lojzeP napisal/-a:Opa , Matjaž, odkod pa zdej to. Sem mislu ( že spet ), da bom lahko jest mal pametoval iz tega področja !!!
2xLP
hja lojze to so pa izkusnje. Pa skrit talent. mateja ..........?
- 01 Maj 2004, 08:00
#6515
Nekaj za preganjanje dolgčasa, melanholije in boljše razpoloženje v prvem evropskem prvomajskem dnevu:
V zatonu dneva sem se včeraj odločil, da grem na tek v samoto, kajti razpoloženje je bilo nekako melanholično in ne vem zakaj sem se počutil žalostno.
Za tako razpoloženje je najboljši prostor samotna visoka planota, s skrivnimi gozdnimi potmi, s temnozelenimi vejami na stoletnih smrekah, s srebrno obrobljenimi iglicami na visokih, ravnih in košatih jelkah. Nežne veje macesnov se spuščajo ob drevesnih deblih kot dolgi ravni lasje zlatolase lepotice. Gozdne poti so poraščene z nežnim mahom in posute z rjavimi iglicami. 
Ob njih rastejo skrivnostni grmi, iz katerih se tu in tam zablešči, kot bi se prižigale svetilke v vilinski deželi. 
Visoke kope zbranih iglic označujejo domovanje mravelj, ki so si z marljivim delom ustvarile gozdni dom. Veverice se brez skrbi sprehajajo po gozdu in plezajo iz drevesa na drevo. 
Zdelo se mi je, da si drevesa med seboj šepetajo in si v skrivnostnem jeziku pošiljajo sporočila, saj so se veje majale in premikale brez kakršnekoli sapice. 
Na vsake toliko časa drevesa izginejo, pokažejo se čistine, samotne gozdne jase, poraščene z visoko travo in mnogimi, raznobarvnimi gozdnimi cvetlicami. 
Ko je še dnevna svetloba, so rože svetlorumene in rdeče, ko pa se počasi temni, pa postajajo zelene, temno modre in vijoličaste. Ptičje petje me je vseskozi spremljalo. Noben jezik nima besed, s katerimi bi se lahko ustrezno opisali milina in ljubkost ptičjih napevov. Ko poslušaš žvrgolenje v mehkem mraku tople pomladi te spreletavajo pravljični občutki, nežno se ti širi srce, polasti se te neko hrepenenje, ko ti na uho prihajajo prikupne ptičje melodije. Vse to dokazuje, da sem v pravljični deželi. Da je to res, se pokaže, ko tečem globlje v gozd in srečam Rdečo kapico, ki v roki drži papirnato servieto iz svoje torbice z dobrotami. »Kje pa je volk?« jo vprašam. Brez besed pokaže na podrast, kjer zagledam samo velike izbuljene oči in napol odprto volčje žrelo, iz katerega se cedi slina. »Volk, zakaj pa imaš tako velike oči?« ga vprašam. »Daj mi mir, ali ne vidiš da serjem!« zarenči volk. 
Pospešil sem korake in jo kar najhitreje ubral v notranjosti gozda. Nasproti mi priteče večja druščina in takoj prepoznam Sneguljčico in štiri palčke, vsi v pajkicah in v najnovejših supergah iz akcije Tomas Sport 2, zato so imeli tudi vsi oblečene Puma majice. »Samo štirje« pomislim »saj jih mora biti sedem!« Vprašam Sneguljčico: »Kje so pa ostali palčki?« »Ni kadrov, ni kadrov!« odgovori Sneguljčica in skupina hitro pospeši naprej. Tudi sam tečem naprej, ko srečam objokano Trnuljčico. »Kaj pa je?« jo vprašam. »Zelo sem nesrečna. Ko sem se poročila s princem, sem po devetih mesecih rodila prašička in princ me je zapustil. Poročila sem se z grofičem in tudi njemu rodila prašička. Tudi ta me je zapustil in ponovno sem se poročila s kraljevičem, a zgodilo se je enako. Rodila sem prašička! Nato sem se posvetovala s čarovnico iz Kleka, ki v ženski časopis piše zakonske nasvete. Takoj sem dobila odgovor.« »Kaj pa je napisala?« sem radovedno vprašal. »Vsi moški so prasci!« 
Še glasneje je zajokala, 
sam pa sem hitro odnesel pete naprej. Pritekel sem do gozdne hišice, ki je bila vsa obložena z Milko čokolado, dvorišče je bilo tlakovano s krekerji, streha prekrita z Orbit žvečilnimi gumiji. Pokukam skozi okno in vidim, da čarovnica na računalniku igra tetris. Grem okoli hiše, Janko in Metka se igrata zadaj na dvorišču. 
Naenkrat Jankota zatišči lulat. Stopi za grm, ga izvleče in prične z opravilom. Metka ga prosi, če lahko gleda. Janko ji tega ne dovoli, ampak ga pa lahko potipa. Metka potipa in pravi: "Ti imaš pa palčko." Janko: "Ja, jaz imam pa palčko." Čez nekaj časa tudi Metko zatišči. Gre za grm, počepne ... ko se oglasi Janko: "Ti si lahko potipala, bom pa še jaz." Metka dovoli. Janko potipa in pravi: "Ti imaš tudi palčko." Metka: "Ne ne, jaz kakam!" Hitro sem jo ucvrl naprej in pritekel iz gozda na izhodiščni kraj. Sedel sem v travo in se čudil pravljični meditaciji, ki sem jo doživel med tekom. Melanholija je izginila, nič več nisem bil žalosten in veselo sem se vrnil domov. Pa naj še kdo reče, da tek ne premaga žalosti in melanholije. Posebno če ti nekdo pripoveduje stare vice.
V zatonu dneva sem se včeraj odločil, da grem na tek v samoto, kajti razpoloženje je bilo nekako melanholično in ne vem zakaj sem se počutil žalostno.
Za tako razpoloženje je najboljši prostor samotna visoka planota, s skrivnimi gozdnimi potmi, s temnozelenimi vejami na stoletnih smrekah, s srebrno obrobljenimi iglicami na visokih, ravnih in košatih jelkah. Nežne veje macesnov se spuščajo ob drevesnih deblih kot dolgi ravni lasje zlatolase lepotice. Gozdne poti so poraščene z nežnim mahom in posute z rjavimi iglicami. Ob njih rastejo skrivnostni grmi, iz katerih se tu in tam zablešči, kot bi se prižigale svetilke v vilinski deželi. Visoke kope zbranih iglic označujejo domovanje mravelj, ki so si z marljivim delom ustvarile gozdni dom. Veverice se brez skrbi sprehajajo po gozdu in plezajo iz drevesa na drevo. Zdelo se mi je, da si drevesa med seboj šepetajo in si v skrivnostnem jeziku pošiljajo sporočila, saj so se veje majale in premikale brez kakršnekoli sapice. Na vsake toliko časa drevesa izginejo, pokažejo se čistine, samotne gozdne jase, poraščene z visoko travo in mnogimi, raznobarvnimi gozdnimi cvetlicami. Ko je še dnevna svetloba, so rože svetlorumene in rdeče, ko pa se počasi temni, pa postajajo zelene, temno modre in vijoličaste. Ptičje petje me je vseskozi spremljalo. Noben jezik nima besed, s katerimi bi se lahko ustrezno opisali milina in ljubkost ptičjih napevov. Ko poslušaš žvrgolenje v mehkem mraku tople pomladi te spreletavajo pravljični občutki, nežno se ti širi srce, polasti se te neko hrepenenje, ko ti na uho prihajajo prikupne ptičje melodije. Vse to dokazuje, da sem v pravljični deželi. Da je to res, se pokaže, ko tečem globlje v gozd in srečam Rdečo kapico, ki v roki drži papirnato servieto iz svoje torbice z dobrotami. »Kje pa je volk?« jo vprašam. Brez besed pokaže na podrast, kjer zagledam samo velike izbuljene oči in napol odprto volčje žrelo, iz katerega se cedi slina. »Volk, zakaj pa imaš tako velike oči?« ga vprašam. »Daj mi mir, ali ne vidiš da serjem!« zarenči volk. Pospešil sem korake in jo kar najhitreje ubral v notranjosti gozda. Nasproti mi priteče večja druščina in takoj prepoznam Sneguljčico in štiri palčke, vsi v pajkicah in v najnovejših supergah iz akcije Tomas Sport 2, zato so imeli tudi vsi oblečene Puma majice. »Samo štirje« pomislim »saj jih mora biti sedem!« Vprašam Sneguljčico: »Kje so pa ostali palčki?« »Ni kadrov, ni kadrov!« odgovori Sneguljčica in skupina hitro pospeši naprej. Tudi sam tečem naprej, ko srečam objokano Trnuljčico. »Kaj pa je?« jo vprašam. »Zelo sem nesrečna. Ko sem se poročila s princem, sem po devetih mesecih rodila prašička in princ me je zapustil. Poročila sem se z grofičem in tudi njemu rodila prašička. Tudi ta me je zapustil in ponovno sem se poročila s kraljevičem, a zgodilo se je enako. Rodila sem prašička! Nato sem se posvetovala s čarovnico iz Kleka, ki v ženski časopis piše zakonske nasvete. Takoj sem dobila odgovor.« »Kaj pa je napisala?« sem radovedno vprašal. »Vsi moški so prasci!« Še glasneje je zajokala, sam pa sem hitro odnesel pete naprej. Pritekel sem do gozdne hišice, ki je bila vsa obložena z Milko čokolado, dvorišče je bilo tlakovano s krekerji, streha prekrita z Orbit žvečilnimi gumiji. Pokukam skozi okno in vidim, da čarovnica na računalniku igra tetris. Grem okoli hiše, Janko in Metka se igrata zadaj na dvorišču. Naenkrat Jankota zatišči lulat. Stopi za grm, ga izvleče in prične z opravilom. Metka ga prosi, če lahko gleda. Janko ji tega ne dovoli, ampak ga pa lahko potipa. Metka potipa in pravi: "Ti imaš pa palčko." Janko: "Ja, jaz imam pa palčko." Čez nekaj časa tudi Metko zatišči. Gre za grm, počepne ... ko se oglasi Janko: "Ti si lahko potipala, bom pa še jaz." Metka dovoli. Janko potipa in pravi: "Ti imaš tudi palčko." Metka: "Ne ne, jaz kakam!" Hitro sem jo ucvrl naprej in pritekel iz gozda na izhodiščni kraj. Sedel sem v travo in se čudil pravljični meditaciji, ki sem jo doživel med tekom. Melanholija je izginila, nič več nisem bil žalosten in veselo sem se vrnil domov. Pa naj še kdo reče, da tek ne premaga žalosti in melanholije. Posebno če ti nekdo pripoveduje stare vice. Dokler tečem upam!
- 03 Maj 2004, 15:10
#6617
Nekoč je nekdo na tem forumu napisal, da je super teči ponoči, ko je mir in ni cuckov. Jaz sem se tako odpravil včeraj na Golovec po PST, da to preizkusim. Tek je bil super, vidljivost odlična, čeprav je bilo samo pol lune in nekaj malega oblakov. Ko pritečem skoraj na vrh Golovca, sem premišljeval o medvedih in se mi je zdelo fino, da jih na Golovcu ni. Naenkrat na najtemnejšem delu PST iz grmovja skoči pasja mrcina, mislim, da je bila mešanica med nemškim ovčarjem in šarplanincem, samo trikrat večji in zobe je imel kot pitbul. Pritajeno renči in kaže zobe in se mi približuje. Lastnika nikjer, očitno gre za potepuško mrcino. Ko je bil pol metra od mene, se mi zdi, da se pripravlja, da skoči name, oz. glede na njegovo velikost bi bilo dovolj, če me pohodi. Ne vem, kako mi je prišla na misel neumna fora, da sem začel z najbolj prijaznim glasom govoriti: "Priden kužek, ali si se izgubil?" In pes se je res ustavil. Nekaj časa je še režal proti meni, nato pa je izginil (najbrž poiskati drug obrok hrane).
Doma sem prepisoval podatke iz svojega merilca srčnega utripa. Maksimalni srčni utrip naj bi bil čez 200, to je kar za 20 utripov več od izračunanega in dosedaj izmerjenega maksimalnega utripa. Če ni bila napaka, mi je jasno, kje sem imel tak utrip. Na Golovec pa bi šel prihodnjič raje v družbi.
Doma sem prepisoval podatke iz svojega merilca srčnega utripa. Maksimalni srčni utrip naj bi bil čez 200, to je kar za 20 utripov več od izračunanega in dosedaj izmerjenega maksimalnega utripa. Če ni bila napaka, mi je jasno, kje sem imel tak utrip. Na Golovec pa bi šel prihodnjič raje v družbi.
- 04 Maj 2004, 07:35
#6644
marko,
jaz sem lani med nekim samotnim lazenjem po gozdovih naletela na merjaščevo družino mama in otroc v pižamcah. srečali smo se v smrekovem gozdu, torej na smreko ni variante, da bi midva z mojim fantičem splezala...na kakšno bukvico že še in daleč naokrog niti nobene lovske opazovalnice ni blo, da bi si našla vsaj tam azilček. torej, menda sva imela srečo, veter nama je bil naklonjen, pa ni pihal od naju k merjascem in naju torej niso registrirali.
mene za nič na svet ponoči ne spravte v hosto, ne tečt ne kolesart ne zvezdnih utrinkov gledat zihr je zihr
jaz sem lani med nekim samotnim lazenjem po gozdovih naletela na merjaščevo družino
mama in otroc v pižamcah. srečali smo se v smrekovem gozdu, torej na smreko ni variante, da bi midva z mojim fantičem splezala...na kakšno bukvico že še in daleč naokrog niti nobene lovske opazovalnice ni blo, da bi si našla vsaj tam azilček. torej, menda sva imela srečo, veter nama je bil naklonjen, pa ni pihal od naju k merjascem in naju torej niso registrirali.
mene za nič na svet ponoči ne spravte v hosto, ne tečt ne kolesart ne zvezdnih utrinkov gledat
zihr je zihr talk is cheap - action is the only thing that matters.
- 04 Maj 2004, 11:03
#6658
Po izkusnjah tukaj pisocih opazam da sem ze
10 let "visokoadrenalinski sportnik" ze samo s tem
ker se ukvarjam s tekom....
Ampak pravijo da gora ni nora, nor je tisti ki gre gor...
Tek ponoci po gozdu je "samomor" iz vec pogledov...
Ce drugega ne, v temi lahko naredis en napacen korak in
adijo glezenj... tako da...
LP Darko
P.S. Noc je za spanje... ali pa kaksno bolj "horizontalno" aktivnost
ne pa za tek.. no
10 let "visokoadrenalinski sportnik" ze samo s tem
ker se ukvarjam s tekom....
Ampak pravijo da gora ni nora, nor je tisti ki gre gor...
Tek ponoci po gozdu je "samomor" iz vec pogledov...
Ce drugega ne, v temi lahko naredis en napacen korak in
adijo glezenj... tako da...
LP Darko
P.S. Noc je za spanje... ali pa kaksno bolj "horizontalno" aktivnost
ne pa za tek.. no
- 04 Maj 2004, 18:05
#6684
Lepo je teči ponoči!
Ko bom napisal tekaške spomine bodo najbolj zanimivi tisti, ki so se mi zgodili med tekom ponoči.
Približno deset let sem treniral ponoči ,ne redno , nekajkrat na teden pa gotovo.Zakaj? Zjutraj sem bil v službi, popoldne sem imel otroško varstvo,ko je bila žena popoldne v službi.Zraven sem gradil hišo in mi je enostavno zmanjkovalo časa. Kaj mi je ostalo drugega kot noč. Vstajanje ob 2h in na trening in nato ob 5,30 v službo.Kaj vse se mi je dogajalo?
Dostikrat so me lovili policaji,ker sem tekel tam, kjer je bilo najbolj osvetljeno( banka,pošta, občina)pozimi še malo maskiran, ker sem bolj navihane sorte,sem jim ponavadi ušel. To je trajalo dokler me niso vsi poznali.Nekoč sem pešca na cesti tako prestrašil,da je omedlel(takrat sem se jaz ustrašil).Nekoč sem si ob jasni noči ogledoval zvezde(pozimi),pozabil pa sem, da gre cesta v ovinek in sem padel v 3m globok kanal z vodo in blatom in to 10km od doma.Včasih sem ob vikedih sprovociral jutranje pijančke,da so tekli za menoj. Dostikrat so me nadlegovala dekleta, ki so se vračala iz nočnih zabav, (no jaz sem samo treniral).Dostikrat sem zbudil policajske patrulje,ki so dremale na samotnih krajih (navadno namerno). Večkrat sem koga zmotil pri opravilih, ki pa niso za javno objavo. To je le delček dogodkov, ki so se mi dogajali. Malo so popestrili monotonost in odgnali utrujenost. Bilo je tudi nekaj neprijetnih: Kakšen pasji ugriz, zvit gleženj, kakšen padec itd.
Sedaj,ko pa mi to ni več potrebno početi pa smo stari!
LP,Stane
Ko bom napisal tekaške spomine bodo najbolj zanimivi tisti, ki so se mi zgodili med tekom ponoči.
Približno deset let sem treniral ponoči ,ne redno , nekajkrat na teden pa gotovo.Zakaj? Zjutraj sem bil v službi, popoldne sem imel otroško varstvo,ko je bila žena popoldne v službi.Zraven sem gradil hišo in mi je enostavno zmanjkovalo časa. Kaj mi je ostalo drugega kot noč. Vstajanje ob 2h in na trening in nato ob 5,30 v službo.Kaj vse se mi je dogajalo?
Dostikrat so me lovili policaji,ker sem tekel tam, kjer je bilo najbolj osvetljeno( banka,pošta, občina)pozimi še malo maskiran, ker sem bolj navihane sorte,sem jim ponavadi ušel. To je trajalo dokler me niso vsi poznali.Nekoč sem pešca na cesti tako prestrašil,da je omedlel(takrat sem se jaz ustrašil).Nekoč sem si ob jasni noči ogledoval zvezde(pozimi),pozabil pa sem, da gre cesta v ovinek in sem padel v 3m globok kanal z vodo in blatom in to 10km od doma.Včasih sem ob vikedih sprovociral jutranje pijančke,da so tekli za menoj. Dostikrat so me nadlegovala dekleta, ki so se vračala iz nočnih zabav, (no jaz sem samo treniral).Dostikrat sem zbudil policajske patrulje,ki so dremale na samotnih krajih (navadno namerno). Večkrat sem koga zmotil pri opravilih, ki pa niso za javno objavo. To je le delček dogodkov, ki so se mi dogajali. Malo so popestrili monotonost in odgnali utrujenost. Bilo je tudi nekaj neprijetnih: Kakšen pasji ugriz, zvit gleženj, kakšen padec itd.
Sedaj,ko pa mi to ni več potrebno početi pa smo stari!
LP,Stane
- 05 Maj 2004, 07:22
#6696
Pa naj še kdo reče, da tekači nismo nekaj posebnega. Stane, pravi tekaški zanesenjak si, v sebi podobno družbo si prišel, ko si se pridružil forumu!
Stari smo samo takrat, ko se na teku prijavimo med veteransko kategorijo, med tekom in po teku, pa med člani TF leta niso važna, vsaj take so moje izkušnje na tem forumu! Če se počutimo kot dvajsetletniki, zakaj bi bila pa starost važna? Stane, še kaj napiši iz svojih bogatih doživetij med tekom.
maraton 100 napisal/-a:Približno deset let sem treniral ponoči, ne redno , nekajkrat na teden pa gotovo. Zakaj? Zjutraj sem bil v službi, popoldne sem imel otroško varstvo, ko je bila žena popoldne v službi. Zraven sem gradil hišo in mi je enostavno zmanjkovalo časa. Kaj mi je ostalo drugega kot noč. Vstajanje ob 2h in na trening in nato ob 5,30 v službo. Kaj vse se mi je dogajalo?
Pa naj še kdo reče, da tekači nismo nekaj posebnega.
Stane, pravi tekaški zanesenjak si, v sebi podobno družbo si prišel, ko si se pridružil forumu! maraton 100 napisal/-a:Sedaj, ko pa mi to ni več potrebno početi pa smo stari!
Stari smo samo takrat, ko se na teku prijavimo med veteransko kategorijo,
med tekom in po teku, pa med člani TF leta niso važna, vsaj take so moje izkušnje na tem forumu! Če se počutimo kot dvajsetletniki, zakaj bi bila pa starost važna? Stane, še kaj napiši iz svojih bogatih doživetij med tekom. Dokler tečem upam!
- 05 Maj 2004, 07:38
#6698
Po fenomenalnem dosežku na teku v Drenovem Griču, spet nimam nobenega obstanka. Kot bi imel molje v riti in čeprav sem si obljubil, da bom nekaj dni počival, mi žilica ni dala miru. Že v ponedeljek sem obul rolke in naredil nekaj km (tako sem se izognil zaobljubi, da na tek ne bom šel), v torek pa je deževalo in rekel sem si hvalabogu, bom pa vsaj malo počival. Tako je bilo ves dan, a proti večeru me je vedno bolj grabilo. Verjetno ni bila luna, saj jo je zakrivala zemljina senca in temni oblaki. Deževalo je, kot bi v nebesih ribali pod in zlivali vodo na zemljo. Tudi to me ni ustavilo. Oblekel sem dežno tekaško opremo in odtekel v temno, deževno in vetrovno noč. 8 km v takih razmerah je bil čisti užitek, še posebno, ko sem srečeval ljudi z dežniki in so imeli na obrazu izraz, ki ga poznam že dolgo, češ, ta pa ni normalen. Seveda nisem, tudi tekači nismo normalni, saj smo nekaj posebnega. Kakorkoli, domov sem pritekel popoplnoma moker, na zunaj od dežja, navznoter od švica, ampak zadovoljen, molji iz riti so se preselili nekam med volno, zadovoljstvo pa je ostalo. Tek po dežju, ponoči (kot Maraton100), pri polni luni (kar bo treba še probati) in v različnih razmerah je nekaj posebnega in sprememba ustaljenih navad je vedno dobrodošla.
spet nimam nobenega obstanka. Kot bi imel molje v riti in čeprav sem si obljubil, da bom nekaj dni počival, mi žilica ni dala miru. Že v ponedeljek sem obul rolke in naredil nekaj km (tako sem se izognil zaobljubi, da na tek ne bom šel), v torek pa je deževalo in rekel sem si hvalabogu, bom pa vsaj malo počival. Tako je bilo ves dan, a proti večeru me je vedno bolj grabilo. Verjetno ni bila luna, saj jo je zakrivala zemljina senca in temni oblaki. Deževalo je, kot bi v nebesih ribali pod in zlivali vodo na zemljo. Tudi to me ni ustavilo. Oblekel sem dežno tekaško opremo in odtekel v temno, deževno in vetrovno noč. 8 km v takih razmerah je bil čisti užitek, še posebno, ko sem srečeval ljudi z dežniki in so imeli na obrazu izraz, ki ga poznam že dolgo, češ, ta pa ni normalen. Seveda nisem, tudi tekači nismo normalni, saj smo nekaj posebnega. Kakorkoli, domov sem pritekel popoplnoma moker, na zunaj od dežja, navznoter od švica, ampak zadovoljen, molji iz riti so se preselili nekam med volno, zadovoljstvo pa je ostalo. Tek po dežju, ponoči (kot Maraton100), pri polni luni (kar bo treba še probati) in v različnih razmerah je nekaj posebnega in sprememba ustaljenih navad je vedno dobrodošla. Dokler tečem upam!
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA