Zadnje novičke

[mazi]

Miro, hvala za lepe želje po okrevanju!!!

Radencev se res ne bom mogel udeležiti , zato pa je naprej še vedno dovolj možnosti...

[puncka]

nov dan, nov tek..edino bitje, res evforično, ob mojem obuvanje, je moja psicka, ki se ji kar oči zableščijo ko obuvam "tiste" superge..pomenijo ji brezglavo divjanje v krogih po travniku ob pts prvih nekaj minut, kakšno srečanje z drugimi psi in hitro igro z njimi (nimam toliko razumevanja, da bi se ustavljala zato )in nato spet za mano. proti koncu, ko se že izdivja teče poleg, vendar ravno toliko pred mano, da mi diktira rahlo hitrejši tempo (za kar sem ji neskončno hvaležna)..niti ni toliko moj pes, kot moj zajček...

alan, dogaja se točno to kar si opisal...vedno hitreje in vedno lažje..vsak tek me znova preseneti..zdaj že vem da bo šlo bolje kot prejšnič, pa vendar se med samim tekom čudim sama sebi, kako mi sploh ni več ne vem kakšen napor..kako v enem intervalu pretečem to, za kar sem 2,3 tedne nazaj potrebovala vsaj 5 pavz..kako pretečem še enkrat daljšo razdaljo..kako sploh ne pogledam več na uro koliko še...in kako blizu sem 30 min strnjenega teka (če se mogoče ne sliši veliko, preberite prejšni post - zame je bilo to vedno nedosegljivo)

včeraj pa se mi je zgodilo še nekaj popolnoma novega..ko se je oglasila ura in mi povedala, da se je moj čas teka iztekel(za kar sem ji običajno hvaležna), sem občutila celo neko žalost in razočaranje, da se moram ustaviti..jaz bi kar še tekla...


alan, maži, hvala za želje in vzpodbudo...

Sam sem imel prejšnji teden zopet prometno nesrečo, tako da mi je odpadel željeni tek v Radencih...


zopet? a to se ti pogosto dogaja

[mazi]

Ja!

To je že moja tretja in do sedaj najblažja... (recimo po prvi tudi hodil in govoril nisem)

No ampak se ne dam in bom spet tekel!

[puncka]

kaj pa če bi samo še tekel, pa ne bi več vozil..?

[mazi]

Mogoče imaš prov

Sicer me je pa tudi kot kolesarja že zbil avto...

[Fotr]

Res je to, da veliko več doživiš na teku, če se ne obremenjuješ s časi, s srčnim utripom, z izbiro aerobnega in anaerobnega teka, z opazovanjem Vomax, z intervali in porabo kalorij. Na treningih se ne da doseči meditacije, to prinese samo brezskrben, neobremenjujoč, lahkoten tek, ob katerem se da opazovati okolico ali ob katerem se je možno zasanjati in spustiti dušo na pašo, medtem ko telo enakomerno in sproščeno deluje.

Vendar je potrebno za to, da se lažje in dalj časa teče tudi nekaj treninga. In ob treningih, kjer so potrebni napori in trud, kjer je treba poleg teka opravljati tudi vaje za moč in razgibavanje, menjati ritem teka, teči v klanec in navzdol, se mnogi sprašujejo, ali je uživanje ob teku svojevrstni mazohizem, to je uživanje ob bolečini in trpljenju. Tudi meni se je zastavljalo večkrat to vprašanje, veliko sem razmišljal o tem in prišel sem do nekaterih ugotovitev. Pa tudi že dolgo nismo filozofirali o teku, zato sedaj malo filozofije, če to sploh je, ne bo škodilo.

Verjetno smo vsi enakega mišljenja o tem, da se kaj pomembnega ne da doseči brez truda in muke. Vendar je ves ta trud usmerjen k temu, da potem bolj lagodno živimo. Stroji so omogočili odpravo težkega dela, a so obenem sprožili strah pred slehernim resničnim naporom. Dobro življenje je lagodno življenje. Človek se napreza le, če je za to prisiljen, prostovoljno pa ne. Sodobno izogibanje naporu je izogibanje trpljenju, saj tako mišljenje izvira iz strahu, da se je na vsak način treba izogniti bolečini in trpljenju, telesnemu in zlasti duševnemu.

Vsak dan se je treba truditi, vsak na svoj način. Tudi sedenje pred računalnikom, v službi, dolge vožnje z avtomobilom, so svojevrstno trpljenje, ki pa nam prinašajo nujne materialne dobrine za preživetje. Mučno je tudi vsak dan po več ur vaditi glasbene lestvice, učiti se nezanimivo snov, ki pa jo je treba znati, da se lahko naučimo snov, ki nas zanima. Muka je sedeti in se učiti, ko bi se radi sešli z dekletom ali šli vsaj na sprehod ali se zabavali s prijatelji. To so v resnici majhna trpljenja. Žal jih moramo sprejeti vedro in dobrohotno, če se hočemo naučiti tistega, kar je ključno, če hočemo napredovati na lestvici uspešnosti.

Vendar uspeh prinese tisto zadovoljstvo, ki ni samo materialno, ampak predvsem zadoščenje, da smo nekaj naredili tudi za sebe, da smo izboljšali svoje telo in razvili možgane. Nihče tukaj ne govori o mazohizmu.

Podobno je s tekom. Če treniramo tek, naredimo nekaj za svoje telo, če tečemo sproščeno, naredimo nekaj za svojo dušo. In uživamo ob tem, čeprav je prisotno tudi trpljenje. A brez truda ni nič. Brez Muje se še čevelj ne obuje, pravijo Bosanci. Že zdavnaj pa so ljudje pogruntali, da cesta, ki se vzpenja, se tudi spušča, klanec vsebuje pot tako navzdol kot navzgor, brez trpljenja, truda in napora ni zadovoljstva, zadoščenja in napredka.

V življenju se mi je zgodilo že marsikaj, dobrega in slabega, a najboljše zdravilo za bolečino in najboljša sprostitev ob veselju in sreči, je tek po gozdu, po travi, po samotnih poteh, ko ti znoj curlja po laseh in se misli sprostijo po vsem prostoru in času, ko telo in možgani delujejo skladno, ko kri, obogatena s kisikom napolni zadnje kapilare v telesu, ko so pljučni mehurčki polni čistega, svežega kisika, ko pogled objema zeleno okolje narave, ko se zazre v daljavo, ki ji ni videti konca, ko nam nebesna modrina sama od sebe vrne dobro voljo in nam požene adrenalin v žile in nam s tem vrne voljo in veselje do življenja.

To je tek, ki spremlja človeka od pamtiveka, tek je bil sredstvo pračloveka za preživetje, za lov na živali, za iskanje hrane, za beg pred divjimi zvermi. Ohranil ga je zdravega, mu uril telo in možgane in mu nudil zadovoljstvo. Torej nobenega mazohizma, samo nujno potreben trud, ki nas ohranja, nam pomaga preživeti in ob tem celo uživati.

Mogoče je napisano malce nerodno, a vseeno mislim, da se bo dalo razbrati, kaj sem hotel povedati. Filozofija pač, sicer sem pa na voljo za dodatno razlago, če bo potrebna.

[puncka]

Fotr, absolutno se strinjam s tabo,le dodala bi še nekaj..vsa ta vsakodnevna mala trpljenja, pa tudi redkejša večja, preprosto potrebujemo..malo zato, da občutimo zadovoljstvu ob nepopuščanju, ob "pravilnem" ravnanju..predvsem pa zato, da sploh ločimo med veseljem in žalostjo, med dobrim in slabim..med praznino in občutkom...


zdaj mam pa dovolj modrovanja

maži...mogoče si moraš pa narediti fitnes doma..

[Nataša]

Fotr
vi lav ju

[mazi]

Fotr tako se govori!!!

Mislim, da vsi formuvci mislimo enako kot ti, samo za pisanje nismo vsi tako nadarjeni...

[Fotr]

Radenci so bili zame posebno doživetje. Najprej vročina, vroč asfalt, ki pa me sploh nista motila, vendar vse je bilo nekaj posebnega. Potem neskončna ravnina, brez klancev in spustov, sicer pa slikovita pokrajina z lepimi hišami in prijaznimi prebivalci. Niti ni bilo občutka, da je daleč naokoli sama ravnina, kajti bilo je polno zelenja in veter je prijazno pihljal.

A vročina je bila vedno hujša, sonce je sijalo na glavo neusmiljeno in neprestano. Zato se je bilo treba močiti in možnosti za to je bilo dovolj. Kozarci s svežo vodo so bili vseskozi pripravljeni, marljive deklice so uspele vsakokrat dotočiti kozarce, tako da ni nihče ostal brez vode. Sam sem bolj kot pil vodo, polival z njo glavo in lase, tako da so se curki zlivali vse do superg. Nisem jemal samo kozarcev vode na delilnicah, ampak velike plastenke in se polival. Neprestano sem bil moker, z ene strani od znojenja, z druge strani od polivanja. K temu so pripomogli še tuši, ki so bili zelo blagodejni.

Tekel sem z lahkoto, prvih pet kilometrov skupaj z Oranžnim, Ninočko in Klaudi, klepetali smo kot bi bili na analizi, nato pa sem zaslišal vrsto jazza, ki se mu reče scat in hitro sem skočil na kraj ceste ter še po eni poti spustil tekočino iz telesa. Ostal sem malo zadaj, vendar me je kar neslo naprej, nisem čutil ne vročine, ne mokrote, telo je delovalo, zelo dober čas sem imel na vmesnem merjenju, če bo tako šlo naprej, bo dobro in čutil sem, da sem sposoben tako teči do cilja.

Nato pa katastrofa, gleženj se je uprl, nato še druga noga in začela se je hoja, kombinirana s tekom. Zaradi šepanja in mokrega telesa in dresa, so se pojavile odrgnine med nogami, nato pa še pod pazduho ter me začele peči, vendar me to ni toliko motilo kot šepanje. Vročina mi ni nič prizadejala, samo krevsanje mi je nagajalo. Ves čas sem bil moker od glave do pete, na vsaki delilnici vode sem popil dva kozarca, jedel krhlje limone in sladkorne kocke, a bolečina v gležnju kar ni hotela pojenjati. Počasi je le nekako šlo naprej in najprej sem bil jezen nase, ker ni šlo po načrtu, potem pa sem pomislil, da bi bilo lahko še veliko huje, in sem bil kar zadovoljen, da sem prikrevsal v cilj. Tam pa je noga dokončno popustila in klecnil sem ter se skoraj povaljal po tleh. Odkrevsal sem do avtomobila, se preoblekel in odpeljal.

Papirnata številka pa je vzdržala vso mokroto in znoj in ostala pritrjena na prsih do konca teka.

Zakaj je v odločilnem trenutku odpovedal gleženj, ne vem. Danes ni duha in sluha o bolečini ali kakšni težavi. Mogoče je glava svetovala nogam, naj nekaj storijo, ker sem norel ves premočen po peklenski vročini in razžarjenem asfaltu. Mogoče je bila noga bolj pametna od glave in je zaštopala gibanje po vročini in neskončni ravnini. Tega ne vem, vem pa, da sem do defekta gležnja tekel v okviru mojih zmožnosti in nisem čutil nobenih vplivov vročine ali kakšne druge nevšečnosti. Zaradi tega je to zame pozitivno doživetje, čeprav je bila v resnici huda muka. To pa je samo nov izziv in treba bo pobrskati po koledarju in poiskati naslednji polmaraton, ki bo napaden.

[Vlajko]

.... To pa je samo nov izziv in treba bo pobrskati po koledarju in poiskati naslednji polmaraton, ki bo napaden ....

So do I. Glavno mesto deželice na sončni strani Alp. Danes kar 18 km sorškega blitzkriega.

[klatez]

...in sem bil kar zadovoljen, da sem prikrevsal v cilj...

...Zaradi tega je to zame pozitivno doživetje, čeprav je bila v resnici huda muka. To pa je samo nov izziv in treba bo pobrskati po koledarju in poiskati naslednji polmaraton, ki bo napaden.

Pozdravljen Fotr!

Sam sem bil med gledalci in sem spremljal prihod maratoncev in polmaratoncev v cilj. Tudi tebe sem videl in moram reči, da prva zgornja trditev ne drži čisto. Vidno je sicer bilo, da si precej utrujen ampak kljub vsemu si TEKEL.

Dokaza:



in



Tudi sam sem najprej pomislil, da takšen tek lahko precej demotivira, potem pa sem se spomnil na tvoje poglede na tek in bil sem prepričan, da boš to izkušnjo presegel z novim osebnim podvigom!

Pa dober tek!

[Fotr]

No ja, saj še ne izgleda tako porazno!
Hvala, Klatež za sliki, si jih moram natančno ogledati, da vidim, kako zgledam v agoniji!

[Fotr]

Počasi si ližem duševne in telesne rane, ki so nastale po krahu v Radencih. Pravzaprav so rane že skoraj zaceljene, saj sem jih pomagal celiti na vse načine. Najbolj učinkovit obliž je bil nakup novih superg, ki pa ni bil samo obliž, saj so Mizunke pokazale staro pomanjkljivost, ki se pojavi vsaj pri meni. Namreč začela se je trgati notranja podloga na peti, kar je povzročilo nevšečno žuljenje in drgnjenje kože že na maratonu. Pa še nekaj sem pogruntal, da so Mizunke, v katerih sem tekel, narejene bolj za zimske razmere, saj me v njih nikoli ni zeblo, ko sem tekal v najhujšem mrazu. Ni čudno, da je noga zaštrajkala in to z gležnjem na čelu, ko se je v panonsko celinskem podnebju na vročem asfaltu kuhala v podloženih mizunkah, obenem pa jo je drezala še strgana podloga. No ampak to samo mimogrede, ker sem danes občutil v novih supergah Nike Max Moto, kako prijetno se noga hladi v njih.

Odpravil sem se na pogovorni in obenem regeneracijski tek kot priporočajo strokovnjaki. Ker sem bil sam, tek pa naj bi bil pogovorni, sem se pogovarjal sam s sabo, a sem klatil take neumnosti, da sem kmalu utihnil.

Čeprav je sonce že močno grelo, pa se današnja vročina ne more meriti z vročino v Radencih, ki je povsem nekaj posebnega, vsaj zdelo se mi je tako. Mogoče zato tudi danes nisem občutil kakšne posebne pripeke, pa še vse se vrača spet v normalno stanje. Krave so spet na pašnikih, narava je v polnem razcvetu, regratovi cvetovi so se spremenili v lučke, ki jih veter prenaša po zraku kakor majhna padalca. Smrekovi vršički se že spreminjajo v vejice in storže, vse je v bujnem razcvetu. Manjka samo še kakšna mavrica, vendar brez razpršujočih kapljic, kar me spominja na blagodejne tuše ob trasi maratona treh src, mavrice seveda ne more biti.

Ker sem prenehal z debato s samim seboj, so me začele spreletavati vsakršne misli. Največ se jih je sukalo okoli maratona in ne vem, ali naj bom zadovoljen ali ne, ker se je vse tako končalo.

Glavno je, da si neuspeha ne očitamo. Boleča izkušnja človeka lahko prerodi in postane spet nova priložnost. Poraz je treba sprejeti, in se vprašati ali niso bili moji cilji do sedaj preveč zahtevni. Mogoče si zastavljamo prevelike želje, ki se nam ne izpolnijo, to pa potem jemljemo kot poraz. Neuspeh nas lahko spodbudi, da vnovič poskušamo doseči, kar smo si zastavili.

Poraz ali neuspeh ni nič drugega kot čezmerno pričakovanje in spodletelo prepričanje, da mora biti vedno vse tako kot smo planirali, to pa vodi v strah, da ne bomo dosegli želenega cilja. Zato načrti postanejo mučna obveznost, sami pa nesrečni, če se nam načrti ne izpolnijo.

Poleg tega poraz prinaša še občutke krivde, ki lahko povzročijo malodušje. Toda nič ne pomaga, če ga odrivamo, če se ga izogibamo. Treba ga je pogledati v obraz in to čisto od blizu. Biti moramo toliko močni, da ne nasedemo samoobtoževanju in omalovaževanju svoje odgovornosti, nam pa lahko prav to prinese nov začetek.

V življenju povsod najdemo poraze ali na videz brezizhodne položaje. Važno je, da zmoremo toliko moči, da najdemo možnost izhoda in posedujemo moč, da bomo vse skupaj kar najlaže prenesli.

Skoraj bi se spet zasanjal ob takem razmišljanju na teku, vendar kot vedno mi tek pomaga prebroditi marsikaj, še posebno, ker vzpodbuja pozitivna razmišljanja. Čeprav je bilo vroče, sem se čutil regeneriranega, svežega in spočitega. Tudi z novimi copati sem bil zadovoljen. Gleženj je še nekaj opominjal, a se je noga v novem obuvalu dobro počutila. Še nekaj takih tekov, potem pa novi načrti in pričakovanja. Saj je pravzaprav na svetu vse tako kot mora biti. Samo, da lahko tečem!

[Ninocka]

Hvala Fotr!