Tempo padel na 6:45, Mojca mi je malo uhajala, a sem jo še na Prešernovi ujel, tako da sva skupaj pospešila proti cilju. Še nekaj hitih korakov za kamero in bila sva v cilju.
Po pravici povedano tudi sam še poleti nisem resno razmišljal o maratonu. A premagan slovenski alpski maraton in malo gorenjske žilice za prišparano štartnino sta opravila svoje in vesel sem, da je bilo tako 
. Seveda je še veliko prostora za izboljšave, zelo pa bi pomagalo, če bi bilo več ljudi pripravljeno delati na postojankah. Z mnogo večjim številom ljudi (recimo 10 na Enervitu in 10 na vodi) bi morda sproti oskrbeli celo veliki naval v prvem krogu. Tako pa smo imeli 11 ljudi za 7 miz. Od tega, sem jaz poklical še prijatelja (navdušen kolesar) in zmotiviru sošolko (vedno rada pomaga) ter se prijavili kot prostovoljci v petek (2 dni pred maratonom) na zaključni slovesnosti na Malem lipoglavu (30 kolesrskih vzponov na Mali lipoglav). Bolj po naklučju torej (prijatel in jaz sva se prijavila že 2 tedna prej, samo naju organizator malo pozabili oziroma so naju imeli za medicinca ). Brez nas treh, bi bilo tam verjetno 7 ljudi za 7 miz 
(imam že ogledani 2 novi prostovoljki, po celoletnem tretmaju bodo zihr sodelovale ) .
.
Najprej hvala vsem, ki so kakor koli pomagali pri izvedbi vcerajsnjega tekaskega praznika. Ne recem, da je bilo vse popolno ampak jaz nimam nikomur kaj ocitat. Posebna zgodba so ljudje, ki mislijo, da morajo se na WC z avtomobilom ali motorjem, ampak z njimi bi se morali ukvarjat tist, ki so za to usposobljeni. 
Moje priprave na maraton so se zacele ze v petek, ko sem skrbno vse potrebno zlozil v torbo in se odpravil na potep proti MB. Kakor se spodobi za potep je bilo spanja malo (beri nic), petek se je skozi zelo prijazno noc potegniil v soboto in bila je ze nedelja, ko sem omahnil v svojo posteljo. Budilka, zajtrk, kava in seveda prepozen odhod od doma. Srecno sem nasel Pegaza, ki je ze malo nervozno postopal okoli Kidrica, nasel sem tudi garderobo, uspel sem zmazat se cokolado in potem hajd na start. Lusno je bilo srecat toliko znanih fac, seveda je zmanjkalo casa, da bi z vsakim spregovoril kaksno besedo, ogrevanje sem gladko preskocil (se bom ze ogrel na prvih kilometrih) in potem smo na enkrat sli. Sicer sem v daljavi videl balone in mnozica je hrumela ampak je manjkala ena ritem masina, da bi mi se bolj kocine dvigovalo. Dogovorjena taktika je bila prvi krog pod dve uri, potem pa odvisno od pocutja. V skupini smo se drzali Simi, Pegaz, Obi in moja malenkost. Del poti sta se nam pridruzila se Klaudi in Xrock. Pegaz je skrbel za redna porocila o km casih in zaostankih do 120 minut, Jusuf pa je imel nalogo, da v drugi polovici prvega kroga vzdigne tempo na potrebno raven. Krmljenje in napajenje je bilo za moje pojme urejeno vredu in dovolj pogosto. Je pa res, da smo imeli vedno se kar srecno roko, da ni bilo ravno kaksnega drena na stojnicah ob nasem prihodu. Vse se je srecno izslo, ceprav je virtualno pleme kar malo obmolknilo tam nekje ob zivalskem vrtu. Na Presernovi smo se poslovili, sam pa sem nadaljeval v drugi krog. Kako me je neslo tam mimo in kako fino je bilo pomahat navijacem. Ob prehodu startne linije sem izvedel hiter pregled stanja in ugotovil, da je vse vredu edino pulz je bil nekoliko previsok, kar je bila posledica res enkratnega navijanja. He, he, ze do Name sem zadevo korigiral in v enem povsem svojem svetu nadaljeval s tekmo. Bilo nas je malo in nekaj casa me je malo begalo, ker sem lovil vedno vec maratoncev. Ves cas sem se spraseval ali morda ne norim prevec, ceprav je ura kazala ustrezno stanje. Jasno sem na vseh stojnicah pobasal nekaj hrane in vode, ter med tekom vse skupaj stlacil v zelodec, ki ni nic protestiral. No, kaksen kupcek sem ze podrl. Morda celo zelo glasno, ampak o tem govorijo druge zgodbe. Samotno pot brez cvekanja sem nadaljeval tja nekje do Delove tiskarne, ko sem dohitel Marjana, ki sicer pozna forum amapak kakor sem razumel ni clan. Mi je delal druzbo do 36 km. Tam nekje sem ugotovil, da imam povsem pricakovan pulz, odlicen cas in zelo veliko energije v nogah. Spet sem se znasel v enem svojem svetu, kjer se mi je rezalo do uses saj sem z lahkoto popravil tempo in se podal na lov za manj kot 240 minut neto. Na vecno pot sem pritekel s tako lahkoto, da sem imel obcutek, da kar letim. Srecam Simi, ki mi ze od dalec maha in navija. Srecam Pegaza, ki mi je prisel naproti in sva skupaj tekla do cilja. Padem v zasedo forumovcev pred podvozom, ki mi dajo se dodatno energijo, gledam na uro in vem da sem na dobri poti, stisnem se zadnji klanec in potem s polnim gasom v cilj. Srce in custva so bila v rdecih obratih, ko je zapiskala preproga pod mojimi nogami in oznanila konec ene prelepe dirke.
In potem hajd na Ana-Lizo. Jako lustno vzdusje, malcek zmedeni kelarji (dajet mi piva PRESS), cveka, analize teka, pozitivnih provokacij (obstaja tudi vec kot maraton PRESS), pa se malo cveka, pa se slikanja, ...... Na kratko, bilo je zelo lustno. Pot domov je postregla s pozitivnimi presenecenji in pestim kulturnim programom.
Lustna dirka, izpolnjeni cilji, kontrola dogajanja na progi, odlicni navijaci, dobra organizacija, malenkost hitrejsi drugi krog. Lahko recem, da je bila nedelja dan, ko se je vse lepo izslo.
Bralna znacka je vasa 
Dobrega vtisa ni pokvaril niti avto niti kolesarji na stezi.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA
