Zadnje novičke

[sandra]

Verjetno se ze vsi pospeseno pripravljate na radence in podobne teke. Moj problem. Par mesecev se pripravljam na radence in prejsnji teden, naenkrat vrocina, ki me vrze v posteljo. Izvidi: hudi vnetje ledvic in mehurja. Katasrofa. Zdaj lezim ze sedem dni in nic ni boljse. Ampak radenci, se niso problem, problem je, ker ne morem tect. Jaz ne pomnim, kdaj je bilo nazadnje, da ne bi en teden tekla, se en dan mi je bil problem. Zdaj sem ze cisto v depresiji in obupana. Domaci me ne razumejo, ker nihce ne tece. Samo se o teku razmisljam in dobrem obcutku, ki sledi. Saj ne vem kaj pricakujem od vas, podobne izkusnje, razumevanje, tolazbo.

[Damijan]

Ej, Sandra, kaj moreš... Nisi edina, ne prva niti zadnja, ki jo je takole povozilo, s plani vred. Nič, sprijazni se, Radenci še bojo, prav tako vsi drugi teki. Vem, težko je, vložek, priprave, pričakovanja... A saj ne gre za olimpijado, za življensko priložnost. Dobro se pozdravi, morda skušaj ugotoviti vzrok in se naslednjič bori, da te spet ne zadene... Upam, da naslednjič ne bo kaj drugega. Če ne drugače, pa pridi po filing v radence in glasno navijaj...

[kovit]

Sandra, verjemi, tudi zate pridejo boljši časi.čim hitrejše okrevanje ti želim.
Tomaž

[Tatjana]

Verjetno se ze vsi pospeseno pripravljate na radence in podobne teke. Moj problem. Par mesecev se pripravljam na radence in prejsnji teden, naenkrat vrocina, ki me vrze v posteljo. Izvidi: hudi vnetje ledvic in mehurja. Katasrofa. Zdaj lezim ze sedem dni in nic ni boljse. Ampak radenci, se niso problem, problem je, ker ne morem tect. Jaz ne pomnim, kdaj je bilo nazadnje, da ne bi en teden tekla, se en dan mi je bil problem. Zdaj sem ze cisto v depresiji in obupana. Domaci me ne razumejo, ker nihce ne tece. Samo se o teku razmisljam in dobrem obcutku, ki sledi. Saj ne vem kaj pricakujem od vas, podobne izkusnje, razumevanje, tolazbo.

Sandra, popolnoma razumem kako se počutiš, ker sem v precej podobni situaciji. Pred 2 tednoma sem si nategnila vezi na levem stopalu. Bolečina je bila precej rahla, vendar konstantno prisotna. In sem šla na Trojke. Tam je bilo še ok. Vsaj med tekom, po in potem pa samo še slabše, kljub temu, da sem ta 2 tedna precej počivala, ker sem se šparala za Radence in svoj prvi maraton. In zdaj zgleda, da bom tam samo med navijači
Ampak bo še mnogo drugih tekov, tako da ni za obupati

[INOT]

11 let sem redno tekel brez problemov.Zdaj pa ne morem več.Pa pač kolesarim.Če ne bom mogel kolesarit bom pa plaval,hodil,karkoli na koncu pa poganjal invalidski voziček,če ne bo druge.Pozdravila boš mehur in spet tekla.Zdaj imaš pač malo počitka vmes...
Ne obupat!

[lona]

Živjo, sandra!
Moja izkušnja od lani, ko sem imela vnetje ahilove tetive , je takšna, da je že bilo prav, da sem počivala. Čeprav bi se takrat dala iz kože za to, da bi spet lahko tekla, hodila po hribih, kolesarila. No, v tistih mesecih (okoli 5 jih je bilo) sem sicer malce poredila, ampak sem si pa SPOČILA. Čeprav ne morem rečt, da sem zraven ful uživala . Sem si pa (kot so že zgoraj vsi napisali) do konca dala duška ob navijanjih in kot spremljevalna ekipa prijateljev, ki so tekli kjer koli.... To mi je ful pomagalo! (Lahko se kdaj pridružiš, pa gremo skupaj.....tečt in navijat).
Danes pa vem, da sem ta počitek potrebovala. Ne samo zaradi AT ampak zaradi celega telesa, ki si je pač "na silo" vzelo tisti nujni počitek za moje dobro . In to se neverjetno dobro pozna danes, ko spet tečem in drugače športam. Zmorem več - in lažje! Tako, da ... pričakuj samo dobro, ko bo počitka konec!

Lp pa čimbolj uživaj v okrevanju-pomaga! Potem pa še v teku, ko bo čas!
lona

[svizec]

Kaj pa če na poškodbo pogledamo še z enega drugega zornega kota?

Da ne bo nesporazumov, tudi sam sem že dal take stvari čez - lani sem se celo zimo pripravljal za Sežano, potem mi je pa 14 dni pred tekmo ultrazvočni pregled potrdil raztrganino v levi mečni mišici. Ves zimski trud je padel v vodo in sledil je tekaški počitek do jeseni, kjer sem končno tekel v Ljubljani.
Podobno se mi je skoraj zgodilo letos, spet pred Sežano - tokrat sem pomislil, da usoda noče, da tečem v Sežani . No, vnela se mi je pokostnica, vendar mi jo je po nekem čudežu uspelo pozdraviti in sem šel lahko na tekmo.

No, želel sem povedati, da je treba na tek gledati tudi drugače - tako, da smo pripravljeni sprejeti tudi razočaranja. Poškodbe - takšne in drugačne so sestavni del teka. Brez tega enostavno ne gre.
Vsakdo bi si moral reči in si priznati, da ga vsaj enkrat v življenju čaka poškodba in se bo s tem enostavno moral sprijazniti.

Ko sprejmeš to dejstvo, se lažje sprijazniš z razočaranjem. Res. Pomaga.

Dokler poteka zdravljenje, se pač posvetiš čemu drugemu. Pa četudi je to samo sestavljanje puzzlea ali branje Lanceove knjige Ne gre samo za kolo.

[rainbow]

Svizec,
lepo si to napisal in moram priznat, da si s temi besedami tudi mene nekoliko potolažil. Žal je tako, da se slejkoprej vsi enkrat začnemo soočati tudi s poškodbami.

Je pa res, da nas poškodbe ponavadi za daljši čas prikrajšajo za tekaške in druge podobne užitke, ampak takrat spoznamo tudi pravo vrednost drugih stvari v življenju

Mogoče res tako mora bit......

[svizec]

Rainbow, me veseli, ker si tako pozitivno dojela moje razmišljanje!

Tudi sam sem se počutil čisto povoženega, ko sem spoznal, da sem treniral tja v tri dni (pa nisem, saj se izgubljena kondicija hitreje povrne, kakor če bi šel pridobivat kondicijo z močnim zaledjem 15-letnega lenarjenja).

Toda saj pravim, življenje je takšno in nič drugačno - res je, da si ga povečini sami naredimo takega, pri čemer velja, da se je potrebno učiti na napakah. Toda včasih nas na lepem doleti razočaranje, ker se nam je nekaj zgodilo brez kakršnegakoli opozorila in ob prepričanju, da delamo vse tako, kot je treba. In takrat si pač moramo reči 'OK, je že moralo biti tako' in iti dalje.

Zase lahko rečem, da brez športa ne morem živeti. Verjetno bi spremenil mnenje, če bi me v življenju doletelo kaj takega, zaradi česar ne bi mogel več nikoli hoditi, teči, kolesariti, ali početi karkoli drugega. Spremenil bi ga seveda zato, ker bi ga moral, ne ker bi tako želel. Saj veš kako velja - če se ne prilagodiš, te povozi.

Ne verjamem v usodo in ne vem kako naj to označim, toda dostikrat si rečem - če je tako moralo biti, pa naj bo.

[sandra]

Res sem vam vsem hvalezna, ker sem nekaj takega potrebovala od tekacev, ne pa od bliznjih, ki se za glavo drzijo, ko govorim, da komaj cakam na tek. Jaz jih razumem, da jih skrbi, sebe pa tudi.

V prihodnjih dneh imam se ultrazvok, pa pocasi sem se postavila na noge. Nisem vedela, da te ledvice lahko tako unicijo. Bila sem na prvem enournem sprehodu. Pocutila sem se super, utrujena pa kot po 21 km, se bolj.

Tudi prijateljica me je malo prebudila s stavkom: Sandra, a si razmisljala, da ti telo hoce nekaj povedat"

Prav jaz sem na forumu pred dobrim mesecem pisala o izgubljanju kilogramov in pretreniranosti. Ocitno je moje telo res imelo ze vsega dovolj in me je pac dalo na prisilno bolnisko.

Tako, da toplo priporocam vsem, regeneracijo, ampak tako kot smo ljudje, prej ne verjames, ko pa sam dozivis.....