Zadnje novičke

[maraton 100]

Sedaj pa mi ni potrebno teči ponoči! Verjetno me je moj direktor večkrat srečal na nočnem teku in me je pred leti prestavil na tako delovno mesto,da sedaj delam ponoči (tudi pišem). Tako imam sedaj cel ljubi dan prosto.
Mimogrede pa bom opisal en tragikomični dogodek iz pred nekaj let:
Razume se,da se je zgodil med tekom.
Za novoletne praznike sem moral biti v službi dežurni (24h). Da pa bi lahko bil cel dan na tazadnji sem se odločil , da naredim en krajši tek pred dežurstvom. Takrat smo živeli še v Velenju. Ob 2h sem se odpravil proti Polzeli in nazaj (26km).Bila je temna noč brez lune in snega. Ko sem se začel spuščati po zadnjem klancu , prihajal sem iz gozda. Pred seboj sem nekaj deset metrov opazil pešca z belo kapo in nekaj belega v roki.Ko me je zaslišal in opazil je začel mahati z vrečko čez glavo in vpiti s takim glasom,da se ga ne da opisati.Jaz pa sem v tistem trenutku pomislil, da se vrača kak praznični pijanček in me hoče prestrašiti. Dal sem si duška in sem se drl enako zverinsko kot on, jaz bol, on pa še bolj in sem tekel in mahal proti njemu. Naenkrat pa je bilo vse tiho,ko sem pritekel do njega je bil ob robu ceste moški v šoku (ali nekaj podobnega) na tleh. Ko sem rekel v pozdrav "dobro jutro" ni bilo odgovora, kar nekaj časa sem se trudil okrog njega, mu tipal puls in poslušal dihanje.Na koncu mi je le uspelo ga spraviti na noge.Ko je že lahko govoril, me je vprašal zakaj sem tako vpil?Jaz pa njega, rekel je da zato,ker se je tako prestrašil.Pa da nima prevoza in gre v Gorenje v službo,kjer je varnostnik.Po poti domov sem razmišljal, zakaj bi se me tako ustrašil. Na koncu sem prišel do zaključka:Imel sem plavo in rdečo trenerko,kar se v temi ni videlo. Videle pa so se spodaj bele nogavice in bele rokavice, ki so pritekle iz gozda, čudno grabile in mahale pa še grozni glasovi so parali mirno noč. Priznam,da mi ni bilo vseeno. Pozneje sem se pozanimal,kdo je bil to. Še zdaj po tolikih letih se nasmejim,če tečem tam mimo in ga vidim kje na travniku.Nisem pa mu nikoli to priznal.
Ta dogodek poznajo vsi tisti tekači,ki poznajo mene,zakaj ga nebi tudi vi.
Prijeten tek in brez podobnih dogodkov.
Stane!

[5rca]

Maraton 100

[Fotr]

Ves dan sem presedel pred računalnikom in se ubadal z nekimi besednimi problemi. Pred očmi so mi že začeli krožiti raznobarvni obročki in kolobarčki, slišal sem zvenenje v ušesih in šumenje v glavi. Vrat me je bolel zaradi toge drže pred ekranom, hrbtenica je bila zvita kot paragraf, ta zadnja pa vsa poteptana zaradi posedanja na neudobnem računalniškem stolu. Imel sem občutek, da se mi vrti glava in vse kar je okoli nje, začelo se je mrtvičenje v rokah in mravljinčenje v nogah, začutil sem šibkost in ohromelost, začele so se spominske motnje in težave s koordinacijo gibov rok, zavijanje oči in napenjanje možganov. Oči so postale boleče in rdeče, zgornje in spodnje veke so otekle, oči so bile utrujene. Začutil sem nepojasnjeno bolečino okoli oči in lic, arterija, ki prečka sence je otekla in je bila občutljiva na dotik, otekle so vratne bezgavke, zbadajoča bolečina po celem čelu, potenje, solzenje, občutek zbadanja v koži, blago povečana telesna temperatura. Začelo se je tudi stiskanje pri srcu, občutek grozeče pogube, nastopila je nezmožnost koncentracije, suha usta, razdražljivost, napetost, tesnoba, jeza, pesimizem, slabovoljnost, cinično občutje ter poslabšanje zbranosti in zmogljivosti. Ko so se začeli pojavljati znaki driske in bruhanja, sem vedel, da je treba nekaj storiti. Višek pa je doseglo spoznanje, da nisem niti pregledal sporočil na TF. Takoj sem zaključil s sedenjem in delom in se odpravil na tek….
Tekel sem po gozdni poti med samimi smrekami, ki so prelestno dišale. Na travnikih že poganjajo blago dišeče rožice. Kot je napisal Janez Trdina, zamaknila in prevzela me je krasota in dišava gozda in travnika tako neskončno, da bi lahko nehal misliti na vse drugo, na slabo počutje, na spanje, na jed in pijačo in bi pozabil tudi na vrnitev, lahko bi poginil v tem okolju, ne čuteč nobene boli od predolgega bedenja in stradanja. Čisti zrak izpod karavanških gora mi je čistil telo, prijeten napor pri teku je povzročal izločanje znoja in z njim strupenih snovi iz telesa. Pospešeno gibanje po mahoviti in peščeni gozdni stezi je od koraka do koraka popravljalo slabo razpoloženje in me navdahnilo s prijetno utrujenostjo. Dobra volja se je vrnila, občutil sem naklonjenost do ljudi, jeza in pesimizem sta izpuhtela. Vrnilo se je dobro razpoloženje, da mi je šlo na petje. Čeprav nimam nobenega posluha, sem si v mislih brundal melodije, ki so dodatno pripomogle k dobremu počutju. Lahko bi nadaljeval v neskončnost, a treba je kaj razpoloženja prihraniti za naslednji napad stresa in heksenšusa.
Vrnil sem se in se počutil kot v sedmih nebesih in da bi gore premikal. Vrat se je omehčal, prisluhi in prividi so izginili, oči so postale čiste in veke so spet normalno utripale. Hrbtenica je postala gibčna kot pri človeku-kači, ta zadnja pa spet zdravo napeta in kot amortizer pripravljena na sedenje pred ekranom. Obrazne bolečine so izginile, mravljince je zamenjal občutek moči, dihanje je postalo enakomerno, srčni utrip pa stabilen. Nobena mlečna kopel, nobene zdravilne rožice od tavžentrože do materine dušice, od koprivove špinače do trpotca z jogurtom ne pomagajo tako kot poživljajoči tek po osamljenih gozdnih poteh z vonjem po smrekovi smoli, ki očisti pljučne, limfne in žilne kanale kot bi skozi njih spustil podmornico s kisikovo čistilno napravo, ki uničuje vse koke in bacile, viruse in bakterije in poživi kapilare, vene in arterije. Še bomo tekli!

[Fotr]

Bolj ko sam sebe prepričujem, da moram malo odpočiti svoje sto kilogramsko telo, bolj me vleče na tek. Ne vem zakaj sem se prebudil zelo zgodaj in ko nisem imel kaj početi, sem se v ranem jutru odpravil na malo teka in malo hoje v najbližji gozd. Malo je še pršelo, meglice so se vlekle po hribih in veter je izgubljal svojo moč. V gozdu je bilo tiho, da sem prenehal teči in samo še nalahno hodil po mehkih, humusnih tleh, ki so se upogibala pod New Balance kot perzijska preproga. Skoraj bi začel hoditi po prstih, tako slavnostno je bilo. Črna humusna preproga je bila posuta z macesnovimi storžki, ob potki je raslo resje z vijoličnimi cvetovi. Tu in tam je popolno tišino zmotila kakšna kaplja, ki je zdrknila z drevesa na tla, ki so bila tudi postlana z rjavim bukovim listjem. Dišalo je po gnijoči gozdni prsti in po trohnečem lesu. Popolna idila, v kateri človek sliši tišino. Predal sem se tihemu okolju in že se je kazala meditacija, ko je v vejah zgoraj nekaj zalomastilo, zahreščalo in zamolklo topotnilo na tla. Nenaden hrup je bil tolikšen, da so me rešile samo tesne pajkice, da nisem izvrgel anus z zlato žilo vred. Najprej sem zagledal okovane, spredaj navzgor zavihane rjave čevlje s svetlečo podkvico spredaj, nato debele dokolenke in široke tesno zapete pumparice. Dvignil sem pogled malo višje in zagledal zelen polsten klobuk, okrog in okrog obložen z značkami, zadaj pa še ogromen gansport, ki je bil tako težak, da je klobuk stalno vleklo nazaj. Pod tem klobukom sem najprej zagledal brke kot jih je imel Friedrich Nietzsche, pod brki pa dva velika zgornja sekalca s širokim presledkom med njima, ki jih tudi brki niso mogli zakriti. Samo še čokolado bi zavijal, pa bi bil lahko svizec. Nato pa se je že tako hiter srčni utrip še povečal, ko sem zagledal v območju med pumparicami in klobukom dvocevno puško. Ta nestvor v obliki lovca, je poskočil iz drevesne opazovalnice, pristal tik pred mano, se najprej odkrehal in z vso močjo svoje sape izpljunil žadasto zeleno, z rjavimi progami ozaljšano kroglico sluza, ki se je odkotalila po listju kot gumijasta skokica. A hrupa še ni bilo konec, iz iste odprtine kot pljunek, je prišel tudi hrkanju podoben glas, ki mi je sporočil: »Živali mi plašiš, čimprej se poberi iz revirja!« in preteče premaknil svojo dvocevko. Nagonsko sem se postavil v borbeni položaj kot pri boksu, a me je preteče trzanje dvocevke spametovalo, da sem borbeni položaj spremenil v tekaškega in jo pobral iz gozdnega raja. Roke so se mi tresle, da bi brez težav na Trojanah posipal krofe s sladkorjem, noge sem imel mehke, da sem se moral usesti na bližnji štor, s čimer sem tudi zadnjik potisnil na svoje mesto. Od nenadnega presenečenja sem bil poln adrenalina in še enkrat sem se prepričal kako koristen in poživljajoč je tek po gozdnih poteh.

[5rca]

Roke so se mi tresle, da bi brez težav na Trojanah posipal krofe s sladkorjem,

hahahahaha ... joj fotr, cela firma se smeji z menoj, jim naglas berem

[Bajsi]

Helou!
Definicija lovca: oboroženi pijanec, ki gre v nedeljo čez hosto v gostilno!

Poznam tipčka, ki je peljal psa na sprehod v gozd. Od nekod se mu je pojavil omenjeni osebek in nameril puško v psa z namenom, da ga ustreli. Tipček si ni dal kaj dosti motiti. Lovcu je izpulil puško, mu jo na bližnji smreki nakrivil in z njo namahal lovca po plečih.
Hja, kazen mora biti vzgojna!

[runner]

Kaj je dež padal v LJ? Blato na trojkah?
Sorchi, moram vas malo zezati…Eni pa smo uživali v podaljšanem vikendu v Rogaški. Res da je tudi tam namakalo - mi pa smo se namakali v bazenu.

Moj dedič je pravi morski (beri bazenski) volk in pravo veselje ga je bilo gledati kako plava. Ponosen oče (jaz) ga je poskusil naučiti kako se naredi obrat (tudi sebe če sem iskren) na koncu bazena. Neštetokrat sva poskušala. Preblizu zida bazena - da so nam noge opletale čez rob, predaleč - da se nisva mogla pošteno odriniti v nasprotno smer. Na koncu sva nekako natrenirala eno "našo" verzijo obrata in bila zadovoljna z doseženim. Najbolj sem bil zadovoljen z vztrajnostjo mojega dediča. Ko se "sine" za nekaj odloči je res zagnan. (Zakaj se ne odloči da bi bil boljši v šoli?) Poskuša in poskuša dokler mu ne rata. To je najpomembnejše.

Glavni gosti hotela Sava v Rogaški so bili Rusi (in bilo jih je kot Rusov). Ker sem tudi v prejšnjih objavah zasledil, da ste se nekaj razpisali o Ukrajinkah mi prosim dovolite da vam razložim par besed. "Privjet" ne pomeni prepih, kako sem napačno razumel v savni in nerodno pohitel zapreti vrata, da sem skoraj zgubil brisačo (to bi pa res bilo nerodno, bi se uboge Rusinje lahko še prestrašile) – pomeni navaden "živijo".

Zanimiva je bila tudi skupina Italijančkov, ki je ob bazenu hodila v togah (rjuhe) in se med sabo pozdravljala z Ave igrajoč razne družabne igre. Bili so zelo glasni (poznate kakšnega tihega Italijana?) ampak se nisem naučil niti ene nove italijanske besede. Mogoče je kriva hitrost izgovorjenih besed na sekundo. Treba jim povedati, da zmanjšajo hitrost iz 45 na 33. (za pred CD generacije to ni potrebno razlagati)

Vrhunec vikenda je bil "večer zaljubljencev" v Soboto. Bazen je bil osvetljen samo s svečami in podvodnimi reflektorji. Delili so šampanjec (v plastičnih kozarcih, ker bi se stekleni lahko razbili) in vrteli romantično glasbo.

Resda sem zamudil trojke – ma je vseeno bilo dobro.

LP runner

[Fotr]

Tole se sicer ni zgodilo meni, ampak nekemu prijatelju, po poklicu gradbeniku, ki se je za hobi ukvarjal z zidarskimi deli. Kadar je šel izvajat drobna dela na kakšni stavbi, ali kadar je pomagal komu zidati hišo, je vedno nosil s seboj nahrbtnik, v katerem je imel zidarsko orodje. To pa zato, ker je, če je le bilo mogoče, hodil peš ali tekel. Še najraje je tekel po koncu dela domov. Samo, če je imel naročilo v bolj oddaljenem kraju, se je peljal z avtom. Tako se je neke sobote vračal s svojim nahrbtnikom domov in pot je vodila skozi gozd, ki je s svojimi, z listjem posutimi stezami kar vabil k temu, da je začel teči. Tako je tudi storil in začel uživati v teku skozi gozd. Globoko v gozdu pa je zaslišal, da za njim nekaj šušti in šelesti. Obrnil se je, a ni videl nikogar, šumenje za njim pa se je nadaljevalo. Ustrašil se je, da mu nekdo sledi, zato je pospešil s tekom, a zasledovalni zvok se je nadaljeval. Prestrašeno je gledal nazaj, videl ni nikogar, šumelo pa je še naprej. Z vso močjo je pospešil, šumenje pa je bilo tik za njim. Ko je ves prestrašen pritekel iz gozda, je komaj še dihal od hitrega teka in strahu pred zasledovalcem. Usedel se je v travo in si snel nahrbtnik z zidarskim orodjem. Takrat je šele opazil, da mu je iz nahrbtnika padla svinčnica (ki se rabi za merjenje navpičnosti zidu), njena vrvica se je nekaj metrov odvila, nato pa zataknila. Tako se je pri teku nekaj metrov za njim vlekla utež od svinčnice in mojega prijatelja zasledovala vso pretečeno pot skozi gozd. Oddahnil se je, saj se je že ustrašil skrivnostnega zasledovalca.

[mojcej77]

Korak za korakom,
spet, po dolgem času,
nekje med vedno dugačnim nebom...
...in zemljo - prav tako,
rišem nevidne sledi.

In kakor na pot
se vsedajo vame
...misli...
prečiščene
jasne
mirne
in krasne
kakor bi padale kaplje z neba
naravnost v središče duše, srca.

Vedno grem,
da se zopet vrnem.
In stečem,
da v sebi novo stran obrnem.


m

[Fotr]

....Vedno grem,
da se zopet vrnem.
In stečem,
da v sebi novo stran obrnem.

Lepo je.....

[Fotr]

Danes me pač preveva tako razpoloženje, da bi bil rad bolj na samem. Zato grem tudi na tek na skrivno tekaško stezo pod Karavanke, najprej z avtom 20 minut navzgor, nato pa še peš za ogrevanje pol ure v hrib in pridem na višino nad 1000 m visoko. Tam je steza, rahlo valovita, drugače pa ravna, brez ovinkov in res v osrčju gozda, dolga kakšne 3 km. To je stara opuščena drvarska pot, ki jo je prerasel mah in trava in skrita sameva v nedrih Karavank. Za samotni tek pa je kot naročena. Počasi začnem teči, tišino moti samo droben dež, ki škreblja po listih. Pritečem na konec poti, se obrnem in tečem nazaj. Če bo tako krasno, jo bom pretekel kar največkrat. Valovita pot in počasen tek me počasi zaziblje v domišljijo. Čeprav mi tišina in mir prija, pa se v domišljiji venomer poraja glasna muzika, verjetno je to odgovor možganov na preveliko tišino. Občutek imam, kot da drvim s Harley Davidsonom preko ameriških prerij na highwayu, zraven pa slišim Bad Moon Rising in Traveling Lamp od Creedence Clearwater Revivial. Glasba postaja vedno močnejša in sicer ubrano brnenje motocikla se sprevrača v aritmično brnenje. Nos je zaznal močan vonj, kot da bi pred mano vozila transkontinentalna prikolica na kurilno olje in dajala vse od sebe. Tudi glasba Creedencov se nenadoma spremeni v drugačen ritem in telo mi da komando, hej zbudi se. Res se postavim v realnost in zagledam, kako mi nasproti pripelje traktor naložen z lesom, brni kot bi imel vse getribe potrgane, smrdi kot bi vozil na mazut, voznik traktorja pa ima na ves glas naravnan tranzistor in posluša Žena naj bo doma in Ivica Šerfezija. Muzika kot na teku v Mekinjah. Najprej hočem nekaj reči, potem pa raje poskusim brez besed teči mimo, a mi Šerfezijev oboževalec ne da miru, glavo vzdigne navzgor in zavpije za mano: »Če boste takole trapasto opletali pri laufanju, vas bom še povozil lahko, basta fidli!« Pa je bilo moje samote in meditacije konec, a vrnila se je dobra volja, tako da sem še parkrat pretekel stezo »miru in samote« in nato pomirjen in dobre volje odšel. Tek pa res spremeni slabo razpoloženje v dobrega.

[mojcej77]

No, tole glih ne paše sem, ampak vas baje zanima, odkod je tisti verz. Itak vsi gremo skozi življenje. Eni tečemo, vsem pa se zgodi...




ČAS ZA ŽALOST


Včasih se zgodi, da boli.
Da na svoji sončni poti srečaš kamen, skalo, zid.
In kar naenkrat, ne da bi želel,
ostaneš sam.

Si kdaj tekel po jasah svoje duše,
ves srečen si bil v svetlobo vpet,
pa si kar naenkrat padel v prah?
Na dnu si zmeden iskal stari svet.

In kakor svet je izginil stari jaz,
ne prepoznaš se več, ne najdeš več miru.
V srcu je drugačna tišina.

Med ljudmi si tujec,
ker ne vedo, da si odšel,
da si se sam v sebi skril.

Veš, da boš nekoč spet ves ti,
a ni še čas.
Zdaj je čas za žalost,
da tišina v tebi zopet najde zven miru,
in kot zaklad spet najdeš novi jaz.
Včasih se zgodi, da boli.
Pusti si, da bolečina izzveni.


m

[Fotr]

Še nekaj vtisov iz Šmarješkega teka, brez vremenske napovedi, brez organizacijskih analiz in podeljevanja nagrad.

Kljub vsemu, mi je bilo prijetno teči. Čeprav je proga potekala po cesti, je bilo ugodno, saj cesta poteka med travniki in polji. Ponekod je bila sveže pokošena trava in njen osvežilni vonj ter opojni vonj zdravilnih cvetlic, ki so rasle med travo, je deloval na tekače kot poživilo za srce, pljuča in okončine. (da ne bo kdo rekel, da je bil prisoten doping) Nebo nad nami ponekod jasno kot ribje oko, tu in tam nekaj oblakov, ki so se trgali narazen, iz daljave pa se je približevala spet črna kupola, ki je napovedovala mokre nevšečnosti. Tekel sem z lahkoto, čeprav je tek potekal večkrat precej navzgor, a filozofi so že zdavnaj pogruntali, da ne more cesta peljati samo navzgor, ampak tudi navzdol, brez matranja ni počitka, brez hudega ni dobrega. Na Šmarješkem teku je bilo več dobrega kot hudega, odvisno kako jemljemo vzpone in spuste na tekaški progi. Tudi tek je hitro minil, da sem imel občutek, kot da je bila prisotna tudi brzina. No ja, malo sem zaostal za planom 6 min/km, ampak saj je bila trasa tudi 27 cm daljša kot 8 km, vsaj tako je bilo sporočeno. Skratka, ugodni vtisi in če bo drugo leto sreča mila, bom v Šmarješke še prišel. Aja, skoraj bi pozabil, čeprav sem sklenil, da o nagradah ne bom pisal (saj sem rekel, da tudi o vremenu ne bom, pa so me oblaki zapeljali), dobil sem svojo prvo medaljo, kolajno, odličje v življenju. Pa dobro, saj so vsi dobili kolajno. V redu, ampak jaz sem jo prvič dobil. Tudi zato se splača zapomniti 10. Šmarješki tek. Jaz si ga bom. V dobrem smislu.
V spominu mi bo ostal tudi po tem, kako nesebično in iskreno so me tekači iz TF bodrili, ko smo se srčevali na progi. Staša je videla celo krave, ki nas spremljajo skoraj prav na vsakem teku in mi to med tekom povedala, da bi me ja še bolj vzpodbudilo. V redu, v redu, vredu!!! Še bomo tekli, v taki družbi in v takem okolju je pa res doživetje, ki je vredno kvalitetnega življenja.

[Fotr]

Zjutraj nebo ni bilo tako jasno kot včeraj, a sčasoma so se oblaki umaknili in zasijala je nebesna modrina. Že tako huda želja po teku se je še povečala, hitro se preoblečem, sedem v avto in proti Mojstrani, tam mi volan sam zavije v Radovno. Parkiram pred Pocarjevo domačijo in počasi začnem teči proti Krmi. Gozdna pot je sicer razdrapana od dežja, ampak prijetna, čeprav je na njej ponekod debel gramoz, ponekod ostanki blata, drugje pa spet posuto z iglicami in listjem. V Krmi se pomlad šele prebuja, zato ni nič čudnega, da teloh šele sedaj leze izpod listja in resja. Na obeh straneh poti je dovolj raznobarvnih rož, ki jih zamaknjeno opazujem, a se spomnim prijateljevega nasveta izkušenega tekača, naj držim glavo pokonci. Seveda jo takoj dvignem in pogled se sprehodi po krošnjah dreves, med katerimi se blešči modrina in toplo greje sonce. Pot se narahlo vzpenja, tako da vzpona niti jaz ne čutim, ki se ga drugače malo izogibam. Po dvajsetih minutah pritečem na odprt prostor, Zasipsko planino, kjer je tudi Kovinarski dom. Pred mano zapira dolino Krmo dvatisočak Vernar, levo je kupolasta Debela peč, desno pa slutim nažagano predgorje Rjavine. Tek preko Zasipske planine je nekaj enkratnega, lepa, bela cesta zaokroži veliko zeleno planoto, na kateri so vedno krave, le danes jih ni bilo. Tako me prevzame, da tečem še naprej, ko se začnejo že zadnje zaplate snega in ledu, ki ga pomladno sonce še ni uspelo staliti. Vzpon postane malo hujši in se po nekaj minutah prevesi v ravnino, do rampe, kjer je parkiranih precej avtomobilov, kar pomeni, da se je obisk v planinah že pričel s polno paro. Pri rampi obrnem nazaj in s te strani pogled seže do obronkov Karavank, kjer kraljuje Kepa in Dovška Baba. Zadnjič je bil v Poletu objavljen podlistek o narcisah in Golici, pisalo je tudi da je Joža Čop rekel, da je na Babi ležal in skozi Luknjo v Zadnjico gledal. Če bo kdo kdaj šel na Dovško Babo, ki je tudi priljubljeno izhodišče za zmajarje, lahko to preizkusi. Po dobri uri pritečem nazaj, se še malo sprehodim, malo potelovadim in prijeten tek po čistem gorskem zraku je za mano. Še ga bo treba ponoviti.

[mare]

Glede na neljube dogodke iz letošnjih Radencev sem se spomnil na podoben dogodek izpred mnogih let. Imeli smo nekakšno šolsko tekmovanje v kros štafetah. Jaz sem tekel na drugem mestu, nekaj metrov za prvouvrščeno štafeto in kar precej pred ostalimi, ko je tekač naših glavnih konkurentov pomotoma zavil okoli enega skednja, namesto pred njim. Jaz nisem kaj dosti razmišljal in sem jo ubral za njim, ker se mi je to zdelo bolj športno. Konkurenta sem ujel in prehitel in na koncu je naša štafeta zmagala. Spomnim se, da nihče ni mogel razumeti, zakaj sem tudi jaz tekel po daljšnici. Vsem se je to zdelo butasto, tudi profesorjem. Kaj bi šele bilo, če ne bi zmagali? Kaj se zdi vam, ali sem ravnal prav ali ne?