- 28 Avg 2006, 13:43
#71771
Pozdravljeni!
Čeprav je vremenska napoved za vikend bila bolj "pesimistična" sem se odločil za daljši tek/pohod pa kam pridem - pridem.
Uspelo mi je narediti K-24 (12 najlepših Koroških vrhov v enem dnevu cca 80 km planinskih stez in poti z višinsko razliko +/- 5250 m).
Vreme se je pokazalo kot idealno in sem res užival. V zmernem tempu sem porabil 21 ur in 40 minut. Na uri je bilo 5250 višinskih metrov gor in prav toliko dol. To je bil moja osma uspešna izvedba K-24.
Devetič to čudovito progo napadam čez cca en mesec.
Prisrčno vabljeni vsi zainteresirani ( ki bi želeli delati progo prvič)- ponujam se za vodnika.
Lep pozdrav vsem iz Maribora. Zvone
Čeprav je vremenska napoved za vikend bila bolj "pesimistična" sem se odločil za daljši tek/pohod pa kam pridem - pridem.
Uspelo mi je narediti K-24 (12 najlepših Koroških vrhov v enem dnevu cca 80 km planinskih stez in poti z višinsko razliko +/- 5250 m).
Vreme se je pokazalo kot idealno in sem res užival. V zmernem tempu sem porabil 21 ur in 40 minut. Na uri je bilo 5250 višinskih metrov gor in prav toliko dol. To je bil moja osma uspešna izvedba K-24.
Devetič to čudovito progo napadam čez cca en mesec.
Prisrčno vabljeni vsi zainteresirani ( ki bi želeli delati progo prvič)- ponujam se za vodnika.
Lep pozdrav vsem iz Maribora. Zvone
, kar mi je v veliko zadovoljstvo-bravo 
, ko sem zgrešil gozdno vlako in krenil v napačno smer. Ker teren dobro poznam, sem hitro našel pravo pot in potem je šlo kar se orientacije tiče brez problemov. Že pri načrtovanju časovnice nisem pretiraval, ker je moja letošnja pripravljenost dosti slabša kot lani. 
Cilj je bil, priti okrog v 22.-24. urah, oziroma tako hitro, da se bom dobro počutil. Čez Peco in Olševo je šlo super, na Olševi sem dočakal zlatorumen sončni vzhod, zmotil trop gamsov na jutranji paši, pri sestopu pa nerodno padel in zlomil palico. Podlaga je bila namreč vlažna od dežja in rose in zato copati niso imeli pravega oprijema. Na Grohotu sem bil že ob 6.30 in seveda mi je oskrbnica Betka servirala špagete, še preden sem prav vstopil v kočo. Na Raduho je potem šlo v redu, se je pa poznalo, da nimam palic (drugo sem pustil na koči). Sestop je bil podobno "klizači" kot z Olševe, ob 8.45h sem bil na Loki. Sledilo je dolgo in mukotrpno približevanje Smrekovcu in ob 12.00 sem stal na njegovem vrhu. Že pri sestopu do koče sem imel nekam čudno mehke noge, ki so nakazovale začetek krize. Glava je hotela, telo pa ne. Tako sem se skoraj dve uri vlekel do Slemena, kjer sem se ustavil in potegnil iz nahrbtnika vse priboljške, ki naj bi pomagali k povrnitvi moči. Krenil sem proti Uršlji in res sem čez čas začutil, da se energija vrača, ampak samo do vrha Križanovega travnika, kjer je sledil skoraj popoln mrk. Odločil sem se, da se odvlečem do vrha 
stopnice, ker imam stegnenične mišice že sedaj čisto okamenele.