Zadnje novičke

[Ninocka]

Depresija ni tekaška težava ali poškodba, je pa zelo pogosta bolezen, ki kot večina drugih ne izbira na koga se bo spravila. Če verjamemo statistki, naj bi enkrat v življenju doletela vsakega šestega izmed nas. No, ljudi z aktivnim, športnim življenjem vseeno ne ujame tako pogosto. Če pa že, jo lahko hitreje premagamo..

Ker spada na področje tistih motenj, ki se imenujejo duševne, je kljub razširjenosti še vedno tabu tema. Velikokrat se depresija (dolgotrajno »črno« razpoloženje) zamenjuje z depresivnim razpoloženjem (krajši, normalni padci) ali pa se nasprotno osebe z depresijo smatrajo kot »odpadniki« .


Za vse, ki bi želeli bolje razumeti to zahrbtno, a ozdravljivo bolezen , je Inštitut za varovanje zdravja naredil nazorno spletno predstavitev osnovnih pojmov (vzroki, simptomi, zdravljenje...):
http://www.ivz.si/ivz/publikacije/html/ ... stran.html

Še nekaj osnov o tej bolezni:



Vzroki in faktorji tveganja

Vzrok depresije je kombinacija možganske kemije, dednosti in psihosocialnega okolja. Ni znano, kateri od treh faktorjev je dominanten pri pojavu depresije, vendar obstaja močna povezava med depresijo in nenormalnim nivojem nevrotransmiterjev norepinefrina, serotonina in dopamina. Od tod depresijo velikokrat označijo kot posledico “kemijskega neravnotežja”. Znano je, da ti nevrotransmiterji igrajo pomembno vlogo pri občutenju zadovoljstva in razpoloženjih.

Statistike kažejo, da otroci staršev z depresijo zelo verjetno tudi sami razvijejo enako motnjo. Študije pojavnosti depresije pri dvojčkih kažejo na 70% možnost, da bosta oba identična dvojčka trpela za depresijo, kar je enkrat večja možnost kot pri dvojajčnih dvojčkih.

Depresij je bolj pogosta pri ljudeh, ki so v življenju doživeli travmo, spolno ali fizično zlorabo, invalidnost, izgubo ljubljene osebe v mladih letih, alkoholizem ali nepopolno družinsko strukturo. Pri odraslih je najpogostejši vzrok za depresivno epizodo izguba partnerja. Ženske so v fazi večjega tveganja v obdobju med nosečnostjo ali v prvih mesecih po nosečnosti. Kronična depresija je najbrž bolj prisotna na območjih, ki jih je prizadela vojna, naravne nesreče, revščina ali zanemarjanje.

Pojavnost

Depresija se lahko pojavi v vseh strostnih obdobjih, najpogosteje med 24 in 44 letom. Poznejši pojav depresije je morda v povezavi z odsotnostjo depresije v družini. Študije ugotavljajo, da se depresija večkrat pojavi med ljudmi v srednjih letih. Tudi najstniki lahko trpijo za depresijo. Naraščujoč odstotek depresije med najstniki morda odraža vedno večje pritiske na mlade ljudi glede šole in visokih pričakovanj staršev. Težave z nizko stopnjo samozavesti lahko vodijo v negativno perspektivnost glede življenja in depresijo.

Znaki in simptomi

Najbolj izraziti simptomi depresije so izguba interesa, izguba energije in nezmožnost občutenja veselja. Žalost kot posledica depresije je veliko krat opisana kot neizbežna in bolj boleča kot običajna žalost. Depresija je lahko tako huda, da oseba ne prepozna simptomov. Mnogo simptomov je odkritih šele, ko oseba prične z zdravljenjem.

Zaradi izgube energije se mnoge osebe z depresijo izogibajo socialnim stikom, redni telovadbi ali vzdrževanju prejšnjih interesov. Zmanjšana aktivnost se pokaže v izgubi mišične in kostne mase, kar je povod za slabše fizično stanje. Prisotni so tudi občutki ničvrednosti, saj osebe mislijo, da niso dobre v ničemer in nikomur nič ne pomenijo. S težavo sprejemajo komplimente ali si priznajo dosežke. Nizka samozavest povzroči splošno slabo razpoloženje in se odraža v negativnem pogledu na svet. Mnogi se počutijo nepomembne, lahko gojijo občutke krivde in samopreziranja.

Za depresijo je značilna tudi nespečnost (v približno 80% primerov), ali pa v pretiranem spanju (nekateri spijo tudi čez dan). Mnogokrat depresijo spremljajo tudi motnje v prehranjevanju in posledično izguba ali velika pridobitev telesne teže. Simptom, ki predstavlja precejšen problem pri depresiji je tudi izguba libida in splošnega zanimanja za spolnost. Izguba libida je lahko tudi običajen stranski učinek antidepresivov. Na žalost je depresija lahko tudi usodna, saj mnogo ljudi pestijo tudi ponavljajoče se misli o smrti in samomoru.

Drugi simptomi
• Zapiranje vase (npr. pred družino, prijatelji, službo ali šolo)
• Opuščanje aktivnosti, ki so bile prej v užitek
• Nasilje (največkrat pri adolescentih ali priletnih osebah z depresijo)
• Nezmožnost joka, kljub potrebi po joku
• Splošno negativni pogledi
• Izguba spomina (npr. glede planov, kratkoročni spomin)
• Obraz brez izraza
• Ponavljajoča se izguba koncentracije, običajno spremljana s strmenjem v prazno
• Odvisnost od substanc (alkohol, droge)
• Nezanimanje za izgled in osebno higieno
• Potreba po temu, da se umaknemo, zapustimo mesto ali govorimo o tem

Tipi depresije

Poznamo tri tipe depresivnih epizod: Posamične, ponavljajoče in sezonske. Depresijo nadalje delimo na blago, zmerno, težjo brez psihoze, težjo s psihozo, v delnem upadanju, v polnem upadanju, kronično in nedoločeno.

Posamične: Oseba doživi depresijo v skladu z diagnostičnimi kriteriji, vendar je ne doživi nikoli več

Ponavljajoče: Dve ali več depresivnih epizod, ločenih z vsaj dvema mesecema normalnega počutja in funkcioniranja, ali če oseba nikdar ni imela manične epizode ali nedvoumne hipomanične epizode.

Sezonska afektivna motnja (SAD - Seasonal Affective Disorder): Nihanja v razpoloženju pri depresivnih ljudeh so lahko povezana z letnim časom. Običajno so taki ljudje depresivni v času jeseni in zime, bolje pa se počutijo spomladi in poleti. Vzrok za to bi lahko bilo zmanjšano izločanje melatonina v možganih, ki je sproženo s sončno svetlobo. Te pa pozimi lahko primanjkuje, posebno v krajih, kjer so dnevi zelo kratki.

Nivoji depresije

Blaga depresija: Samo blagi simptomi, ki ne vplivajo na šolo, službo ali socialne interakcije osebe.
Zmerna depresija: Nekoliko več simptomov, ki nekoliko vplivajo na šolo, službo ali socialne interakcije (npr. zmanjšana koncentracija, izostanek od dela, šole)
Težja depresija brez psihotičnih simptomov: Resna depresija z vsemi večjimi simptomi, ki močno vplivajo na šolo, službo ali socialne interakcije (npr. neuspeh v šoli ali razmerjih)
Težja depresija s psihotičnimi simptomi: depresija, ki jo spremljajo halucinacije in blodnje, kar popolnoma onemogoči normalno funkcioniranje osebe
Depresija v delnem upadanju: Blaga depresija, kjer simptomi počasi izginjajo in ni prejšnjih epizod depresije.
Depresija v polnem upadanju: Ni simptomov depresije že vsaj 6 mesecev
Zdravljenje

Danes lahko depresijo zdravimo zelo uspešno. Obstaja več opcij zdravljenja ter kombinacije teh opcij.
• Zdravljenje z antidepresivi
• Kognitivna-vedenjska terapija
• Psihoterapija
• Elektrokonvulzivna terapija (ECT) ali šok terapija

Psihoterapija

Je zdravljenje s psihološkimi metodami skozi pogovor.
Vrste oz. oblike psihoterapij:
• KVT,
• psihoanaliza,
• transakcijska analiza
• gestalt
• hipnoterapija
• eksistencialna humanistična

Kognitivna-vedenjska terapija

KVT je zelo uspešna oblika psihoterapije za zdravljenje depresije. Cilj KVT je pomagati osebi spremeniti način mišljenja tako, da jih nauči pozitivnega pogleda na življenje, kako naj se nagradijo za lepe občutke in dosežke. S tovrstno terapijo depresivne osebe pridobijo nov pogled na svet, se bolje počutijo in izboljšajo razpoloženje. Kognitivni terapevti menijo, da depresijo povzročajo nizka samozavest, nezmožnost postavljanja racionalnih ciljev in pesimizem. Ko se oseba nauči prepoznati stresne situacije, si znajo pomagati z učinkovitimi tehnikami obvladovanja, namesto da postanejo depresivni. Tako se naučijo upravljati s stresom, ki je nekoč povzročal depresijo.

Elektrokonvulzivna terapija

Okrog uporabe te terapije kroži mnogo polemik o primernosti. Največkrat zato, ker večina pacientov, ki prejema elektrokonvulzivno terapijo, trpi za izgubo kratkoročnega in včasih za izgubo celotnega spomina. Zato je ECT rezervirana samo za paciente s kronično depresijo, ki se ne odzivajo na nobeno antidepresivno zdravilo in za paciente, ki so zaradi hude depresije v nevarnosti, da škodujejo sebi in/ali drugim.

Zdravila

Antidepresivi so najširše uporabljena metoda zdravljenja depresije. Simptomi se izboljšajo pri približno 80% pacientov, ki jemljejo antidepresive. Zdravljenje lahko poteka od šest mesecev do enega leta. Ponavljajoča se depresija običajno zahteva 2 leti zdravljenja z antidepresivi, kronična depresija pa lahko zahteva doživljenjsko zdravljenje. Na zdravila se vsak posameznik odziva drugače, izbira pa se jih glede na stranske učinke.

Antidepresivi lahko potrebujejo od 1 do 8 tednov, da pričnejo delovati, odvisno od količine zdravila in posameznika. Doza zdravila se običajno povečuje postopoma, ko se pri pacientu povečata toleriranje in odzivanje na zdravilo. Antidepresivi izboljšajo spanec in apetit, zmanjšujejo anksioznost, izboljšajo koncentracijo in povrnejo nivo energije. Najbolje delujejo pri osebah, ki so se dobro odzivali na zdravila v preteklosti ali pa trpijo za drugimi težavami, npr. Nespečnostjo ali anoreksijo.

Kako delujejo zdravila

Teorijo, da depresijo v glavnem povzročajo nezadostni nivoji monoaminskih nevrotransmiterjev v možganih podpira tudi terapija z antidepresivi. Signali v možganih potujejo z nevrotransmiterji med živčnimi celicami. Antidepresivi povečajo koncentracijo teh nevrotransmiterjev (npr. Serotoninski inhibitorji povečajo nivo serotonina). Povečan nivo nevrotransmiterjev pa izboljša prenos signalov in dvigne razpoloženje.

Vir:
http://www.nebojse.si/portal.php?
http://www.mentalhealthchannel.net/depression/

[Junc]

Meni je pomagal pokojni (žal) homeopat Hribernik. Sem kot prerojen

[mojA]

Zelo zanimivo in poučno. Ali obstajajo še kakšna navodila kako pomagati in preživeti z depresivno osebo katera odklanja kakršnokoli pomoč. Predpisanih antidepresivov noče jemati, tudi k zdravniku noče več. Oseba je vedno bolj potrta, agresivna in sovražna.

[Ninocka]

MojA,

nekaj izkušenj svojcev in prijateljev depresivcev, ki so odklanjali pomoč, lahko najdeš na forumu društva DAM:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php

Predvsem je pomembno, da sami razumemo obnašanje depresivne osebe---preko agresivnosti in sovražnosti se izraža lastna nemoč, nepripravljenost priznati si bolezen. S tem vedenjem bomo lahko ločili njeno "bolano" obnašanje od "zdravega" jedra (ki v depresiji včasih izgine)...To je nekako lahko recept, kako živeti z depresivno osebo. Kljub izbruhom skušamo ostati objektivni in realni.

[sonata arctica]

Prebrala sem celoten članek ampak predvsem nekaj me je motilo... Ujela sem besede v smislu "žalost kot posledica depresije..."
Sama se ne bi strinjala s tem da je žalost posledica depresije. Zelo pomembno je da razlikujemo kaj je depresija in kaj je žalost ter da se zavedamo da sta to popolnoma različni zadevi, sta pa seveda povezani.

Žalost je eno od osnovnih čustev. Gre za globoko čustvo, ob katerem se počutimo zares žive, četudi boli. Močno smo v stiku s tem, kar se dogaja okrog nas. Zavedaš se sebe, svojega telesa. Ne boriš se proti ničemur, sprejemaš dogajanje, ostajaš odprt in se zavedaš, da je v okolici dovolj možnosti za oporo. Nič ni narobe, če si žalosten... pravzaprav je ravno obratno: narobe je, če človek nikoli ni žalosten, saj je polno občutenje čustev pomembno, celo občutenje žalosti, jeze, zavisti...

Druga stvar je torej depresija. Ta nastane, če človek pretrga stik s tem občutjem žalosti, ostane pa občutek mrtvila, praznine, pomanjkanje življenja in pomanjkanje prave čustvene povezave z drugimi ljudmi. Zdi se, kot da se s čustvi boriš, namesto da bi jih sprejemal. Med depresijo ne čutiš žalosti, ker se pristni žalosti izogibaš. Ves namen depresije je v bistvu preprečiti občutek žalosti.

Sicer pa je spekter depresij precej širok: po avtorju, iz katerega črpam podatke, naj bi za depresijo štela paranoja, shizofrenija, manična depresija...

Torej... glede na to kar sm zdej povedala bi bila v bistvu najboljša preventiva proti depresiji ta, da si človek dovoli občutiti svoja čustva, predvsem žalost, ko le-ta nastopi, da je ne potlači.
In glede na to, da je tukaj gor veliko "odvisnikov od teka" bi rekla, da je treba pri teh rečeh pazit... Čisto mogoče se mi namreč zdi, da bi nekdo s tekom na nek način potlačil svoja čustva. Sama trenutno ne tečem zaradi zdravstvenih težav, vem pa, da sem šla velikokrat tečt takrat, ko sem bila jezna, da sem to nekako dala iz sebe, kar pa že mogoče pomeni neko bežanje od svojih čustev. Ne vem no... moje mnenje pač.

No... malo psihološkega pogleda... v premislek.

[ero]

hoj

In glede na to, da je tukaj gor veliko "odvisnikov od teka" bi rekla, da je treba pri teh rečeh pazit... Čisto mogoče se mi namreč zdi, da bi nekdo s tekom na nek način potlačil svoja čustva. Sama trenutno ne tečem zaradi zdravstvenih težav, vem pa, da sem šla velikokrat tečt takrat, ko sem bila jezna, da sem to nekako dala iz sebe, kar pa že mogoče pomeni neko bežanje od svojih čustev. Ne vem no... moje mnenje pač.

sori, ker se vtikam v debato a moje laično mnenje je, da tek ni način za tlačenje čustev ali bežanje temveč soočenje s čustvi in težavami ter 'razčiščevanje'. bežiš na druge načine (droge, alkohol, zanikanje, pretiravanje v skrajnostih, ...), pri teku pa si sam s seboj in nimaš kam zbežati. če se pri tem do konca ne zasovražiš, si že na poti ozdravitve če je depresija sploh bolezen, seveda. jaz pravim, da ni.

[pegaz]

sori, ker se vtikam v debato a moje laično mnenje je, da tek ni način za tlačenje čustev ali bežanje temveč soočenje s čustvi in težavami ter 'razčiščevanje'. bežiš na druge načine (droge, alkohol, zanikanje, pretiravanje v skrajnostih, ...), pri teku pa si sam s seboj in nimaš kam zbežati. če se pri tem do konca ne zasovražiš, si že na poti ozdravitve če je depresija sploh bolezen, seveda. jaz pravim, da ni.

Ero, na tvoje pisanje moram odgovoriti.
1. Tisti "sori, ker se vtikam" je ZELO odveč. Tukaj svobodno izmenjujemo mnenja in lepo je, da tudi ti kaj napišeš.

2. Tek je lahko način za beg pred problemi. Pred časom sem ugotovil, da sem bil sam zaradi različnih vzrokov (zid na več področjih v življenju) v nekakšni depresiji. Edino, kar me je motiviralo, veselilo in vleklo naprej, je bil trening za maraton. Potreboval sem celo leto, da sem to dojel in naredil premike okoli teh zidov. Res je, pri teku si sam s sabo, a obenem se z aktivnostjo zamotiš, si daš nek smisel in se ne ukvarjaš s težavami, ki so te potlačile drugje. Nikamor ne bežiš; že s tem, ko tečeš, si pobegnil, v drug svet in drugo omamo.

3. Bolezen ali ne (o tem zdajle ne bi razpravljal), depresija je resna zadeva. Več, ko bomo vedeli o njej, laže bomo sami sebi in drug drugemu pomagali. Zelo me veseli, da je Ninočka odprla to temo.

Lep let,
Pegaz

[mojcej77]

Pozdravček!
Ravno prevajam neko knjižico (sicer o staranju s cerebralno paralizo) in notri piše tudi nekaj o depresiji.
Mislim, da moramo ločevati med depresijo in depresivnim stanjem oz. depresivnostjo. Mislim, da je skoraj vsak že izkusil depresivna stanja, obdobja, prežeta s potrtostjo in žalostjo do te mere, da je edina možnost preživetja ta, da vsa čustva na nek način otopijo in se predelajo šele skozi daljše obdobje. Depresija kot taka pa nastopi takrat, ko v depresivnih obdobjih ne najdemo ali ne zmoremo več mehanizmov za "predelavo" potrtosti in žalosti in se poruši tudi kemično ravnovesje v telesu. Veliko ljudi takrat pristane na antidepresivih.
Težko je ugotoviti, če že ne skoraj nemogoče, kaj je bilo prej - globoka žalost, potrtost ali depresivnost. To je podobno kot vprašanje o kuri in jajcu.
Dejstvo je, da se naša duševna, čustvena in fizična stanja stalno spreminjajo. In da so med seboj neločljivo povezana. In za vse te "človeške plasti" se moramo naučiti skrbeti. Včasih nam uspeva bolj, drugič manj. In povsod poznamo skrajnosti, ki nas vržejo iz ravnotežja in nam škodijo. Tak je tudi tek - vsakemu pomeni nekaj drugega - in lahko je koristen, lahko pa tudi škodljiv.
Dejstvo je, da vsi občutimo.
Pri depresiji je vse skupaj otopelo. Zato je prvi korak, da se naučimo prepoznati svoja čustva. Pri tem nam lahko pomagajo zdravila, prijatelji, ali pa tek. Skratka vse, kar nam pomaga na poti k sebi, kar nam pomaga čutiti in nam dovoli, da se počutimo tako, kot se in nam dovoljuje vsa čustva. Če tečemo, pa se zavedamo, da smo lahko jezni, drugič veseli itd., je ok. Narobe pa bi bilo, če bi mislili, da moramo na teku vedno teči npr. veseli. Ali imamo kaka druga nerealna pričakovanja. To pa zna bit pristop, ki povzroča beg od samega sebe in ne teka k sebi.

lp,

m


pies: si ne upam prebrat za sabo, ker ne vem, če bi sploh razumela , zato bom kar poslala....

[mojcej77]

Zanimivo, ne, da googlaš glede depresije, naletiš na TF in evo, že pišeš odgovor sama sebi...Depresija.
V tem trenutku se ponovno ukvarjam s to duševno motnjo. Zbiram info., kako živeti z osebo, ki ima depresijo.
Vam povem, da je cel hudič in da pogrešam tek, pogrešam TF.
Ampak jaz se ne dam.
Iskren pozdrav vsem!

lp,
m

[vencelj]

O, mojcej, tebe pa dolgo ni bilo in te kar malo pogrešamo
Lepo te je spet "slišati"

LP, vencelj

[čara]

Ja, je hudič. Kako živeti z depresivno osebo? Najlažje je ob pomoči dobrega psihoterapevta, dober začetek je tudi forum nebojse, tudi kaka knjižnica ima kako dokaj OK knjigo. Pa YT kanal od Beckie0. Pač vprašat človeka, kaj lahko narediš? V mojem primeru je bilo dobrodošlo gibanje, kolo, pohodi, rolanje in druženje s psi, pa vključevanje v kako peko, kuhanje, povsod. Je bil pa tako zelo občutljiv, da nobene kritike, opazke, tudi najbolj nedolžnega predloga ni prenesel in je vse jemal zelo osebno in marsikaj ga je prizadelo. Stvari, ki večino ostalih ljudi ne. Res, človek je oboževal pse. Bilo mu je za dol poknit če je nekdo "rožice sadil". Žal, je na koncu bolezen zmagala.

Z antidepresivi ima brat dobre izkušnje (poleg nekaj več kg in nekaj zaspanosti), so odlično opravili delo stabilizacije počutja. Pri bratu je pomagala nekaj terapija, v največji meri pa odsotnost stresorja...Čeprav nikoli ne veš, kdaj bo spet kaj privrelo na plan. Za zdaj moram reči, da je že 5-6 let brez ADjev in stabilnega počutja.

Nujno je, da se iz okolja odstrani negativce. In nujno je delat na vzroki depresij...Včasih pa bolezen zmaga. Jaz trdim, da za nekatere ljudi, je ta svet enostavno preveč krut, da bi v njem živeli.