Zadnje novičke

[Fotr]

Prav prisrčen tek je bil danes. Vreme ne vem ali je bilo delno oblačno ali pretežno jasno ali delno jasno in pretežno oblačno, sonce je kar močno grelo, tako da nas je vsakega malo ožgalo in smo tudi zaradi sonca dobili malo barve v obraz.

Lica pa so nam pordela tudi zaradi teka po krasni progi po travniku, gozdu in ob Savi in kar dobro smo se vsi potrudili, da smo kar najhitreje pretekli progo.

Po teku je vsak tekač dobil darilo in majico, čaja je bilo na pretek, vzdušje je bilo odlično in zaupanje v ljudi močne volje, ki so se rešili odvisnosti, se je še povečalo.

Tako lep dan bi bilo škoda kar zaključiti, zato smo se Tjašina tekaška ekipa in midva z Mirotom podali na pot do Peričnika in ker smo bili vsi še polni volje in moči, smo se povzpeli najprej do prvega slapa, kjer smo se osvežili z negativnimi ioni, ki so nevtralizirali proste radikale v telesu, da smo vidno postajali mladi. Vsaj po zgnanosti se je to poznalo, ker nam en slap Peričnik ni bil dovolj, tako da smo obiskali še zgornji slap. Koliko jih sploh ve, da sta dva slapova Peričnika? A da si lahko ogledaš drugega, se je treba vzpeti še malo višje, odkoder je tudi razgled po dolini Vrata izreden.

Kar precej nas je zmočilo, še največ mokrote je bilo zaradi znoja, nekaj pa zaradi kapljic, ki se niso hotele priključiti glavnemu slapu in so se razteple okoli njega in njihove svežine smo bili deležni tudi mi. Napili smo se res čiste in naravne vode neposredno izpod drugega slapa in se vrnili v Mojstrano.

Ženske so bile tako zadovoljne z obiskom Peričnika, da so plačale zapitek, ki smo si ga privoščili po izletu in kot Gorenjca sva bila z Mirotom kar zato, da nama ni bilo treba nič plačati.

Največjo zahvalo za prijeten dan si zagotovo sasluži Miro, ki je nosil levji delež organizacije teka, pa tudi društvo Krma je sodelovalo in doprineslo k lepemu vtisu in krasnemu preživetju dneva.

Naslednjo zahvalo si zaslužijo tudi Tjaša in njeni prijateljici, s katerimi se je bilo res prijetno pogovarjati in so naju tudi rade poslušale, čeprav sva čvekala kar povprek.

Seveda pa so k vsemu vzdušju pripomogli vsi udeleženci Teka zaupanja v Mojstrani in doprinesli k še trdnejši volji in veselju ob druženju.

Smo se kar dogovorili, da se drugo leto spet srečamo!

[Tjaša]

Fanta HVALA za ču-do-vit dan!

Sem tolk zmatrana, da poročilo sledi jutri, zaenkrat pa samo nekaj fotk.

[Tjaša]

Že nekaj časa smo se litijske AFŽ-jevke ukvarjale z mislijo, kako naj si izborimo trenutek »svobode«. In je ratalo, le majhna vzpodbuda – cilj, je bil potreben. Tek zaupanja v Mojstrani je bil kot naročen za nas.

Zjutraj, napokane v fiesto, med redkimi kapljami dežja, daleč stran od vreščečih mulcev in sitnih dedcev, smo takoj za prečrtano tablo Litija ob cesti, zavpile »Gorenjska, priihaajaamoo!«. V euforičnem pričakovanju smo klepetale brez uverture in upale, da do Mojstrane ne bo začela padati toča. Bolj ko smo se bližale Gorenjski, bolj so se njeni vršaci s sneženimi kapicami zlatili v jutranjem soncu. »Uf, nismo priklicale dežja«, smo se polnih pljuč oddahnile.

V Mojstrani se je zbralo že kar nekaj tekačev, čakali smo le še na štartne številke in majčke, potem pa v dir. Malo po hribčku gor, pa po klančku dol, mimo ovac, po gozdičku in travniku v cilj. Prijeten tek, le da je Milena tako potegnila, da mi je že v prvem km začelo piskati na podstrehi. V nasprotju s Fotrom pri pulzu 166 nič ne vidim, nič ne slišim, bilo bi dobro, da tudi čutila ne bi nič, le molim, da bi bilo čimprej konec.

Seveda smo se v cilju hvalile: »Tri babure, bi pa že zmogle kaj več!« Pa je Miro takoj zgrabil in rekel, da gremo kar do Peričnika, samo prej je treba še en krog naredit in pospraviti progo. Rečeno, storjeno, le da potem krogu nismo bile več prepričane, da bi tekle še do Peričnika. Zato smo naredili kompromis: namesto teka hoja in to na vrh slapu! Seveda v spoštljivi družbi Fotra – brez njega TF ni TF!

Sprehod je bil nepozaben in zelo poučen, čeprav so v nasprotju od ana-liz TF prevladovale resne teme in življenjske filozofije. Kaj čmo, leta pač. Metka je kar naprej nostalgično vzdihovala nad vrhovi , ki so se bohotili nad nami, v upanju, da jih bo nekoč ponovno osvojila. Fotr in Miro sta neutrudno pojasnjevala vse »kupčke in špičke« in v nas ne vede prebujala neustavljivo hrepenenje (po hribih, seveda ). FOTR, AKCIJA! Železo je treba kovati, dokler je še vroče (saj tega še nisi pozabil, a ne?)

In smo prispeli na vznožje Peričnika, ki nam je v svoji mogočnosti vzel dih, se za dokaz fotkali, potem pa kar takoj na vrh. Resno sem se zamislila, ko sem kljub skoraj vsakodnevni hoji v hrib, v strmino sopihala kot slon. No ja, ob pogledu navzdol, ko smo prispeli do slapu, sem ugotovila, da je bilo sopihanje čisto upravičeno. Pa je Fort povedal, da je nad nami še en slap, ki ga ne smemo zamuditi. Tu smo se čiste, ledeno mrzle vode, oddahnili in počasi sestopili.

Ker pa puncam nikakor ni bilo za domov , smo fanta povabile še na pijačo. A veselje ni bilo dolgo, ker je že klicala ena huda žena , da je »župa že na mizi«, pa smo morali domov,

Na povratku smo med vožnjo že načrtovale kam spet in kako (pa doma ne bomo nič povedale, )! Sicer pa sem prepričana, da nas bodo možje odslej sami podili od doma po tisto , ki smo ga tokrat prinesle domov. Ugotavljam, kako malo potrebujejo resne in odgovorne žene in matere, da se v nekaj minutah prelevijo v razposajene najstnice. Ko pa analiziram ves splet okoliščin, ki je prispeval k naši radoživosti: svoboda, narava, lepo vreme in čudovita družba…, pa bi rekla, da je imela tudi sreča prste zraven.

Gorenjska, še se bomo srečali!

[miro]

Prav lepo je brati take vtise. Seveda se bomo potrudili in drugo leto poiskusili organizirati še lepša doživetja na Gorenjskem.
Kako malo je potrebno, da je življenje lepo!
Lp
Miro