Zadnje novičke

[Dule]

Poraz ali neuspeh ni nič drugega kot čezmerno pričakovanje in spodletelo prepričanje, da mora biti vedno vse tako kot smo planirali, to pa vodi v strah, da ne bomo dosegli želenega cilja. Zato načrti postanejo mučna obveznost, sami pa nesrečni, če se nam načrti ne izpolnijo.

Se popolnoma strinjam Fotr. Tudi sam imam to izkušnjo, da če si na dolgem teku zastavim nek čas za cilj ki ga želim doseči, potem mi je še vedno spodletelo in sem pregorel v želji. Kadar pa sem šel neobremenjeno samo da pridem skoz progo pa sem na koncu vedno dosegel še zelo spodoben čas

Torej gremo na taktiko "samo da pridemo skoz" in rezultat bo prišel sigurno zraven No pa tudi ostali pogoji morjo biti izpolnjeni (vreme, počutje,pripravljenost...)

Fotr verjamem, da se bo tudi tebi na enem od naslednjih tekov vse poklopilo in da boš dosegel rezultat ki ga želiš

[Vlajko]

... Kadar pa sem šel neobremenjeno samo da pridem skoz progo pa sem na koncu vedno dosegel še zelo spodoben čas ...

Dule, občutek imam, da bereš moje misli..

[rainbow]

Fotr,

nikakor svoje "kalvarije" v Radencih ne smeš jemati kot poraz ali neuspeh

Vedno se ob takih dogodkih spomni in vprašaj, zakaj tečeš?! Mislim, da v prvi vrsti še vedno samo zaradi sebe, za svoje veselje in dobro počutje. Če ob tem pride še kak dober rezultat in izpolnjen cilj, še toliko bolje Nikakor naj to ne postane pehanje za rezultati za vsako ceno, s tem vsako početje izgubi svoj čar

Veš, lani sem odtekla svojih prvih 21....neobremenjeno, sproščeno, z željo (ne ciljem ) priti do cilja. To in nič več! In veš, dosegla sem rezultat krepko pod dvema urama, ki kar ne verjamem, da sem ga in da ga bom še kdaj lahko. Tista 21-ka mi je bil en sam užitek, ne tek za časom, ampak tek v prijetnem vzdušju in ob klepetu s sodelavci, ki sem jih srečevala in dohitevala. Žal pa sem si takrat nakopala tudi poškodbo, ki se mi vleče še danes In takrat sem sklenila, da mi mora biti tek še vedno le veselje. Želim si odteč še kako 21-ko, a če ne bo šlo, nima smisla tvegat poškodb in s tem zdravja. Je še toliko drugih stvari in drugih športov, v katerih prav tako uživam! Pa tudi krajše razdalje so mi še vedno izziv.

Fotr, občudujem in cenim tvoje razmišljanje, tvoje pisanje.... Ni veliko takih Želim ti, da čimprej pozabiš na to, kar se ti je zgodilo v Radencih. Sem prebrala vtise, veliko je bilo takih, tako ali drugače razočaranih. Tudi sama sem se zadnji dan odločila, da ne grem. Kaj vem, je že bilo nekaj, kar me je (čeprav veliki želji, da sem zraven) obrnilo drugam. In sem, zato nič manj dobre volje, z nasmehom na obrazu odtekla krog na Županovem teku na Brdu.

Še veliko bo tekov in maratonov in veliko priložnosti tudi zate, da dosežeš svoje cilje. Zato si tehle radencev nikar ne ženi preveč k srcu. Kaj veš, mogoče pa bova kdaj skupaj ubirala kilometre proti cilju in nama bo obema lažje In upam, da se kmalu vidimo! mogoče že naslednjo soboto v mojem koncu, na teku v Bevkah.

...in kako že Lučko napiše....LEP JE DAN IN BODI ŠE TI Z NJIM

[rainbow]

Fotr,

nikakor svoje "kalvarije" v Radencih ne smeš jemati kot poraz ali neuspeh

Vedno se ob takih dogodkih spomni in vprašaj, zakaj tečeš?! Mislim, da v prvi vrsti še vedno samo zaradi sebe, za svoje veselje in dobro počutje. Če ob tem pride še kak dober rezultat in izpolnjen cilj, še toliko bolje Nikakor naj to ne postane pehanje za rezultati za vsako ceno, s tem vsako početje izgubi svoj čar

Veš, lani sem odtekla svojih prvih 21....neobremenjeno, sproščeno, z željo (ne ciljem ) priti do cilja. To in nič več! In veš, dosegla sem rezultat krepko pod dvema urama, ki kar ne verjamem, da sem ga in da ga bom še kdaj lahko. Tista 21-ka mi je bil en sam užitek, ne tek za časom, ampak tek v prijetnem vzdušju in ob klepetu s sodelavci, ki sem jih srečevala in dohitevala. Žal pa sem si takrat nakopala tudi poškodbo, ki se mi vleče še danes In takrat sem sklenila, da mi mora biti tek še vedno le veselje. Želim si odteč še kako 21-ko, a če ne bo šlo, nima smisla tvegat poškodb in s tem zdravja. Je še toliko drugih stvari in drugih športov, v katerih prav tako uživam! Pa tudi krajše razdalje so mi še vedno izziv.

Fotr, občudujem in cenim tvoje razmišljanje, tvoje pisanje.... Ni veliko takih Želim ti, da čimprej pozabiš na to, kar se ti je zgodilo v Radencih. Sem prebrala vtise, veliko je bilo takih, tako ali drugače razočaranih. Tudi sama sem se zadnji dan odločila, da ne grem. Kaj vem, je že bilo nekaj, kar me je (čeprav veliki želji, da sem zraven) obrnilo drugam. In sem, zato nič manj dobre volje, z nasmehom na obrazu odtekla krog na Županovem teku na Brdu.

Še veliko bo tekov in maratonov in veliko priložnosti tudi zate, da dosežeš svoje cilje. Zato si tehle radencev nikar ne ženi preveč k srcu. Kaj veš, mogoče pa bova kdaj skupaj ubirala kilometre proti cilju in nama bo obema lažje In upam, da se kmalu vidimo! mogoče že naslednjo soboto v mojem koncu, na teku v Bevkah.

...in kako že Lučko napiše....LEP JE DAN IN BODI ŠE TI Z NJIM

[mojA]

… zdravnike je treba ubogat zatjo bom opisala najin »prvi« tek na 120. Po dolgem času sem si opasala pulzmeter pa urco za vsak slučaj, da mi dec ne zbezlja in podivja tam po PST.ju. No pa je kar priden, si je zdravnikove besede, če bi rad, da mu glavo odpre, kar vzel k srcu. Saj je prav. Nekako v dvomu sva se počasi ogrela in razgibala sklepe – češ – za takle tekec pa res ni treba. Pa sva začela. Najprej je še kar šlo, trudila sva se, da ni bilo prehitro. Lepo počasi, nikamor se ne mudi. Sprva mi je šlo na živce. Tisto drobencljanje. Prav počasi, skoraj se mi je zdelo da hodim. Na PST-ju je bilo še huje, ko naju je kdo prehitel je fric kar podzavestno začel pospeševati. Ne vem – ali se mi je samo zdelo, ampak če je bila to tekačica, je še bolj pospešil. Hvala bogu za moj pulzmeter sem mu takoj povedala: lepo počasi, ne bezljaj. Kam pa noriš. No, tudi mene je mestoma kar odneslo ampak sva se kar zadržala in glej ga zlomka tam nekje po 4 km sva se pa le navadila lepo zmerno počasi teči in se pogovarjati o sto in sto stvareh. Na koncu sva že tako zagreto razpravljala, da bi skoraj pohodila psa, sploh nisem več videla kje tečeva in če ne bi alarm na urci opozoril: POČASI bi kar divjala spet hitreje dalje – seveda bi kmalu nehala čvekati. No, pa sva utihnila in ko sva tako tiho tekla sem spoznala, da sem ta tek prav pogrešala. Neobvezujoč, nenaprezujoč. Spet brez strahu, da bom padla, opazujem vrhove dreves, polja, kamniške alpe v daljavi. Nebo. Travo. Gozd. Drevesa. Vse. Opazim prav vse. Med potjo utrgam malo divjo vrtnico in tečem dalje – lepo počasi, za zdravje.
Doma sva zadovoljna, saj je čisto OK. Samo, da je človek zdrav. Tudi pritisk je padel. Pade po vsakem teku. In učinek traja do naslednjega jutra. Če zvečer ne tečeva, je zjutraj pritisk višji. Tek je res zdravilo. Ampak zmeren.
Lepo se imejte !

[maraton 100]

Fotr, živjo!
Sva se srečala v Radencih med ogrevanjem ,ti že popolnoma zagret in ogret v mislih pri rezultatu, jaz pa razposajeno razpoložen, neobremenjen z rezultatom. Naj ti v tolžbo povem,da sem tudi sam tekel na 21km,da sem svoj naslabši čas v Radencih na 21km poslapšal merjeno z uro za 25min. Drugače pa ne sprejemam pri svojih letih razlage "slab rezultat". V naših letih se uspeh na teku ne meri več s časom ampak s količino prelitega znoja in tega sva oba kar nekaj prelila. Petindvajset let hodim v Radence na maraton in se je le nekajkrat naredilo ,da je bilo ugodno vreme. Običajno je udarila vročina na dan teka pa tudi 10cm snega je že bilo. Tisti ,ki hoče narediti v Radencih rezultat mora biti že navajen visoke temperature ( majski trening v bundi).
Jaz sem popolnoma zadovoljen s tekom v Radencih in nasploh v življenju je najbolj pomebno zadovoljstvo. Zadovoljen naj bo vsak ,ki je prišel v Radence na tek, še posebno tisti,ki so bili sposobni sprejeti odločitev ,da odstopijo na maratonski dolžini. Jaz temu pravim , " zmaga razuma nad telesom"!
Prijeten tekaški vikend!
Srečno, Stane!

[Uri]

Tako kot ste povedali že gor, tekamo zaradi užitka in sprostitve. Jaz pridem včasih iz službe čist brez energije, slabe volje, domače pogledam tako grdo, da se mi že nič ne upajo reči. V takih dnevih bi se najraje zaprla v sobo in šla spat. Zadnje mesece tega ne delam več, ampak se nekako zmotiviram in grem ven. Ali tekat ali na bližnji hrib. Kakšen užitek, ko naredim nekaj korakov na zraku! Nazaj domov pridem kot prerojena! Polna energije, vsa vesela, naspidirana, v glavnem čist drug človek. Pa naj še kdo reče, da šport ne pomaga duši!

[mojcej77]

Brez ure.
Brez mobija.
Brez skrbi.

Le s pogledom v svinčeno nebo...
Tako prijazno se mi zdi. Takoj po dežju.
Cesta je vlažna, korak še neodločen, preizkušam novi copat z boljšim blaženjem...a ne še...počasi...počakaj do gozda...

Makadam...in prve luknje v cesti...in drevesa - vedno bliže lahko čutim dež, ki ga veter spira skozi krošnje.

Ulilo se je name. Prvo drevo me kot stražar pred svetiščem zdrami z vsem, kar sta napletla s kolegom oblakom.

Most.
Pospešim. Korak je težak, drža nizka, pljuča zdruznjena...blaženje deluje.

Gozd.Travniki in jase. Pes z angleškim gospodarjem. Potok. Obrat. Jase in travniki. Gozd. In čez vse to moji koraki kot dež.

Most.
Upočasnim. Korak je lahek, drža pokončna, pljuča široka...blaženje od zgoraj.



lp,
m

[Špik]

Mal sem se zgubil zadnji mesec, veliko dela... Za tek pa sem še vseeno našel čas ene 3x tedensko.

Kaj sem sploh hotel povedat - zgodilo se mi ni nič nenavadnega razen tega, da sem se presenetil in svojih 99kg (ja mel sem shujšal) premikal skoraj 18 km. 3 mesece nazaj si nisem mislil, da mi bo uspelo (in predvsem da bom imel voljo) kar tako iz ljubega miru preteči 18 km - pa še večinoma po soncu in brez družbe.

Upam, da se čim prej kaj vidimo, lp

[Barb]

Bravo Špik
A zato je bla v Bevkah ekipa Zdaj brez tebe

[alan]

Ojla Spik!

Cestitke! Lepo je slisati, da pisna neaktivnost ni rezultat tekaske neaktivnosti!
Tudi jaz upam, da se cimprej spet vidimo

Kar tako naprej!

[*pika*]

Mmmm, danes je pa v dolini tako lepo zadišalo po gorah, pa še termometer je kazal 11 oC, da sem prav z užitkom po dežju smuknila v dolge rokave (optimistka ) in tekaške superge in se podala na svoj običajni tek z razgledom na Kamniške.

Že po dobrem kilometru me je začelo kuriti in sem rahlo preklinjala moj avtomobilski termometer in lastne občutke izpred pol ure Pa kaj bi to - zaviham rokave in moje 'stare' kosti pridno šklepetajo naprej.

Na pol poti, ko mi bo kmalu zmanjkalo razgleda na hribe, ulovim dva bodyguarda na kolesih, ki sta mi vso pot nazaj dajala en orng tempo - vsaj mislila sem tako, pa sem kasneje ugotovila, da je pridno tekel moj jezik, noge pa nič kaj hitreje kot običajno No, če štejem še jezikovne kilometre, sem danes pretekla dobrih 9

[Fotr]

Te dni se mi je primerilo, da sem imel priložnost skupaj teči z zelo privlačno, simpatično in razgledano osebo, znanko, za katero sploh nisem vedel, da se ukvarja s tekom. Pravzaprav bi že ob pogledu na njeno stasito postavo in lepo izoblikovana bedra moral vedeti, da veliko teče. Kakorkoli, peljal sem jo na svoje tekaške steze, tekla sva po njih in se obenem važil in ji razkazoval lepote in zanimivosti narave, zraven pa sem si na skrivaj ogledoval lepote na moji znanki.

Tekla sva po beli cesti ob gozdu, kjer je izpod debele smreke žuborel studenec in ji povedal, da je to živa voda, ki človeka pomlajuje, a njej tako zdravilo ni potrebno. Veter je nalahno tresel krošnje dreves, da je šumenje napolnilo ves prostor. Tekla sva po zelenem gozdnem mahu in se komaj ogibala gostih smrekovih vej, ki so se sklanjale skoraj do tal. Tanek curek potočka je tekel preko skale in se kot srebrna kača iztekal v rahla tla. Nobeno blaženje tekaških copat ne odtehta mokrega mahu na gozdnih tleh.

Izmed gostih vej iglavcev in listavcev so se prebijali posamezni sončni žarki, ki sva jih s svojim tekom prekinjala in kazalo je kot da hudomušno mežikajo. Na mestih, kjer so bila drevesa redkejša, je pronicala nebesna modrina, nametana z belimi gmotami oblakov. Ko sva se zadevala v veje, so se iz listov in iglic otresale drobne raznobarvne kapljice in tvorile miniaturne mavrice, a povsem enakovredne velikim lokom ob koncu dežja, ko sonce zmaguje in odganja dež.

Znanka je z zanimanjem opazovala vse te lepote, prevzela jo je vsa prelest narave, tek po takih krasotah ji je odvzemal dih. A samo do nekega trenutka. Do takrat, ko ji je v žepku zazvonil mobitel. Takoj je pozabila na prelesti, mavrice in krasote in hotela videti in prebrati, kdo in kakšno sporočilo ji je poslal. A bila je le reklama za nekega trgovca, vendar jo je zanimala bolj kot moje razkazovanje rajske podobe narave.

Nisva si več ogledovala mavric, studenčkov in dreves, nisem imel več glavne besede in moje važenje ni več imelo haska, kajti pomembneje je bilo, kaj trgovec prodaja v akciji, kje so popusti in kakšna je ponudba. No, ja, nihče ni popoln.

Nauk: Ne tecite z mobitelom, pravzaprav, naj sotekač(ica) ne teče z mobitelom.

[marjan]

Sva šla s Simono na trening včeraj ob 18 uri iz Tržiča na Kofce (po poti kjer se odvija SAM). Vse lepo in prav, če ne bi takoj začelo deževati in tako sva bila kmalu že oba fino mokra.

Pa to še ni vse. Ko prideva pod Kofce, pa naju je pričakal še sneg. In to je padal tisti drobni zapadni sneg. Bilo je mrzlo, pihal je veter, tako da sva na Kofca počakala samo 2 minuti in hop nazaj do Tržiča (seveda nižje celo pot dež).

Poanta: Nikar v kratkih rokavih v take razmere.

Naj se vam dogaja,
Marjan

[Fotr]

S temi doživetji je tako, da se dolgo časa nič omembe vrednega ne doživi, potem pa se kar na vsakem teku zgodi kaj, kar bi lahko opredelil vsaj kot doživljaj, če že ne doživetje. Še posebno se nič ne doživi, če stalno gledaš na uro, se prilagajaš srčnemu utripu, iščeš kilometrske oznake ob poteh in izvajaš intervalni trening. Če pa tečeš kar tako, za užitek, pa se zagotovo kaj doživi, saj je že to veliko doživetje, da na teku uživaš.

Včeraj sem užival v teku po rahlo spuščajoči gozdni cesti in čeprav je bilo vreme hladno, sem bi prijetno ogret, tišina gozdov v brezvetrju pa me je pomirjala. Prav nič ni kazalo, da bi kakšen dogodek razburkal dobro razpoloženje v tekaški idili. Pa se je vseeno zgodilo. Počasi in temeljito.

Najprej se je kakšnih deset metrov pred mano počasi iz gozda na cesto prikotalila rumeno zelena žogica za tenis. Pomislil sem, da je kje zgoraj v gozdu kakšno teniško igrišče in da jim je žogica odletela čez mrežo. Ravno sem jo hotel pobrati, ko iz iste smeri kot žogica pridivja pasja mrcina, ki se je najprej zagnala v žogico, jo pobirala z zobmi in se vrtela okoli lastnega repa. Že ob naletu pasjeka sem se skoraj podelal v pajkice, ko pa je žogico izpustil iz zob in se obrnil k meni, pa sem mislil, da tudi oprijete pajkice ne bodo vzdržale pritiska. Našpičil je ušesa in grozovito renčal. Tudi sam sem prišel k sebi, postavil sem se v borbeni položaj in na ves glas zavpil maaarš, maaarš.

Verjetno je bil pes še mlad in netreniran, zato moje komande ni ubogal in se je zagnal vame. Ko se je odprto pasje žrelo približevalo mojemu grlu, sem bliskovito počepnil, ujel psa za zadnje noge, ki so letele preko mene in ga zavrtel kot bi bil na prvenstvu v metanju kladiva, kjer je zmagal Črnogorec, ki je kladivo vrgel čimdalje od sebe. Isto sem naredil s psom in met psa je bil kar dolg. A se je mrcina hitro pobrala in se pripravila na nov napad. S polnim sprintom je grabil proti meni in ko je ravno hotel skočiti, se je iz smeri prihoda tenis žogice in psa, zaslišal oster, dolg in ničemur podoben žvižg, ki pa je na psa deloval tako, da se je v hipu ustavil in obstal kot okamnel.

Pojavil se je namreč lastnik psa in postavil sem se v nov borbeni položaj, tokrat proti lastniku. Na tem mestu raje ne bi ponavljal besed, ki sem jih izrekel, ko je prišel bliže. Ko me je poslušal, se je tudi sam razjezil in pripravil sem se že na ponoven met, tokrat lastnika psa, a se je kmalu umiril in se opravičil. Upal sem, da ni videl elegantno izvedenega pasjega meta, sicer bi zagotovo imel še kakšno pripombo. Dejal je, da se je igral s psom in mu metal tenis žogico, da jo je lovil, tako da se je pes malo razgibal. Obvezno sem ga opozoril, da mora biti pes privezan, ker me je resno napadel in če ne bi bilo njegovega žvižga, eden od naju s psom ne bi več mogel tekati po gozdnih stezah ali loviti tenis žogice.

Počasi sem tekel naprej in šele po nekaj minutah sem prišel k sebi. Roke sem imel opraskane od pasjih šap, koleno mi je krvavelo, ker sem pokleknil ob pasjem skoku name, pajkice so ostale čiste, nehal sem se tresti od razburjenja in strahu in kar tekel naprej. Navsezadnje je bil kar prijeten tek.