Bravo, naša šiškarca Tanja!!
Polet - Čet, 16.06.2005
Moj prvi Vršič ali ko gospodinja odloži likalnik, odvrže superge in zajaha kolo.
Trenta, hvala ti za tak dan
Čet 16.06.2005
Pa je za mano – moj prvi vzpon na Vršič in to iz Trente. Kako je bilo? Zdaj ko je za mano in ko sem ga prespala, se mi zdi, da ni bilo hudo.
Vas zanima, kako je bilo? V Kranjski Gori obvezen postanek za kavo, prijatelji so že tam na soncu zavzeli bojne položaje. Nato na Ruski cesti nenačrtovan postanek: ne boste verjeli, flikajo cesto in za več kot pol ure smo dobri. Kaj se ne spomnijo? V soboto dopoldne, ko se množica avtomobilov vali čez Vršič v dolino Trente na kolesarsko dirko. Ti na gorenjski strani pa znajo! Pri takih prijateljih sovražnikov ne potrebuješ! Kdo je že tu najboljši sosed? Mi pa moramo dvigniti startne številke, pa se še malo ogreti … No, saj so se nas še dokaj hitro usmilili in spustili čez – še sreča, da je bila z nami na prizorišču tudi motorska konjenica 12 policajev – dobila sem asociacijo na film Dirty dozen! Občutek med čakanjem pa je bil skoraj tak, kot da je nekdo organizatorjem hotel malo ponagajati, ker so nam tekmo popeljali še na svojo stran!
V Trenti je bilo že vse v gibanju in pripravah na start, dišalo je že po kuhani pašti – fižol, glasba in pisana množica kolesarjev. Oblaki so se zgrinjali in nabirali okrog vršacev, mi pa se nismo dali motiti. Preoblekli smo se v kolesarske oprave, pripravili, podmazali mednožna gurala oziroma kolesa, se malo pognali levo in desno za ogrevanje, še malo popili, malo odtočili in se postavili v jato za start. Govor legendarnega Zvoneta Zanoškarja, še zadnja navodila, saj veste, čelada je obvezna, pazite na startu, da ne bo prerivanja in padcev. Ves čas nas spodbuja glasba kot: piči z mano, piči z mano, oprosti, Trkaj, saj vem: dihi z mano, dihi z mano … Pa ta je bila tudi v redu: Smisel življenja je ležanje na plaži …, mi pa smo že vsi našpičeni in smo že zajahali svoja kolesa. Moja dilema: a naj imam na sebi anorak ali ne? Me bo zeblo? Napovedovalec nam pove, da je na Vršiču osem stopinj. Anorak slečem, kdaj me je še v klanec zeblo? Zatlačijo mi ga v žep na hrbet, tako da sem kot enogrba kamela, pa hajd na Juriš! Start je bil točno opoldne – O.K Koral – pa smo šli. Najprej čisto po polžje skozi start, potem pa čedalje hitreje. Malo sem se bala, da me bodo podrli, pa sem se nehote spravila v zaprto skupino in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se odštrikala, vmes mi je moja Andreja z zvončki že pobegnila, da ne omenjam svojega kozoroga, mislim moža, rečem mu brdski kozel, ki ga je dobesedno odneslo v klance! Ne bo meni baba dihala za ovratnik, dost je mam!!
No in potem smo odpujsali v tiste klance tudi preostali ... drug za drugim, vsak po svojih zmožnostih. Mislim, da sem malo preveč s strahospoštovanjem vzela te klance: začneš odštevati od 49 pa do 25 moraš prisopihati. Preveč me je prevzela vožnja z avtom navzdol, in ko pogledaš iz doline, kam moraš prijahati na cilj, te res lahko malo stisne, samo potem, ko si na kolesu, je to čisto druga dimenzija. Kaj pa baba ve, kaj je to 1000 višincev, saj lahko sediš in goniš!
Vmes so na enem ovinku policaji poslušali poročilo, da je bilo zmenjeno s cestarji, da danes ne bodo krpali lukenj, na naslednjem ovinku je bil parkiran bus Florjanov, ki so glasno navijali in nas spodbujali. Tam naprej je nekdo igral na harmoniko, drug je navijal zame: Dajmo pubec, oh, saj je deklina!!! Dajmo, dajmo!!!
Pa sem gonila še z večjim poletom, ampak do vrha je bilo še kar nekaj klancev.
Na koncu je bil finiš tak taprav, saj je bilo že vse pripravljeno za taprave kolesarje, ki so tu končali svojo kraljevsko etapo Juriša na Vršič, z odštevanjem zadnjih metrov vse do cilja! Lovila sem enega rumenega kolesarja pred sabo in tistim za sabo nisem dovolila, da bi me na koncu prehiteli! In evo ga – CILJ je tu!! Jaz bi lahko še kak klanec odpeljala, sem se ravno ogrela … pa že konec.
Moji so že vsi gor. Preoblečemo se, prav pride vse, kar smo spravili v nahrbtnike in so nam dostavili na vrh, popijemo čaj brez in potem čez planke, previdno nazaj v dolino.
V Trenti pa veselje – končno pašta, ki je že dopoldne dišala po vsej dolini, pa pivo pa sladice, ki so jih prijazne trentarske gospodinje pripravile za sladkosnede kolesarje!
Konec prireditve: mi smo nekaj še popili, malo zaplesali, se posladkali, potem pa spet čez iste klance na vrh, ampak tokrat z avtomobili, en kratek postanek in ogled korit Mlinarice – res slikovito, pa mimo Kranjske domov v Ljubljano. Trenta, hvala ti za lepo preživet dan, vreme je bilo do konca na naši strani.
PS: Saj veste, da ni ženskega pisma brez tega dodatka. Honorarju se že vnaprej odpovedujem, bi pa z veseljem nosila tiste hlače z napisom Polet čez hribčke. Da imajo tisti, ki kolesarijo za mano, kaj od tega!!! Tiste »Le coq sportive«, športna kura po domače!!! l
Tanja Oberdank; Foto Rafael Marn
da poleg vsega poganjaš še pedale, 
da znaš vrteti likalnik, 
tudi mojstrica peresa si. Nenadkriljiva si, Tanja!
miška čita 
100%).....mi smo nekaj še popili
