Vsi so bolj manjši večjih je tako malo, pa še ti vozijo samo turiste iz hotelov.
No takšnili pa so njihovi taksiji
.
Do petka so dnevi hitro minevali.Ampak sem kljub temu dejal, da moram kak dan izkoristiti če sem že tukaj za kak obisk kake znamenitosti.
V četrtek sem se po zajtrku odpravil proti MOUNT NEBO neke vrsti svete gore, ki me je že iz samih prospektov vabila, da jo obiščem.
Izredno zanimiva lokacija, ko jo spoznaš da se se tukaj križale mnoge kulture in vere od islamske, krščanske, judovske in kaj jaz vem kaj bi vse lahko naštel.Samo vreme je bilo vse dni izredno lepo.No, kasneje sem izvedel, da je tako najmanj sedem mesecev v letu.Tukaj je veliko lepih znamenitosti, ki se jih splača ogledati.Pogled je segal z vrha točke vse do mrtvega morja, tiberijskega jezera, betlehema in tako dalje.
No tukaj je nekaj malega slikc, ki so dokaj zanimive.
Nazaj grede sem si ogledal tudi delavnico v kateri izdelujejo replike in po svojih zamislih izdelane reliefe, ki človeka impresionirajo s kakšno potrpežljivostjo to izdelujejo in to muslimani in kristjani skupaj.
Ostale slikce bom dal v galerijo.Ker jih je kar nekaj in seveda zanimivih.
Tudi ta dan je minil nekako tako hitro kot ostali v pričakovanju tekmovalnega dne.Zvečer smo imeli pasta party.Ko smo prišli v dvorano je bil že sam vhod izremno pester posebej za oči
.Oči so me kar bolele od te svetlobe
.Sama postrežba je bila nesramno dobra, ravno tako hrana ki smo jo dobili.Tedaj sem se pomnil na vse forumvce, ki skrbijo zato, da jim ne primanjkuje ogljikovih hidratov.
Drugače pa ti ljudje v Ammanu in njegovi bližnji okolici delajo sportsko lagano, kot bi nekateri dejali
Na tej prireditveni večerji sem spoznal tudi nacionalnega trenerja Jordanije, ki je tudi prisostvoval tej ceremoniji.
In sem se končno odpravil spat, kot vsak večer.Samo ta večer je bil nekaj posebnega saj niti zaspati nisem mogel pošteno, ker sem vseskozi mislil na jutrišnji dan
No, prišel je dan "D".Ob 5.15 nas je čakal avtobus, ki nas je odpeljal na samo zborno mesto, kjer smo kasneje startali.
Med vstopom v avtobus mi je začelo srce hitreje biti bim-bam,bim-bam, kot da bi vsak čas hotel štartati.Ampak bil sem pol pozitivnega adrenalina, in razpoložen, kot le kaj.Med potjo do tja sem se pogovarjal s Španci in vsi smo bili nasmejani, čeprav se nismo poznali dobro in razumeli.Ampak smeh in hihitanje je odvagalo svoje.
Na zbornem mestu, kjer imajo motoristi nekakšen svoj motoristični šov ali nekaj podobnega je bilo tudi zborno mesto vseh nas tekačev.Bilo je podobno mravljišču polno ljudi.
Opravil sem še zadnje formalnosti, ki sem jih moral pred samim startom misleč, da jih potem ne bo treba.Ampak sem kasneje spoznal da sem se motil.Mnogim sem stisnil roko v želji za čimboljši in čimlepši tek, da bi ga imeli vsi skupaj.Najprej so se odpravili tisti na 21km, nato na 42km in nazadnje mi na 50km.
Kva je moja pumpca delala, to je bilo noro, res noro.Pol se je pa kmal umirila, ko smo se bližali startni liniji.Za varnost je bilo poskrbljeno, kot da bi tekel sam george bush ne pa mi tekači vseh nacij.
Pred nami je stal avto na katerem je bila ura, ki je odštevala zadnjih sedem minut.Sedaj se spomnim ko zagledam tistih zadnjih 10 sekund in jih odšteva.Pol pa pok in imuri gremo raja do mrtvega morja.Na samem začetku se sploh nisem zavedal da tečem proti mrtvemu morju, tako sem bil zatopljen v samo dirko, resnično.Ko sem startal sem imel mešane občutke.Nisem vedel, ali naj dam plin kar na začetku do konca ali bolj pol.Ampak sem si dejal počasi Tomaž, počasi in se mi je obrestovalo.Nekako prvih dvanajst kilometrov sem tekel pod 160ud/minuto, ker sem vedel da me čaka še pekel pod morsko gladino, kar se tiče metrov.Ritem je potekal nekako v valovitem dejanju gor,dol in gor in dol, pa je šlo kar.
Pri sebi sem imel dva enervit gela, ki sem jih premetaval iz ene roke v druge in zopet nazaj.Ma kot da bi jajca držal v rokah ne pa gele
.
Nad nami je ves čas preletaval helikopter in manjše motorno letalo, ki se mi je zdelo na pogled podoben našemu pilatusu.Startal sem takoj za vodilno skupino in jo tudi nekaj časa držal.
Ta skupina se je čez nekaj časa začela oddaljevati, pa kaj sem hotel.
Kmalu pospravim svoj prvi gel in že sem imel eno roko frej.Je bilo že veliko bolje.Ko sem tekel proti cilju seveda nisem mogel gledati naokoli in nevem kaj opazovati.Ampak samo slikovno vnašati spomine v glavo.Na levi strani samo skalnato pobočje, ki me je spominjalo na kak kanjon, tako je to zgledalo.Med samim tekom sva se izmenjavala z enim Iračanom potem pa so prišle moje minute teka.Tedaj sem rekel, evo ti ga na Gorenjca oko Brda kako se trči
.Kamne upogneš Gorenjca pa ne boš upognil ha,ha.In ga začnem peglati počasi korak za korakom.Samo kaj ko pa je potem moja zadnja plat hotela iti na wc.Nikjer nobenega drevesa vse golo in boso zlodej frdamani.Ampak sem si dejal, da pa trpel pa ne bom, če hočem priti do konca dirke.Jordanska policaja sta me samo gledala kaj počnem.Nimaš kaj tako je hotelo biti pa konec.Z nekakšnim pogledom jima odvrnem lako je vama, ko vama ni treba na wc hudiča frdamanega.Pri nas je drugače, sem jima v mislih odgovarjal.Če te prime imaš lahko v bližini koruzo ali kaj podobnega hja, nimaš kaj.No nekaj časa sem imel mir, ampak ker zlodej nikakor ne počiva sem moral na 30km zopet pošiljati faks.Kako sem preklel vse te minute, ki sem jih prečepel v jarkih ob cesti, in na koncu pod drevesih.
Vedel sem da nisem jedel nikakršne solate ali kaj podobnega.Samo med samo tekmo nisem imel časa premišljevati kako in kaj je blo, ampak samo tečti.Narava je res kruta sem pomislil, ko sem tekel in pred seboj videl kako malo trave in podobnega imajo tukaj.Ampak veliko bi se lahko naučili kar se tiče prijaznosti od njih.Človek ne more verjeti kako so prijazni in gostoljubni, kar sem doživel še potem naprej.Tukaj ni ponarejenega nasmeha ali vsiljenega, ne.
Vsi so prijatelji med seboj muslimani, kristjani, židje in ostali kar jih je.Skupaj se družijo, skupaj delajo, smejejo.Sprejmejo človeka kakršen je ne po veri, ampak po duši sami.
Aleš prav imaš, ko se ozrem nazaj na tvoje besede, ki si jih zapisal, kaj si vse doživel tam doli med tistimi ljudmi, ki si jih srečal.Enostavno si videl tisto njihovo odprto srčno lepoto, nepokvarjeno dušo, ki jim veje iz srca.Ni pokvarjene tehnologije brez katere nekateri nemorejo.Ni hitrega tempa življenja, kot pri nas.Ljudje so bolj prijatelji med seboj, in vse ostalo.To mora človek enostavno doživeti drugače ne moreš verjeti.
Kmalu sem začel prehitevati ostale tekače, ki so starali na 42km teku in jih pozdravljal z roko.Pis brader
.
Med nami je še rotirala nekakšna reporterska ekipa, ki me je vprašala, če postanem za minutko in naredim intervju.A samo odvrnem da hitim proti cilju in da bom tam lahko kako bleknil.A hočete da neham tečt sem si mislil pri sebi, ali kaj?
Na koncu, na koncu sem odvrnil in hitel naprej.
Pred seboj sem vse več videl ljudi, ki so vse bolj pešačili.Ma sem si rekel, ljudje božji nehajte, da še mene ne zagrabi kaka panika
.
Vse bolj sem razumel besede Jordanskega trenerja, ko mi je govoril, da pozna vsak kilometer ceste in kaj nas vse čaka na koncu.Majhno a vendar presenečenje.Ni sicer veliko, ampak ravno toliko da ti jemlje zadnje atome moči, ki sem jo imel.Poleg tega pa me je spremljala še strahotna bolečina v trebušnih mišicah, ki se je stopnjevala vsak kilometer.Zadnje štiri kilometre vem, da sem izgubil najmanj 4minute.
Še pred ciljem sem videl vse več Beduinov, ki so tudi s kamelami krožili naokoli.Sedaj sem na obzorju videl finiš linijo, ki me je ločevala od mojih uresničenih sanj, da pretečem ta tek.
Ko sem prečkal črtno linijo sem mislil, da se mi bo duša in srce odtrgalo od telesa tako sem bil vesel.V meni se je nabralo jok, sreča, ko se mi je ura ustavila na 3h41minut.
Sanje so se mi uresničile.
Po zaužitju tekočine mi je pogled takoj ušel na samo mrtvo morje, ki sem ga imel sedaj priliko videti od blizu.Spomin mi je potem uhajal na vse pretečene kilometre, ki sem jih opravil , do tistega teka Ljubelj - Log pod Mangrtom in dalje seveda.
Tedaj sem rekel, kaj bi dal da bi se lahko poveselil v Brunarici v dobri družbi, ki ti da krila
.
Skratka vsem, ki dvigajo vzdušje v tem kotičku za analiziranje.
Končna tolažba mi je bil potem AMSTEL pivo, ki pa je bilo bolj grenko po ceni in okusu.
Ne bom pozabil na nepozabni poskus, da okusim slanost tega mrtvega morja.Najprej pomoči prst v morje, da ga okusim.Sem mislil, da mi bo jezik razžrlo tako se mi je zdelo slano.Sedja sem razumel vso to zgodbo o njegovi slanosti, ki jo ima.
Nekako se uspem pogrezniti do pasu, ko pa me je v riti začelo pečti kot hudiča, da sem takoj letel ven in kopalke dol.Hitro nekaj okoli pasu malo.Ma sem si mislil, boli me kaj si ostali mislijo ti Jordanci mene peče od soli hudiča, ko sem šel med tekom na wc.Stopim pod hladen tuš in se nato usedem na skalo, sem mislil, da sem dobil balzam pod ritjo tako je pasalo od tiste slanosti, ki sem jo doživel.Kasneje izvem, da je ta slanost izredno dobra za kožo.No, samo za mojo rit ni bilo dobro
.
Vso ceremonijo nisem kaj dosti razumel, ker so tako čudno govorili.In tudi jaz sem iskal vsebolj senco pri 36stopinjah, ni niti čudno.
Kmalu je prišel čas odhoda proti hotelu in mučno čakanje na vrnitev domov.
Žalosten sem bil predvsem zaradi tega, ker sem vedel da se vračam v Slovenijo, kjer vlada popolna zmeda med samimi ljudmi.No, izjema je seveda tekaški forum, kjer srečaš veliko prijaznih ljudi, ki ti želijo veliko dobrega.Ampak kaj hočemo tak je današnji svet.Prišli smo v Evropo sedaj jo imamo in vse skupaj z njo.V soboto sem si privoščil savno in đakuzi, ki mi je presneto prijalo.Navkljub temu, da sem imel potem noge popolnoma mehke, kot če bi popil najmanj en liter vina ali kaj jaz vem kaj podobnega.
Že tedaj sem mislil naprej na tekmo na Špičasti hrib, kjer sem tudi želel odtečti kar se da dobro.Samo sem vedel, da se nevem kako ne bo dalo, ker sem tekel prejšni teden v Jordaniji.Ampak poskusiti pa ni greh kajne?
To bi bilo vse kar sem se spomnil, in kar se zabeležil, kar se mi je dogajalo med samim bivanjem in tekom do mrtvega morja.
No v najkrajšem času pa bom naložil še vse preostale zanimive slikce iz Ammana.
ČAO!
P.S.Ma kaj bolj daljšega pa se nisem mogel spomniti in napisati
.
konja morš pojest