Res je to, da veliko več doživiš na teku, če se ne obremenjuješ s časi, s srčnim utripom, z izbiro aerobnega in anaerobnega teka, z opazovanjem Vomax, z intervali in porabo kalorij. Na treningih se ne da doseči meditacije, to prinese samo brezskrben, neobremenjujoč, lahkoten tek, ob katerem se da opazovati okolico ali ob katerem se je možno zasanjati in spustiti dušo na pašo, medtem ko telo enakomerno in sproščeno deluje.
Vendar je potrebno za to, da se lažje in dalj časa teče tudi nekaj treninga. In ob treningih, kjer so potrebni napori in trud, kjer je treba poleg teka opravljati tudi vaje za moč in razgibavanje, menjati ritem teka, teči v klanec in navzdol, se mnogi sprašujejo, ali je uživanje ob teku svojevrstni mazohizem, to je uživanje ob bolečini in trpljenju. Tudi meni se je zastavljalo večkrat to vprašanje, veliko sem razmišljal o tem in prišel sem do nekaterih ugotovitev. Pa tudi že dolgo nismo filozofirali o teku, zato sedaj malo filozofije, če to sploh je, ne bo škodilo.
Verjetno smo vsi enakega mišljenja o tem, da se kaj pomembnega ne da doseči brez truda in muke. Vendar je ves ta trud usmerjen k temu, da potem bolj lagodno živimo. Stroji so omogočili odpravo težkega dela, a so obenem sprožili strah pred slehernim resničnim naporom. Dobro življenje je lagodno življenje. Človek se napreza le, če je za to prisiljen, prostovoljno pa ne. Sodobno izogibanje naporu je izogibanje trpljenju, saj tako mišljenje izvira iz strahu, da se je na vsak način treba izogniti bolečini in trpljenju, telesnemu in zlasti duševnemu.
Vsak dan se je treba truditi, vsak na svoj način. Tudi sedenje pred računalnikom, v službi, dolge vožnje z avtomobilom, so svojevrstno trpljenje, ki pa nam prinašajo nujne materialne dobrine za preživetje. Mučno je tudi vsak dan po več ur vaditi glasbene lestvice, učiti se nezanimivo snov, ki pa jo je treba znati, da se lahko naučimo snov, ki nas zanima. Muka je sedeti in se učiti, ko bi se radi sešli z dekletom ali šli vsaj na sprehod ali se zabavali s prijatelji. To so v resnici majhna trpljenja. Žal jih moramo sprejeti vedro in dobrohotno, če se hočemo naučiti tistega, kar je ključno, če hočemo napredovati na lestvici uspešnosti.
Vendar uspeh prinese tisto zadovoljstvo, ki ni samo materialno, ampak predvsem zadoščenje, da smo nekaj naredili tudi za sebe, da smo izboljšali svoje telo in razvili možgane. Nihče tukaj ne govori o mazohizmu.
Podobno je s tekom. Če treniramo tek, naredimo nekaj za svoje telo, če tečemo sproščeno, naredimo nekaj za svojo dušo. In uživamo ob tem, čeprav je prisotno tudi trpljenje. A brez truda ni nič. Brez Muje se še čevelj ne obuje, pravijo Bosanci. Že zdavnaj pa so ljudje pogruntali, da cesta, ki se vzpenja, se tudi spušča, klanec vsebuje pot tako navzdol kot navzgor, brez trpljenja, truda in napora ni zadovoljstva, zadoščenja in napredka.
V življenju se mi je zgodilo že marsikaj, dobrega in slabega, a najboljše zdravilo za bolečino in najboljša sprostitev ob veselju in sreči, je tek po gozdu, po travi, po samotnih poteh, ko ti znoj curlja po laseh in se misli sprostijo po vsem prostoru in času, ko telo in možgani delujejo skladno, ko kri, obogatena s kisikom napolni zadnje kapilare v telesu, ko so pljučni mehurčki polni čistega, svežega kisika, ko pogled objema zeleno okolje narave, ko se zazre v daljavo, ki ji ni videti konca, ko nam nebesna modrina sama od sebe vrne dobro voljo in nam požene adrenalin v žile in nam s tem vrne voljo in veselje do življenja.
To je tek, ki spremlja človeka od pamtiveka, tek je bil sredstvo pračloveka za preživetje, za lov na živali, za iskanje hrane, za beg pred divjimi zvermi. Ohranil ga je zdravega, mu uril telo in možgane in mu nudil zadovoljstvo. Torej nobenega mazohizma, samo nujno potreben trud, ki nas ohranja, nam pomaga preživeti in ob tem celo uživati.
Mogoče je napisano malce nerodno, a vseeno mislim, da se bo dalo razbrati, kaj sem hotel povedati. Filozofija pač, sicer sem pa na voljo za dodatno razlago, če bo potrebna.
