Zadnje novičke

[mojcej77]

Visoke vode
so prekrile
moje jase.
Trave valovijo,
prepojene,
in zemlja pije
preobilje,
odmaka
in mehča se
suha, trda skorja.
Ko bo čas,
bom spet postavila jezove,
podrte
in skrite,
kot da jih nikoli ni bilo
so njih trohnobne sledi...
a prej,
medtem, ko gledam
čez visoke vode,
moram razmisliti,
če jih bom spet
zgradila na istem mestu...
morda drugje...
morda močnejše
ali...deloma prepustne...
Bober sem,
ki se sprašuje
o svojem delu,
medtem ko vode
odnašajo njegov jez.



lp,

m

[mojcej77]

Kaj vidiš,
ko zreš v morje?
Ko se gledaš
v globinah,
kaj zagledaš?
Kam odnese
tvoje misli,
ko jih prepustiš
duši Zemlje,
njenim prstom,
da jih zgnetejo
v valovih,
ter razblinijo
v vetrovih?
Ko te vleče
med njene besede,
med njene vzdihe,
kaj slišiš,
ko poslušaš svoje krike?




lp,

m

[mojcej77]

Med prosojne zavese
skrivaš svoje golo telo,
v hladu
zgodnjepoletnega jutra
čakaš dotikov
svoje princese.
Še preden se izpolni
vroča obljuba
tega sončnega dne,
naj me izpolni
vse tvoje razkrito...
vse tvoje skrito...




lp,

m

[mojcej77]

V pesek odtisni
svoje boke
in v hladno
v slano
valujoče,
potopi dlani.
Z mokrimi lasmi
se podrsaj
po mojem hrbtu
ter me ujemi,
ko me bodo
mrzle kaplje
dosegle
na vročem dnu.



lp,

m

[Snezinka]

Odnaša me.
Sploh ne vem kaj, zakaj in kako se upreti,
še manj kako priti nazaj...
in če sploh to hočem.

Odnaša me v meglo,
ki se je bojim, ker jo predobro poznam.
Odnaša me tja,
kjer sem sama s sabo.

Odnaša me vame.

[mojcej77]

Zapletam te
v srebrno pajčevino,
da okrasim
tvoje golo telo,
da zaščitim
tvojo srčiko
pred zlobnimi plenilci,
da te skrijem
pred željnimi očmi.
Drugo za drugo
prepletam prosojne nitke,
rahle
in nežne...
najraje jih gledam,
ko
se
rosne
zibajo v vetru.




lp,

m

[mojcej77]

Ravnokar zabeležila 20000 ogledov Impresij.
Impresivno!!!

poljub vsem, ki berete,

m

[mojcej77]

Pelji me
k jezeru,
k vodi,
k potoku.
Želim si
čofotati
med ledenimi
gorskimi škrati,
v kratki poletni obleki
plesati,
razpuščene lase
prepustiti vetru
in žuboreti,
kot bistra voda
v dlaneh,
biti tvoja.
Čudovito
jo je piti,
a nemogoče
popolnoma ujeti.




lp,

m

[mojcej77]

Rada imam
majčke brez naramnic.
Tako se lahko
moji lasje
igrajo
s tvojimi poljubi
na mojih ramenih.


lp,

m

[mojcej77]

Večerni veter
me odnaša
med cvetove
rožmarina
in popke sivke.
Po polarnih dneh
mi mirno
noč podarja...
srečen konec
dolge
in napete zgodbe.



lp,

m

[mojcej77]

Ne ustavljaj
mojih solz,
preljubi...
Samo ovij me
v svoje močne,
varne roke.
Vedno sem
si želela
biti srečna
v srčnih stvareh,
resnično srečna,
srčno srečna...
Zato naj
tečejo vsak dan,
sladko slane solze...
iz njih bom spletla
biserne odeje
za najine otroke.



lp,

m

[mojcej77]

Ne obstani,
vedno znova
se spreminjaj,
pojdi,
teci,
plezaj,
raziskuj.
Ustavi se
le toliko,
da vsak trenutek
vzameš zase,
da postane tvoj.
In pojdi spet
po svoji poti,
najdi zvezdo,
goro,
smer...
in sledi ji...
naprej,
naprej,
noter vase.


lp,

m

[mojcej77]

Pojdi z mano
v modro noč,
bos se sprehodi
čez ponevihtno jaso,
k jezeru,
tja dol,
na dno soparnega sveta.
Sledi mi
v hladno omamo,
brez oklepov
brez zidov
brez obrambe
brez meja
...se prepusti
zvezdam,
ki odsevajo v gladini...
kot njih zlato sliko zmotiš
s svojo igro,
mene zmoti...
in se z mano zlij...
In ko bo konec kroga,
me spusti na breg...
zaspati želim
ob tebi,
na prodnati blazini.
V jutranjem drgetu
bova poiskala
svojo obleko
in jo oprala
med srebrnimi meglicami.



lp,

m

[mojcej77]

Na zeleno stran sveta
si v veter dahnil moje ime.
Kličeš me
med svoje iskre,
med žejne veje vpletaš želje...
moj metulj si,
na svojih krilih
odnašaš
moja hrepenenja,
pripenjaš jih
na sončno mrežo,
na lovilec sanj
nad okroglo zemsko posteljo.


lp,

m

[Snezinka]

Nemir, pridih daljave
v mojih zasanjanih očeh…
želja po umiku, vonju divjih rož
na osamljenih poteh.
Vse je možno, a vendar ni,
nekaj me drži, da vztrajam, cepetam na mestu
in vendar hkrati hrepeneče čutim
glas, ki me vabi…
a kaj, ko prisluhnem… onemi.

Želim se prepustiti,
začutiti,
slediti sebi,
teči, plezati, kobacati se, potiti in se najti.
Vem,
divja, dišeča roža je v meni,
ko ne gledam,
ko se ne trudim biti to kar nisem,
z nežnimi listi boža mojo dušo,
in me vodi nazaj,
kjer
so soparna jutra in topli večeri
varna mreža mojih sanj.

lp
Snežinka