- 06 Sep 2005, 07:02
#50361
Šla sem domov
po sivi, sivi cesti.
In na nove hlače
se je iz zaplate trave
preselila kobilica.
Vsa vesela je bila,
in kar naprej je govorila:
"Oh, kako lep dom!
Kako praktično je
tukaj ždeti,
nič početi,
res lepo je na tem sveti!"
In sem ji rekla:
"Nenene, tako ne gre!
To ni tvoj dom,
ni v tvoji naravi,
da bi le ždela tukaj,
nič počela,
tvoj je travnik, gozd
in kar je vmes!"
In sem jo,
kobilico,
frcnila nazaj med trave...
Slišala sem jo jokati,
godrnjati...
potem pa je vse potihnilo.
In čez nekaj časa
je vsa vesela pela:
"Tralala,
kako lepo je biti tu doma!"
In ob koncu sive ceste
obrnem ključ,
ter si kmalu mislim:
"Oh, kako lep dom!
Kako praktično je tukaj ždeti,
nič početi,
res lepo je na tem sveti!"
In čez nekaj časa,
ko sem se že čisto razlezla...
sem zaslišala kobilico:
"Nenene, tako ne gre!
To ni tvoj dom,
ni v tvoji naravi,
da bi le ždela tukaj,
nič počela,
tvoj je travnik, gozd
in kar je vmes!"
Pa me je,
nesramnica zelena,
frcnila med trave...
Slišala sem se jokati,
godrnjati...
potem pa je vse potihnilo.
In čez nekaj časa
sem vsa vesela pela:
"Tralala,
kako lepo je biti tu doma!"
...na travniku, v gozdu
in vsem, kar je vmes.
lp,
m
pies: posvečeno kobilici na mojih kavbojkah
Nazadnje spremenil mojcej77, dne 07 Sep 2005, 22:01, skupaj popravljeno 2 krat.
...si kdaj tekel po jasah svoje duše...