- 25 Avg 2006, 17:03
#71597
Nekaj časa sem bil na obisku v bolj kmetijsko razvitem delu naše dežele. Tudi tam sem tekel, gričevnata pokrajina z lahkimi vzponi in spusti, dolge ravnine med polji, sadovnjaki in pašniki in ob nenehnem srečavanju raznovrstnih živih bitij od ljudi do vse mogočih živali, a v pretežni večini domačih, je nekaj povsem drugačnega kot gorenjske trase, ki vodijo samo gor in le včasih tudi dol.
Na tekih se srečujemo z različnimi živalmi in ker sem bil na pikniku odlikovan s kravo, ki je zaznamovala moje prvo opisano doživetje na forumu, je nekako kar postala simbol doživetij na teku. Krave namreč srečujemo na mnogih treningih in tekmah, celo na ljubljanskem maratonu jih je bilo možno opaziti. Vendar so bila srečanja ponavadi z eno vrsto živali ali s čredo enakih živali. Na obisku na deželi sem doživel nenavadno srečanje s prebivalci kmečkega dvorišča lepe in velike kmetije.
Začelo se je tako, da sva z mojo gostiteljico vsak dan tekla po okolici in ker je poznala poti in tekaške terene, se ni pripetilo nič izjemnega. Razen zadnjega dne, ko sem odšel na tek sam. Seveda sem se izgubil, a bilo je krasno teči po neznanih krajih. Srečaval sem ljudi, vsi so se mi prijazno smejali, na kar sem že navajen, saj se mi vsi smejejo, ko me prvič vidijo. Lepo mi je šlo, posebno po gričkih navzdol in po enem takem spustu, ko sem za moje razmere tekel zelo hitro in če to hitrost pomnožim z mojo težo, je bil pospešek, s katerim sem se naenkrat znašel na živalskih prebivalcih polnem kmečkem dvorišču, kar hud in sem se komaj ustavil. S copati številka 47,5 sem pritopotal na prostor med hišo in skednjem in nastal je pravi direndaj, naši nekdanji sodržavljani bi temu rekli urnebes.
Nastala je splošna zmešnjava. Kokoši so frčale naokoli in kokodakale z drugačnim glasom od tistega, s katerim sporočajo, da so znesle jajce. Takoj se je postavil v bran petelin, z veliko rdečo rožo, s črnimi peresi na perutih, ki so se svetlikali zeleno in modro. Imel je velike ostroge in se ni bal nikogar. Velik pes se je zagnal vame, srce mi je padlo v pajkice, a ga je k sreči nekaj centimetrov pred mano ustavila veriga, s katero je bil privezan na svojo uto. Dva mačka sta jo ucvrla s tako brzino, da ju je na vogalu, ko sta zavijala vrglo ven in takoj sem pomislil na risanko s Tomom in Jerryjem.
Na sredi dvorišča je stala krava. A njenega obnašanja si najprej nisem znal razlagati, ker ga še nikoli nisem videl ali slišal zanj. Stala je namreč z vsemi štirimi nogami razkrečenimi navzven kot kakšna štiristranska piramida. Rep je imela navpično vzdignjen, a kosmati del na vrhu je bil upognjen v pravem kotu in vodoraven. Imela je odprt gobec, da so se ji videli vsi zobje in spuščale glasove, ki so bili enaki človeškemu krohotanju. Enkrat sem v filmu slišal nekaj podobnega, ko se je smejal Eddy Murphy. Tako smešno je izgledala, da sem se tudi sam začel na glas krohotati.
Prašiči so tiščali svoje vtičnice izza letev svinjaka kot bi se ponujali, naj jim vštekam vtikač in tako izkoristim njihovo uslugo. Nekaj prašičev je ležalo na hrbtu, brcalo z nogami v zrak in na ves glas krulilo. Bili so prave svinje. Koza se je nepretrgoma zaletavala z glavo v ograjo kot bi imela shizofrenijo.
Edini, ki je branil dvorišče, je bil petelin. Zaradi stalnega čvekanja o ptičji gripi, sem se ga tudi najbolj bal. Ob glasnem navijanju putk, se je zaganjal vame, kljuval in brcal proti mojim golim nogam, skakal sem sem in tja in navzgor, nekaj časa po eni nogi nato po obeh in se mu umikal. Bolj sem se mu umikal, bolj je bil korajžen in bolj so kure navijale zanj. Krava se mi je krohotala, prašiči so rigali in podirale kupčke, pes je lajal na napeti verigi, koza se je butala v steno, mački so letali naokoli kot da bi jim gorelo v riti, sam pa sem plesal po dvorišču in se umikal ponorelemu petelinu, obenem pa se krohotal kravi, ki je odgovarjala s podobnim glasom.
K sreči so se prikazali ljudje, ki pa se tudi niso obnašali normalno. Držali so se čez rame, v rokah so imeli bokale in se skladno drli, kar so po mojem imeli za petje. Vsi so bili malce okajeni, kar je prvo agregatno stanje, drugo agregatno stanje je, da so fajhtni, tretjo pa da so trdi. K sreči so bili fajhtni, vse živali pa okajene, ker so jih futrali s kruhom, namočenim v vino. Sam sem bil trezen, a se izgledal najhujši med njimi, saj sem poskakoval kot v filmski kavbojki, ko nekomu streljajo pod noge, bil sem v črnih pajkicah z rdečo črto ob strani, oblečen v premočeno belo majico z rdečo piko zadaj in raznimi reklamami spredaj, obut v nove adidaske s srebrnimi črtami, ki so se bleščale kot petelinove peruti, na roki sem imel sigmo, iz mokrih las so letele kapljice znoja vse naokoli in se na glas krohotal in se drl ter ob tem popravljal zobno protezo, ki mi je zaradi huronskega vpitja stalno silila iz ust.
Potem so ljudje nehali peti in se tudi oni začeli od smeha tolči po kolenih in kazati s prstom name. Bil sem hujši primerek kot pijana krava in rigajoča svinja, hujši kot zmešani petelin in shizofrena koza. Še dobro, da se ni od nekod prikazal kakšen konj z berglo ali zajec s kondomom. Po dolgem ponujanju opojne pijače sem jih le prepričal, da ne pijem. Saj ti ni treba, so rekli, saj si že tako ali tako dovolj nor. Potem so razložili, da imajo družinski praznik, da proslavljajo nekaj rojstnih dnevov in godov in da morajo praznovati tudi živali. A ker nisem hotel piti, so me nafutrali z odlično hrano, me trepljali po rami in se mi smejali. Potem so mi pokazali še pravo pot in prijateljsko smo se razšli.
Kmečki človek res živi v sožitju z živalmi, še praznujejo in pijejo ga skupaj. A pijana krava je bila nekaj posebnega in nepozabnega. Še maskote niso več kar so bile.
El Padre

Na tekih se srečujemo z različnimi živalmi in ker sem bil na pikniku odlikovan s kravo, ki je zaznamovala moje prvo opisano doživetje na forumu, je nekako kar postala simbol doživetij na teku. Krave namreč srečujemo na mnogih treningih in tekmah, celo na ljubljanskem maratonu jih je bilo možno opaziti. Vendar so bila srečanja ponavadi z eno vrsto živali ali s čredo enakih živali. Na obisku na deželi sem doživel nenavadno srečanje s prebivalci kmečkega dvorišča lepe in velike kmetije.

Začelo se je tako, da sva z mojo gostiteljico vsak dan tekla po okolici in ker je poznala poti in tekaške terene, se ni pripetilo nič izjemnega. Razen zadnjega dne, ko sem odšel na tek sam. Seveda sem se izgubil, a bilo je krasno teči po neznanih krajih. Srečaval sem ljudi, vsi so se mi prijazno smejali, na kar sem že navajen, saj se mi vsi smejejo, ko me prvič vidijo. Lepo mi je šlo, posebno po gričkih navzdol in po enem takem spustu, ko sem za moje razmere tekel zelo hitro in če to hitrost pomnožim z mojo težo, je bil pospešek, s katerim sem se naenkrat znašel na živalskih prebivalcih polnem kmečkem dvorišču, kar hud in sem se komaj ustavil. S copati številka 47,5 sem pritopotal na prostor med hišo in skednjem in nastal je pravi direndaj, naši nekdanji sodržavljani bi temu rekli urnebes.

Nastala je splošna zmešnjava. Kokoši so frčale naokoli in kokodakale z drugačnim glasom od tistega, s katerim sporočajo, da so znesle jajce. Takoj se je postavil v bran petelin, z veliko rdečo rožo, s črnimi peresi na perutih, ki so se svetlikali zeleno in modro. Imel je velike ostroge in se ni bal nikogar. Velik pes se je zagnal vame, srce mi je padlo v pajkice, a ga je k sreči nekaj centimetrov pred mano ustavila veriga, s katero je bil privezan na svojo uto. Dva mačka sta jo ucvrla s tako brzino, da ju je na vogalu, ko sta zavijala vrglo ven in takoj sem pomislil na risanko s Tomom in Jerryjem.

Na sredi dvorišča je stala krava. A njenega obnašanja si najprej nisem znal razlagati, ker ga še nikoli nisem videl ali slišal zanj. Stala je namreč z vsemi štirimi nogami razkrečenimi navzven kot kakšna štiristranska piramida. Rep je imela navpično vzdignjen, a kosmati del na vrhu je bil upognjen v pravem kotu in vodoraven. Imela je odprt gobec, da so se ji videli vsi zobje in spuščale glasove, ki so bili enaki človeškemu krohotanju. Enkrat sem v filmu slišal nekaj podobnega, ko se je smejal Eddy Murphy. Tako smešno je izgledala, da sem se tudi sam začel na glas krohotati.

Prašiči so tiščali svoje vtičnice izza letev svinjaka kot bi se ponujali, naj jim vštekam vtikač in tako izkoristim njihovo uslugo. Nekaj prašičev je ležalo na hrbtu, brcalo z nogami v zrak in na ves glas krulilo. Bili so prave svinje. Koza se je nepretrgoma zaletavala z glavo v ograjo kot bi imela shizofrenijo.

Edini, ki je branil dvorišče, je bil petelin. Zaradi stalnega čvekanja o ptičji gripi, sem se ga tudi najbolj bal. Ob glasnem navijanju putk, se je zaganjal vame, kljuval in brcal proti mojim golim nogam, skakal sem sem in tja in navzgor, nekaj časa po eni nogi nato po obeh in se mu umikal. Bolj sem se mu umikal, bolj je bil korajžen in bolj so kure navijale zanj. Krava se mi je krohotala, prašiči so rigali in podirale kupčke, pes je lajal na napeti verigi, koza se je butala v steno, mački so letali naokoli kot da bi jim gorelo v riti, sam pa sem plesal po dvorišču in se umikal ponorelemu petelinu, obenem pa se krohotal kravi, ki je odgovarjala s podobnim glasom.

K sreči so se prikazali ljudje, ki pa se tudi niso obnašali normalno. Držali so se čez rame, v rokah so imeli bokale in se skladno drli, kar so po mojem imeli za petje. Vsi so bili malce okajeni, kar je prvo agregatno stanje, drugo agregatno stanje je, da so fajhtni, tretjo pa da so trdi. K sreči so bili fajhtni, vse živali pa okajene, ker so jih futrali s kruhom, namočenim v vino. Sam sem bil trezen, a se izgledal najhujši med njimi, saj sem poskakoval kot v filmski kavbojki, ko nekomu streljajo pod noge, bil sem v črnih pajkicah z rdečo črto ob strani, oblečen v premočeno belo majico z rdečo piko zadaj in raznimi reklamami spredaj, obut v nove adidaske s srebrnimi črtami, ki so se bleščale kot petelinove peruti, na roki sem imel sigmo, iz mokrih las so letele kapljice znoja vse naokoli in se na glas krohotal in se drl ter ob tem popravljal zobno protezo, ki mi je zaradi huronskega vpitja stalno silila iz ust.

Potem so ljudje nehali peti in se tudi oni začeli od smeha tolči po kolenih in kazati s prstom name. Bil sem hujši primerek kot pijana krava in rigajoča svinja, hujši kot zmešani petelin in shizofrena koza. Še dobro, da se ni od nekod prikazal kakšen konj z berglo ali zajec s kondomom. Po dolgem ponujanju opojne pijače sem jih le prepričal, da ne pijem. Saj ti ni treba, so rekli, saj si že tako ali tako dovolj nor. Potem so razložili, da imajo družinski praznik, da proslavljajo nekaj rojstnih dnevov in godov in da morajo praznovati tudi živali. A ker nisem hotel piti, so me nafutrali z odlično hrano, me trepljali po rami in se mi smejali. Potem so mi pokazali še pravo pot in prijateljsko smo se razšli.

Kmečki človek res živi v sožitju z živalmi, še praznujejo in pijejo ga skupaj. A pijana krava je bila nekaj posebnega in nepozabnega. Še maskote niso več kar so bile.

El Padre
Dokler tečem upam!