Zadnje novičke

[INOT]

Zdravo fotr!Kaj pa odvisnost?Nisi nic zadrogiran s tekom?Saj ves tisto ko zunaj dva dni fejst dezuje,ti pa gledas skozi okno,pa nervoza in kriza,pete srbijo,telo rabi svojo dozo.
Jaz sem ze dolgo na tej tezki drogi.Nocem na zdravljenje ker je lepo biti narkoman.Bolj se drogiras lepse je.Zato hocem tu v MB podruznici narediti cim vec odvisnikov in to takih,da ne bodo nikoli vec prisli k sebi.Treba jih je zadrogirat s kilometri in kilometri.Sele ko bodo stari tam okoli 80 let in bodo ze malo tezje tekli jim je treba povedati resnico.
Cisto tako resno.Se kaki dve leti nazaj sem skoraj sam tekal tu po Mariboru.Tu pa tam kaksen tekac,bolj izjema.
Zdaj pa se je to razpaslo nenormalno.Na desetine jih vidis.
Zadrogiranci.In vedno vec jih je.Nacrt torej deluje.Kajti te droge ne bo nikoli zmanjkalo.Za vsakega je je dovolj.Dovolj poti in kilometrov.
Bodi dobro Fotr.Pridi pogledat kdaj v nase vesolje.Samo pazi,da te vmes ne posesa kaka crna luknja.Taksna ali drugacna.

[kustus]

LP

No INOT to da pada dež ni super vendar jest vseeno tečem . Pa kaj pol sem pač malo bolj moker in stuširati se vseeno moram.

Pa sej se sam hecam in TEČEM.

ČAO

[Fotr]

Zdravo Fotr! Kaj pa odvisnost? Nisi nič zadrogiran s tekom? Saj veš tisto ko zunaj dva dni fejst dežuje, ti pa gledaš skozi okno, pa nervoza in kriza, pete srbijo, telo rabi svojo dozo. Jaz sem že dolgo na tej težki drogi...

Z zasvojenostjo se srečujemo vse življenje. Vendar če grobo razdelimo zasvojenost na dve področji, je na eni strani odvisnost od življenjskih potreb, na drugi pa od življenjskih dobrin.

Odvisni smo od hrane, zraka, družbe, zabave, ljubezni, hrane, vode…in tudi gibanja, se pravi teka. To vse je neobhodno potrebno za kolikor toliko normalno življenje.

Mnogi pa so odvisni tudi od alkohola, droge, šopinga ali dopinga, nekateri so kleptomani, eni piromani (to ni odvisnost od pira!), drugi se ne morejo odtrgati od televizije, nekateri stalno čepimo pred računalnikom, eni se nažirajo tort in slaščic, spet nekateri kadijo…to so pa dobrine, ki niso nujno potrebne za življenje.

Tek je po mojem nujna življenjska potreba. Ni pomembno, da je to ravno tek, lahko je katerakoli vrsta gibanja, športa, razgibavanja telesa, da telo ne zastane, da železna volja ne zarjavi, da ni treba hoditi s palico, da nismo prekmalu v breme ostalim ljudem. Zasvojenost s tekom je torej koristna.

Po moje je najlažje teči, saj ne potrebuješ drugega kot nekako obutev in kakšno oblačilo, pa hajd na cesto ali v naravo, pa bezljanje po belem svetu. Da se ne bom ponavljal, tek je najbolj naravno gibanje in najosnovnejše sredstvo hitrejšega premikanja sem in tja, nadgradnja hoje.

Zasvojenost od življenjskih potreb ni škodljiva zasvojenost, se pravi, če smo odvisni od teka, nam to ne povzroča mačka drugi dan, ne obžalujemo dobrega teka, ne ogrožamo nikogar, nasprotno koristimo sebi in družbi, ker smo bolj zdravi, gibčni, mlajši in vedno boljše izgledamo, kot je že ugotovljeno na tem forumu.

Bodi dobro Fotr. Pridi pogledat kdaj v naše vesolje. Samo pazi,da te vmes ne posesa kaka črna luknja. Takšna ali drugačna.

Zagotovo se nekoč prikažem na štajerskih tekaških terenih, saj imam na Maribor lepe izkušnje. Je pa tako, da so me črne luknje vedno zanimale, že od majhnega, ko sem grilčke bezal iz njih in potem poznje, ko me je zanimala poezija..."prekrasen cvet je v grapi črni"...ko pa so odkrili, da so črne luknje tudi v vesolju, se mi je zdelo samo po sebi razumljivo. Zaradi njih stoji in deluje ne samo svet, tudi vesolje!

[Pepino]

@Foter
verjemi INOT-u on je pravi diler! jaz sem postal redna stranka pri njemu!

[Snezinka]

Verjetno ste prebrali mojo izpoved o nekaj več kot polletni tekaški pavzi…ampak konec junija (srečni uradni datum 28.6. – juhu, danes je že en mesec in 74 pretečenih km za menoj ; ja, ja Pegaz, saj vem »kontrol frik«) sem se ponovno podala na tekaške proge.

Datum je bil skrbno izbran in še dodatno pogojen s tem, da me več ne bolijo kolena, da sem zdrava, zadovoljna s sabo, skratka da začnem teči iz čistega užitka.

Pred tem sem pol leta pridno nabirala kilometre (hoja) naprej po ravnem, nato pa v hribe in moram reči, da sem bila že kar zadovoljna s svojo kondicijo, tako da sem se kar težko brzdala, da se nisem spustila v tek. Ampak ne, ovnica po horoskopu izpelje kar si je zadala - trmasto sem vztrajala, da začnem točno 28.6. Do sem vse lepo in prav, ampak na svetu nisem sama.

Grem jaz takole ena dva tedna pred The Day-om na Rožnik in se že vračam od cerkvice nazaj, ko naproti meni teče moški srednjih let in moj občutek je bil takoj »uf, še dobr da gre tale v drugo smer kot jaz« - ni mi deloval najbolj »simpatičen«, pa nikakor nisem sodila po izgledu.. Ok, vsak v svojo smer… Nakar čez dobrih pet minut (jasno – tekel je do cerkvice in obrnil) zaslišim, da nekdo prisopiha od zadaj in me ogovori. Pa kje sem glih jst te sreče! Vprašal me je, kam pelje ta pot (jao, človek, pa saj si pritekel po njej…), nisem hotela biti nevljudna in sem odgovorila, v upanju da bo šel naprej. Ja, itak. Tek ni bil več v njegovem sistemu. In gre tip takole zraven mene in razpravlja, koliko kilometrov je po kakšni potki in da ga boli noga, pa da njegovi kolegi nič ne naredijo za sebe, pa če jaz nič ne laufam… to da ne odgovarjam , ga sploh ni motilo. Resnično sem se trudila, da bi ne bila nesramna in sem probala z «no, pa dobr tečte…« . Seveda ni pomagal. Rekel je, da …ah, tudi on ne bo več tekel, ker ima bolečo tetivo in bo raje šel z menoj (ta najin pogovor je potekal v precej manj kot 50% slovenščini). Po petih minutah mojih enozložnic mi je bilo dosti in sem rekla, da zdaj bom pa jaz začela teči.

Malo me je skrbelo, kako bo to zgledalo (po pol leta ne teka sem si želela malo manj razburljiv prvi tek), ampak v sili hudič muhe žre. Tečem in mi kar gre…ko zaslišim za sabo korake »mojega spremljevalca«….teče tudi on. Jaz malo pospešim…pospeši tudi on . Na koncu letim po Rožniku, kot da mi gori za petami in prehitevam tekače, ki sem jih prej hrepeneče gledala v hrbte. Seveda moj novi prijatelj ne zaostaja, celo dohiti me in izjavi, da imam dober tempo, pa nekaj o tem, da je lažje teči zadaj, da bo šel raje on naprej … in prevzeme meni nič tebi nič vodstvo najine ekspedicije. Tečem in ne morem verjeti, kaj se mi dogaja. Po eni strani sem vzhičena nad svojim tekom, po drugi strani pa takega romantičnega začetka teka tudi nisem imela v mislih… Ok, tečeva midva takole še kak kilometer in pod skakalnico me tip vpraša, a bom šla levo ali desno. Seveda me spremlja, nakar hvala Bogu pritečeva do njegovega avta - se mi zahvali za družbo in se poslovi. Uf, kaj zdaj to pomeni? A sva midva zdaj »jogging frenda« in sva malo da ne zmenjena za drugič??? V meni je bila totalna mešanica občutkov…od groze, jeze… do tega, da sem se spraševala, če nisem bila nesramna, ker sem hotela tako očitno zbežati; on pa čisto prijazen?! Šele čez kake pol kilometra mi je vžgalo, da še vedno tečem in sem se ustavila, ker to ni bilo po mojem skrbnem planu.

Čez par dni … spet neprostovoljen tek . Tokrat me je ujelo na poti iz Katarine – neurje namreč. Ne vem kaj je teklo hitreje, jaz, voda ali strele. In posvetilo se mi je : definitivno je čas, da začnem teči.

[Snezinka]

Verjetno ste prebrali mojo izpoved o nekaj več kot polletni tekaški pavzi…ampak konec junija (srečni uradni datum 28.6. – juhu, danes je že en mesec in 74 pretečenih km za menoj ; ja, ja Pegaz, saj vem »kontrol frik«) sem se ponovno podala na tekaške proge.

Datum je bil skrbno izbran in še dodatno pogojen s tem, da me več ne bolijo kolena, da sem zdrava, zadovoljna s sabo, skratka da začnem teči iz čistega užitka.

Pred tem sem pol leta pridno nabirala kilometre (hoja) naprej po ravnem, nato pa v hribe in moram reči, da sem bila že kar zadovoljna s svojo kondicijo, tako da sem se kar težko brzdala, da se nisem spustila v tek. Ampak ne, ovnica po horoskopu izpelje kar si je zadala - trmasto sem vztrajala, da začnem točno 28.6. Do sem vse lepo in prav, ampak na svetu nisem sama.

Grem jaz takole ena dva tedna pred The Day-om na Rožnik in se že vračam od cerkvice nazaj, ko naproti meni teče moški srednjih let in moj občutek je bil takoj »uf, še dobr da gre tale v drugo smer kot jaz« - ni mi deloval najbolj »simpatičen«, pa nikakor nisem sodila po izgledu.. Ok, vsak v svojo smer… Nakar čez dobrih pet minut (jasno – tekel je do cerkvice in obrnil) zaslišim, da nekdo prisopiha od zadaj in me ogovori. Pa kje sem glih jst te sreče! Vprašal me je, kam pelje ta pot (jao, človek, pa saj si pritekel po njej…), nisem hotela biti nevljudna in sem odgovorila, v upanju da bo šel naprej. Ja, itak. Tek ni bil več v njegovem sistemu. In gre tip takole zraven mene in razpravlja, koliko kilometrov je po kakšni potki in da ga boli noga, pa da njegovi kolegi nič ne naredijo za sebe, pa če jaz nič ne laufam… to da ne odgovarjam, ga sploh ni motilo. Resnično sem se trudila, da bi ne bila nesramna in sem probala z «no, pa dobr tečte…« . Seveda ni pomagal. Rekel je, da …ah, tudi on ne bo več tekel, ker ima bolečo tetivo in bo raje šel z menoj (ta najin pogovor je potekal v precej manj kot 50% slovenščini). Po petih minutah mojih enozložnic mi je bilo dosti in sem rekla, da zdaj bom pa jaz začela teči.

Malo me je skrbelo, kako bo to zgledalo (po pol leta ne teka sem si želela malo manj razburljiv prvi tek), ampak v sili hudič muhe žre. Tečem in mi kar gre…ko zaslišim za sabo korake »mojega spremljevalca«….teče tudi on. Jaz malo pospešim…pospeši tudi on. Na koncu letim po Rožniku, kot da mi gori za petami in prehitevam tekače, ki sem jih prej hrepeneče gledala v hrbte. Seveda moj novi prijatelj ne zaostaja, celo dohiti me in izjavi, da imam dober tempo, pa nekaj o tem, da je lažje teči zadaj, da bo šel raje on naprej … in prevzeme meni nič tebi nič vodstvo najine ekspedicije. Tečem in ne morem verjeti, kaj se mi dogaja. Po eni strani sem vzhičena nad svojim tekom, po drugi strani pa takega romantičnega začetka teka tudi nisem imela v mislih… Ok, tečeva midva takole še kak kilometer in pod skakalnico me tip vpraša, a bom šla levo ali desno. Seveda me spremlja, nakar hvala Bogu pritečeva do njegovega avta - se mi zahvali za družbo in se poslovi. Uf, kaj zdaj to pomeni? A sva midva zdaj »jogging frenda« in sva malo da ne zmenjena za drugič??? V meni je bila totalna mešanica občutkov…od groze, jeze… do tega, da sem se spraševala, če nisem bila nesramna, ker sem hotela tako očitno zbežati; on pa čisto prijazen?! Šele čez kake pol kilometra mi je vžgalo, da še vedno tečem in sem se ustavila, ker to ni bilo po mojem skrbnem planu.

Čez par dni … spet neprostovoljen tek. Tokrat me je ujelo na poti iz Katarine – neurje namreč. Ne vem kaj je teklo hitreje, jaz, voda ali strele. In posvetilo se mi je : definitivno je čas, da začnem teči.

[Vlajko]

Kako je lepo, da se v času kislih kumaric ter silno redkih, predvsem, enozložnih postov pojavi na forumu tudi takšen sestavek..... Pa popolnoma sveže literarno ime.

Snežinka, sicer te osebno še ne poznam, ti pa vseeno priznam, da sem vse tvoje besede, ki si jih te dni napisala, prebral na dušek ... in ne le enkrat.

Sploh te ne bom le pohvalil, temveč se ti kar zahvaljujem, ker nam krajšaš te soparne dneve s svojimi čustveno in osebnostno obogatenimi prispevki. Bravo, Snežinka in le tako naprej....

[Fotr]

Bravo, Snežinka!
Ne samo, da si enkratna oseba, tudi opis doživetja ali doživljaja ti gre odlično od rok. Res bi bilo škoda, da ne bi taka doživetja našla poti med forumce in ostale bralce.

[Fotr]

V prijetnem poletnem razpoloženju sem se odpravil na tek vzdolž reke, ki poživlja pokrajino kot tekoči zelen smaragd. Beli prodni kamni kot biserna ogrlica obdajajo smaragdno kačo. Sonce prijetno pripeka, zato se po končanem teku in razmigavanju zleknem kraj reke in uživam v mirni naravi. Enakomerno žuborenje lagodno tekoče reke, šumenje vrbovja ob močnejši sapici in brenčanje letečih žuželk, ki iščejo vodo me pomirja in dovaja novo energijo v telo.

Za hrbtom mi nenadoma zagrmi kot bi se ustavil razmajan kombi in ko se ozrem, je to tudi bilo, namreč sunkovito je zavrl in se ustavil razmajan kombi. Iz njega plane človek v olivno zeleni obleki, obut v gumijaste škornje enake barve, ki so mu segali do pasu in oblečen v debel brezrokavni jopič z mnogimi žepi okoli in okoli. Na glavi je imel kapo s ščitnikom, pod katerimi so se svetile poželjive oči, pod njimi je bil dobro viden rdeč nos, pod njim pa košati brki, ki so s konci visečih dlak segali preko ust, v katerih so se zaradi razprtih ustnic kazali rjavi zobje. Med zobmi mu je kakor prilepljena lebdela velika pipa, iz katere se je kadilo kot iz zažigalnice smeti, kajti tudi smrdelo je tako. Divjal je okoli kombija, loputal z vrati in iz njegovega trebuha vlačil na svetlo vse mogoče naprave. Najprej dolgo in vitko palico s polnim svitkom laksa, različne škatle in posode od košare do pocinkanega vedra. Vse to je zložil na čudovite bele kamne ob reki in se lotil svojega opravila.

Ker mi je zmotil mir in relaksacijo, sem misli oditi, a mi radovednost ni dala miru, da ne bi ribiča, ki se je pripravljal na ribolov, opazoval še naprej. Rad bi namreč videl, v čem je srž sprostitve pri ribolovu. Ribič je pokleknil k svojim škatlam na produ, jih nekaj odprl in primerjal različne vabe med seboj. Vse mogoče oblike in barve vab so ležale v škatlah, v drugih so se valjali živi črvi, v tretjih spet umetno izdelane muhe. Kaj je nataknil na oster kaveljček na trnku ni bilo videti, ampak slišati je bilo zadovoljno brundanje, kar pomeni, da so bile vabe pripravljene.

Nisem štel, kolikokrat je vrgel vrvico v vodo, preslišal sem mnoge kletvice in samogovore, ko je izvlekel prazen trnek, razburjenje ob praznem ulovu ni čisto nič kazalo na kakšno umirjanje živcev. A vse to razburjenje ni bilo nič proti tistemu, ki je navdalo ribiča, ko je po dolgem času privlekel iz reke na trnek nataknjeno ribo. Revica je zagrizla v ostro nabrušen kaveljček, ojačan s kaljeno ostjo in ga požrla. Ribič je navijal motek na palici in veselo in pohotno vriskal, si dal duška s samohvalo in vlekel. Ribi se je zaradi požrte vabe trgalo drobovje, škrge so bile zalite s krvjo, čeljust je bila prebodena s trnkom, ko je srečni ribolovec potegnil ribo na suho.

Bisernate luskine so sevale mavrične barve, ko se je riba premetavala po belih kamnih in hlastala za zrakom in vodo. Ribič, ki naj bi varoval naravo in življenje v njej, se ni zmenil za agonijo ribe, ampak jo je dolgo in poznavalsko ogledoval, izpod nosa se mu je kadilo, kajti njegovi potegi zraka iz pipe so bili zaradi razburjenja močnejši, po kocinah v brkih se mu je že cedil tobačni katran. Ribje premetavanje je že pojenjavalo, ko se je v ribičevih očeh pokazala trohica usmiljenja. S svojimi smrdečimi usti, gnilimi zobmi in katranastimi brki je poljubil ribo na lesketajoče luskine, kjer je ostal velik temnorjav madež poln nikotinskega strupa in jo kot največji dobrotnik spustil nazaj v vodo. Riba je s težavo zaplavala, z raztrganim drobovjem in predrto čeljustjo se je borila z reko in zbegano je zaplavala cikcak proti tolmunu.

Radovednost me je minila, v želodcu se mi je obračalo in nikakor nisem razumel, čemu je ribarjenje namenjeno. Če bi ribič živel od rib, je še razumljivo, da pa v svojo zabavo muči in prizadeva ribam notranje in globoke rane, zaradi kateri je vprašanje, če bodo preživele, da jih še potem, ko so na koncu svojih moči popacka in zastruplja s katranovo, tobačno in nikotina polno slino, ob tem pa se počuti kot največji dobrotnik in ljubitelj narave, to pa je že podobno bolnemu ali bolezenskemu hlepenju po mučenju živali.

Razburjen od dogodka sem odšel in namesto lepega poldneva v mirni naravi ob blago šumečih valovih reke, sem doživel krut in neopravičljiv poseg v naravo, mučenje krasnega živega bitja, biserno lesketajoče se ribe od osebka, ki propagira svojo dejavnost z ohranjanjem narave in ravnotežjem življenja v njej.
Je pa že bolje, da samo tečemo!

[Snezinka]

Fotr,
ribiča in njegovega krvoskrunstva sploh ne bom komentirala, ker lahko tolk notr padem, da spet ne bom hotla vidit nobenega mesa na krožniku (po desetih letih vegetarjanstva sem z letošnjim letom vrnila na svoj jedilnik tudi meso - sicer na škodo živali, ampak včasih moraš sebe postaviti na prvo mesto)...

Ampak o nečem dugem pa si me spodbudil, da razmislim...

"...Sonce prijetno pripeka, zato se po končanem teku in razmigavanju zleknem kraj reke in uživam v mirni naravi. ..."

... vidiš, tole se moram pa jaz še naučiti! Tečem od doma - tako rekoč od vrat do vrat in v sebi čutim miljon vražičkov, ki jih razganja od energije . Si bom morala izmisliti kakšen vzgojni ukrep, da jih malo umirim, da si bom lahko vzela čas za umirjeno uživanje. Timing tele tvoje spodbude k mojemu razmišljanju je fantastičen, (samo kje naj najdem kakšno uzdo za mojo podivjano gardo ) pred mano je namreč teden dopusta, ko si bom lahko privoščila tudi takšne "fotrove" uživaške vložke k teku .

Lep vikend vsem!
Darja

[mojA]

Pričela sem s sistematičnim treningom za Ljubljanski maraton in to letos prvič z osebnim trenerjem . Moj dragi mož namreč zaradi zdravstvenih »neskladij« letos na maratonu ne bo sodeloval zato se je vneto in zagnano lotil treniranja svoje ženičke . Naredil mi je tekaški program natančno in lično na podlagi mojih rezultatov in testov vse na bazi pulza, razdalja in tako dalje in tako naprej .
Program sem morala lično in natančno spraviti v excel tako da bo zadeva funkcionirala 100/h.
1. dan – soparca, odpraviva se skupaj na počasen tek z nizkim pulzom, vse lepo, vse v redu ok.
2. dan – na sporedu je tempo tek, samo 3 km sicer, utrip od 155-160 mi je napisal. Tekla bom sama. Lepo se obujem v superge, nastavim pulz meter in urco in se začnem ogrevati. Kar zaslišim nekakšen vik in krik na dvorišču, nekakšen čuden prepir, ki se z zadovoljnim brundanjem kmalu poleže. Pojavi se moj trener z otroškim kolesom, gume prazne . Raztegujem se in si mislim, o fino, bo kolo popravil. Vidim ga zvoniti pri sosedu, pumpa za kolo ne dela, sosed mu posodi, moj pumpa in pumpa kot v transu. Pa mu rečem:« Ok, grem. 155-160, ne?« »Počakaj, te bom spremljal na kolesu.« Hčeri je obljubil novo kolo, če ga polomi. No, pa pojdimo.

Ne naredim še tri korake ko se je začelo.
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan – kakšen pulz moraš imeti?«. Pojačam tempo, tečem dalje. »Pazi na držo« ga slišim. Kar hitro grem, vroče je kot hudič. »Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv.« ga slišim. Prekolnem vse slaščice, ki sem jih pojedla na morju (merjeno v kg).
»Kakšen pulz imaš?«
» 158« iztisnem med zobmi.
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«.
Pojačam.
»Kakšen pulz imaš?«
»163 pa mir mi daj, ne morem govort s tem tempom« iztisnem in porabim ogromno moči za ta stavek.
On pa nič. »Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170.«
Začnem teči na vso moč, kolikor se le da. Rada bi šla tako hitro, da me na tistem kolescu ne bi mogel ujeti , ampak kolo sploh ni tako slabo, kar nese ga . Ves čas nekaj govori. Kar naj govori, si mislim.
»Kakšen pulz imaš?« kriči. »Kaj te briga!« si mislim in skušam teči čimhitreje, da bo človek vsaj s časom na cilju zadovoljen.
»Pazi levo roko! Držiš jo kot bi te kap! Ali ti je odmrla!« pametuje.
Pritečem – »Ustavii štoparico« slišim povelje. Ustavim štoparico. »Kakšen čas?« kriči. »14,16« zavpijem. »Zanič hudiča! Prepočasi. Lani si imela veliko boljši čas. …« Tečem dalje lepo počasneje, da se malo »iztečem« in oddahnem, ne od teka ampak od mojega »trenerja«. Slišim, kako me kliče, a sem mu že zbežala med hišami in lepo odtekla še 1 km . Takle tek s komandirjem za vratom je prava mora. Občutek imam, da sem več govorila kot tekla. Mislim si, da me eno figo briga rezultat za tako ceno, da od teka nimam nič. Ali pa da bom po »teku« morala še na Tek, za releksacijo.
Ko se vrnem, me moj trener še vedno čaka pred hišo ob kolesu s prazno gumo in se navihano reži. Videti je TAKOOOOO zadovoljen. »Nehi!« rečem in grem samo mimo. »Nikamor ne greš« me ustavi in spodi nazaj delati raztezne vaje. OK, saj ima prav. Če se mi je včasih zdelo, kako fino bi bilo imeti osebnega trenerja in načrt za tek, se mi danes to prav gotovo ne zdi več. Ne vem, kako to nekateri zdržijo. Komaj čakam, da moj trener spet postane moj sotekač. Ampak on je videti tako zelo zadovoljen v novi vlogi. Mogoče, bom pa do Ljubljanca le vztrajala, tako, za foro.
No, me zanima, kako se bo obnesel na dolgem teku sedaj, ko je ostal brez kolesa. Na rolerjih do sedaj še ni stal, tako da globoko upam, da si danes ne bo sposodil hčerinih rolerjev.

[Vlajko]

Temu sem se pa narežal.
Približno take 100- decibelske treninge sta pred mnogo leti, baje, imela Srdjan (trener) in Goran (nadarjeni mladec) Ivanišević.

[mojA]

Očitno sem padla v fazo novih in novih doživetij na teku. Ne morem si kaj, da ne bi opisala kako je izgledal trening »dolgi tek« pod budno kontrolo mojega gospoda Osebnega Trenerja.


Naj najprej napišem, da že kar nekaj časa nisem pretekla daljše razdalje od 16 km. Torej, po planu bi morala trening daljšega treninga opraviti v nedeljo a smo se šli že v soboto hladit v Sočo. S trenerjem sva se izmenično vozila s kajaki pretežno z glavo navzdol in občudovala razgled pod Sočo, lovila čoln in veslo, praznila čoln, se spet obrnila, objemala skale, pila bistro Sočo in si krepila tako moč volje kot ramenske mišice in lovljenje ravnotežja. Razultat je bil odlično počutje kljub številnim modricam, ohlajena glava in strašen »muskelfiber« naslednji dan.

Ker iz zgoraj navedenih razlogov trening daljšega teka nisem mogla realizirati v nedeljo, sem ga opravila v ponedeljek, takoj po tem, ko smo pospravili10 mt drv. Ob tem nas ni zeblo, prav tako, kot nas tudi pozimi ne bo.

Ob 19.00 sem bila končno pripravljena, da grem. Gospod Osebni Trener je sedel na kavču ob pivu in nekaj računal. »Grem, Torej, 24 km, pulz 125-140«. Hudobno pomislim »THE COACH – THE KAUČ«, a se ugriznem v jezik. Njega namreč neskončno jezi, da se mora paziti sicer pa prizna, da se mu ne da preveč. Skupno se torej odločiva, da glede na pozno uro delam 6 km kroge. Nekako 3 km do PST-ja, 3x6 km po PST in 3km nazaj domov. Čakal me bo na 16. km s pijačo. Spijem še dcl vode in grem močno zadovoljna. Še vedno je sedel na kavču. Ko se zunaj ogrevam ga še vedno ni nikjer. Obeta se mi lep dolg počasen tek, take imam najraje.
Vžgem štoparico in grem. Čudovit občutek ! Že po treh minutah sem zunaj, na polju. Travniki in gozd okoli mene, osamljeni sprehajalci, kakšen kolesar. Mir, tišina, svoboda. Čista uživancija. Ni prevroče, sonce je že precej nizko. Razmišljam, kako lepo bi bilo, da bi dolgi poletni dnevi trajali večno. Tečem mimo kmetije, krave me veselo pozdravljajo in jaz se jim nasmehnem. Oh, kako smo osladni – ampak, če je pa res! Pes me že pozna. Priznam, da je bil v začetku hudo vztrajen. Kakšno leto je trajalo, da se je naveličal besno lajati in se zaganjati s ketne, kadarkoli naju je zagledal. Zdim se mu čisto nezanimiva, še naprej leno leži na tleh kot nemarno vržena cunja. Za prah, me stisne v želodcu. In misli se mi sprehodijo po stanovanju kako bi bilo potrebno temeljitega čiščenja. Ampak vse se pač ne da, pa saj mi bosta punci pomagali. Saj veste, pubertetnice so nasploh navdušene za kakršnokoli hišno pomoč. No, potem, ko mi bosta zavijajočih očeh obrazložili kako onidve sploh nimata časa saj imata s prijateljico tako bujno domišljijo in vse te ideje je potrebno tudi realizirati, saj vendar domišljija brez realizacije ne šteje praktično nič, potem so to samo neuresničene sanje in potem, ko mi bosta obrazložili že nevemkaterič pravice otrok in njihovo izkoriščanje in tako naprej in tako nazaj, potem, šele potem, bom prišla do besede in jima ženevemkaterič obrazložila, da sem jaz njuna mama in sem ju dolžna usmerjati in učiti v življenju in tudi naučiti preživeti, za preživetje pa je še kako potrebno poleg šolskega znanja, matematike, jezikov, zemljepisa …. Tudi znanje priprave hrane, čiščenje, likanje, pranje, pospravljanje intakonaprej in takonazaj, potem znata v skladu svoje bujne domišljije resnično presenetiti. Hopla skoraj skočim čez kosmato kepo, mali kužek in se zavem, da sem že pri koseškem bajerju. Prav luštno je, senčka, precej sprehajalcev. Nasproti mi prihaja gospod z velikansko dogo, neprivezano, brez nagobčnika. Doge so mi všeč, ocenjujem, če mi je tudi ta. Občutek imam, da gre blazno resno in pametno mimo mene in istočasno deluje veliko pametnejša od svojega lastnika. Doge so mi res všeč. Sicer imam pa rada vse živali le nekateri lastniki nekaterih psov mi gredo na živce. Tečem, tečem po kolesarski proti, stari znani krog. Lansko leto sva si na parkirišču pustila pijačo. Tečem mimo parkirišča mimo ZOO ko me zmoti zoprn občutek pri palcu desne noge. Vztrajam dalje in pomislim, da se mi dela žulj. Mogoče je stari žulj in imam občutek, da se mi dela nov. Sumljivo pomislim na nogavice. Ustavim se in si zelo na hitro sezujem supergo, si obrnem nogavičko, zašniram in tečem naprej. Malo bolje je. Kar v redu. Tečem preko polja. Pogled na polje pred zahajjajočim soncem za Polhograjsko Grmado me naravnost navdušil. Kakšna lepota, kakšna popolnost. Pohitim, želim, da bi v tem razgledu uživala tudi naslednji krog. Vendar me ne. Naslednji krog je precej bolj temačen. Veselim se tekačev, ki mi tečejo nasproti. Z nekaterimi se že drugič srečamo. Spet se mi oglasi palec na desni nogi, peče in žuli. Trmasto vztrajam še kakšen km in nato pomislim, da je to neumno. Spet se ustavim in ponovno obrnem nogavičko. Bolje je, tečem dalje. Misli v moji glavi je vedno manj, vedno bolj budno opazujem okolico, oprezam za smrekami ko tečem po kolesarski poti ob Večni poti. Bojim se psov. Tam je že temno kot v rogu. Čudno poka v gozdu, vse čudno šumi. Le kako mi bo uspel še en krog, saj bo že popolna tema. Preklinjam, ker sem že precej utrujena pa je za menoj šele 14 km. Čutim mišice ob desnem kolku dol po stegnenici (že od kajaka) in levo koleno se mi oglaša. Odmislim vse skupaj in podzavestno pohitim. Malce me je strah. Nasproti mi priteče tekačica, zdi se mi, da so tudi njene oči široko odprte, razumevajoče se nasmehneva ena drugi in tečeva dalje vsaka v svojo smer. Pomislim, da sva obe zmešani, lahko bi tekli skupaj, obeh je strah. Žalostno oprezam po parkirišču, če je kje moj trener, pa ga ni. Kako fino bi bilo, da bi malo zavpil: »Dviguj noge, vlečeš se kot crkovina!« Sama sem kriva, sprva se je ponudil, da bi prišel že prej pa nisem hotela. Trapa zmešana! Pogledam na pulz: prehitra sem. Kako naj nalašč počasi tečem, če me je strah. Prisilim se, sicer me pa že vse boli. Prehitim dva znanca. »Kje je pa tvoj?« »Naprej me čaka z vodo« in že me ni. Lepo ju je bilo srečati. V daljavi v mraku se od klopi izlušči senca. Vsa vesela že od daleč maham. Človek me začudeno gleda. Ni bil pravi. Kje hudiča pa je? Preklinjam, ker slabo vidim. Spet zagledam znano senco, a se zadržim. Ne morem vendar napadati in mahati neznancem v mraku. Bil je pravi. V natikačih. Upala sem, da bo v superga in da me bo spremljal zadnji krog. Malo morgen! Pijem. »Ne greš še en krog!« Misel, da ne bi pretekla teh 24 km se mi zdi obupna. Ni šans! No, na to tudi g. Osebni ni pomisli. Tekla boš 1,5 km kroge okoli Darsa. Super! Vsaj hiše so. Odpodim se med polji do Darsa in pričnem teči. Luštno je. Hiše so, je temno, kakšna luč sveti. Pri neki hiši imajo piknik. Lepo diši. Tečem v drugi krog, g. Osebni vpije: »Pospeši na pulz od 140-150«. Se trudim, pa ne gre. Noge so železne, moči so mi čisto pošle in pri tisti hiši tako lepo diši. Po čevapčičih. Tečem v tretji krog. Osebni vpije:«Nisi me ubogala. A me boš ubogala al ne?!! Kaj se pa topravi! Red mora bit! Madona!!!« Potrudim se, res mi gre bolje. Pod lučjo na križišču stoji velikanski spuščen nemški ovčar. Tečem proti njemu, hropem kot hudič in maham z okončninami. Debelo me gleda, stisne rep med noge in se umakne v temo. Tečem mimo in tudi sama stiskam rit od strahu, občutek imam, da me bo ugriznil vanjo. Ni me. Pulz imam 155 ! Uspeh. Aleluje, nič me ne boli. Grem kot torpedo mimo bajte s čevapi. Le naj jejo ! Jaz pa tečem in super mi gre. Prinorim mimo mojega, ki me pohvali in že kriči za menoj: »Ta krog moraš spet počasi!«. Med tekom ugotavljam, da se izraža zelo ukazovalno. MORAŠ, BOŠ. TAKO BO IN PIKA. NI ODSTOPANJ. Pa všeč mi je to. Tečem zadnjič mimo piknikarjev, ki se mi režijo in kričijo, naj se ustavim. Jaz pa jih povabim naj grejo z mano in že sem pri g. Osebnem. Še 1,5 km do doma. Všeč mi je. Čista tema, za mano v avtu pa moj g. Osebni Trener. Počutim se varno. Krave so šle že spat, pes je tiho. Še 200 mt. Hvala bogu, naredila sem trening. Ustavim štoparico. Osebni mi čestita. Dobra si, pravi. Vse me boli ampak sem noro navdušena. Začelo se je. Pozdravljeni dolgi teki. Čez 14 dni pa 28! Hura!! Ljubljanc prihajam!!!

---zgoraj je bilo presenečenje. Pospravljeno stanovanje in sadni koktail. Moji dve frajerki.

PS: se opravičujem za dolgost zapis, a bil je pač dolg tek

NADALJEVANJE SLEDI (vsaj tako se mi močno dozdeva)

[Manika]

mojA, še !

[Fotr]

....NADALJEVANJE SLEDI (vsaj tako se mi močno dozdeva)

Komaj čakamo! Odlično!