- 09 Jun 2006, 14:45
#67864
Se bodo vase iluzije podrle, ce vam podam intervju z Emersicem, kjer govori o tej vlogi? 
Ona, priloga časopisa Delo, Tor 03.01.2006
Bojan Emeršič je prijazno in dobrohotno bitje. Mariborčan, čigar življenje presega vsa mladostniška pričakovanja, je znan skorajda vsem Slovencem, če že ne s preteklimi igralskimi dosežki, pa zagotovo z Našo malo kliniko ter oddajo Vzemi ali pusti. V vsaki vlogi se vsaj enkrat nasmeji, pa naj bo tragična ali komična. Je dr. Jože Jarc z burnim zasebnim življenjem in skrbno mamo, ki ga obravnava kot predšolskega otroka. Je Zmago Zmagec Batina, mesar, ki se je osnov zabavnega posla priučil že na Oktoberfestu, čeprav mu je ljubša domača mesnica.
Živi v Ljubljani v stanovanju s pogledom na otroški vrtec. Ima psa. Trenutno je v ljubljanski Drami zaseden v devetih predstavah in včasih si morda želi, da bi malo izpregel, da bi imel v življenju čas še za kaj drugega kot zgolj poklic igralca in zabavljača. Igralstvo ga celostno prevzame, po padcu adrenalina končane predstave pa ostaja na realnih tleh. Hej, mogoče bi bil čas za družino. Pravi, da je rojen za očeta.
Se vam je življenje kaj spremenilo, odkar vas Slovenci gledajo vsak konec tedna?
Meni se ni, najbrž se je Slovencem. (smeh) Že prej sem veliko delal. S to oddajo je moja prepoznavnost dosegla stopnjo, ko skorajda vsak ve zame. Veliko Slovencev mi pokaže, da me pozna.
Kako se razlikuje mladostniška nečimrnost začetniške slave od današnje prepoznavnosti?
Ko se lotiš tega poklica, prepoznavnost potrjuje pravo pot. Občutek imaš, da delaš dobro, in prepoznavnost je povezana z nagrado. Zdi se mi, da sem imel srečo, ker je vsaka stvar, ki sem se je lotil, čudežno uspela. Bila je všečna ljudem, širši množici. Naj omenim zgolj svoj prvi film Babica gre na jug. Tudi reklame, ki sem jih posnel, so bile precej uspešne. Pravzaprav ne vem, ali je razlog v projektih ali gre zgolj za naključja. Seveda pa je uspešnost zelo relativna. Če se štejem najprej za igralca, jo merim v Drami. Delo v tej hiši mi zares veliko pomeni in z njim se intenzivno ukvarjam. Vse preostalo je lahko zgolj naključno.
Dajete vtis, da ste kljub prepoznavnosti ostali normalni. Mnogi uživajo v soju luči in morda pozabijo na resničnost. Občutek imam, da po končani predstavi ali oddaji odstranite ličila in greste mirno domov.
Ja, je zelo blizu temu. Ko pogledam vse ljudi, ki se pojavljajo v javnosti in veljajo za slavne, znane, veliko premišljujem o tem. Nikoli nisem hrepenel po prepoznavnosti. Gre predvsem za premišljevanje, kaj pomeni drugim. Mislim, da je Janez Pipan začutil pri meni talente, ki jih ne morem izraziti v Drami, ter mi dovolil, da jih uresničujem drugje. Za to sem mu hvaležen. Odraščal sem v precej enostavnem okolju in se v njem hitro začel prepoznavati kot drugačen. Moje zahteve so bile večje, začel sem iskati ljudi, ki bi mi omogočili več. In sem jih našel. Hodil sem denimo na gradbeno šolo, potem pa sem večinoma prijateljeval z gimnazijci. To okolje mi je bilo zelo znano, v njem sem se počutil domače. Zdi se mi, da prihaja Zmago Batina iz okolja, ki ga zelo dobro poznam in znam z njim dobro manipulirati. Seveda pa imam do njega cinično distanco kot tudi do njegovega pogleda na svet, ki ga zelo samozavestno izraža. Zame je filter, skozi katerega lahko govorim veliko resnic, zavitih v povoščen mesarski papir.
Velikokrat ste povedali, da ste imeli v Mariboru zelo srečno otroštvo.
Starši so bili neverjetno razumevajoči do moje drugačnosti, do njim neznanega sveta, ki bi se ga lahko bali in me zato pred njim varovali. Puščali so mi, da grem vanj. Sicer so mi govorili, da ni zame, da so tam drugačni ljudje, a sem tako vztrajal, da so me kljub svojemu mnenju podpirali. Moje srečno otroštvo se je izražalo v odprtosti očeta in matere. Namreč: česar koli sem se želel lotiti, sta mi dovolila, da sam ugotovim, ali je nekaj zame ali ne. Nikoli me nista strogo usmerjala. Veliko družin z intelektualnimi starši tako usmerja otroke in naredijo jim veliko slabega. Jaz sem bil brezskrben. Smo zelo številna družina. Oče je imel dvanajst bratov in sester, tako imam 52 bratrancev, in včasih smo se ob vikendih redno dobivali pri babici. Skoraj vsak konec tedna nas je bilo tam okoli sedemdeset. Lepo smo se imeli. Imam še starejšo sestro.
Ko ste zasedeni zunaj Drame, se zdi, da nikoli niste žalostna kreatura. Vedno ste nekdo, ki po svoje zabava. Vselej je nekje štajerščina, karikirana oseba z značilno mimiko.
Če sem čisto iskren, to niti ni tako zelo pogosto. Mogoče zgolj dajem tak vtis. V javnosti sem govoril štajersko samo dvakrat: kot Batina in v oddaji Čari začimb, kjer sem imel svoj psihološki kotiček. Moram povedati, zakaj. Vse je popolnoma praktično. V svojem jeziku potrebujem za iztočnico zgolj en stavek. Denimo, da je izhodišče hujšanje. V svojem narečju lahko o njem govorim vsaj pol ure, in to duhovito. V ljubljanščini ali pravilni slovenščini pa moram imeti stvari že malo bolj nastavljene. Glede na to, da imam oddajo dvakrat na teden, je štajerščina gotovo lažji izhod. A Batina niti ni zgolj moj produkt, ampak tudi Marka Nabršnika, ki je dal liku ime. Ljudje ga imajo radi. Ustvarila sva njegovo zgodovino. Zmago Batina ima lahko svojo oddajo in se pogovarja tudi s Kučanom, in to zelo dobro. Reči moram, da je bil Kučan z njim zelo sproščen, kar pomeni, da se ljudje lahko identificirajo z njim ter verjamejo, da tak človek obstaja, čeprav vedo, da je zadaj Bojan Emeršič. Ni se jim težko vživeti v njegovo razmišljanje.
Mesar?
Podirati tabuje ali človeške predstave mi je že od nekdaj izziv. Prej ste rekli, da sem vedno nekdo, ki po svoje zabava. A dejstvo je, da vsakemu liku poskušam najti protipol. V predstavi Idiot v Drami ima moj lik Ippolit izjemno žalosten nastavek. To je človek, ki umira. V njem sem poskusil najti nekaj neverjetno duhovitega. Lik s tragično osnovo in duhovitostjo na površini navdaja ljudi z občutkom tragičnosti, tako pridobi večplastnost. Resda ima neverjetno smešen nastavek kot denimo Batina, vendar poskušam v njem najti nekaj ranljivega, občutljivega, žalostnega. Ljudi privlači dvojnost, kajti noben lik ni samo smešen in samo žalosten. Najzanimivejše se mi zdi iskanje dvojnosti.
Kako družina spremlja oddajo?
Starši so dokaj nekritični do mene. Jasno, da so zelo veseli, zelo ponosni, saj prav gotovo nihče ni pričakoval uspeha. V družini ni še nihče pokazal nadarjenosti za to. Nekateri starši začnejo ob uspehu otrok naenkrat doživljati svoj svet tako kot njihovi otroci. Če je denimo hči miss Slovenije, bo mama miss Slovenije zelo verjetno začela nositi drugačne obleke, se drugače vedla in postala del drugega okolja. Vsakemu sosedu ne bo rekla dober dan, ker ji res ni več treba. Seveda pretiravam in v mislih nimam konkretne osebe. Moji starši denimo niso takšni. Ostali so, kakršni so bili, in to se mi zdi izjemno dragoceno. So še edini stabilizator, ki mi omogoča, da ne odnese tudi mene. Pravzaprav gre za veliko in resno težavo, ko si začneš domišljati, da ti pripada več kot drugim, da imaš drugačne pravice kot drugi. Dejansko se ti v nekem trenutku zazdi, da bi lahko na kakšno izjavo odvrnil: Lepo prosim, jaz sem Bojan Emeršič in ne bom … Res je, če si tega nikoli ne dopustiš, imaš vedno zelo zdrav odnos do prepoznavnosti.
Kdaj pa vas je zaneslo? Vsaj enkrat vas je moralo.
Ni me še. Včasih me zanese majhna zloba pri sklepanju poslov s producenti. Obstaja ogromno ljudi, ki čisto po svoje premišljajo, delajo z denarjem ter se naučijo biti grobi in trdi, neizprosni. Največkrat izkoristim ta trenutek takrat, ko iz preteklosti pridejo ljudje, ki so nekoč z mano grdo ravnali in rekli: Ti si zdaj v takem in takem položaju, dam ti pet jurjev, naredi mi to in to – če nočeš, bomo našli koga drugega. Zdaj je drugače. Za sabo imam že desetletje dela in tudi če morda v tem trenutku nisem nič, vem, da dobro delam. Ko se srečam s taistimi ljudmi danes, rečem: Čuj, stari, zdaj boš to in to ali pa ne bo nič. Osebno mi je bilo najtežje reči ne, ja, koliko, zakaj, torej izraziti točno takšno mnenje, kot je v meni. V teh krogih se bolj ali manj vsi poznamo, konkretno pa sploh ne. Poznanstvo izkoriščajo ravno takrat, ko hočejo kaj od tebe. Sto let se nisva videla, mi reče kdo. Preden pa te potrebuje, srečaš ga na ulici in se mu moraš dobesedno vreči v »ksiht«, da te opazi. Te dvojnosti res ne maram. Slišal sem za zgodbo zelo znanega televizijca, ki je na banki ponorel, ko ga je uslužbenka prosila za osebno izkaznico: Vi si meni upate reči za osebno izkaznico? Kaj takega me ne more niti prizadeti niti začuditi. Očitno sem ozdravel na čuden način.
Kdor je uspešen, nenadoma pridobi veliko novih prijateljev, ki mu želijo dobro. Kako je z vami?
To se ti dogaja, če začneš izkoriščati svoj uspeh. Vse gre z roko v roki. Postajaš prepoznaven in navduši te, da želiš živeti svoj trenutek, svojih pet minut. Hodiš na zabave, pozna te vedno več ljudi. Nikdar ne grem na prireditve, moja pot sta Drama in televizija. Odkar sem poznan, se moj krog prijateljev ni povečal, razen ekipe Vzemi ali pusti na Pop TV, ki jo imam zelo rad. Mislim, da bi brez nje zelo težko shajal. Pri ustvarjanju smo tako homogeni, da jo moram omeniti.
Kako se vživite v vlogo? Postanete Zmago Batina v trenutku, ko nadenete ličila, očala, rdeč pramen in kostum? Se pogledate v ogledalo in kar naenkrat postanete mesar?
Blazno smešno. Pri meni je tako v vseh vlogah. Trenutno igram v devetih predstavah v Drami. Če bi me za katero koli povprašali po prvem stavku, bi se moral zelo zelo zbrati, kaj šele, da bi lahko povedal ves tekst. A v trenutku, ko se oblečem v kostum, ko grem skozi masko, se zdi, kot da bi vlil vase celotno besedilo in lik. Enako je z Batino. Z Markom in Pio smo doma vadili že za viktorje in moje delo ga je zelo presenetilo. Pia se je takoj vživela v svoj lik in je bila konstantna. Jaz pa nisem znal sodelovati in Marka je skrbelo, ker sem nenehno govoril, da bo že. Želel je videti, kako bo delovalo na odru, a nisem znal pokazati. Grozno, sem si mislil, ona totalno zažiga, jaz pa ne znam oblikovati dveh stavkov. A vedel sem, da me čaka samo preobrazba. Ko pridem v studio, še nič ne vem, kakšna bo oddaja. Na listu imam sicer pripravljen osnutek, teme, a ko se oblečem, si vzamem petnajst minut, se zaprem v sobico, in to je to. Oddaja je pripravljena.
Je izklop enak?
Da.
Kaj pa težavnejše vloge, ki od vas zahtevajo večjo čustveno angažiranost?
Igralec se z leti navadi na čustvene spremembe in jih s sabo ne nosi več zavestno. Ne veš, da se s tabo nekaj dogaja, čeprav se. Če bi me priklopili na aparate, bi najbrž zaznali vznemirjenost pred predstavo, a zavestno je ne začutim. Na odru obstaja posebno stanje zavesti. Občutek imam, da je z mano vse v redu, a šele na koncu predstave zaznam, da sem se denimo udaril. Glede na to verjetno ni vse, kot mislim, da je. Bratje Karamazovi, predstava, ki traja šest ur in pol, me izjemno izčrpa. Pravzaprav se nenehno vživljam v stanja drugih ljudi, vso žalost in vse veselje hočem kot Aljoša sprejeti vase. To pa zagotovo pusti sledi. Predstava traja do dvanajstih ponoči. Ko pridem domov, zelo težko zaspim. Tudi če hočem, ne morem. Telo je tako čustveno vzdraženo, da se ne more kar izklopiti. Izjemno sem utrujen, a popolnoma buden.
Pravijo, da je igralstvo čudovita psihoterapija tudi zato, ker ti omogoča vpogled v stanja, ki si jih v resničnem življenju ne bi upal živeti.
Igralstvo ima svoje pasti, ker se moraš globoko psihološko ukvarjati z usodami likov. Včasih te to lahko zapelje. O ljubezni: v dramah se govori o velikih usodah. Z njimi se ukvarjaš tako intenzivno, da se popolnoma usedejo v tvojo zavest in ti dajo občutek, da mora biti tako. Večkrat se sprašujem, zakaj so igralci tako nestabilni. Sploh ne gre za to, temveč za stalno iskanje nečesa več od običajnega življenja, ki ga večina živi. Na koncu iščeš tisto več in razhajanj je mnogo. Prisegaš na zaljubljenost, na stanje, ki se ti zdi najbolj unikatno. Kajti življenje v dvoje, ljubezen na dolgi rok, je lahko zelo običajno, kar je tudi prav.
Ste se pogosto zaljubljali v soigralke?
Niti ne. Res pa je, da sem izjemno nespreten v zaljubljanju. Velikokrat sem nasedal signalom, kajti zaljubljenost pomeni kot tudi igralstvo nenehno osvajanje. To se zavleče v podzavest. Ne gre za to, da bi se ogromno zaljubljal, nikoli nisem bil ekstremen, a vseeno moram priznati, da moje življenje le ni bilo tako mirno. Star sem dvainštirideset let in še vedno nimam družine, kar je davek tega poklica. Če bi bil ekonomist, bi zagotovo imel že tri otroke.
Zakaj jih v resnici nimate?
Ta poklic je brezkompromisen. Od tebe zahteva pripravljenost v točno določenih trenutkih, zato denimo odbijam stvari, ki bi se jih moral lotiti. Uro pred predstavo se ne smem z nikomer skregati. Zavračam probleme, ker hočem imeti čim preprostejše zasebno življenje. To pa ima tudi negativne posledice, ker stvari ne razčiščujem sproti. Včasih so šli mimo meseci, ko se nisem ukvarjal z ničimer drugim kot z vlogo. Nisem mogel. Imam goro neplačanih računov, obveznosti do ljudi … Vse stoji. Delo zahteva toliko. Ko pridem v studio pred ljudi, vem, kakšna je gledanost, in vse to mi daje tolikšen adrenalin, da je vse drugo nepomembno. Tudi če bi mi rekli, da mi bodo zaplenili stanovanje, bi jih prosil, naj počakajo do naslednjega tedna, ker se zdaj nimam časa ukvarjati s tem. Razen bolezni. Da, ustavi te, če hočeš ali ne. Morda so nekateri bolj sistematični.
Boste kdaj izpregli? Rekli ste namreč, da bi morda ob drugem poklicu že davno imeli otroke, kar si želite.
Absolutno. To je tema, s katero se ukvarjam že nekaj let. Rečem si, da imam krizo srednjih let, ko se mi je vse obrnilo na glavo. Rekel sem si že tudi, da bi moralo biti v tej krizi moje profesionalno delo postavljeno na stranski tir. Sem izjemno družinski človek, narejen za to, da bi imel otroke. Tako čutim jaz in drugi. Tako zrel sem že, da me težko zanese, a prav v tem trenutku se mi ponuja tisoč obveznosti. Oddaja je prišla z neba, z danes na jutri. Nisem vedel, kam vse to pelje. Ničesar si nisem niti želel niti načrtoval, nastalo je samo od sebe. Čakam, da gre mimo, kar bo zelo težko, ker sem do poklica zelo odgovoren in hkrati silno nesrečen, če ne pokažem svojega maksimuma.
Vaše življenje se je najbrž obrnilo drugače glede na najbolj divja mladostniška pričakovanja?
Moja domišljija ni bila tako drzna, kot drzno živim. Nikoli si nisem upal videti tako daleč. Res pa je, da sem v zgodnji mladosti precej dolgo gojil igro štirih likov, ki sem jih med sabo povezoval. Bil sem vsak od njih, odvisno, kakšne so bile okoliščine. Tisti štirje moji liki so bili vse. Če je bil takrat Björn Borg zmagovalec v tenisu, je bil moj lik on, a z drugačnim imenom, ki igra finale. Če sem gledal Diplomiranca Dustina Hoffmana, sem bil sam tak lik. Nisem bil nor, zgolj zelo intimen. To sem velikokrat navedel kot vzrok svojega igralskega daru. Če obstaja, se je želel kaliti že takrat. Ustvaril sem dolge intervjuje s temi liki. Vi ste bili denimo namišljeni, jaz pa sem odgovarjal na vprašanja. Bilo je zelo intenzivno in popolnoma intimno. Nikdar nisem posnemal drugih likov, temveč sem jih oblikoval po svoje. Celo hodil sem z Romy Schneider. Imam tudi najino poročno fotografijo. (smeh) Pretvarjal sem se, da živiva skupaj, in zvezo sva končala na dan njene smrti. To so bile moje domišljijske igre, ki pa se niso razvile v nič izkrivljenega in so bile zgolj studenec mojega navdiha. (smeh)
Sprašuje: Nika Vistoropski
Foto: Ljubo Vukelič
Vir: http://www.delo.si/index.php?sv_path=43 ... omsearch=1
Ona, priloga časopisa Delo, Tor 03.01.2006
Bojan Emeršič je prijazno in dobrohotno bitje. Mariborčan, čigar življenje presega vsa mladostniška pričakovanja, je znan skorajda vsem Slovencem, če že ne s preteklimi igralskimi dosežki, pa zagotovo z Našo malo kliniko ter oddajo Vzemi ali pusti. V vsaki vlogi se vsaj enkrat nasmeji, pa naj bo tragična ali komična. Je dr. Jože Jarc z burnim zasebnim življenjem in skrbno mamo, ki ga obravnava kot predšolskega otroka. Je Zmago Zmagec Batina, mesar, ki se je osnov zabavnega posla priučil že na Oktoberfestu, čeprav mu je ljubša domača mesnica.
Živi v Ljubljani v stanovanju s pogledom na otroški vrtec. Ima psa. Trenutno je v ljubljanski Drami zaseden v devetih predstavah in včasih si morda želi, da bi malo izpregel, da bi imel v življenju čas še za kaj drugega kot zgolj poklic igralca in zabavljača. Igralstvo ga celostno prevzame, po padcu adrenalina končane predstave pa ostaja na realnih tleh. Hej, mogoče bi bil čas za družino. Pravi, da je rojen za očeta.
Se vam je življenje kaj spremenilo, odkar vas Slovenci gledajo vsak konec tedna?
Meni se ni, najbrž se je Slovencem. (smeh) Že prej sem veliko delal. S to oddajo je moja prepoznavnost dosegla stopnjo, ko skorajda vsak ve zame. Veliko Slovencev mi pokaže, da me pozna.
Kako se razlikuje mladostniška nečimrnost začetniške slave od današnje prepoznavnosti?
Ko se lotiš tega poklica, prepoznavnost potrjuje pravo pot. Občutek imaš, da delaš dobro, in prepoznavnost je povezana z nagrado. Zdi se mi, da sem imel srečo, ker je vsaka stvar, ki sem se je lotil, čudežno uspela. Bila je všečna ljudem, širši množici. Naj omenim zgolj svoj prvi film Babica gre na jug. Tudi reklame, ki sem jih posnel, so bile precej uspešne. Pravzaprav ne vem, ali je razlog v projektih ali gre zgolj za naključja. Seveda pa je uspešnost zelo relativna. Če se štejem najprej za igralca, jo merim v Drami. Delo v tej hiši mi zares veliko pomeni in z njim se intenzivno ukvarjam. Vse preostalo je lahko zgolj naključno.
Dajete vtis, da ste kljub prepoznavnosti ostali normalni. Mnogi uživajo v soju luči in morda pozabijo na resničnost. Občutek imam, da po končani predstavi ali oddaji odstranite ličila in greste mirno domov.
Ja, je zelo blizu temu. Ko pogledam vse ljudi, ki se pojavljajo v javnosti in veljajo za slavne, znane, veliko premišljujem o tem. Nikoli nisem hrepenel po prepoznavnosti. Gre predvsem za premišljevanje, kaj pomeni drugim. Mislim, da je Janez Pipan začutil pri meni talente, ki jih ne morem izraziti v Drami, ter mi dovolil, da jih uresničujem drugje. Za to sem mu hvaležen. Odraščal sem v precej enostavnem okolju in se v njem hitro začel prepoznavati kot drugačen. Moje zahteve so bile večje, začel sem iskati ljudi, ki bi mi omogočili več. In sem jih našel. Hodil sem denimo na gradbeno šolo, potem pa sem večinoma prijateljeval z gimnazijci. To okolje mi je bilo zelo znano, v njem sem se počutil domače. Zdi se mi, da prihaja Zmago Batina iz okolja, ki ga zelo dobro poznam in znam z njim dobro manipulirati. Seveda pa imam do njega cinično distanco kot tudi do njegovega pogleda na svet, ki ga zelo samozavestno izraža. Zame je filter, skozi katerega lahko govorim veliko resnic, zavitih v povoščen mesarski papir.
Velikokrat ste povedali, da ste imeli v Mariboru zelo srečno otroštvo.
Starši so bili neverjetno razumevajoči do moje drugačnosti, do njim neznanega sveta, ki bi se ga lahko bali in me zato pred njim varovali. Puščali so mi, da grem vanj. Sicer so mi govorili, da ni zame, da so tam drugačni ljudje, a sem tako vztrajal, da so me kljub svojemu mnenju podpirali. Moje srečno otroštvo se je izražalo v odprtosti očeta in matere. Namreč: česar koli sem se želel lotiti, sta mi dovolila, da sam ugotovim, ali je nekaj zame ali ne. Nikoli me nista strogo usmerjala. Veliko družin z intelektualnimi starši tako usmerja otroke in naredijo jim veliko slabega. Jaz sem bil brezskrben. Smo zelo številna družina. Oče je imel dvanajst bratov in sester, tako imam 52 bratrancev, in včasih smo se ob vikendih redno dobivali pri babici. Skoraj vsak konec tedna nas je bilo tam okoli sedemdeset. Lepo smo se imeli. Imam še starejšo sestro.
Ko ste zasedeni zunaj Drame, se zdi, da nikoli niste žalostna kreatura. Vedno ste nekdo, ki po svoje zabava. Vselej je nekje štajerščina, karikirana oseba z značilno mimiko.
Če sem čisto iskren, to niti ni tako zelo pogosto. Mogoče zgolj dajem tak vtis. V javnosti sem govoril štajersko samo dvakrat: kot Batina in v oddaji Čari začimb, kjer sem imel svoj psihološki kotiček. Moram povedati, zakaj. Vse je popolnoma praktično. V svojem jeziku potrebujem za iztočnico zgolj en stavek. Denimo, da je izhodišče hujšanje. V svojem narečju lahko o njem govorim vsaj pol ure, in to duhovito. V ljubljanščini ali pravilni slovenščini pa moram imeti stvari že malo bolj nastavljene. Glede na to, da imam oddajo dvakrat na teden, je štajerščina gotovo lažji izhod. A Batina niti ni zgolj moj produkt, ampak tudi Marka Nabršnika, ki je dal liku ime. Ljudje ga imajo radi. Ustvarila sva njegovo zgodovino. Zmago Batina ima lahko svojo oddajo in se pogovarja tudi s Kučanom, in to zelo dobro. Reči moram, da je bil Kučan z njim zelo sproščen, kar pomeni, da se ljudje lahko identificirajo z njim ter verjamejo, da tak človek obstaja, čeprav vedo, da je zadaj Bojan Emeršič. Ni se jim težko vživeti v njegovo razmišljanje.
Mesar?
Podirati tabuje ali človeške predstave mi je že od nekdaj izziv. Prej ste rekli, da sem vedno nekdo, ki po svoje zabava. A dejstvo je, da vsakemu liku poskušam najti protipol. V predstavi Idiot v Drami ima moj lik Ippolit izjemno žalosten nastavek. To je človek, ki umira. V njem sem poskusil najti nekaj neverjetno duhovitega. Lik s tragično osnovo in duhovitostjo na površini navdaja ljudi z občutkom tragičnosti, tako pridobi večplastnost. Resda ima neverjetno smešen nastavek kot denimo Batina, vendar poskušam v njem najti nekaj ranljivega, občutljivega, žalostnega. Ljudi privlači dvojnost, kajti noben lik ni samo smešen in samo žalosten. Najzanimivejše se mi zdi iskanje dvojnosti.
Kako družina spremlja oddajo?
Starši so dokaj nekritični do mene. Jasno, da so zelo veseli, zelo ponosni, saj prav gotovo nihče ni pričakoval uspeha. V družini ni še nihče pokazal nadarjenosti za to. Nekateri starši začnejo ob uspehu otrok naenkrat doživljati svoj svet tako kot njihovi otroci. Če je denimo hči miss Slovenije, bo mama miss Slovenije zelo verjetno začela nositi drugačne obleke, se drugače vedla in postala del drugega okolja. Vsakemu sosedu ne bo rekla dober dan, ker ji res ni več treba. Seveda pretiravam in v mislih nimam konkretne osebe. Moji starši denimo niso takšni. Ostali so, kakršni so bili, in to se mi zdi izjemno dragoceno. So še edini stabilizator, ki mi omogoča, da ne odnese tudi mene. Pravzaprav gre za veliko in resno težavo, ko si začneš domišljati, da ti pripada več kot drugim, da imaš drugačne pravice kot drugi. Dejansko se ti v nekem trenutku zazdi, da bi lahko na kakšno izjavo odvrnil: Lepo prosim, jaz sem Bojan Emeršič in ne bom … Res je, če si tega nikoli ne dopustiš, imaš vedno zelo zdrav odnos do prepoznavnosti.
Kdaj pa vas je zaneslo? Vsaj enkrat vas je moralo.
Ni me še. Včasih me zanese majhna zloba pri sklepanju poslov s producenti. Obstaja ogromno ljudi, ki čisto po svoje premišljajo, delajo z denarjem ter se naučijo biti grobi in trdi, neizprosni. Največkrat izkoristim ta trenutek takrat, ko iz preteklosti pridejo ljudje, ki so nekoč z mano grdo ravnali in rekli: Ti si zdaj v takem in takem položaju, dam ti pet jurjev, naredi mi to in to – če nočeš, bomo našli koga drugega. Zdaj je drugače. Za sabo imam že desetletje dela in tudi če morda v tem trenutku nisem nič, vem, da dobro delam. Ko se srečam s taistimi ljudmi danes, rečem: Čuj, stari, zdaj boš to in to ali pa ne bo nič. Osebno mi je bilo najtežje reči ne, ja, koliko, zakaj, torej izraziti točno takšno mnenje, kot je v meni. V teh krogih se bolj ali manj vsi poznamo, konkretno pa sploh ne. Poznanstvo izkoriščajo ravno takrat, ko hočejo kaj od tebe. Sto let se nisva videla, mi reče kdo. Preden pa te potrebuje, srečaš ga na ulici in se mu moraš dobesedno vreči v »ksiht«, da te opazi. Te dvojnosti res ne maram. Slišal sem za zgodbo zelo znanega televizijca, ki je na banki ponorel, ko ga je uslužbenka prosila za osebno izkaznico: Vi si meni upate reči za osebno izkaznico? Kaj takega me ne more niti prizadeti niti začuditi. Očitno sem ozdravel na čuden način.
Kdor je uspešen, nenadoma pridobi veliko novih prijateljev, ki mu želijo dobro. Kako je z vami?
To se ti dogaja, če začneš izkoriščati svoj uspeh. Vse gre z roko v roki. Postajaš prepoznaven in navduši te, da želiš živeti svoj trenutek, svojih pet minut. Hodiš na zabave, pozna te vedno več ljudi. Nikdar ne grem na prireditve, moja pot sta Drama in televizija. Odkar sem poznan, se moj krog prijateljev ni povečal, razen ekipe Vzemi ali pusti na Pop TV, ki jo imam zelo rad. Mislim, da bi brez nje zelo težko shajal. Pri ustvarjanju smo tako homogeni, da jo moram omeniti.
Kako se vživite v vlogo? Postanete Zmago Batina v trenutku, ko nadenete ličila, očala, rdeč pramen in kostum? Se pogledate v ogledalo in kar naenkrat postanete mesar?
Blazno smešno. Pri meni je tako v vseh vlogah. Trenutno igram v devetih predstavah v Drami. Če bi me za katero koli povprašali po prvem stavku, bi se moral zelo zelo zbrati, kaj šele, da bi lahko povedal ves tekst. A v trenutku, ko se oblečem v kostum, ko grem skozi masko, se zdi, kot da bi vlil vase celotno besedilo in lik. Enako je z Batino. Z Markom in Pio smo doma vadili že za viktorje in moje delo ga je zelo presenetilo. Pia se je takoj vživela v svoj lik in je bila konstantna. Jaz pa nisem znal sodelovati in Marka je skrbelo, ker sem nenehno govoril, da bo že. Želel je videti, kako bo delovalo na odru, a nisem znal pokazati. Grozno, sem si mislil, ona totalno zažiga, jaz pa ne znam oblikovati dveh stavkov. A vedel sem, da me čaka samo preobrazba. Ko pridem v studio, še nič ne vem, kakšna bo oddaja. Na listu imam sicer pripravljen osnutek, teme, a ko se oblečem, si vzamem petnajst minut, se zaprem v sobico, in to je to. Oddaja je pripravljena.
Je izklop enak?
Da.
Kaj pa težavnejše vloge, ki od vas zahtevajo večjo čustveno angažiranost?
Igralec se z leti navadi na čustvene spremembe in jih s sabo ne nosi več zavestno. Ne veš, da se s tabo nekaj dogaja, čeprav se. Če bi me priklopili na aparate, bi najbrž zaznali vznemirjenost pred predstavo, a zavestno je ne začutim. Na odru obstaja posebno stanje zavesti. Občutek imam, da je z mano vse v redu, a šele na koncu predstave zaznam, da sem se denimo udaril. Glede na to verjetno ni vse, kot mislim, da je. Bratje Karamazovi, predstava, ki traja šest ur in pol, me izjemno izčrpa. Pravzaprav se nenehno vživljam v stanja drugih ljudi, vso žalost in vse veselje hočem kot Aljoša sprejeti vase. To pa zagotovo pusti sledi. Predstava traja do dvanajstih ponoči. Ko pridem domov, zelo težko zaspim. Tudi če hočem, ne morem. Telo je tako čustveno vzdraženo, da se ne more kar izklopiti. Izjemno sem utrujen, a popolnoma buden.
Pravijo, da je igralstvo čudovita psihoterapija tudi zato, ker ti omogoča vpogled v stanja, ki si jih v resničnem življenju ne bi upal živeti.
Igralstvo ima svoje pasti, ker se moraš globoko psihološko ukvarjati z usodami likov. Včasih te to lahko zapelje. O ljubezni: v dramah se govori o velikih usodah. Z njimi se ukvarjaš tako intenzivno, da se popolnoma usedejo v tvojo zavest in ti dajo občutek, da mora biti tako. Večkrat se sprašujem, zakaj so igralci tako nestabilni. Sploh ne gre za to, temveč za stalno iskanje nečesa več od običajnega življenja, ki ga večina živi. Na koncu iščeš tisto več in razhajanj je mnogo. Prisegaš na zaljubljenost, na stanje, ki se ti zdi najbolj unikatno. Kajti življenje v dvoje, ljubezen na dolgi rok, je lahko zelo običajno, kar je tudi prav.
Ste se pogosto zaljubljali v soigralke?
Niti ne. Res pa je, da sem izjemno nespreten v zaljubljanju. Velikokrat sem nasedal signalom, kajti zaljubljenost pomeni kot tudi igralstvo nenehno osvajanje. To se zavleče v podzavest. Ne gre za to, da bi se ogromno zaljubljal, nikoli nisem bil ekstremen, a vseeno moram priznati, da moje življenje le ni bilo tako mirno. Star sem dvainštirideset let in še vedno nimam družine, kar je davek tega poklica. Če bi bil ekonomist, bi zagotovo imel že tri otroke.
Zakaj jih v resnici nimate?
Ta poklic je brezkompromisen. Od tebe zahteva pripravljenost v točno določenih trenutkih, zato denimo odbijam stvari, ki bi se jih moral lotiti. Uro pred predstavo se ne smem z nikomer skregati. Zavračam probleme, ker hočem imeti čim preprostejše zasebno življenje. To pa ima tudi negativne posledice, ker stvari ne razčiščujem sproti. Včasih so šli mimo meseci, ko se nisem ukvarjal z ničimer drugim kot z vlogo. Nisem mogel. Imam goro neplačanih računov, obveznosti do ljudi … Vse stoji. Delo zahteva toliko. Ko pridem v studio pred ljudi, vem, kakšna je gledanost, in vse to mi daje tolikšen adrenalin, da je vse drugo nepomembno. Tudi če bi mi rekli, da mi bodo zaplenili stanovanje, bi jih prosil, naj počakajo do naslednjega tedna, ker se zdaj nimam časa ukvarjati s tem. Razen bolezni. Da, ustavi te, če hočeš ali ne. Morda so nekateri bolj sistematični.
Boste kdaj izpregli? Rekli ste namreč, da bi morda ob drugem poklicu že davno imeli otroke, kar si želite.
Absolutno. To je tema, s katero se ukvarjam že nekaj let. Rečem si, da imam krizo srednjih let, ko se mi je vse obrnilo na glavo. Rekel sem si že tudi, da bi moralo biti v tej krizi moje profesionalno delo postavljeno na stranski tir. Sem izjemno družinski človek, narejen za to, da bi imel otroke. Tako čutim jaz in drugi. Tako zrel sem že, da me težko zanese, a prav v tem trenutku se mi ponuja tisoč obveznosti. Oddaja je prišla z neba, z danes na jutri. Nisem vedel, kam vse to pelje. Ničesar si nisem niti želel niti načrtoval, nastalo je samo od sebe. Čakam, da gre mimo, kar bo zelo težko, ker sem do poklica zelo odgovoren in hkrati silno nesrečen, če ne pokažem svojega maksimuma.
Vaše življenje se je najbrž obrnilo drugače glede na najbolj divja mladostniška pričakovanja?
Moja domišljija ni bila tako drzna, kot drzno živim. Nikoli si nisem upal videti tako daleč. Res pa je, da sem v zgodnji mladosti precej dolgo gojil igro štirih likov, ki sem jih med sabo povezoval. Bil sem vsak od njih, odvisno, kakšne so bile okoliščine. Tisti štirje moji liki so bili vse. Če je bil takrat Björn Borg zmagovalec v tenisu, je bil moj lik on, a z drugačnim imenom, ki igra finale. Če sem gledal Diplomiranca Dustina Hoffmana, sem bil sam tak lik. Nisem bil nor, zgolj zelo intimen. To sem velikokrat navedel kot vzrok svojega igralskega daru. Če obstaja, se je želel kaliti že takrat. Ustvaril sem dolge intervjuje s temi liki. Vi ste bili denimo namišljeni, jaz pa sem odgovarjal na vprašanja. Bilo je zelo intenzivno in popolnoma intimno. Nikdar nisem posnemal drugih likov, temveč sem jih oblikoval po svoje. Celo hodil sem z Romy Schneider. Imam tudi najino poročno fotografijo. (smeh) Pretvarjal sem se, da živiva skupaj, in zvezo sva končala na dan njene smrti. To so bile moje domišljijske igre, ki pa se niso razvile v nič izkrivljenega in so bile zgolj studenec mojega navdiha. (smeh)
Sprašuje: Nika Vistoropski
Foto: Ljubo Vukelič
Vir: http://www.delo.si/index.php?sv_path=43 ... omsearch=1
- 12 Jun 2006, 15:34
#68033
Če je to dokaz ti jaz podajam nasprotne dokaze:
1. Zmaga Batino si lahko ogledaš vsak teden na Pop TV, ko odpira neke škatle.
2. Kdo na svetu bi si bil pripravljen nadeti tako bedasto masko in stresati tako neumne šale, če ne bi bil to res on.
3. Zadnjič se je pojavil v NMK in to celo skupaj z Emeršičem (v istem kadru). Emeršič ga je celo operiral.
4. Dokaz Vox Populi: 6 ljudi na temle forumu te prepričuje, da Zmago Batina obstaja, potemtakem obstaja.
Mogoče bi bil že čas, da priznaš svojo zmoto in prijatelja pelješ na pijačo.
Akchul napisal/-a:Se bodo vase iluzije podrle, ce vam podam intervju z Emersicem, kjer govori o tej vlogi?
Ona, priloga časopisa Delo, Tor 03.01.2006
Če je to dokaz ti jaz podajam nasprotne dokaze:
1. Zmaga Batino si lahko ogledaš vsak teden na Pop TV, ko odpira neke škatle.
2. Kdo na svetu bi si bil pripravljen nadeti tako bedasto masko in stresati tako neumne šale, če ne bi bil to res on.
3. Zadnjič se je pojavil v NMK in to celo skupaj z Emeršičem (v istem kadru). Emeršič ga je celo operiral.
4. Dokaz Vox Populi: 6 ljudi na temle forumu te prepričuje, da Zmago Batina obstaja, potemtakem obstaja.
Mogoče bi bil že čas, da priznaš svojo zmoto in prijatelja pelješ na pijačo.
- 16 Jun 2006, 12:51
#68275
Pozdrav!
Nadvojvoda, prosim da se obnasate nazivu primerno, sicer bo treba sprozit postopek preimenovanja v podvododa, ker se boste utopili v lastnih solzal.
Itak, da vsi ti liki obstajajo. Emersic pac nekaj naklada novinar je pa placan od objavljene besede, pa ratajo taki 'kakci'.
lp, oranzni slon
pegaz napisal/-a:...Ojoj... dejte nehite te intervjuje objavlat.
Nadvojvoda, prosim da se obnasate nazivu primerno, sicer bo treba sprozit postopek preimenovanja v podvododa, ker se boste utopili v lastnih solzal.
Itak, da vsi ti liki obstajajo. Emersic pac nekaj naklada novinar je pa placan od objavljene besede, pa ratajo taki 'kakci'.
lp, oranzni slon
Eto, mojih 5 dkg pasje radosti. 
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA