Zadnje novičke

[mojcej77]

Grize me grize
zima v lica,
veter razjeda
priprte oči,
suši me odznotraj
in zamrzuje,
z ledom žigosa.
V teh zamrznjenih dneh
hitim na toplo,
neprestano hitim,
tečem skozi razbičan dan.
Sredi hitenja pa se mi zdi,
da nikamor nič ne gre,
da se nič ne premakne,
da so ledene rože
moje poti
in čas tega dne.
Vtisnjena na rob
mojih misli
pa čaka
pomlad,
da iz ledenega oklepa
izvabi vse,
kar greje,
kar ima barve,
kar diši,
kar smeje.




lp,

m

[mojcej77]

Ohromelo
gledam steze,
po katerih ne upam.
Prečiste se mi zdijo
za blato mojih nog,
prelepe,
da bi na njih pustila
svoje vzdihe,
pretihe.


lp,

m

[Dušan]

Mojcej!

Čakati na pomlad ...
napaka, to je le tolažba sebi!!!
Ne čakaj, da pride sama od sebe!
Pomlad lahko živiš ...
pozimi, jeseni, poleti in spomladi!
Le tisto luč je treba najti,
tisto svetlobo, ki kaže pravo pot ...

Kako lepo je, da si se spet oglasila, Mojcej77!

Pozdrav z zasnežene gore!

Dušan

[mojcej77]

Dušan, zj se bom pa kr zjokala.
ka pa nej, če kule pišeš...
Pozdrav na zasneženo goro.


lp,

m

[Dušan]

Oj Mojcej!

TU SI in jaz sem tu!
Noro!!!
Ne poznam te, a vendar te poznam ... tako zelo, kot bi te imel!
Vem ... vem, da ni mogoče imeti, a vendar je smisel živeti!
Na zasneženi gori ... kjer je mraz in veter... in noč ...
... kjer so zvezde in Luna ... in žarek, ki zbudi dan ...

Pozdrav tebi!

Dušan

[mojcej77]

kam pa si mašino prklopu na zasneženi gori?

[mojcej77]

Posodi mi vdih,
nebo je danes tako podobno
poletni noči,
a od samega sebe izdan svet,
ker je ledeno
in so njegove zvezde
ovite v snežne zavese.
Od same sebe izdano
se danes počutim jaz,
zato te prosim za utrip,
za vdih,
da ogrejem hladno odejo
v katero sem se zavila,
si odpustim,
se spet uzrem.


lp,

m

[Dušan]

Zasnežena gora ... ne sprašuj ...
misel doseže najglobljo dolino ...

... tu sem in storil bi to,
a ne vem, kje naj iščem!
Naj noč bo in mraz ...
le najti le najti ... pravi obraz ...

Mojcej ... zapoj ... da zimo v pomlad,
da noč v jutro predramiš,
da sonce ogreje srce ...

[mojcej77]

sej sm hotla pet, pa so nam pevske vaje odpadle

v kopalnici si pa ne upam več, odkar je pred leti soseda klicala...

bo treba na pusta počakat.

...no, če se pa neham hecat, pa...hmm...mi ostanejo le pesmi...ostalo bi preveč bolelo.

lp,

m

[samo]

Zjutraj tam nekje,
tam nekje ja,
tam je ena pesem,
skrita, skrita, skrita in zakrita in skrita.
Mogoče lahko kar zatrdim, da se skriva.
Pač, skrita je.
In greš
in greš
in greš
in greš
in hodiš
ma klinac hodiš,
laufaš, tečeš, letiš, dirjaš, noriš,
.
.
.
.
.
mogoče bežiš?
da bi jo ujel, da bi jo imel, da bi jo dobil, da bi jo,
.
.
.
da bi bila tista melodija,
ja tista, ki si jo potem popevaš cel božji dan in noč.
Dokler te kaka druga ne premami.
Kakšna skrita tam nekje.
Ha. Pa je dan naokrog.

[mojcej77]

Pod veščimi škarjami
je končalo,
vse mrtvo
in suho,
da bi vse,
kar je življenja
in pomladnih barv
vredno,
lahko v novi
praznični opravi
zaplesalo v vetru...
toplem,
dišečem,
ki pride...
pride kmalu.



lp,

m

pies:ravnokar bila pri frizerju. vedno bolj ugotavljam, da je to ena ful deep izkušnja...tko...zenovska

[mojcej77]

Zemlja je mehka,
zadihala je
in vase sprejela
moje stopinje.
Mehka je
morda le njena
najtanjša skorja,
a vseeno -
mehka je
in mehak
je dan.
Mmmmmmmmmmmmmmmm
eeeeeeeee
hhhhhhhh h h h h h
kk k k k
aaaaaa a a a a a a a
.......
zemlja
je
mehka.





lp,

m

[samo]

Jutro.
Dani se.
Megla.
0°.
9km zadaj,
nekaj še spredaj.
Potim se.
Diham.
13km/h.
Razmišljam o projektu.
Razmišljam o sinku.
Vse sorte razmišljam.
Pred mano ovinek v desno.
Zdrs, bum, bom, šc, rrk, drs.



Na hitro, v trenutku, brez najave, brez prijave.
Rama boli, koleno boli, kolk boli.
Odrsana koža, pretegnjene vezi, kri, bolečina.

Čakam, čakam,
ležim, sedim,
stiskam zobe.

Vstanem in tečem naprej, kot da ni nič, kot da je kot prej.
Asfalt je trd, jaz tudi.
Mehke misli pa iščejo zakaj.

In najdejo.

[mojcej77]

[mojcej77]

Potopi me
med črne bobne
in živo rdeče strune
električnih kitar.
Naj ne slišim,
ne...
naj ne slišim.
Preveč besed je
v glavi,
v duši,
srcu...
da bi lahko
čutila.
Zato me naj
zgori...
naj me zgori
bobnenje
in hrup,
v katerem bom le jaz
poznala smisel,
prepoznala ritem,
melodijo.
Potopi me
med viharne bobne,
med grozljive krike
električnih kitar.
Da preglasijo,
kar v meni
vpije
.
.
.




m


pies: Runnerju.
Ne morem pozabit tiste slikce, ko si z dedičem pritekel skozi cilj na LM.
Hotela sem napisat nekaj tolažečega, pa ne gre...