Sam, da se od višine ne zvrti!!!
Čestitke
, pa dam le še prletite in to ne ne krilih vetra(okanskega)
Upamo na predstavitev in slikce...
Tanja O
Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons
- 23 Jul 2006, 19:25
#69853
Najprej o teku: že v petek, ko smo se pripeljali v Torshavn je bilo videti, da tole ne bo ravno ravninski tek za podirat rekorde. Na popoldanskem samostojnem ogledu smo celo zgrešili progo, a večino vseeno kar uspešno določili. Sobota je bila dan za peš oglede mesta(namesto da bi počivali...), "pašta party" in ostale obtekaške aktivnosti. V nedeljo zjutraj, na dan teka, kar dober naliv in veter. Malo pred eno smo se le odpravili do štarta, a smo se na ogrevanje vrnili kar v varno zavetje apartmaja, ki je bil oddaljen le kakih 5 minut. Tik pred štartom smo se že kar dobro premraženi, premočeni in prepihani le postavili za štartno linijo. Ferci so pripravili celo neko skupinsko ogrevanje...
Štartalo nas je kakih 150, na treh dolžinskih progah: 5.8, 21 in 42 km. Ker je bil štart skupinski, tudi približno nisem vedel koga naj se držim. In začnem s tempom 4.0 ki ga držim natanko dva kilometra, ko se cesta začne bogato dvigat in začne nasproti pihat prej še sprejemljivi bočni veter. Srčni utrip je kazal, da se trudim, učinka pa od nikoder. Sicer me nihče ni več prehitel, a tempo je padel na 5/km. In ko je dež razmočil glavo, majico, številko, superge, sem v tistem tuljenju vetra, cmokanju superg in premagovanju klanca izgubil prav vsako voljo. K sreči se je cesta spet prevesila navzdol in je šlo malo lažje. Ob koncu prvega kroga je večina tistih pred menoj zavila v 5.8km cilj, preostali tekači smo se zredčili na komaj še zaznavne pikce v daljavi.
Sledil je drugi, tretji klanec in na mojo grozo dober kilometer pred obratom že srečam prvega tekača, ki mi je prav poletno prihajal nasproti. Pa sploh ni bil domačin, kasneje sem videl, da je bil s Šetlandskih otokov... Z žalostjo štejem fante, ki mi prihajajo nasproti, drugi, tretji. In potem sredi ceste avto z vodo, ko jih povprašam kje je obrat rečejo "ja, tule..." Zadnjih sedem kilometrov pospešim, kolikor se da, a bližje ko na minuto zaostanka za tretjim mi ne uspe priti. Tolažilo me je edino to, da so vsi zgledali precej mlajši. Tek zaključim v poraznih 1.33.36, miles away od načrtovanih časov, a ko gledam nazaj, približno toliko kot v Nabrežini pred leti, kjer je bila podobna višinska razlika. Pa še cel arzenal izgovorov sem si pripravil.. V cilju komaj opazijo, da sem zaključil, večina je poskritih pod nadstreških trgovin, k sreči sem imel dve glasni navijačici. Svoje ime na razglasitvi rezultatov sem moral tudi kar sam v mikrofon povedat. Ja, drugačni so tile Ferci!
Po tuširanju in uspešnem Rolandovem zaključku se vrnemo v cilj, kjer so zaključevali še zadnji maratonci in naenkrat je prenehalo pihat in posijalo je sonce. Šest ur po štartu smo se že nastavljali soncu in potem tja do enih zjutraj nazdravljali uspešnemu zaključku teka. Še kratek sprehod do trdnjave in še podnevi na zaslužen počitek. Aja, še največja težava v prilagoditvi je bila, da se na Ferskih ponoči sploh ne stemni in tko sploh ne veš kdaj bi šel spat. In potem kar visiš v pubu..(slab izgovor, je rekla moja punči).
Nato so sledili prečudoviti dnevi spoznavanja ovčjih otokov(1.7 ovce na prebivalca). V ponedeljek je bil po pričevanju animatorke najlepši dan v poletju. Žal smo za malo zamudili helikopterski ogled, zato pa smo se podali na severni del Suđroja(aja, Ferci poznajo Đ, takega kot ga poznajo naši južni bratje in ga tako tudi pišejo in bogato vključujejo v zanimivo skandinavsko govorico). Pokrajina taka, kot na najbolj norih slikah, previsne stene, idilični zalivi, zeleni pašniki, le najvišji hrib je bil zavit v občasne meglice. V torek smo odšli na najbolj zahodni otoček Mykeness(mičines), ki je znan po največjih kolonijah Pufinov in edini koloniji Ganetsov. Prospekti so obljubljali hojo med ptiči, kar smo vzeli malo z rezervo. Pripeljala nas je ena taka "high speed" ladjica, ki je glisirala z ene 30 vozli po dober meter visokih kr dolgih valovih. Adrenalinsko že do tja. Pristanek še bolj. In potem ogled, v sicer deževnem in vetrovnem vremenu, a dobesedno skozi kolonije ptičev, ki so okorno odracali, če si se mu približal na bližje od enega metra. Nepozabno.
V oblačno sredo smo se odpravili z dokaj nejasnimi plani, ko pa smo na peto obiskanem otoku zvedeli, da je najseverneje sonce smo se zapodili še na Viđoj, malo za njim smo skozi enosmerne tunele prišli še na Kunoj, kjer smo v zalivu pod istoimenskim mestecem zagledali jato kitov. OK, niso bili ravno uni 30 metrski, po kasnejšem pričevanju naj bi šlo za 8 metrske kite, ki so jih Ferci menda v preteklosti že skoraj izlovili in se sedaj počasi vračajo v njihove vode. Sploh Špele ni bilo za odtrgat s pomola. Kot zamaknjena je opazovala v meglo potapljajoče morje in ves dan je ponavljala"ja, pa kite smo vidl.."
V četrtek sta se Rolando in Špela odpravila domov prek Kobenhavna, midva z Alenko pa na hitre oglede dveh muzejev v Torshavnu. V petek sva imela tudi midva odhod, a je gosta megla onemogočala kakršenkoli pristanek na Vagarju. Ker ima družba le štiri avione, je po odhodu dveh od teh za nas zmanjkalo letal in so nas najprej prijazno peljali na bogatooooo kosilo, potem pa še na večerjo in prespat v bližnji hostel. V soboto zjutraj se je skoraj zjasnilo, a letalo ni moglo pristati na Šetlandkih otokih, tko da smo imeli pristanek še v Aberdeenu na Škotskem. Ja tko to lahko zgleda tam zgoraj na Severu(morda bi bilo bolje razmišljat za prihodnje obiske o ladji..).Sledila je še težavna noč na Stanstedu in tekaško-počitniške odisejade je bilo konec danes opoldne po skoraj desetih čudovitih dneh. Hmmm, kam bi šli pa naslednjič?!
p.s. Slike bojo, ko jih razvijemo, sploh pa ima Rolando na kartici zabeležen skor vsak dogodek... Za prvi vtis profil proge in nekaj slik z mojega digitalca
p.p.s. Aja, vse to se je dogajalo joj, na kako prijetnih 12-18 stopinj C
Štartalo nas je kakih 150, na treh dolžinskih progah: 5.8, 21 in 42 km. Ker je bil štart skupinski, tudi približno nisem vedel koga naj se držim. In začnem s tempom 4.0 ki ga držim natanko dva kilometra, ko se cesta začne bogato dvigat in začne nasproti pihat prej še sprejemljivi bočni veter. Srčni utrip je kazal, da se trudim, učinka pa od nikoder. Sicer me nihče ni več prehitel, a tempo je padel na 5/km. In ko je dež razmočil glavo, majico, številko, superge, sem v tistem tuljenju vetra, cmokanju superg in premagovanju klanca izgubil prav vsako voljo. K sreči se je cesta spet prevesila navzdol in je šlo malo lažje. Ob koncu prvega kroga je večina tistih pred menoj zavila v 5.8km cilj, preostali tekači smo se zredčili na komaj še zaznavne pikce v daljavi.
Sledil je drugi, tretji klanec in na mojo grozo dober kilometer pred obratom že srečam prvega tekača, ki mi je prav poletno prihajal nasproti. Pa sploh ni bil domačin, kasneje sem videl, da je bil s Šetlandskih otokov... Z žalostjo štejem fante, ki mi prihajajo nasproti, drugi, tretji. In potem sredi ceste avto z vodo, ko jih povprašam kje je obrat rečejo "ja, tule..." Zadnjih sedem kilometrov pospešim, kolikor se da, a bližje ko na minuto zaostanka za tretjim mi ne uspe priti. Tolažilo me je edino to, da so vsi zgledali precej mlajši. Tek zaključim v poraznih 1.33.36, miles away od načrtovanih časov, a ko gledam nazaj, približno toliko kot v Nabrežini pred leti, kjer je bila podobna višinska razlika. Pa še cel arzenal izgovorov sem si pripravil.. V cilju komaj opazijo, da sem zaključil, večina je poskritih pod nadstreških trgovin, k sreči sem imel dve glasni navijačici. Svoje ime na razglasitvi rezultatov sem moral tudi kar sam v mikrofon povedat. Ja, drugačni so tile Ferci!
Po tuširanju in uspešnem Rolandovem zaključku se vrnemo v cilj, kjer so zaključevali še zadnji maratonci in naenkrat je prenehalo pihat in posijalo je sonce. Šest ur po štartu smo se že nastavljali soncu in potem tja do enih zjutraj nazdravljali uspešnemu zaključku teka. Še kratek sprehod do trdnjave in še podnevi na zaslužen počitek. Aja, še največja težava v prilagoditvi je bila, da se na Ferskih ponoči sploh ne stemni in tko sploh ne veš kdaj bi šel spat. In potem kar visiš v pubu..(slab izgovor, je rekla moja punči).
Nato so sledili prečudoviti dnevi spoznavanja ovčjih otokov(1.7 ovce na prebivalca). V ponedeljek je bil po pričevanju animatorke najlepši dan v poletju. Žal smo za malo zamudili helikopterski ogled, zato pa smo se podali na severni del Suđroja(aja, Ferci poznajo Đ, takega kot ga poznajo naši južni bratje in ga tako tudi pišejo in bogato vključujejo v zanimivo skandinavsko govorico). Pokrajina taka, kot na najbolj norih slikah, previsne stene, idilični zalivi, zeleni pašniki, le najvišji hrib je bil zavit v občasne meglice. V torek smo odšli na najbolj zahodni otoček Mykeness(mičines), ki je znan po največjih kolonijah Pufinov in edini koloniji Ganetsov. Prospekti so obljubljali hojo med ptiči, kar smo vzeli malo z rezervo. Pripeljala nas je ena taka "high speed" ladjica, ki je glisirala z ene 30 vozli po dober meter visokih kr dolgih valovih. Adrenalinsko že do tja. Pristanek še bolj. In potem ogled, v sicer deževnem in vetrovnem vremenu, a dobesedno skozi kolonije ptičev, ki so okorno odracali, če si se mu približal na bližje od enega metra. Nepozabno.
V oblačno sredo smo se odpravili z dokaj nejasnimi plani, ko pa smo na peto obiskanem otoku zvedeli, da je najseverneje sonce smo se zapodili še na Viđoj, malo za njim smo skozi enosmerne tunele prišli še na Kunoj, kjer smo v zalivu pod istoimenskim mestecem zagledali jato kitov. OK, niso bili ravno uni 30 metrski, po kasnejšem pričevanju naj bi šlo za 8 metrske kite, ki so jih Ferci menda v preteklosti že skoraj izlovili in se sedaj počasi vračajo v njihove vode. Sploh Špele ni bilo za odtrgat s pomola. Kot zamaknjena je opazovala v meglo potapljajoče morje in ves dan je ponavljala"ja, pa kite smo vidl.."
V četrtek sta se Rolando in Špela odpravila domov prek Kobenhavna, midva z Alenko pa na hitre oglede dveh muzejev v Torshavnu. V petek sva imela tudi midva odhod, a je gosta megla onemogočala kakršenkoli pristanek na Vagarju. Ker ima družba le štiri avione, je po odhodu dveh od teh za nas zmanjkalo letal in so nas najprej prijazno peljali na bogatooooo kosilo, potem pa še na večerjo in prespat v bližnji hostel. V soboto zjutraj se je skoraj zjasnilo, a letalo ni moglo pristati na Šetlandkih otokih, tko da smo imeli pristanek še v Aberdeenu na Škotskem. Ja tko to lahko zgleda tam zgoraj na Severu(morda bi bilo bolje razmišljat za prihodnje obiske o ladji..).Sledila je še težavna noč na Stanstedu in tekaško-počitniške odisejade je bilo konec danes opoldne po skoraj desetih čudovitih dneh. Hmmm, kam bi šli pa naslednjič?!
p.s. Slike bojo, ko jih razvijemo, sploh pa ima Rolando na kartici zabeležen skor vsak dogodek... Za prvi vtis profil proge in nekaj slik z mojega digitalca
p.p.s. Aja, vse to se je dogajalo joj, na kako prijetnih 12-18 stopinj C
lp Aleš
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA